Veseli december

Ja, pa smo tam. Kjer ni muh. So pa gore velikih, malih, v zlat ali srebrn papir ovitih škatel z darili, gozdovi jelk, ki se kar šibijo pod težo neštetega števila lučk, ter seveda velikih transparentov raznih veleblagovnic, kjer vsi trdijo, da lahko dobiš vso božično robo kar najceneje. Da, december je tukaj. V vsej svoji nakičenosti in neizvirnosti.


Kdo je ustvaril vso to podobo, ves velekapital, kje je gonilna sila, ki je kriva za to evforijo zadnjih desetletij?

Včasih je bil Miklavž; ko smo bili še kmetje in, seveda, vsi redno zahajali vsako nedeljo v cerkev (in bog pomagi da te je fajmojšter vidu da si manjkal!), je bilo življenje težko. Delo na kmetiji je bilo fizično zahtevno, dobička pa malo. In tako so si vaški fanjte rekli: "No pa se ga mormo kdaj mal užingat, če se že nou let bliža , pa lahko bi mal froce strašil pa se napravl v kožuhe; to bo še žur!". Seveda, vaški svet je (gleda na veliko ljubezen do žgane pijače in navdušenja mladih za akcijo), predlog podprl. Ampak, nekoga je bilo treba praznovati, sicer bodo fajmojštri hudi! In poglej ga, 6.december, in sveti Miklavž. Ampak, kljub vsem navdušenju so se matere uprle, ker so se zbale za lastne otroke. In tako so se domenili, da bodo, ker že tako ali tako ni bilo hrane, še malo odprli zaloge in otrokom zrihtali agrume, arašide in kakšno čokolado, če smo jih že celo poletje v špajzi šparal. In, tradicija je še danes zelo popularna, po eni strani tudi zaradi popularne igre "ravbarji&žandarji", kjer navdušeno sodelujejo tako parklni kot čefurji.

Pol so prišli partizani, pa komunistične ideje, in tako se je zgodilo, da smo začeli slaviti oziroma praznovati dobrega starega gospoda, zavitega v krznen plašč, sivo kučmo in gromozansko belo brado, kjer se je ponavadi skrivala umetna volna. In tako je prišel Dedek Mraz, prisankal na svojih sankah in obdaril dobre otroke z raznoraznimi čudovitimi darili. Or so they said. In otroci so bili še bolj srečni, kajti ni bilo zlobnih parklnov, katerim bi mogli očenaš molit da jih ne bi dobil po riti.

Seveda, v zadnjih desetletjih je pač tudi pri nas prišlo do amerikanizacije, in s tem reklame za coca colo z veselim, rdečeličnim belobradim možicem, napravljenim v rdeče. Spodaj je pa pisalo Santa Claus. Sveti Klavdijčič. A.k.a. božiček. Ameriška verzija Dedka Mraza. In, ker smo seveda razvita država Z Evrope, bomo pač raje prevzeli praznik strica Sama kot pa naših vzhodnih slovanskih bratov. Čeprav to pomeni 2 meseca kaosa in glavobola, že ko navaden smrtnik skoči po kaj tako banalnega, kot je nove žarnice, v veleblagovnico in je obsojen na celodnevni pohod (oziroma potovanje, če je po nekem čudnem naključju z avtom).

Pa vendar, želim vam vesele praznike, katerekoli že :).