Ful rad grem ponoči na sprehod. Tišina, mir, ter čudovito okolje za razmišljat :). In polna luna res naredi vtis; iz temnih gozdov zrastejo sence, travniki se kar naenkrat obarvajo v odtenek temne zelene, nebo se sveti od zvezd, poudarjene oblike oblakov pa letijo čez in vsake toliko časa zasenčijo luno. Stvar da misliti; človek se nekako osredotoči nase in pozabi na nepomenbne stvari. Kot na primer fax, izpiti, raznorazne tegobe moderne družbe. Jaz postanem sanjač v popolnem pomenu besede; sej kdaj pa kdaj pravzaprav paše bit. But hey, being single must have some positive sides as well right.
Kar se tega tiče je v Sloveniji naravnost fantastično. Oziroma bolje rečeno, v Škofji Loki. Iti ob polnoči na sprehod na lep poletni/pomladni dan je nekaj nepojmljivega, sploh če zavijete proti Kamnitniku/Veštru/Poljanski dolini. Ves ta mir, tišina dajeta naravi izjemno lepoto ki je čez dan ni. Vse je tiho, vsakih 5 minut se sliši kakšen ponočnjak ki se vozi mimo, drugače pa je atmosfera popolnoma mirna. Čez dan dejansko ne vemo, kako se lahko ponoči umirimo. Najdemo čas zase, ki ga čez dan tako manjka.
Na drugi strani je tudi narava lepa. Treba je seveda iti sredi tedna, saj je za vikend prevelika nevarnost naleta na moteče dejavnike (vsi vemo kdo so, saj smo kdaj med njimi tudi sami!). Med tednom pa ni čas za žurke. Paše pa še vedno na nočni sprehod.
Resnično vam svetujem, da kdaj greste, tudi če ste iz drugih koncev. Jasna noč, tema, mir in tišina... verjetno vas ne poznam in verjetno niste vsi taki sanjači kot sem jaz, pa vendar: jaz bi se v takem trenutku najraje stopil z okolico, tako me vsa stvar navda in prešine.
