Prikaz objav z oznako turna smuka. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako turna smuka. Pokaži vse objave

torek, 26. februar 2013

Turni smuk s Kleka


Po propadlem planu za plezanje zaledenelih slapov smo se z Matejo, Janezom, Tino in Mihom hitro zedinili, da so razmere ravno pravšnje za ponovno smučanje po deviškem pršiču. Z Matejo določiva dva finalna kandidata v ožji izbor kucljev, po katerih bi se bilo navkljub visoki stopnji plazovne nevarnosti (frišno zapadel sneg) dokaj varno spustiti - Blegoš in Klek. Pa jaz prevesim tehtnico na stran Kleka, saj imam Blegoš res pred nosom, pa še nekako sumimo, da bo obisk za vikend velik.

No, tudi za Klek smo slišali, da je precej popularen, in zato zjutraj udarniško že ob 6 štartamo iz Kranja. Ko se dvignemo nad Jesenice, smo presenečeni, saj je snega v izobilju (pršiiič), cesta v nulo splužena, mi pa sami! Proti Kleku se ne vleče nobena špura in navkljub kar podrobnim Matejinim informacijam na koncu zaštartamo špuro kar na slepo v gozd.

Miha nas spretno navigira med drevesi in kaj kmalu trčimo ob letno planinsko pot, ki je na nekaj metrov ožigosana z markacijami, tako da se je izgubiti res težko :). Ob zložni hoji in klepetu tako vlečemo špuro vse do Jeseniške planine, kjer sledi prva malica.

Vmes na poti prečkamo 2 potočka, kjer nas ujame sonce, in za trenutek celo občudujemo vrhove nad dolino Vrat - nad oblaki kraljujejo Rjavina, Stenar in za trenutek tudi vršna špica očaka Triglava. No, oblaki ga kaj kmalu zajamejo, mi pa po postanku nadaljujemo po nekoliko bolj golih flankah proti vrhu Kleka (po levi strani).

Ob stiku s prvo veliko snežno flanko Miha potegne iz rukzaka lopato, in hitro imamo narejen prerez snežne odeje, ki pove, da večje nevarnosti ni. Še vseeno se rajši držimo gozda, ko pa zagrizemo v vršno kopo Kleka, pa vijugamo med redkimi smrekami in nizkim drevesjem. Ustavi nas šele kloža kakih 50m pod vrhom. Noben ni zbiralec štempljev, tako da ni nobene panike, ker obrnemo malo pod vrhom.

Ko si nadenemo čelade ter snamemo kože, pa se vsem nariše na obraze en velik nasmešek :). Smuka do Jeseniške planine je fenomenalna, pršiča je 20-30cm, flanke pa deviške in nezvožene. Sledi še spust po gozdu, ki je sicer nekoliko bolj navigacijsko zahteven, ker se moramo ves čas držati leve, a zato nič manj uživaški, saj je pršiča tudi tu dovolj.

Vmes se zgodi nekaj padcev, 5 minut hoje navkreber, ko moramo smučke sneti z nog, ter še velik odmerek uživancije, in prav prehitro smo nazaj v vasi. Sledi še pojedina v Jesenicah v dobri družbi in zgodaj popoldne smo doma. Kot sem že velikokrat omenil, splača se zgodej rinit v hribe :).

Več fotk, smiselne nakladancije in objava pa na M-Brlog.

nedelja, 17. februar 2013

Turni izlet v Karavanke

Mare mi je že med tednom omenil, da ima dela z diplomsko čez glavo in si v petek želi iti nekam na luft. Pa sva študirala, kaj vse bi se dalo početi, pa nama na pamet ni padlo nič konkretnega. Slapov ni (oz. se nama ni dalo spet furati v Maltatal), za frikanje smo nekako računali že za v soboto... kaj preostane drugega kot turna smučarija.


Mare sicer trobi okoli Kriške stene, vendar sem sam s 4. stopnjo nevarnosti plazov zelo dvomljiv glede tega načrta... ko se Mare sliši z Mirotom (njegova objava), mu ta seveda pove isto stvar. Na srečo pa je Miro velik poznavalec Karavank, in zmenimo se za izlet proti Struški. Ker sam ne poznam Karavank okoli Jesenic prav nič, nimam pojma o čem govori. Vem le, da bomo šli po gozdu in da je tura varna pred plazovi :).


Tako se v meglenem in prav nič prijetnem jutru z Maretom zapeljeva do Jesenic, kjer se pretovorimo v Mirotovega konjička, in gasa proti Javorniškem rovtu.


Tam parkiramo avto, dilce na noge in kar po cesti jo mahnemo proti Pustem rovtu. Krasna naklonina, nobenih velikih strmin, edinole oblačno je, tako da vidimo 20m naokrog sebe. Hvala bogu, da Miro pozna te konce kot lasten žep! Na Pustem rovtu je vse spihano, tako da iz pobočja ven gledajo trave, vidljivost pa je še vedno za en drek. Smo pa edini norci, tako da se z Mirotom spredaj menjava v gaženju. Snega je konkretno veliko, saj se tudi s turnimi dilami pod nogami udira po 20cm globoko.


No, po Pustem rovtu breg le postane nekoliko bolj strm, in v prijetni hoji po gozdni poti se vzpenjamo proti planini Svečici oz. Belski planini, kjer odkrijemo, da je veter kak dan prej delal silne vragolije, saj je razpihanega snega ogromno in je ponekod nabran v večmeterske zamete, drugje pa je spihan do trav.


Od tam nas v res slabi vidljivosti (10m) Miro pelje še 15 minut hoda do Korenščice (1764m), ki je dejansko bil naš današnji cilj. Zgoraj se nam nič ne mudi, in pomalicamo, počajčkamo, preden se napravimo za spust v dolino.


Zgornjih 50-100 višincev nama z Maretom da kar vetra, saj je sneg ponekod spihan, drugje pa nametan in se udira, tako da se (Mirotu v zabavo) nekajkrat prav elegantno zloživa v sneg. Ko pa prečimo gozdno cesto, po kateri smo se vzpenjali, se začne zabava!


30-40cm pršiča, redek gozd in ravno prava naklonina! Miro jo pred nama odvriska navzdol, in takoj se z Maretom zaveva, da bo smuka ena sama uživancija. Nekajkrat se še zloživa v sneg, ko pa dobiva filing za smuko po pršiču, tudi nama zaigra srce. Kakih 300-400 višincev tako mine izredno hitro, in že smo nazaj na cesti, po kateri nas čaka še 10 minut smuke navzdol do avta.


Res enkraten izlet v enkratni družbi! Miro je sigurno "the man" za tale del Karavank, saj smo v konkretni megli/nizki oblačnosti ob uživaški smuki navzdol trofnili cesto na 50m natančno! Model ima tudi blog, ki je zelo redno posodobljen glede turne smuke. Po turi sledi še obvezno pivo - kot bi reku Mare, "ne me fukat, še ga bomo pil!". (več, žal ne najboljših, fotk)

četrtek, 3. januar 2013

Novo leto na planini Laz, vol. 3

Tjaoo! Le kako naj začnem tole objavo? Sem pol leta govoril, da me na Laz ne bo več za novo leto. Pa ne, da bi me motila družba, ki je bila vsako leto res enkratna, zabavali smo se po dolgem in po čez - nekako sem se naveličal okolice (beri: grapo med Kredo in Slatno sem plezal že vsaj 7-krat), pa tudi stažu primerno (absolvent) sem hotel letos iti na kakšen bolj pijanski izlet v tujino.


No, plani so bili narejeni za Prago (to bi blo dobr!), a so se izjalovili, tako da sem nazadnje sestri poslal razočaran e-mail, če imajo placa za še enega hribolazca. Novo leto je tako ali tako overrated. Pa da ne bo objava polna slabe volje, na koncu je novo leto izpadlo fantastično, zabavali smo se, maksimalno izkoristili dane snežne razmere, pa še malo spili mimogrede :).


V nedeljo zjutraj me tako pobereta Jure in Darja, s katerima se odpeljemo do Bohinja. Nekje pri Radovljici ugotovimo, da sta obadva pozabila žolni. Ja neeč, nazaj v Škofjo Loko, ajdee! Tako se naš štart zakasni še dlje, in v Bohinjsko Bistrico pridemo sredi dopoldneva, nabavimo še nekaj robe za gor, ter zavijemo proti cesti za planino Blato. Cesta je, kot je bilo za pričakovati, močno poledenela, zato nekje na sredi poti Jure na avto namontira verige, s katerimi nato v vztrajni prvi/drugi prestavi dosežemo planino Blato. Robo na rukzake, in že se švicamo na vsem znani poti. Nekje na sredi poti, ko dosežemo izravnavo, snega kar naenkrat postane dovolj, tako da na noge obujemo smučke ter z njimi pregrizemo zadnjo strmino do planine. Tam zložimo robo v kočo, ter se odpravimo še malo više, na sonček proti Lazoviškemu prelazu. Jure in Darja se usedeta pod drevo in se martinčkata, sam pa želim preizkusiti turne dilce, tako da še kake pol ure hodim proti Lazoviškemu prelazu.


No, izkaže se, da je bilo moje delo bolj piškavo, saj je smuka navzdol pluženje po mokrem celcu, kot je bilo dejansko za pričakovati. Ampak nič ne de, malo kalorij pa še spravim iz sebe :). Žal jih takoj ob povratku k koči začnem s pivom pridobivati nazaj, saj srečamo še ostalo ekipo - Matejo, Janeza, Tino in Miha. Baje so plezali Sončno smer v Ogradih, ki pa se je izkazala za preveč sončno, saj so se 4 raztežaje borili z južnim snegom in nezmrzjenimi (!) travami, nato pa (edino pametno) obrnili. V klepetu počakamo še Jerneja, Tejo, Marijano in mularijo, da se vrnejo iz izleta na Ograde, nakar sledi večerja in rajanje.


Na silvestrski dan imamo planirano drugačno turo - večji del ekipe se odpravi proti Razorju, medtem ko Mateja z mularijo bruhne po planinah proti planini Dedno polje. Naša ekipa se vztrajno vzpenja po Razorju, in hitro zagrizemo navkreber v znano okoliško grapico, imenovano Hladilnik. Sprva Jure ves navdušen hvali, da bo po Hladilniku še smučal navzdol, pa se hitro premisli, saj je na vrhu sneg kar globok - hvala bogu, da imamo Jerneja, da zgazi pot za ostale udeležence :).


Na vrhu nas pričaka nekaj ledu, ter čudovit sonček in razgledu na spodnje Bohinjske hribe. Kože dol, smučke na noge, in v Juretovem prepevanju loške smučarske popevke ga zaplužimo na sončno stran dol s Krede/Slatne. Razmere niso idealne, saj se pobijamo po južnem snegu in kloži, vendar vmes tu pa tam najdemo idealno flanko. Brežine so tako nepresmučane, da vsak izmed nas lahko vozi po deviškem snegu, kar je zadosti za veselje!


Kmalu prispemo v gozd, kjer sledi še slalom med drevesi, ob katerem v uživanju (kar dobr powdeeer), dosežemo Dedno polje. Tu nas že čaka Mateja z mularijo, zato naredimo krajšo pavzo, sam pa na površje izvlečem Haribo medvedke, in dan je popoln :).


Od Dednega polja do planine Jezero še odsmučamo, tam pa nazaj namontiramo pse, in do planine Laz nas čaka še malo več kot ura lagodne hoje po gozdu. Že res, da je veliko gozda in ozkih stezic, vendar imajo Fužinske planine svoj čar tudi za turne smukače! Če ne drugega te navdajo s svojo samoto, saj malo ljudi ve za te, posvoje tudi "posvečene" konce, kot bi rekel Janez :).


V koči pa - malica, nakar se zelo hitro začnemo pripravljati na novoletno rajanje. Ven se potegnejo limonce, Jegermajstr, Jernejeva ruska vodka s čilijem, domača taužentroža s Starega vrha ter domač šnopc iz istih koncev, poimenovan "Žgajnarček". Ne manjka tudi pivo in kuhano vino. Ama vse! Janez pa se prav hitro spravi v kuhinjo peči pice.


O silvestrovem večeru ne bi zgubljal besed... imeli smo se super fajn, vsaj 5x zaplesali na Gangnam Style, najedli odličnih pic (vse pohvale Janezu!!!), pa kot bi rekla Marjana, kakšen metalc sem, da sem na komercialo plesu cel večer... Ob polnoči se vsi zgužvamo v iglu, kjer nazdravimo novemu letu, nato pa nazaj notri na fešto. Nazadnje ostanemo "živi" le Marjana, Jernej in jaz, čeprav dobro vztraja tudi Cene. Tudi Gangnam Style ni več to, kar je bil, tako da se malo čez 3. uro le odpravimo spat.


Zjutraj pa pospravljanje, ter žalosten sestop v dolino, kjer paše klasičen obisk Eme. Hvala vsem udeleženim še 1x za fenomenalno novo leto! (več fotk)

sobota, 29. december 2012

Dopoldanski skok na Soriško planino

V četrtek sem (klasično) bil pri Bricu na naviranju plastike, nakar upade Mato in me vpraša, kva kej počenjam naslednji dan. No, si rečem, odlično, na šihtu sem si vzel frej, pa bomo kam šli. Plan je, da skočimo preverit, kakšne so razmere za turno smuko. Ker se ravno isti dan zgodi nesreča s smrtnim izidom (snežni plaz) vemo, da se z razmerami ni za hecati, tako da se odločimo za varno smuko nad Soriško planino.


Meni je zelo všeč, da štartamo šele malo pred 9 iz Kranja, tako da se prvič v tednu zares naspim (sej veste, veseli december, žurke, Ostrigin maraton, pa te zadeve...). Na Kokri me Mato in Matevž že čakata, nakar ob prijetnem pogovoru hitro dosežemo Soriško planino. Hvala bogu se nekje na sredi ovinkaste ceste Bohinj - Soriška planina iznenada pojavi sneg, saj med vožnjo žalostno oprezamo po gozdu, ki je praktično povsem kopen. Zgoraj pa se v 50 višincih naredi vsa razlika, tla v gozdu se pobelijo, in hitro parkiramo na parkirišču pred smučiščem.


Opremo nase, in hitro se zaženemo navkreber, kjer Mato pokaže, da je letos kar maher, saj naju z Guličem dobro špona po klančinah proti našemu prvemu cilju, Dravhu. Prav hitro smo na vrhu, kjer res močno piha severnik, zato se hitro pripravimo za smuko, in šc navzdol po gozdu, kjer smo presenečeni - na trdem snegu je dejansko 5-10cm pršiča, tako da je nekaj večjih flik med drevesi prava uživancija! Tudi sam sem presrečen, saj sem se bal, da bom po lanskoletnem izletu na Stari vrh čisto iz smučarske kondicije, pa kar gre. Tudi navkreber nimam takih problemov, edinole navaditi se moram še malo turnih dilc in njihovih for.


Ko prispemo nazaj na smučišče, se strinjamo, da še nimamo dovolj, tako da se zaženemo še na nasprotni hrib, Slatnik. Ker na grebenu ostro piha, rajši uberemo pot ob letni markirani poti, ki je tudi dodobra zgažena, grize pa kar direktno v breg, tako da smo na vrhu prav dobro zasopihani. Odločimo se, da še malo užijemo prekrasen dan, zato se pred staro kasarno razkomotimo, usedemo na dilce, z Matotom ven potegneva čaj, medtem pa Matevž iz rukzaka privleče tri pere. Pravi, da je imel ravno rojstni dan. Ja fest :). Kake pol urce se tako martinčkamo na sončku, čeprav nam veter vmes kar krepko nagaja, saj na vsake toliko v nas zapiha mrzel piš.


Nato se odpravimo do vrha Slatnika, tam nataknemo dilce, ter odsmučamo dol. Po gozdu je sicer ponekod sneg tenak (beri: ven gleda trava), vendar uspemo najti dve super flanki, kjer je smučanje poezija, sploh za dane spomladanske razmere! (Pre)hitro smo nazaj na smučišču, kjer odsmučamo nazaj dol do avtomobila. In to je to! Hvala Matevžu za vožnjo in pivo, ter še Matotu za družbo. Še kdaj :). (več fotk)