V hribe, če je še napol poletje gor!

Prejšnjo nedeljo smo se potikali po Gorenjskem. Ker sam še nikoli nisem obiskal vrha Begunjščice hitro zbobnam sestrico, Miloša in še Jerneja in v nedeljo ob ne preveč rani uri (sej veste, Miloš pa to :)) se odpravimo na pot.

Nekje v okolici Tržiča prebijemo megleno skorjo in odprejo se nam veličastni pogledi na zgornjo Gorenjsko. Parkiramo na Ljubelju in bruhnemo na levo. Odločimo se za pot po Bornovih tunelih, ter kasneje čez Kalvarijo. Bornovi tuneli so luštni, saj ima pot, čeprav je naravnost, prijeten gorski pečat, vmes pa prečimo še dolg, v živo skalo izsekan tunel, ki ima na sredini odprto okno v sredi stene (v taisti smeri smo poleti plezali).

Na koncu tunela sledi še kakih 20 minut zložno vzpenjajoče se gozdne poti in že smo na planini Preval, kjer imajo navkljub dejstvu, da je konec novembra, še vedno odprto. Ljudi je namreč cela množica. No, od tu se naša pot odcepi direktno navkreber - ta del poti se uradno imenuje Kalvarija in vsekakor je to najgrši del poti; strm vzpon po gozdu (tu še gre), na vrhu pa sledimo potki po zdrsani kombinaciji zemlje in skal. Si pa zato izjemno hitro na vrhu grebena.

Sledi še čudovit sprehod po grebenu, kjer si na S stran proti Zelenici ogledujemo zimske cilje :) (Begunjščico nekateri imenujejo kar gora tisočerih grap, toliko jih prepreda njeno severno ostenje). Na vrhu smo v 3 urah (uradno je 3:30), pa smo šli zelo lagoden tempo, saj smo se vsi malo polenili in izgubili nekaj kondicije.

Seveda na vrhu nismo sami, saj je vreme res fantastično - ne moremo verjeti, da je konec novembra, in potihem kar nekako upamo, da bo kmalu le zapadel sneg :). Tina nas reši (vsi smo sestradani), saj je prinesla dovolj rib z zelenjavo in kruha za vse.

Dolgrede je tudi Kalvarija nekoliko lepša, a vseeno zoprna. Pri koči na planini Preval se ustavimo še na ČUDOVITIH štrukljih (definitarno primerljivimi s tistimi na Kofcah), kjer jim priložijo zraven še domačo marlemado. Madafakarski posladek! Sledi sestop in odhod proti domu.

Upam, da je to dejansko bil zadnji jesenski bruh v hribe, saj si naslednjič res že želim, da bi se vzpenjal po snegu namesto po skalah :).  Visoka saturacija pa na Picasi.

Jesenski skok v Istro

Več kot mesec brez aktivnosti, ojoj!
Takole bom rekel: faks me je kar precej na polno zaposlil, na nekaj izletov pa sem pozabil vzeti fotoaparat kar naredi celotno pisanje nekoliko brezvezno. Bil pa je poudarek predvsem na frikanju.

Kakorkoli, v nadaljevalnem tečaju športnega plezanja se že kak mesec prav fino našutavamo in prejšnji vikend nas je trener Bobnar zorganiziral da smo se odpravili frikat v Istro. Plezalni vikend v fantastični klapi? Sure thing!

Nekaj nadebudnežev nas je Slovenijo zapustilo že v petek tekom dneva (jst, Miloš, Knific, Igor in Jože) - cilj: Črvar. Tam imajo namreč Knificovi svoj apartma. Miloš (kot ponavadi) prestavi odhod za krepki 2 uri, kar predvsem malo pogreje Igorja, saj je na delu hitel kot le kaj, da bo do 12 frej. Komaj se nas 5 zbaše v Miloševega Volvota (brez tetris mojstra Igorja nam tudi to ne bi uspelo) in v prtljažniku ni več prostora niti za kocino. Sledi nakupovanje v Kopru, kamor nas Miloš zvabi z lažno pretvezo - sam ima namreč še sestanek! Hrano posledično tovorimo kar v naročjih.

V Črvarju v flatu zakurimo, spijemo pivo/dve, povečerjamo (in v smeti vržemo staro salamo, ki je ostala še od Brica - AJAJAJ) ter se hitro spokamo spat. Miloš zjutraj modro ugotovi, da imamo s seboj kar 3 smrčače - mojo malenkost, Igorja in Knifica. Predvsem pa nas vse zebe kot pse, saj ponoči nikakor ni vročine. Edinole Miloš in Knific se hihitata v svojih puhastih spalkah za negativne temperature.

Ker smo vrli in pridni, smo zgodaj na nogah - sledi še kavica v edini odprti kafani, nakup jabolk in vožnja proti plezališču Dvigrad. Tam smo prvi, sonček pa ravno začne greti skalo. Ko vpnemo prvo smer pa v plezališče pridejo še ostali člani druščine - Bobnar, Evgen in Tina.

In tako se spravimo plezat - mislim da lahko za vse rečem, da so smeri v Dvigradu super; sprva se držimo v bolj levem delu plezališča, kjer človek najde nekaj lažjih smeri (4-k in 5-k). Pa ti že 5-ke dajo vetra! Ni nič švercanja, vse ena sama plata, in kar dodobra začinjene ocene. Super! Sploh zato, ker je v celotnem plezališču kakih 15 ljudi. Navala v Dvigrad res ni :). Najdemo tudi smer z oceno 5c, ki je niti naši aduti (Igor, Evgen) ne preplezajo brez tehničarjenja. Vstop je namreč bolder z izjemno atletskim gibom.

Kmalu je čas za selitev v desno, kjer se mimo ekstremnovrlohudičevozajebane Malvazije (šele 1 ponovitev) odprejo nekoliko bolj navpične smeri v rangu šestic. Tukaj Bobnarjevi komentarji pridejo že bolj prav, pa tudi fino je, da nas prvič dejansko vidi, kako smo v skali, ne samo na plastiki.

Nekje sredi dneva se nam pridruži še Karmen, ki se takoj zapodi v skalo in Dvigrad ji precej leži, saj nudi zelo tehnično plezarijo, kar Karmen obvlada :).

Plezamo cel dan in proti koncu sem osebno čutil že kar neko utrujenost. Pa me ni ustavilo, da ne bi šel probat divje smeri z oceno 6b+ in se naučil, da mi do tja spet ne manjka toliko veliko - predvsem suverenost in zaupanje v minimalce (stope mislim, grife sem kar držal) ter osvajanje detajlov kjer zmanjka tako stopov kot oprimkov. Vsi navijamo za Evgena in Igorja, ki pa žal podležeta v zadnjem (prej omenjenem) detajlu, kjer mi ni jasno, kako priti čez.

Izkupiček dneva je odličen - vsi smo posajtali kup smeri z oceno 5c ali več, Evgen in Igor pa tudi nekaj 6-k. Nekaj smeri je res čudovitih - uživantska 5a plošča, kratka 5c z zajedo v detajlu, ter 5c/6a šalcarija. Da ne omenjam tiste 6b+ ... izjemno lepa plata, ko bomo malo bolj pripravljeni!

Prijetno utrujeni se nato pospravimo 100m naprej od parkirišča, kjer nas pričaka kuča, kjer bomo prespali, in njen lastnik. V koči je prijetno toplo, saj v velikem kaminu gori ogenj. Zgoraj pa hitro dojamemo, da bo za spati še bolj mraz kot preteklo noč. Večerjo nam kuhata mojstra kuhinje Miloš in Bobnar in špageti nas ravno prav nasitijo - spijemo še nekaj pira, potem pa spat.

No, o noči ne bi govoril, blo je mraz kot pes in spet sta edina srečneža bila Miloš in Knific. Ostali zmrzujemo in čakamo jutro.

Za nedeljo se odločimo za plezališče Limski kanal, kamor nas vodi Knific. Vmes se enkrat suvereno zgubimo, na koncu pa le najdemo plezališče.

Smeri so v Limskem kanalu daljše, ocene pa ne tako navite kot v Dvigradu. Folka je precej več, čeprav se sonce pokaže šele sredi dneva. Hitro se zarinemo v prve 5a in 5b-ke in meni kar malo upade morala. Splezam namreč 2 smeri 5b in mi nista prav nič všeč - saj nista težki, ampak silno neprijetni. Ko se premaknemo desno, pa se forma izboljša! 2 smeri 5c ter ena 30m 5b so tako uživantske, da je joj! Vsi se strinjamo, da danes pa ima da pade sajt kakšne 6-ke (razen Evgena, ki se je našutal v eni 7-ki in Tine, ki si je prav neprijetno potolkla koleno v eni zoprni smeri z oceno 6a). Še en premik v desno nam ponudi res lepe smeri - 6a ,kjer je vstopni bolder po mojem bolj 6a+, ter nekaj smeri v rangu 6a in 6b, ki jih Igor in Karmen suvereno sajtata; vsi ostali pa na pogled spležemo previsno uživancijo z oceno 6a+. Končno! Sem že dolgo čakal, da na pogled splezam smer, težjo od 5c. Tudi Milošu gre odlično. Sicer večino pleza na top rope, ampak prav tako spleza vse 5c in 6a+. Edinole ne more iz kože - še vedno namreč spregleda šalce, pa četudi mu ležijo pred nosom :) Pa je dan spet okoli!

Sledi vožnja domov, vmes pa se v Kopru ustavimo še na večerji. Top vikend! Škoda, da še ostali člani tečaja niso mogli priti...

Fotke - klasika, na Picasi.

Vikend odprtih vrat v Hotelu Vijolica

Da naredim malo reklame: svak in moj oče sta že kake pol leta nazaj stopila skupaj in nabavila (no, kupila delež) apart hotela Vijolica v središču Kranjske Gore. Hotej je lepo urejen, negovan, vsebuje lepe apartmaje ter ima odličen dostop na smučišče, prav tako pa nudi obilico drugih aktivnosti (urad za gorske vodnike, kolesarskega vodnika, ...). Da ne dolgovezim, nahaja se na tem naslovu.

Ta vikend sta tako povabila vse družinske člane in kolege ter prijatelje in imeli smo čudovita dva dneva v objemu pobeljenih gozdov in sten. Malo smo ga pili, malo hodili, Štajnbirt je pekel odlične čevape, ...

Tokrat naj slike govorijo zase - prvi sneg je namreč vso deželo prekril s čudovito odejo in na Sleme smo morali del poti gaziti po 30-40cm frišnega snega. Zima se bliža!

Grintovec po Frischaufovi poti

Prvi mesec v oktobru, vreme pa še vedno čudovito stabilno. Vsekakor dan za izkoristit! Čeprav so me kolegi iz AO-ja snubili za plezarijo sem se že sredi tedna odločil, da bom rajši bruhnil na pravo planinsko turo. Po treh vikendih plezanja po hribih se mi preprosto ni dalo še enega vikenda preživeti v vertikali.

Tako so med ožji izbor prili: Prisojnik, Kočna in Grintovec. Do Prisojnika se mi nekako ni ljubilo voziti, medtem ko so mi Kamniško Savinjske Alpe  še vedno velika neznanka. Tako se odločim kar za njihovega prvaka (čeprav je od Kočen višji zgolj malenkostno) Grintovca.

Vsi kolegi so nekaj štrajkali, na srečo pa je Nada na Facebook-u spraševala za družbo na (morda zadnji) topel izlet v hribe.

Štartava vzorno ob 5:30 iz Škofje Loke, in okrog 6:00 že drviva iz Kranja proti Jezerskemu. Najin prvotni cilj je bila lažja varjanta vzpona na Grintovec s Kranjske strani, ki štarta ob kmetiji Suhadolnik. Navkljub dokumentiranemu listu papirja, kjer izrecno piše, kdaj morava zaviti z glavne ceste, odcep zgrešiva. Nato se kakih 20 minut voziva in se sprašujeva, kje za vraga bo odcep za to šmentano kmetijo!

Nazadnje prideva do Zgornjega Jezerskega in seveda je jasno, da sva ga nekje daaleč zadaj polomila. Nič, bova pa šla čez Češko kočo. Po pravici povedano me je ta pod že od začetka bolj mikala, saj je bolj "plezalna" in napeta, vendar nisem vedel, koliko sem pripravljen, saj me zavarovane planinske poti že dolgo niso videle. No, izkazalo se je, da stvar nikakor ni bila problematična, ne zame in ne za Nado.

Okrog pol 7 tako štartava malo po začetku makadama nad Planšarskim jezerom, kjer se sicer nahajajo sumljive table, ki prepovedujejo parkiranje (ob povratku nazaj mojo črno strelo sicer obkroža gora pločevine, tako da strah z kaznimi verjetno ni preveč utemeljen). Zastaviva kar hiter tempo in prav hitro sva na Češki koči. Ta pot mi nikoli ni bila pretirano prijetna, saj se vzpenjaš po nekoliko redkem gozdu, nazadnje pa sledi kar dolga hoja naravnost po deloma zavarovani poti, ki je bila to jutro kar malo mokra.

Od Češke koče pa ga našpičiva proti Zgornjim ravnem (melišče nad Češko kočo), kjer slediva poti. Po melišču kar gre in relativno hitro sva pod steno. Aja, za vzpon si izbereve Frischaufovo pot, ki je ena od dveh možnih poti (iste težavnosti), ki vodita preko S stene Grintovca/Dolgega Hrbta/Kočne.

Stena je resnično mogočna, čeprav nad Češko kočo ne doseže tako zavidljive višine kot pod Dolgim Hrbtom; samo predstavljam si lahko, da je stena veselje za vsakega alpinista, ki rad pleza zimske smeri, saj je polna kaminov, zajed, razpok in podobnega.

Vstop v smer je morda za nevajene kar malo zoprn, saj kakih 30m ni nobene zajle, čeprav je potrebno kar malo poplezati. Z Nado sva prišla do zaključka, da je vstop tak zato, da odžene neprimerne osvajalce :). Sicer pa ni noben bav-bav za vsakega, ki je kdaj malo plezal po hribih. Smer nato lepo sledi naravnim prehodom in se po policah lepo umika na levo stran, nato pa skozi naravni prehod napadeš kar precej direktno linijo navzgor do vrha stene.

Zelo uživantska smer, fino zračna in primerno zavarovana (nekateri bi verjetno želeli več zajl, ampak dejstvo je, da so povsod, kjer jih potrebuješ). Edinole nekoliko sva pogrešala čeladi, saj je v vrhnjem koncu del poti kar poln nanešene skale in ni hudir, da vsak drugi planinec sproži kakšen kamen(ček). Če ne na poti navzgor pa na poti navzdol.

Kot je navada za S stene celotno pot hodiva v senci in prav nič pretirano toplo ni - na vsake toliko časa čezenj potegne še veter, tako da se v zmernem tempu vzpenjava. Nepopisno srečna sva, ko prideva do Mlinarskega sedla ter prečiva greben na južno stran, kjer je zavetrje in sonček ter prelep razgled na Gorenjsko :).

Sledi še 45 minut (nekje tam) hoje, ki je sprva prijetno grebensko prečenje proti Grintovcu, kjer menjavaš severno (senčno) in južno (sončno) stran, v pomoč pa je kar nekaj zajle. Nato pa sledi ne preveč uživantski (predvsem zaradi vetra in sence, ki naju dodobra zmrazita) naskok na vrh, ki teče po melišču na severni strani Grintovca. Zadnji del je spet lepši, saj prek skob in zajle napadeva manjšo skalno plato, in že sva na vrhu.

Do vrha sva potrebovala okvirno 3 ure in pol, kar je 1 uro manj kot po vodiču, in obadva se strinjava, da nisva pretirano divjala. Tako da je še room for improvement :). Na vrhu imava obvezno malico, in vmes nama družbo delajo kavke, ki nezaupljivo kavsajo po ponujenih krhljih. Seveda nisva sama, predvsem z juga (po strehi) prihaja na vrh kar nekaj ljudi.

Razgledi pa so veličastni, saj se vidi do Snežnika, vse Julijce, in (po mojih ocenah) se spet odlično vidi Grossglockner. Edinole večji del Karavank je skrit za gmoto Kočne.

No, ko se približno pogrejeva, se kar hitro odpraviva nazaj. Vračava se po isti poti, kjer naju spet najbolj zebe takoj pod vrhom na severni strani Grintovca. Sestop po Frischaufovi poti pa ni tako siten kot sva sprva mislila, da bo. Vmes sva sicer zelo previdna, da ne proživa kamenja pod seboj. Tako sva dol hitreje kot gor, in do Češke koče naju čaka odlično melišče, ki močno olajša sestop. Majka!

Na Češki koči debelo pogledava, saj je ljudi za nekaj avtobusov, pri čemer prevladujejo družine z otroci. Prideva namreč ravno v času južne in nedvomno je ogromno ljudi izbralo ravno Jezersko za nedeljski izlet. Sonček ravno greje zelenico pred kočo, tako da se vrževa v travo in se kake pol ure prav fino sončiva inu uživava. Potem pa počasi navzdol.

Vmes srečava še nekaj Nadinih znancev, nato pa sva okrog pol 3 pri avtomobilu. Sledi še neomembe vredna vožnja domov.

Moram reči, da so me "grintovci" kar navdušili, in dobil sem silno željo napasti še Kočno, Skuto, Rinke, Ojstrico in druge hribe v tem masivu. Nudijo namreč pravi gorski svet z velikimi vertikalami in prepadnimi dolinami, kar velik del je dostopen iz Jezerskega, pa razgledi menim, da so po eni strani še bolj veličastni kot iz Julijcev, saj je skupina manjša in posledično bolj "občutiš" višino, saj te ne omejujejo toliko sosednji vrhovi.

Skratka super izlet v super družbi. Kaka fotka več kičastega vremena pa je na Picasi.

Loka Open 2011

Že en teden nazaj me je poklical Meglič, da znova zbira ekipo Leteče Podgane, saj je tokrat po 3 letih premora znova organiziran turnir Loka Open v inline hokeju. Sam sem bil takoj za akcijo, ampak sem imel precej probleme z rolerji, saj sem svoje uspešno polomil v nekaj dneh nabijanja hokeja (cca. 3 leta nazaj). To so pa te ta novi rolerji, nič več plastike... Potem pa parkrat močno zaviješ, pa grejo.



No, na srečo sem imel ostalo opremo še pri sebi (hokejka, ščitniki), rolerje pa mi je Meglič zrihtal kar na dan turnirja - bojda sem si jih izposodil od njegovega fotra. Upam, da ne zameri, da sem mu zdrajsal koleščke.

Seveda smo vsi vedeli, da smo daleč od favoritov - Leteče Podgane so Megličev projekt, da z najbolj random ljudmi pride na turnir in se bori do konca. Jaz hokeja nisem igral 3 leta, in prvi 2 tekmi sta bili bolj kot ne zviranje po asfaltu. Sej nisem slab v rolanju, ampak po 3 letih se pa le malo pozna. Meglič je bil prvič v življenju v golu, ampak se je odrezal popolnoma solidno.

In kako je zgledal turnir? No, vse razen ene tekme smo izgubili. Ampak res škoda, saj smo ravno na zadnji tekmi proti gostiteljem turnirja, Sveti Duh Eagles, izsilili remi. Če bi vse tekme igrali tako (prej smo imeli zelo nesrečno igro proti Gorajtam, kjer je vsem padlo dol in smo se samo rolali okrog našega gola) in imeli kako menjavo ter dobro strategijo, bi dejansko lahko prišli do zmag! Če bi imeli prej kak trening...

Nesrečnežu iz Pungarta je v zadnjih minutah naše tekme uspelo razbiti čelo na našem golu, vendar se so organizatorji odlično izkazali in igralec je bil čez 1 uro že nazaj s prevezo čez glavo, tako da ni bilo razen malo krvavega igrišča nič hujšega.

Sicer pa kaj češ, borili smo se (z izjemo ene igre), in našvical sem se kot že dolgo ne. Danes pa že cel dan čutim musklfibr po celem telesu - majka! Škoda, da smo letos bili zadnjič dovolj "mladi", da lahko sodelujemo, saj ima turnir starostno omejitev navzgor (kar je sicer super stvar).



Drugače pa je bilo luštno - lepo vreme, hokej, srečanje z nekaj kolegi, in ja - še enkrat hokej! Lahko bi večkrat špilali, dejansko bo treba razmisliti o nabavi rolerjev - tokrat zares plastičnih, če jih še kje prodajajo (ali pa morda tokrat dejansko uspem v nošnji "hokejskih" rolerjev, ki so me nazadnje prav grdo ožulili).

Švicanje nad Vipavo

Z Jernejem imava zadnje čase kar climbing spree, saj vsak vikend bruhneva na plezarijo. Tako tudi ta vikend skupno zavrneva Miloševo povabilo na turo na Triglav in se zmeniva za napad Vipave.

Desno od Gradiške Ture se namreč nahaja t.i. Podraška Tura, kjer imaš en kup 100m - 375m smeri, ki niso navrtane. Odločiva se za Nikolajevo smer (IV/II, 375m), ki se je kasneje izkazala za odlično odločitev. Ker obema manjka spanca, se zmeniva za odhod šele ob 7:30 iz Bitenj. Ker nas večino časa razvaža okrog Jernej se tokrat jaz javim za šoferja.

Na cesti ni nobene gužve in že okrog 8:30 se nahajava v Gradišču, kjer urno navlečeva nase vso opremo, ki tokrat vključuje vseh 8 frendov - tukajšnja skala je precej drugačna kot po naših hribih in mnogo redkeje se da zabiti klin, zato pa je več pok, ki so kot naročene za frende in jebice. Klasično vzameva en rukzak in pot pod noge!

Vstop v smer se nahaja za simpatično cerkvico Sv. Miklavža, do katerega je iz parkirišča kake pol ure sprehoda. Vmes se ravno fino ogrejeva.

Meni pripade prvi cug, ki je v prvem delu zelo lep - tkole od oka III/IV-, v njem je nekaj klinov, sicer pa je možnosti za frende in jebice neomejeno. Orientacija ni zahtevna, saj v zgornjem delu smer preide v plezanje po skalah in podrasti, in vse naokrog je zaraščeno, smer pa je izsekana. Hitro porabim ves štrik in štantam na drevo.

Že takoj med plezanjem prvega cuga Jerneju uspe z rukzaka izgubiti eno plastenko vode, ki sva jo kasneje vročično klela. Lesson learned, in drugo (edino preostalo) flašo takojci zabaševa v notranjost rukzaka.

Ker so nazadnje v Begunjščici lepi cugi pripadli meni, tokratne lepote prepustim Jerneju da jih napelje. Drugi cug je plezarija, zaradi katere bi svetoval Nikolajevo smer. Skalna plata, visoka kakih 30m, čisto navpik, vendar dodobra razjedana, tako da je plezanje pravi užitek. Aja, vstopiš pa vanjo nekoliko v desno (kake 2 metra), vendar je vhodov več. Družno sva bila mnenja, da sva vhod na plato zgrešila in šla neko svojo varjanto, ki pa je bila prav tako povsem splezljiva.

 Jernej si navkljub odlični skali vzame čas, saj je pogled pod nogami kar "luftarski" in možnosti za varovanje so zgolj frendi, katerim še vedno ne zaupamo najbolj (čeprav bi jim mogli, saj vem).

Takoj po plati Jernej spet poštanta na drevo, in jaz mu sledim - kot omenjeno je cug resnično vrhunski, in plezanje po njem je prava uživancija. Nato spet napeljujem naprej jaz - tukaj se svet položi, in po izstopnem kaminčku (ki ti kar da vetra - je zgolj nekajmeterski, vendar v njem zmanjka dobrih grifov tako da se je treba kar fino postaviti) teren preide v I/II-ko.

Jaz napeljem dolžino štrika in povarujem Jerneja na rogelj, on gre še kakih 20m naprej, Nato pa se razveževa. Sledi plezanje po desni strani rebra, ki nikoli ne preseže I/II-ke - skratka, škoda časa za varovanje. Tako se vzpenjava po rebru, dokler ne prečiva v desno ter se vzpneva pod novo, spet kakih 30m visoko plato. No, ta plata je precej bolj fojhtna kot prejšnja, in najina smer jo obide po desni strani; sicer je prehod mnogo lažji, vendar je skala v tem cugu zoprno krušljiva.

Jernej spet gre naprej (lepši cugi pa te fore...), in ubere neko svojo varijanto na levo, kjer skoraj izruva polmetrsko skalo iz stene. Po kakih 10m se stena nekoliko položi, in sledi II-III-ka po rebru navzgor - pristna šodrarska plezarija, kjer bolj kot ne uživaš.

Nato napeljujem jaz in takoj me pričaka "trentarski" detajl, kjer je v steno zabitih kakih 6 klinov, za katere še zdaj ne veva, zakaj so tam, saj niso plezalni klini (=vanje ne moreš vpeti varovanja). Sicer pa je detajl preprost, čeprav zoprno krušljiv. Nato spet sledi vzpenjanje do vrha rebra.

Jernej se nato spusti kakih 10m z grebena, nato pa napade še zadnjo plato, ki je res veličastna, saj se dviga kakih 60m pod nama, vendar jo Nikolajeva smer obvozi po levi strani po strmi diagonalni rampi. Tam me Jernej poštanta, nato pa končno pripade en lepši cug meni :). Plezarija, ki nikjer ne preseže III-ke, je pa uživancija na polno. Dobra skala, dobre možnosti varovanja, in super razgledi (sva že kakih 300m nad izhodiščem).

Na vrhu se da izplezati praktično kamorkoli, vendar sam raje zavijem v desno in naredim štant pod zadnjo skalno "flanko", da bo Jernej imel še kake pol cuga luštne plezarije. Jernej suvereno napelje še zadnji cug, jaz pa si tokrat privoščim direktno linijo navzgor, saj imam varovanje top rope, in se fino pomatram po čudoviti plati. Vrh označuje kamniti zid.

 Razveževa se in nejeverno ugotoviva, da prvič plezava že 4 ure (občutno bolje nama gre, vsakič sva bolj hitra inu izvežbana); kar je bolj zoprno je, da se zaveva, da sva brez tekočine, sonce pa švasa kot pri norcih.

No, sestop je bil pa spet svoja zgodba :). Glede na vodniček naj bi nekje odcepila pot navzdol, ki te po grapi pripelje do dna - midva pa se odločiva, da bova rajši po planoti šla do vrha Gradiške Ture in sestopila po ferati. Takoj nad vrhom smeri se namreč nahaja velikanski oddajnik in sklepala sva, da do njega pač mora peljati kakšna pot.

No, poti nisva našla, in edini znak civilizacije je bila oddaljena motorka kmeta, ki je v daljavi žagal drva. Tako se pobijava po gozdu, ki je na nekaterih koncih zoprno gost, in šele v bližini Gradiške Ture naletiva na urejeno pešpot.

Nato pa v dir navzdol! Od obeh teče, vroče pa kot pri norcih. Sonce ga neusmiljeno žge, pa čeprav smo sredi septembra. Sestop čez ferato se tako kar vleče, saj obadva vidiva pred očmi le vodo, ki jo imava v avtu. Sicer pa sva hitra in učinkovita - kako ne bi bila, saj imava obadva odlično obutev (moram se malo pohvalit, da imam nove čevlje za dostop :)).

V Stebru vidiva še eno navezo, ki abzajla navzdol, povsem mogoče da zaradi sonca...

Kaj naj rečem za konec? Super smerce, in še se bo šlo sem. Samo v malo bolj zimskih mesecih...

Aja, fotoaparata pa tokrat nisem jemal seboj, tako da čakam na Jerneja, da mi zrihta kakšno fotko :). Bom dodal, ko jih bom imel.

Plezarija nad Bornovimi tuneli - smer Mali Janc

Nekoč sem tekom generalnega brkljanja po internetih naletel na zanimivo smer nad Bornovimi tuneli, Mali Janc (in še nekaj drugih). Ko sem videl slike prvega cuga (luštno luštno) sem rekel, da to moramo pa enkrat it splezat :). Smer je na plezanje.net označena kot navrtana, z oceno IV+, nje dolžina pa se ustavi pri 160m. Edini problem je, da smer ni pretirano dobro dokumentirana oz. nam ni uspelo najti dobre skice smeri.

Jernej me ves naspidiran v petek pokliče, če grem kej plezat ker je spet napovedano lepo vreme... seveda je takoj padel predlog za Begunjščico. Pridruži se nama še Miha, in v soboto ob 7 štartamo iz Kranja. Na parkirišču pod Zelenico smo okrog pol 8 ure zjutraj; napravimo se, pri čemer vzamemo poleg standardne opreme s seboj tudi nekaj frendov, jebice, in 3 kline. Sprehajamo se kakih 5 minut ko dojamemo, da nismo vzeli štrika! Tja, solo pa ravno ne bomo šli. Špric nazaj v avto, in kmalu smo nazaj na poti.

Od parkirišča pa do vstopa v smer je kakih 10-15 min hoje, izberemo pa si pot za Bornove tunele; ko pridemo iz gozda, takoj začnemo gledati v ostenje na desni strani od potke, kjer je en kup skalovja, ki bežno spominja na sliko naše smeri, ki jo imamo sprintano z interneta.

Ne vem kako je do tega prišlo, ampak namesto, da bi pred vhodom v tunel zavili levo, mi zavijemo desno (po melišču GOR, ne DOL!!), in kmalu odkrijemo, da to ne bo prav, saj ne vidimo nobenega svedrovca, pa tudi vhoda v smer ne moremo locirati.

Pravilna smer je pred vhodom v tunel navzdol levo po melišču, kjer se spustimo kar za kakih 60-100 višincev (od oka) direktno po melišču. Nato na desno zavije kozja stezica, ki nas pripelje mimo vstopov za druge smeri (Smrketo,...) do vstopa v Mali Janc. Vstopa se ne da zgrešiti, če boste le prej pogledali eno sliko, kako zgleda prvi cug.

Prvi cug napeljuje Jernej in navkljub v redu navrtanosti vmes zabije 1 klin. Kmalu je na štantu (cca. 30m štrika), kjer je sicer en svedrovec odlomljen. Sledi mu Miha, jaz pa grem zadnji, izbijem klin in se vmes pozabavam s čudovitimi platkami (ki se jim lahko izogneš po lepi zajedi v levi strani stene), saj imam varovanje od zgoraj. Ful lep cug!

Drugi cug prav tako napelje Jernej, in po kakih 10m IV-ke se smer obrne proti skalnemu rebru na desni strani in preide v II-III-ko. Jernej naredi štant na borovcu, in hitro sva pri njem.

Tretji cug pripade meni, in kot ponavadi po kakih 20m najdem štant v rebru pod lepo plato. Tako pozihram kolega, nato pa spet grem naprej jaz.

Po kakih 10m visoki plati gre zlahka, saj sta notri (mislim da) 2 svedrovca, nato pa se suvereno izgubim. Na skici smer zavije desno, in jaz uberem dolgo prečko proti desni, kjer končam kakih 5m stran od okna v sredini Bornovega tunela. Nekako mi je jasno, da sem šel preveč v desno; poskusim iti kakih 5 metrov navzgor, a hitro vidim, da to ne bo to; zato splezam nazaj dol na polico ter se vrnem na konec plate nazaj v levo (vmes sem dejansko našel idealno mesto za jebico, a kaj, ko je preveč desno).

Tokrat se malo bolj ozrem in nad seboj le zagledam nekaj bleščečega - svedrovec! Odlično! Našpičim ga gor po kaki III-ki in končno najdem štant. Tale izgubljeni cug mi je sigurno vzel kakih 20-30 minut. Skica, ki smo jo imeli, je bila res obupna. Vsekakor pa priporočam, da v tole smer, čeprav piše, da je navrtana, vzamete kakega metulja ter nekaj klinov, saj so lažji deli (do III) povsem nenavrtani in močno paše, če lahko postavite nekaj vmesnega varovanja. Čeprav je skala kar razbita (v lažjih delih seveda) se da kak klin prav fino zabiti, metulji pa prav pridejo predvsem v zadnjem cugu.

Soplezalca sta hitro pri meni, saj cug sam ni pretirano težak (čeprav je plata kar IV/IV+), in spet grem naprej jaz.

Gre za predzadnji cug in o njem lahko povem le eno besedo: božansko! Celoten cug je diagonalna plata v levo (ter na koncu izstop direktno navzgor in malo desno do štanta) - cug je navrtan odlično (rabiš kakih 8 kompletov se mi zdi), plata pa za vikat! Uživancija na polno! Vmes je tudi detajlček, kjer se moram kar fino pomatrati, da prečim v levo, saj zmanjka dobrih grifov. Ampak lep, lep cug!

Tudi zadnji cug ni orientacijsko nič zahteven - spet ga napeljujem jaz in sprva grem v desno navzgor po razbitem svetu (II-III, kakih 10m), nato pa se začne vzpon po poči, ki je vrhunska! Navrtana je dobro, svedrovci so na vsakih cca. 5m, vmes pa je tudi ogromno mest, kjer lahko zatakneš metulja/jebico. ČUDOVITO!

Na vrhu je nekoliko zoprno, saj je direktno nad vrhom stene mini melišče, in za izstop imaš na voljo 2 opciji: do konca poči v levo, ali pa prečka po plati v desni ter nato prečenje melišča na levo do štanta. Sam izberem drugo opcijo, in zelo previdno prečim razbito skalovje, da ne zasujem kolegov spodaj na štantu.

Hitro sta na vrhu poči, in obema svetujem varianto z dokončanjem poči, saj pri tem ni treba prečiti melišča. To je vrh smeri - pozihram ju še kakih 10m navzgor po razbitem svetu, tam pa se razvežemo.

Na vrhu uspe Mihu najti od dežja spran list papirja, kjer je sprintana odlična skica naše smeri. Neutemeljeno sem se bal, da bo sestop zoprn vsaj toliko kot dostop, vendar se motim - v levo najdemo gamsjo stezo, ki se v udobnem spustu priključi poti na Bornove tunele. Tako smo v 15 minutah spet nazaj pri avtomobilu.

Smer toplo priporočam, saj so prvi cug, zadnje 2 cuga in kaka plata vmes res vrhunski. Če se ne izgubite in če je naveza vpeljana, pa je smer podelana v 2-3 urah in jo lahko greš tudi npr. po šihtu. Mi smo potrebovali več, ker smo se 2x izgubili ter ker smo bili 3-je v navezi.

Odkrivam, da je tudi po naših hribih veliko navrtanih smeri, ki so prima. Pa ne, da zanemarjam nenavrtane smeri :). Je pa res, da si tele smeri niti podrazno ne bi upal iti, če ne bi bila navrtana, saj v platah resnično ne moreš delati solidnega varovanja. Fotke pa so na klasičnem naslovu.

Mala Mojstrovka po S razu

Za vikend je bilo spet napovedano lepo vreme in Jože je seveda instantno na FB začel spraševati, ali je še kak kandidat za večraztežajno plezanje v hribih. Sam sem sprva bil skeptičen, ker sem ob zadnji plezariji skoraj izdahnil, ker so me plezalke tako tiščale. No, nazadnje sem si tudi pofaulan noht (ki še vedno ni odpadel, grrr) uspel ostrižti, prav tako pa sem nekako dojel, da so Milošove plezalke, ki sem jih imel v Debelem vrhu, dejansko manjše kot moje, dasiravno naj bi bile 4 številke večje. No, to ali pa imam izjemno bizarno oblikovano stopalo. Kdo bi vedel.

Na FB se tako nazadnje dobimo 4-je pustolovci (jaz, Jože, Primož in Jernej). Dorečemo zgodnjo jutranjo uro (6 zjutraj pri Bricu), in že smo na poti proti Vršiču. Jože in Primož sta imela ogledano Kranjsko Poč (IV, 300m) v S steni Nad Šitom Glava, midva z Jernejom pa se odločiva, da se zapodiva v S raz Male Mojstrovke (IV-, 300m). Vsi se odločimo za lahke cilje, saj smo v plezanju v hribih vsi začetniki. Sam sem sicer v hribih že enkrat plezal, vendar sem bil takrat vedno drugi v navezi. Biti prvi je povsem nekaj drugega.

Na Vršič prispemo relativno zgodaj, kar je odlično, saj je Primož mimogrede izvedel, da bo prav na ta dan kolesarska dirka na Vršič. Ja fajn, še to :). Nazadnje smo seveda kolesarje gladko zamudili, saj smo plezali dobršen del dneva.

Hitro se napravimo v vso robo - obe navezi s seboj vzamemo poleg standardne opreme tudi kline, kladivo, jebice in nekaj frendov. Hribi so le hribi. Nato pa proti sedlu, kjer vodi pot za na ferato na Malo Mojstrovko (Hanzova pot). Kmalu za sedlom se Jože in Primož odcepita v levo proti vstopu v Kranjsko Poč, za katero že takoj zasledimo, da ne bo prazna - na vstopu se namreč že drenja naveza (na koncu so baje bile v smeri kar 3 naveze).

Midva z Jernejem greva naprej, mimo vstopa v Hanzovo ferato, in kmalu sva pod vstopom v S raz. Tudi midva naletiva na navezo dveh starejših mož, ki pa kmalu obupata. Eden izmed njih namreč napelje prvi cug, drugi pa ga ne uspe preplezati, tako da se spustita (vodja naredi abzajl) in pot za naju je prosta! Sama v smeri, odlično!

Prvi cug napeljem jaz - z izjemo vstopnega detajla (IV-) ni nobenega problema, štantam pa kar po kakih 40m vrvi (svedrovec + klin). Vstopni detajl je tudi dodobra navrtan, tako da niti ne rabiš klinov. Takoj po vstopnem detajlu se svet položi v izrazit travnato/kamnit raz (III), ki ga je potem za kakih 100m (od oka).

Vendar se že tukaj dodobra spoznava s hribovsko plezarijo - Jernej napelje drugi cug, vendar rabi kar nekaj časa, da približno najde smer vzpona. Svedrovca ni nobenega, klini pa so nabiti povsem razmetano, tako da si ne moreš kaj dosti pomagati z njimi. Je pa raz odličen trening za naju dva, saj marljivo zabijava in izbijava kline ter zatikava frende :).

V knjigi od Miheliča (Slovenske stene) sicer piše, da je navigacija v smeri prava igrača - ja, potem ko jo 50x zlezež verjetno res, za prvič pa se izgubiš na vsake 2 metra :). Ugotovil sem, da moram predvsem dobiti občutek za dolžino preplezane smeri (koliko metrov štrika), saj je to pomojem najboljša orientacija za skromne opise smeri.

Kakorkoli, naslednji cug spet napeljujem jaz in odločim se za levi del stene (raz se nekako zaključi), kjer spet srečam nekaj klinov, enega pa zabijem tudi sam. Štant uredim na svedrovcu (hura!) in frendu nad zanimivo kakih 5 metrov globoko razpoko. V opisu je nekje na sredi smeri omenjena serija kamnitih stolpov in pomolov, in vneto se sprašujeva, ali sva že tam ali ne.

Jernej napelje še en cug, ki naju pa dejansko pripelje pod prvega izmed stolpov; zdaj se nahajava na ostrem razu, kjer je na desno preplezana smer, na levo pa širok skalni plaz, kjer poteka kaminska smer (ki izgleda prav neverjetno krušljivo). Tedajci v kaminski smeri tudi locirava navezo, ki je ravno nekako vštric z nama.

Naslednji cug je bil meni osebno najlepši cug smeri in mi ni bilo nič žal, da sem ga napeljal. Najprej obvoziš prvi skalni stolp po kaminu v levi strani, kjer se nahajata 2 svedrovca, nato sledi kakih 10-20m prečenja razu, nato pa kar direktno napadeš drugi, pokončen kamniti stolp. Zavarovan je dobro (svedrovec in kar nekaj klinov), šalc dovolj, po drugem stolpu pa te čaka navrtan štant in vpisna knjiga. Fejst!

Glede na vodič sledi še "zadnje sitno mesto", ki ga napade Jernej. Odločiva se za prečenje v desno ter naskok navzgor. Ta cug Jernej napeljuje res dolgo, saj je orientacija kar malo zoprna. V prvem delu sicer najde svedrovec in prepleza zoprno plato, nad katero kraljuje kratek previs, nato pa Jernej pleza naprej navzgor, kjer se malo zapleza. Zato naredi na rogelj štant, jaz pa takoj nad platastim detajlom iz radovednosti zavijem levo, kjer zagledam svedrovec. No, tam je pravilen štant  oz. izhod iz smeri.

Jaz tam uredim štant, Jernej pa spleza dol do mene. Levo od štanta pa leži zgornji del velike zareze, kjer je en kup nanešene skale. Popolnoma enostaven teren (I-II), samo vse je krušljivo. Hitro zagledava tudi pot navzgor, kjer se sveti nekaj klinov, vendar se odločiva, da se umakneva v ferato, saj se tudi sama smer tukaj konča (ravno zaradi tega, ker je pot navzgor krušljiva). Jernej tako preči v levo v sosednji žleb, ki je nekoliko manjši (po njem pripelje kaminska smer), in po njem potegne skoraj celotno dolžino štrika. Štanta spet na rogelj, jaz pa nato napeljem še zadnjih 20 metrov na polico (vse je II-III), kjer se na levo priključi Hanzova ferata.

Na ferati se preobujeva, jaz dam štrik na hrbet, in po ferati špricneva navzgor. Odločiva se, da če sva pa že tukaj, bova pa šla še na vrh Male Mojstrovke. Prav hitro sva gori, kjer se drenja nekaj Avstrijcev in kavk. Aja, ura je pol treh. Plezala sva torej 5-6 ur. Jojmene! Razgledi so odlični, midva pa ne postajava kaj dolgo gori. Pokličeva sicer Jožo in Primoža, vendar se ne javita. Zato hitro ubereva normalen pristop na Malo Mojstrovko, ki se vije po grebenu čez melišča, in seveda ga šponava navzdol kot zmešana. Melišča so top shit za sestope, čeprav moram priznati, da je vršni del te poti precej zoprn, saj je že tako zdrajsan, da je spodaj samo fin pesek, ki nič ne prime.

Nekje na sredi poti srečava mlajši par v čeladah, in takoj ko odbrziva mimo od zadaj zaslišim tipa, kako bejbi nergajoče reče "poglej te čevlje". Ja dobr, vem da mam zjebane superge na nogah, sam lej, naslednjič pa ti plezej s težkimi gojzarji na riti!

Prav hitro sva na Vršiču, kjer o tekmi ni več ne duha ne sluha - preoblečeva se, nato pa naju le pokliče druga naveza, ki pravi, da je ravno na vrhu smeri. Midva pa se usedeva na sosednjo skalo in samo leživa tam na soncu. Po okrog 45 minutah čakanja sta dol končno tudi Jože in Primož, in hitro odbrzimo proti domu. Na avtocesti pa kolona od začetka Jesenic pa do tunela. Adijo!

Kakšna fotka več je na Picasi, vendar so bolj slabe - še od Vrtače imam namreč na steklu od objektiva razmazano posušeno hruško, ki se trdovratno upira normalnim robčkom. Moram res konkretno spucati zadevo. Baje ma Bric zdej doma štrajfiks.. :)