Hemsedal 2013: Slapovi nad mestom Fagernes

Dan poprej smo si že ogledali "ogrevalna" slapova nad mestom Fagernes, ki sta zgledala zelo zdrava (beri: modre barve) in nič preveč težka za začetno uplezavanje v ledu. Hopa cupa, obilen zajtrk v obliki jajc in sira, in že parkiramo pod privatno cesto, ki nas pelje pod slapove. Matej in Igor zastavita tak tempo, da sam komaj hlastam za skupinico, ampak ima stvar za posledico vsaj to, da slapove dosežemo že po kakih 20 minutah.

Najprej se lotimo desnega slapu po imenu Hyllebekken, ki nosi oceno WI3 in je dolžine 150m. Igor se ga loti po levi strani, jaz pa 2 metra bolj desno od njega, saj tam slap ponuja še največ vertikalnega terena :). Slap imamo obdelano izrazito hitro, in že po nekaj metrih slapu se nam vsem na obraze prikrade nasmešek, saj je led idealen - ravno dodobra navlažen, da cepini popajo tako, kot se zagre.

Druga stvar pa je naša forma, saj še noben ni ravno dobro uplezan, in vsi bodisi povsem preveč razbijamo led s cepini ali pa ne zaupamo derezam. Navkljub temu smo prav hitro na vrhu, in po abzajlu se znajdemo nazaj na cesti. Mateja je nekaj štihnilo zdravje, tako da pravi, da se bo šel raje nacejat v kočo s čajem in domačim jegrom (hvala, Miro - je pomagalo!).

Mi trije z Igorjem in Karmen pa se želimo lotiti še drugega slapu (Mindrefoss - WI3, 150m), ki je s ceste na vrhu zgledal kar pokonci. Ker smo zmedeni, sprva zarinemo v breg po zgaženi potki, na kateri obrnemo po 15 minutah grizenja kolen v breg - ne bo ta prava! Po občutku gremo še nekoliko bolj desno, kjer kake pol ure gazimo v zelo strmi gmajni, nakar ravno tako odnehamo.

Ko smo že odločeni, da slapu pač ne bomo našli, ob poti navzdol le zagledamo stopinje, in svetlikajoč led nas obsije v gmajni le kakih 50 višincev nad gozdno potjo. Seveda zjutraj tega nismo opazili, ker se nam je tako mudilo! Ja nič, gor do slapu, dereze gor, in že ga špičimo po slapu. Slap je še lažji od desnega, tako da ga do zadnje, kakih 10m visoke zavese splezamo kar nenavezani. Tam jaz splezam zaveso, nato pa naredimo top rope na svečo, ki se bohoti desno od zavese. Ko se vsi pozabavamo še s svečo, ki nam kar da vetra (beri: navije), pospravimo štrik in sestopimo kar po gmajni ob slapu. Matej nas spodaj že čaka z avtom, in sledi še en večer prenažiranja in brainstorminga, kam bi šli naslednji dan.

Matej precej navija za Rjukan, ker razmere v bližini Fagernesa očitno niso preveč dobre, vendar ga le prepričamo, da gremo z Igorjem in Karmen naslednji dan pogledat za razmere v sosednjo dolino Hemsedal, ki slovi po številnih slapovih in je bila v bistvu naš prvotni cilj odprave. In ni nam bilo žal :).

Fotke in še Matejevo poročilo.

Hemsedal 2013: Pot navzgor & prvi slapovi

Pa je zopet napočil čas, da se odpravimo poplezavat zaledenele slapove v Skandinavijo. Tudi tokrat je organizacija potekala izredno raztreseno, saj nam je nekaj tednov pred odhodom pol ekipe odpovedalo udeležbo. No, štirje zagreteži smo ostali, namesto s kombijem pa smo se na pot odpravili kar z avtomobilom. Ker je bil izlet šparovne ("študentske") narave, smo vso hrano nabavili že doma, kar je imelo za posledico to, da v avtomobilu niti podrazno ni bilo več prostora za 4 pare krpelj in lavinske opreme, ki je tako morala ostati doma.

Predvsem za krplje nam je bilo sicer kasneje precej žal, ampak vsaj vemo za drugič. V četrtek popoldne se tako z Matejem, Karmen in Igorjem sestanemo v Kranju in odrinemo na pot. V hitrem tempu s Hondo dosežemo nemško pristanišče na S obali po imenu Rostock. Trajekt štarta v petek ob 8 zjutraj, in vsi se radostno zapodimo v restavracijo, kjer na relativno udobnih zofah prespimo nekaj dobro zasluženih uric, nakar nas ob 1 spodijo nazaj v avtomobile, saj pristanemo na Švedskem. V petek zvečer smo sicer zmenjeni z Matejevim kolegom v Oslu, vendar imamo čez dan kar precej časa, tako da se ustavimo še v Malmo-tu, švedskem mestu, kjer je na izmenjavi še en kolega od Mateja in Mareta.

Ko skupaj spijemo kavo, ne moremo verjeti svojim očem, saj običajna (ne pretirano dobra) kava košta dobre 4 evre. Welcome to Sweden! Sprašujemo se, kakšna bo cena šele na Norveškem. No, v sončnem vremenu nato sledi dolgočasna vožnja po ravninski Švedski do norveške meje, kjer predvsem navdušeno opazujemo vsak zamrznjen slapič, ki dere preko številnih škarp ob avtocesti. Ja, povsem identično kot lansko leto :). Na večer dospemo do norveške meje, še zadnjič tankamo na Švedskem, nakar sledi vožnja do Osla. Tam obiščemo Matejevega kolega Larsa, ki ga je spoznal na Lofotih lansko leto.

Lars nam pripravi domačo norveško jed, ki jo baje jedo na vseh veselicah, pogrebih, družinskih srečanjih in podobnih feštah in je v bistvu neke vrste mesna juha (v juhi plavajo narezani kosi mesa) s prav dobrimi knedli iz nekakšnega sivega testa. Zraven nam skuha še kuhano zelenjavo, torej korenje in krompir. Navkljub veliki lakoti nam uspe pojesti le kake pol lonca juhe, nakar obupamo. Morda je bilo krivo tudi doziranje piva ob jedi, ki nas prijetno napihne in utrudi. Prav hitro se tako počimo na kavč in na tla v Larsovem stanovanju in mrknemo.

Za nedeljo določimo divjo in povsem nerealno 6 uro vstajanja, kar seveda gladko zamudimo. Po tem, ko nam Lars postreže jajca in slanino in pospravimo cepine, čevlje in rukzake nazaj v avto, je ura že 8. A nič ne de - ko zapuščamo Oslo, se končno začenja hriboviti del Norveške, in kot mali otroci nam dogaja povsod, kjer zagledamo leden trak iz kakega brega v gozdu ali pa v kakšnem skalnem zatrepu. Na žalost so temperature kar visoke (čez ničlo), sonce pa neusmiljeno žge, tako da imamo precej težko nalogo izbrati splezljiv slap, sploh zato, ker imamo v rokah le nekaj sprintanih (pomankljivih) vodničkov z interneta. Ko končno pridemo pod slapove v dolini Stavedalen, sicer zgledajo "ta pravi" - beri: konkretna 120m WI4, vendar so žal obrnjeni na jug in jih sonce ob poldnevu konkretno lupi. No, z Matejem se vseeno zapodiva v najdebelejši slap nad vasico (Makalu, 150m, WI4-5), in po 15 minutah gaženja v soncu in južnem snegu sva povsem mokra in le pod slapom :). Kako bi zdaj prav prišle naše krplje!

Matej zarine naprej, vendar po 10m obrne in pripleza nazaj dol. Pravi, da nima nič zaupanja do snežnega ledu. Ne pomaga dejstvo, da je 7 stopinj nad ničlo in je slap tanka mešanica snega in ledu. Letos smo naredili isto napako, kot lani - premalo smo se za led ogreli v domačih logih, tako da smo zopet na sever prišli povsem neuplezani. Nekako se z Matejem strinjava, da bi slap med zadnjimi dnevi, ko smo se uplezali, gladko splezala (seveda v nižjih temperaturah). A nič ne de, siliti nimaš kaj, tako da sestopiva nazaj navzdol do ceste in se sprehodiva naprej do naslednjega slapu, kjer sta Igor in Karmen ravno tako obrnila zaradi podobnih problemov kot midva (O'hoi, 100m, WI4).

Ja nič, rečemo, bomo pač začeli z lažjimi slapovi. Gasa v avto, in čez kako uro se pripeljemo do mesteca Fagernes, kjer nas čaka kočica, ki bo naše bivališče za naslednji teden. Mimogrede v neposredni bližini mesta sredi gozdne brežine zagledamo dva slapova, ki delujeta bolj zdrave modre barve in sta večino dneva v senci, tako da ju kar določimo za cilj naslednji dan. Špageti na maso, in že nas odreže spanec!

Fotke in še Matejevo poročilo.