Why the hell do we think at all?

Morda naslov ne bo najbolj primeren. V naglici, v kakršni sem, se nisem spomnil boljšega. Upajmo, da bo zadoščal. Veliko stvari me spravi k razmišljanju; pravzaprav vse kar vidim, nekako stremi k razumu, in s temu k razmišljanju, vendar ne govorim o tem. Gre se za stvari, ki me spravijo k razmišljanju, ampak to ne tistemu običajnemu, ampak eksistencialističnemu, neobičajnemu, lahko bi rekli deviantnemu, najpomembnejšemu.

Jah, spet bom začel z glupim uvodom :P; kako lahko bi bilo, če ne bi mislili, če ne bi imeli tega najbolj čudovitega darila, pa vendar najbolj zahrbtnega sovražnika, pač odvisno od situacije; ampak pustimo to, saj vsi vemo, da smo vrženi v svojo kožo in rešitve pač ni, razen če so ti povšeči samomori (kar mi niso).

V glavih se mi formulirajo strukture, ki pa se žal sproti tudi podirajo, tako da je težko zapisati trenutne misli; pa vendar sem mislil o vsem, kar vrednotimo, o vsem, kar povzdigujemo v nebo, in o cilju življenja. Včasih imam takele pomisleke, ko sploh ne vem, kaj sploh delam; kaj sem, in kaj je fora, da tle bodisi pišem ta blog oziroma, da sploh razmišljam? Da imam neko željo deliti te misli z nekom. Starši pač niso pravi naslovnik, punce nimam, torej je na vas, prijateljih =).
Zatorej je moj edini cilj in želja v življenju, da..... živim. It's that easy. Da upam, da sem naiven, da verjamem v ideale, da pogledam skozi okno in se ozrem skozi ter pomislim, kako dobro bi bilo ta trenutek iti tja daleč in se vrniti v naravo; naslednji trenutek me seveda nazaj potegne zaposleni "resnični" moderni svet v vsej svoji mogočnosti. Sanjam. Pa to je najbolj važno. Nekaj časa sem živel v prepričanju, da bom vse življenje delal, bom zaposlen in pustil take stvari zadaj, v mišljenju, da je to tako ali tako zgolj bežanje iz realnosti. V slogu "life's a bitch, just face it and bear the burden"; res je, ampak se bom temu upiral. To je verjetno tisto, čemur odrasli pravijo "upornik brez razloga", ampak jaz ne vidim boljšega in bolj osnovnega razloga kot je ta!

Nekateri bodo rekli, da sem tipičen sanjač, ki v življenju ne bo ničesar naredil. Wrong. Samo menim, da je bolje pluti po sredini in občasno imeti prebliske, ki te opomnejo na svobodo, ki ti je bila nekako odvzeta, kot pa biti totalno zaposlen/zasanjan. In pluli bomo, naše upanje pa bo negotovost v meglici pred nami. Stran z iluzijami in predstavami, it's just in our heads. Dovolj je bilo obupovanja.

Back to the roots, baby :D.