Osvajanje štiritisočakov v Švici

Brico je tečajnike, kot vsako leto, konec junija peljal v Švico narediti ledeniško tehniko. Ker se lani dane ekskurzije zaradi izpitov nisem mogel udeležiti (sem pa ledeniško tehniko opravil na Mont Blancu), sem se za pot odločil letos. Z Milošem sva bila edina predstavnika najine generacije, z nami pa je bil še Luka, ki je obiskoval šolo še eno generacijo pred nami.

Z Milošem sva imela namen ostati v Švici tudi 3 dni po odhodu ostale ekipe ter osvojiti še kak štiritisočak. No, ta plan se je kasneje izjalovil :).

Tako se v sredo zjutraj nabere ekipa - vseh skupaj nas je okrog 20, vendar del ekipe odide ločeno. Razporedimo se v 2 kombija in odrinemo proti Švici. Izbrana trasa je taka, kot ponavadi - po doolgi Italiji do Milana, nato pa na sever proti meji s Švico. V Švico tako vstopimo preko prelaza Simplon, ki že ponuja pravo alpsko vzdušje, čeprav se nam visoki hribi (Weissmies, Lagginhorn in Fletschhorn) skrivajo za oblaki. Na Simplonu naredimo krajšo pavzo, nato pa nadaljujemo vožnjo proti veliki dolini, kjer poteka tudi avtocesta in večje mesto Brig. Tej dolini sledimo skozi mesto, nato pa kar hitro zavijemo proti dolini, ki se vzpenja do mesta Saas-Fee (v vednost, naslednja dolina, vzporedna tej, pa bi nas pripeljala do še bolj znanega Zermatta).

Naš kamp se nahaja v vasici Saas-Grund (1500m), ki leži slabih 300m nižje od bolj znanega, turističnega Saas-Feeja. V kempu ni veliko ljudi, tako da hitro postavimo šotore in razvlečemo kramo. Vreme je še nekoliko oblačno, pa vendar gremo na sprehod v vasico, kjer nabavimo kruh za naslednji dan, poleg tega pa izvemo za izredno akcijo, ki jo koristimo še vse naslednje dni: v Saas-Fee-ju namreč v poletnih mesecih ponujajo karto, za katero plačaš 3.5 frankov na dan, omogoča pa ti zastonj prevoz na vseh žičnicah, gondolah in zobatih železnicah v okolici mesta. To je res super poceni, saj sicer npr. gondola na Metro-Alpin stane dobrih 65 frankov!

Razlog za akcijo je najverjetneje Zermatt v sosednji dolini, ki nedvomno Saas-Feeju odžre večino turistov. Rekel bom takole: v Zermattu še nisem bil, pa verjamem, da je pogled na Matterhorn res veličasten, ampak tudi Saas-Fee in celotna dolina je izredno lepa, pa naj prideš sem kolesarit, pohajkovat, plezat, trekat, igrat tenis ali golf, ali pa zgolj uživati ob razgledih in dobri (in dragi!) večerji.

Naslednje jutro je čas za aklimatizacijo. Naš prvotni aklimatizacijski cilj, štiritisočak Weissmies (4023m), tako spremenimo na Allalinhorn (4027m), saj lahko zaradi popusta pridemo na višino 3500m le z uporabo žičnice, nato pa zobate železnice, ki nas skozi živo skalo odloži na vrhu visokogorskega smučišča, ki leži točno pod Allalinhornom. Meni, ki me lani ni bilo, je sicer morda kar malo žal, da ne obiščemo Weissmies-a, saj je Allalinhorn zaradi vseh gondol prav malo razvrednoten (za tiste, ki ne veste, to je eden izmed najlažjih (če ne najlažji) štiritisočakov). Dostop poteka nekaj časa po zratrakirani cesti, kjer na levo in desno lahko opazujemo bagre (resno!), kako kopljejo sneg ter polnijo ledeniške razpoke ter ravnajo teren.

No, navkljub pičlim 500m višinske razlike nam v glavah nekoliko buta, saj nismo aklimatizirani. Ampak sam se počutim prav odlično (mnogo bolje kot lani na aklimatizaciji za Mont Blanc). Žal z Milošem dobiva v navezo Kristino, ki ima kar velike probleme z dihanjem, koleni in udiranjem, tako da smo na vrhu kot zadnja naveza po cca. 3 urah hoje. Z Milošem kot vodji naveze sicer vztrajava, da Kristina grize naprej, da bo osvojila vsaj kak štiritisočak! Ne da bi se želel hvaliti, ampak za razliko od nje sva midva prav hladna in nič zadinaha, tako da sumiva, da sva se na tej poti preveč shladila in posledično fasala bolezen, ki je nastopila kasneje.

Na vrhu nas zajame oblačnost, saj smo zadnja naveza, tako da se hitro obrnemo in sestopimo. Ostali so nas čakali v skalnem zaklonu malo pod vrhom in so imeli celo lep razgled, preden so prišli oblaki. Celotna tura je sicer enostavna, saj ni plezarije nič, ves čas hodimo po položnem snegu, na poti pa je praktično samo ena večja špaltna. Na koncu poti Brico tečajnikom pokaže še celotno tehniko reševanje iz ledeniških razpok, nato pa se hitro vrnemo na postajo železnice. Z Milošem si sicer že ogledava drugo, mamljivejšo pot na vrh Allalinhorna, ki štarta od koče Britannia-hutte ter se vzpenja po nekoliko strmejšem in delno skalnatem vzhodnem grebenu (Hohlaubgrat). Vsekakor bo moj naslednji vzpon na ta vrh (če bo do njega prišlo) potekal po tej poti, saj se izmakneš hrušču visokogorskega smučišča.

V dolino oz. v mesto Saas-Fee se vrnemo po identični poti, po kateri smo prišli, torej najprej z zobato železnico skozi živo skalo s 3500m na 3000m, nato pa od tam naravnost dol do Saas-Fee-ja, ki leži na 1800m. Sestop Saas-Fee -> Saas-Grund pa poteka po križevpotu, kjer se po granitnih ploščah (in mimo številnih kapelic) spuščamo v dolino.

Naslednji dan pospimo nekoliko dlje, saj moramo za vzpon na Nadelhorn (4327m) priti le do koče Mischabelhutte (3300m), tako da štartamo šele okrog 11. ure zjutraj. Pred tem se nam pridružita še Simon (isti kot lani) in Rajko, ki sta čez nekaj dni z Bricotom zmenjena za vodeno turo na Mont Blanc. Sam ta dan že nekoliko čutim boleče grlo, ampak me ne ovira kaj dosti. Hojo iz Saas-Fee-ja si olajšamo tako, da z gondolo naredimo še dodatnih 500 višinskih metrov, tako da nam ostane za premagati le še cca. 1000m višinske razlike. Pot iz Saas-Fee-ja proti Mischabelhutte sprva poteka po čudovitih s travo in soncem obsijanih granitnih rebrih, nato pa preide na podrt skalnat greben, kjer se tura spremeni v ferato. Tej ferati sledimo kako urico in že se nahajamo pod kočo Mischabelhutte. Koča sama pa majka! Moderna na fertik, od fensi skretov, do čudovite terase. Ker sonček prijetno sije, se vsi zleknemo na terasi, kamor damo tudi sušiti našo robo, in opazujemo markanten greben, ki se dviga nad Saas-Fee-jem: v ravni liniji si namreč sledijo špičasti vrhovi Taschhorna, Doma in Lenzspitze. V daljavi se prav tako vidi včerajšnji Allalinhorn, pa del Rimpfischhorna ter Alphubel.

Koča se je sicer odprla šele pretekli teden, tako da smo skoraj edini gostje; edinole malo pred večerjo gor priteče (ja, prav ste slišali) še nekaj norcev s smučkami na ramenih. Ob pol 7 zvečer nas pričaka večerja in simpatična, mlada oskrbnica Marija nam v jedilnici postreže sprva z dobro zelenjavno juho, kateri sledi kuhana svinjina, pire krompir ter čudovita solata. Vsi se napokamo kot bobni, Marija pa nam zastonj doda še malo repeteja za najbolj lačne (Miloš, Roman). Za desert ostane še melona, nato pa kar hitro odrinemo spat, saj kanimo vstati že ob pol 4 zjutraj.

Ker nas je toliko, dobimo sami zase 2 sobi, ki sta kot pričakovano urejeni zelo skrbno. Pa vendar nobeden ne zatisne kaj dosti očesa, saj v obeh sobah izredno hitro postane neverjetno vroče, tako da se vsi kuhamo v izparini. Dodatno motnjo pa seveda predstavljajo še smrčači :). Jaz sem se počutil kar nekoliko utrujeno, grlo pa me je bolelo vse bolj, navkljub temu, da sem cel dan žvečil neke tablete. Tako pred spanjem pogoltnem lekadol (zaradi bolezni, saj me višina prav nič ne zdeluje), in v prvih nekaj urah noči se pod dvema odejama prav fino prešvicam; nato se počutim kar v redu. V primerjavi z lanskim Mont Blancom prav vrhunsko!

Ob pol štirih nas pričaka zajtrk, pravi čaj in kava. Vsi se nazobamo, saj je dovolj kruha, marmelad ter muslijev z mlekom. Miloš pa že nekaj jamra, da je ves slab. Edinole Kristina, Simon in Rajko so srečneži, saj ne gredo na Nadelhorn, tako da lahko spijo tja do 7 ure zjutraj. Sledi oblačenje ter pripravljanje opreme, in že se odpravimo od koče po grebenu navzgor. Prvo navezo seveda vodi Brico, ki ima na vrvi Kristino, Lenarta in Luka. Sledi naveza profesorjev, za njimi pa smo na vrsti jaz, Primož in Jovo. Večinoma štejejo naveze 3 člane, da bo hitrost hoje in drugih aktivnosti čim večja.

Prvih nekaj 100 višinskih metrov se vzpnemo kar po skalnem grebenu nad kočo, in prav kmalu obujemo dereze, saj je sneg trdo pomrznjen. Na izravnavi grebena pa prečimo v desno na ledenik, ki se nahaja SV od dolgega grebena, ki povezuje Hohberghorn, Nadelhorn in Lenzspitze (greben se imenuje Nadelgrat in je eno bolj napornih in lepih prečenj v tem delu Alp, nekateri pa ga celo primerjajo z znamenitim grebenom Peuterey na Mont Blanc). Kot se spodobi, se navežemo v ledeniško navezo, saj je ledenik kar napokan. Nekje tukaj se začne delati tudi dan.

Naša naveza sledi Bricotu, ki nas vodi čez ledenik in v strmo snežno flanko, na vrhu katere se nahaja sedlo Windjoch. Na sedlu skrajšamo vrv in se lotimo grebena, ki nas bo pripeljal direktno na vrh Nadelhorna. V tem času lahko vidimo smučarje s prejšnjega dne; nenavezani (s smučkami na hrbtu) se lotijo SV stene Lenzspitze in z dvema cepinoma pikajo kar direktno linijo po na belo ofrajhanem pobočju višine 500m (naklonina do 56 stopinj). Waaaa, noroo!

Hitro po začetku grebena se mimo naše naveze sprehodita Lenart in Kristina; greben je preveč za njiju. Pa vendar, Brico bi jima lahko vsaj ukazal, da naj počakata v vetrnem zaklonu na sedlu, ne pa da nenavezana prečkata ledenik! Ta skrajno neumna odločitev mi nikakor ne da miru, ko počasi vodim našo navezo naprej po grebenu. Tempo imamo res odličen; počasen, da je kaj, a ne potrebujemo nobenega počitka. Tudi zdravje oz. višina v naši navezi sploh ne dela nobenih problemov. Dela se dan in edinole ravno pravšnjemu vetriču se imamo zahvaliti, da ne postane presneto vroče. Po mojem mnenju ne bi škodovalo, če bi vstali uro ali dve prej, saj se že v jutranjem soncu sneg na grebenu začne neprijetno mehčati.

Ko pridemo do prvega skalnega skoka na grebenu, nas ta kar dodobra zaposli. Brico ga je obvozil po mehkem snegu na desni, mi pa ga splezamo direktno po skalah navzgor. V obeh primerih je nato potrebno prečiti snežno flanko, pod katero smo kar presenečeni, saj se 10cm pod snegom nahaja trd led! Sicer naklonina ni velika, a se vsekakor ne bi branil v drugi roki poleg cepina vihteti še bajlo. Ker smo trije, nam to le še otežuje delo. Za take neidealne razmere bi bila naveza dveh mnogo boljša, saj se lahko varujeta mnogo hitreje.

Nekje tukaj Primož začne govoriti, da mu ni preveč do nadaljevanja, saj nas pod vrhum Nadelhorna čaka še kakih 100-150m podobne skalne plezarije. Priznam, da tudi meni ne diši preveč, saj se je zgoraj potrebno varovati; v navezi treh bo to še bolj mukotrpno, kot za Brica in Luka pred nami, ki že uredita štant na prvih skalah. Jovo se strinja, in odločimo se, da obrnemo ter obrnemo tudi ostale naveze, za katere menimo, da ne bodo kos plezanju.

Čez prvi skalni skok se navzdol varujemo, kar za navezo treh seveda predstavlja spet svoj problem, tako da smo kar počasni. Ko skok uspešno premagamo, pa zagledamo še Miha, ki ga je prav tako ena naveza pustila zadaj. Kaj naj rečem, jezen sem še bolj kot prej... Naveza se prilagaja najšibkejšemu, če najšibkejši ne more, se obrne cela naveza (vsaj v primeru 2, 3 ljudi v navezi), ne pa da je pol hriba obljudenih z ljudmi, ki so jih egocentrični sočlani navez pustili tam, sami pa spizdili naprej! No, vsaj tako je moje mnenje.

Tako dobimo novega člana v navezi in se spustimo nazaj na sedlo Windjoch. Med spuščanjem opazujemo drzne smučarje, ki so že dosegli vrh Lenzspitze ter s smučkami oddrsavajo levo in desno po markantni zasneženi steni. Vrnemo se nazaj čez ledenik in na vstopu na greben srečamo Lenarta in Kristino, kako vadita reševanje iz ledeniške razpoke. Pravita, da je Milošu zdravje čisto zaslabilo, tako da je obrnil že na Windjochu; Špelo in Majo je poinštruiral v reševanju iz razpok, nato pa so se vrnili nazaj v kočo. Ker tečajnike načeloma čaka še izpit iz zgoraj omenjenega reševanja, sam pa sem edini pripravnik, na tem mestu razvlečemo štrike, nakar tečajniki vestno trenirajo in vozlajo :). Počasi se nam pridružuje tudi nekaj drugih ljudi, saj se še nekaj drugih navez obrne na grebenu.

Ko se vrača Brico, ga seveda slišimo, še predan nam ga uspe videti na grebenu, tako je glasen. Ko z Lukom prečita ledenik, pravi, da na Nadelhorn še ni imel tako slabih razmer; kombinacija gnilega snega in skal je botrovala temu, da sta se skoraj celoten zadnji del do vrha varovala. Do vrha pa sta nadaljevali še dve navezi, Roman in Barbara ter profesorji. Jaz Bricu pomagam, da nekaj tečajnikov naredi izpit ledeniške tehnike, vendar me sonce prav neprijetno žge, tako da se skupaj z nekaj tečajniki nato prav hitro odpravimo navzdol. Sestop do koče je v zmehčanem snegu živa muka, saj se udira tudi do kolen, vmes pa imaš skalne odstavke.

Pri koči se nas večino odloči kar za direkten spust do Saas-Fee-ja. Na pot se odpravimo jaz, Primož, Luka, Kristina in Lenart. Sam se odločim, da bom s ferato opravil kar se da hitro, tako da prav hitro švignem naprej. Čez ferato sem sicer res hitro, nižje na pešpoti proti Saas-Fee-ju pa me začne neprijetno pobirati. Tudi pijače mi zmanjka, tako da pridem v kemp v Saas-Grundu kar dodobra zdelan. Sploh tistih zadnjih 300m križevpota se mi je nenormalno vleklo.

V kempu so že Kristina, Miloš, Maja in Špela. Miloš je ves zadekan in kreha kot star kadilec. Tudi sam sem utrujen in dehidriran, tako da se zleknem na travo in se prav fino odžejam. Z Milošem vidiva, da z najinim podaljšanim bivanjem v takem (ne)zdravju ne bo nič. Počasi v kemp kapljajo tudi drugi posamezniki oz. ekipe. Pristavi se kofe, skuha se nekaj reči za pod zob, z mrakom pa vsi prav hitro popadamo v šotore kot ubiti.

Naslednji dan se večji del ekipe odloči še za obisk Hoch-Saas-a (žičnice proti Lagginhornu in Weissmies-u), saj imamo še vedno zelo ugodno akcijo. S srednje postaje navzdol se namreč da spustiti po cesti na t.i. skirojih, in vsi komaj čakajo na to. Le manjši del ekipe se odloči za ferato na Jaggihorn, ki je baje kar napeta in drzno zastavljena.

No, prav kmalu se ekipa vrne z dolgimi nosovi, saj imajo Švicarji ravno ta dan nek praznik, tako da je cesta zaprta, po njej pa ščuvajo številčne bike (kdo bi vedel zakaj). Tako šotore pospravimo, ko pa se vrnejo še feratarji, pa prav hitro odrinemo proti domu.

Za zaključek lahko rečem, da se nama je z Milošem morda kaka tura sicer res izognila (planirala sva iti še na Alphubel in Lagginhorn), vendar bova v Saas-Fee zagotovo še prišla, vsaj če bodo te akcije vsako leto (kar naj bi bile). Pa tudi Nadelhorn bo počakal. V odlični družbi (teli tečajniki so res fejst drušna) in lepem vremenu smo obiskali eno izmed središč švicarskega turizma ter gorništva in se imeli super, tako da lahko rečem le - hvala vsem udeležencem, imeli smo se fajn! (kar 76 fotk pa na Picasa albumih)

Izlet na Mont Blanc

Tokrat smo se podali kar na najvišji vrh oz. streho Alp - Mont Blanc oz. po naše, Bela gora.

Vsa stvar se je začela, ko je odpadel naš izlet v sklopu alpinistične šole na Grossglockner (Veliki Klek), kjer bi zamudniki lahko opravili tečaj ledeniške tehnike. Seveda nam jo je zagodlo vreme.

Nato je Miloš izvedel, da Brico gre naslednji teden na Mont Blanc, saj sta ga najela 2 modela, da ju vodi na vrh. Brico je dovolil, da nas nekaj lahko gre zraven in hitro se nas nabere klapa petih pustolovcev za izziv - jaz, Miloš, Simon, Jernej in Jože.

Tako smo se v sredo odpravili z Bricotovim kombijem proti Franciji. Pot se vleče po doolgi Italiji, kjer se nazadnje le odcepimo na desno proti dolini Aoste, ki vodi pod sam vrh Monte Bianca (po italijansko). Nato sledi tunel pod Mont Blancom, ki je najdaljši tunel v tem koncu sveta. Ko na nasprotni strani le ugledamo luč sveta, se pod nami pojavi Chamonix, ki pa je žal ves oblit v megleno in deževno kopo. Levo se pne beli jezik ledenika Bossona, mi pa se hitro deployamo v kempu z dvema zvezdicama v centru Chamonix-ja.

Na srečo je tako vreme predvideno, saj naj bi se čez 2 dni pojavilo prvo okno lepega vremena, v katerem bi po načrtu morali doseči vrh.

V kemp prispemo pozno, tako da sledi postavljanje šotorov, večerja tortelinov, spoznavanje Bricotovih najemnikov (Simon in Marko), nato pa spanje.

Naslednjo jutro je vreme še vedno kilavo, mi pa se kljub vsemu hitro napravimo, spakiramo rukzake ter pičimo nasproti žičnici proti Aiguille du Midi.

Aiguille du Midi je 3800m visoka špica direktno nad Chamonix-jem, na katero iz samega Chamonix-ja pelje gondola nihalka, ki je sploh v zgornjem delu zelo ambiciozno postavljena - premaga namreč več kot 1000m višinske razlike brez kakršnegakoli podpornega stebra. Tako je odlična za "quickie" aklimatizacijsko turo, saj v kakih 20 minutah premagaš višinsko razliko kakih 2800m (1000m -> 3800m). Žal je vreme nadvse oblačno, tako da ne vidimo 1000m prepada pod seboj, temveč zgolj 5 metrov okrog nihalke.

Na vrhu je svet povsem drugačen - nekoliko je seveda hladneje, predvsem pa se že pozna višina - ko se sprehodimo na razgledno ploščad že kar malo zadihamo. Aiguille du Midi sicer ponuja lepe plezalne poti, je pa tudi izhodišče za hojo na Mont Blanc du Tacul - 4200m visok vrh v masivu Mont Blanca.

Vrnemo se v tunel, kjer se napravimo v opremo ter navežemo v naveze, nato pa se odpravimo po strmem grebenu dol na ledenik ter naredimo sprehod do koče Cosmique. Pri tem se spustimo za kakih 300m višincev.

Pri koči se vreme začne malo pucati, in za trenutek vidimo Grandes Jorasses v ozadju, prav tako pa se lepo vidi greben Cosmique proti vrhu Aiguille du Midi-ja, ki se ga pleza (IV, 300m). Pri koči gre Brico z vodencema na čaj, mi pa uganjamo norčije kar zunaj.

Sledi tečaj ledeniške tehnike, ki ga z Jožo oba opraviva. Oba pa sva imela kar probleme, saj sem jaz imel na štriku Miloša, Jože pa Simona, in vsekakor sta zelo realno simulirala padec v špaltno (beri: se obešala po štriku kot nora).

Nato se sprehodimo nazaj na Aiguille du Midi, kjer že nekoliko bolj zašvicamo, saj premagamo 300m višinske razlike. Nato pa z gondolo nazaj dol v meglen Chamonix. Mene je zadnji greben kar dodobra zmatral, zato sem bil kar malo zaskrbljen glede naslednjega vzpona.

Ta večer v kempu srečamo sosedo iz Amerike po imenu Kristin ter jo povabimo na pivo. Ker smo sami fejst fantje, jo seveda povabimo, da se nam pridruži pri vzponu, saj je zgledala ta prava planinka (teden prej je namreč plezala v Grande Cimi v Domolitih). Pravi, da se bo odločila do jutra.

Naslednje jutro se zbudimo v čudovito šajbo! Prav neverjetno je, saj prvič zagledamo vse visoke gore okrog Chamonix-ja, ki so bile prejšnji dan zakrite z meglo. Proti severu se vidi Aiguille du Midi, desno od nje pa gromozanski Bosson, greben Mont Blanca in kopa Dome du Gouter, ki leži nad našo planirano ruto na Mont Blanc. Kristin prav tako pristane in tako se nas 6 odpravi proti kraju na drugi strani doline, kjer se nahaja postaja za zobato železnico za Mont Blanc.

Tam ujamemo železnico, ki se vzpne na nadmorsko višino 2300m. Je zelo počasna, nudi pa veličastne razglede na drug ledenik Mont Blanca. Od zgornje postaje železnice sledi pohod po razbitem granitu, ki ga hodiš kaki 2 uri do začetka vzpona proti t.i. Grand Colouir-ju, ki je poimenovan tudi Death colouir, to pa zato, ker je precej navpik ter izredno izpostavljen za padajoče kamenje. Na srečo nas na tem delu poti spremlja megla, tako da nas sonce prav nič močno ne švasa. Sam vzpon po Grand Colouir-ju sicer ni pretirano tehnično težak, z derezami praskaš po deloma zavarovani, deloma nezavarovani poti, ki nikakor ne preseže I-ke oz. II-ke. Je pa greben kot že omenjeno precej izpostavljen. Velik problem so velike gruče ljudi, ki Colouir plezajo v navezah, kar seveda močno upočasni promet.

Največji psihološki problem predstavlja koča Gouter, ki jo že od začetka vidiš na vrhu 1000m visoke stene, ter jo nato gledaš vso pot po Colouir-ju. Sicer pa nam pot ne predstavlja posebnih težav - ko dobiš občutek za dereze, vidiš, da primejo na skalo bolje kot marsikatere plezalke.

Tako hitro premagamo višinsko razliko prvega dne 1500m in že smo pri koči. Tukaj naletimo na prvo oviro - koča se šibi pod težo ljudi; 2 dni prej smo klicarili, ker so nekako spregledali našo spletno rezervacijo, in vse kar so nam lahko obljubili je bilo spanje v jedilnici in juha. No, nazadnje se situacija nekoliko bolj srečno izteče - dobimo več kot dovolj juhe za vse nas, sladico, oskrbnik pa nam v opravičilo zastonj priloži še buteljko rdečega, ki hitro poide. Sicer pa zanimiva informacija: pivo na 3800m stane 9€.

Sicer pa smo bili mi eni bolj vedrih obrazov v koči - vse naokoli vidiš ljudi, ki jim slabi, ki se ne počutijo dobro, ipd., medtem ko zunaj koče vidiš bruhice juh, ki očitno niso mogle zdržati v želodcih lastnikov. Tudi nam rahlo buta v glavi, Marko pa preventivno poje aspirin, saj se tudi ne počuti najbolje.

Okrog 8 ure zvečer se luči ugasnejo, mi pa dobimo naš kotiček za spanje - jedilnico, v kateri nas spi kakih 40 ljudi. O tej noči lahko povem le to, da nisem zaspal niti sekunde, da me je zeblo, čeprav sem nase navlekel vso obleko, ki sem jo imel, ter da sem se ponoči praktično odločil, da ne grem naprej, ker sem mislil, da imam vročino.

Ob pol 2 nas oskrbniki zbudijo, in mi se takojci spokamo iz jedilnice ven, saj imajo tisti, ki so vnaprej rezervirali kočo, zajtrk. Jaz se v stoje počutim mnogo bolje kot v leže, tako da požrem aspirin in šibam ven v bojni opremi. Pred kočo se damo v naveze (jaz - Miloš - Kristin in Jernej - Jože - Simon) ter v soju čelnih svetilk začnemo slediti koloni hitrejših osvajalcev. Celotna nočna pot ti mine relativno hitro, predvsem pa te matra višina, saj si konstantno zmatran in vsak manjši klanec te tako zjebe, da moraš delati pavze. Sicer pa je noč velika prednost, saj se sploh ne zavedaš, koliko horizontalne razdalje narediš.

Nekje nad bivakom (4300m) srečamo Jožeta, ki pravi, da ima dovolj ter da nas bo počakal tam. Mi pa rinemo naprej proti grebenu. Počasi se dela dan; okolica je izjemno lepa, a kaj, ko imaš pred sabo doolg greben, ki mu ni in ni konca. Od trenutka, ko misliš, da si že skoraj pod vrhom, in dejanskim vrhom, sta kaki slabi 2 uri hoje, ki sta res kar naporni. Na koncu se na vsakih 20 korakov ustavimo ter pavziramo. Sicer pa moram pohvaliti Miloša, saj je kot prvi v navezi odlično narekoval tempo.

Malo pod vrhom srečamo Jerneja in Simona, ki se ravno vračata z vrha, in to nam da dodaten zagon, da jo zarinemo proti vrhu. Nanj stopimo okrog 7 ure zjutraj. Odprejo se nam fenomenalni razgledi v vse smeri, spodaj globoko v dolini pa morje oblakov. Sicer pa je precej mraz, tako da hitro poslikamo okolico, naredimo skupinsko fotko, nato pa nazaj navzdol.

Do bivaka smo nato hodili v navezi, in sam spust je pravzaprav bolj nevaren, saj imaš zmatrane noge, dereze na njih, pred seboj štrik, klanec pa je navzdol po ozkem grebenu in na momente čez debele sloje opasti. Mi ga seveda kar gonimo dol, tako da se z vsemi srečamo pri bivaku. Brico je peljal na vrh le Markota, saj so Simona žal nazadnje le malce izdale noge (ima namreč oba kolka zamenjana - svaka čast!!). Tam se razvežemo in kakih 15 minut zgolj ležimo na soncu in počivamo.

Nato sledi dooolg in mučen sestop do koče Gouter, kjer že jaz zaostanem za ostalimi, Miloš pa je še bolj zadaj. Zdaj, ko je dan, vidiš kako dolga horizontalna razdalja je do koče in ob zmatranih nogah se človek fino namatra, da jo doseže.

V koči počakamo Miloša in si privoščimo prvo hrano v dnevu. Koka kola in nekaj energijskih tablic nam da novih moči, tako da po približno uri počitka krenemo navzdol čez Colouir. Dol plezamo kar nenavezani, saj je tako mnogo hitreje. Se pa še vedno vleče, ker smo previdni in na večino strmejših odsekih plezamo vzvratno.

Mene vmes že prav fino navija in takoj, ko sva z Jožetom iz Colouirja, letim za skalo na deploy. Pri tem vidim Miloša in Kristin daleč spodaj... Predvsem Miloš je z izgubo nadmorske višine iznenada dobil ogromno energije in kar teče dol, da ga samo gledamo. Kristin pa je tako ali tako imela več kondicije kot mi vsi skupaj.

Nazadnje nas čaka še zadnji del poti, tek navzdol po razbitem granitu, ki traja kako uro, in že smo na zgornji postaji železnice. Vsi smo ožeti kot cunje in samo čakamo, da pridemo do tuša in spanja.

Nekako tako se je zaključila naša dogodivščina v Franciji. Seveda smo v Chamonix-ju spet jedli torteline, nato pa spili nekaj pivc, nato pa vsi popadali kot ubiti.

Naslednji dan pa vožnja nazaj domov. Odlično vreme in še boljša družba sta naredila izjemno fejst pustolovščino, ki je ne bomo pozabili. Vsem z dovoljšnjo mero kondicije pa priporočam tale izlet - kot bi rekel Miloš, vse skupej je en malo višji Blegoš. Je pa lahko izlet super, če ti višina le ne dela prevelikih problemov (beri: če se dovolj dobro aklimatiziraš).

Fotke pa na Picasi.