Poskus Zeleniške grape v Begunjščici

Na lep, ne pretirano sončen, ter (žal) relativno topel dan smo se z druščino ponovno odpravili pogledat razmere nad Zelenico. Želeli smo namreč izkoristiti še zadnje razmere pred napovedanimi (in težko pričakovanimi) sneženji. Tokrat je bila na tapeti Zeleniška grapa, ki sva jo z Matejem določila po kratkem pogovoru. Sam tako zbobnam še Janeza, Mato pa še enega Mateja :). Zupan je sredi tedna napisal, da so razmere v njej kar dobre, pa smo rekli, pa pojdimo pogledat.

Ob sončnem vzhodu smo že na Zelenici, in že marširamo proti Begunjščici (čeprav bi Janez verjetno štartal še kako uro prej :)). Situacija na Zelenici je resnično slaba, saj je snega še manj kot 6 dni nazaj, ko sem plezal Lenuha. No, to nas ne ustavi, in relativno hitro se znajdemo na plazu nad kočo, ki je v spodnjem delu zoprno kopen. Uberemo prečko do vstopa v Zeleniško grapo, ki se izkaže za zelo zoprno, saj je hoja po kar strmem melišču v zimskih gojzarjih precej delikatna naloga.

No, na srečo kmalu dosežemo zaplate snega in v manjši kotanjici pod velikim previsom skočimo v pas in dereze ter zagrizemo v zadnjo plazovino pred vstopom v grapo.

Na vstopu smo kar optimistični, saj je navkljub očitnemu manjku snega vsaj malo "ofrajhanega" stiroporja in celo nekaj tankih pramenov ledu v prvem skalnem skoku. Mato sicer ne kaže neke silne radosti, saj je grapo plezal 2 leti nazaj v mnogo bolj zasneženih razmerah. A nič ne de, fant grapo napade kot prvi in z izjemo trenutka šibkosti v sredini cuga (kjer nato sicer zabije 2 klina in pomiri glavo) suvereno napelje raztežaj. Matej sledi, za njim pa pičim v grapo jaz.

Prvi raztežaj postreže s kar zanimivim "miksanjem", ki pa ni nikjer pretirano težko, saj se bodisi da hakljati cepin za skale, bodisi najdeš celo zamedke škripavčka oz. ledu. Navkljub temu je pol "grape" kopne, tako da zabijem klin, uporabim frenda in še Matejeva klina za varovanje. Ko poide raztežaj vrvi, pa naredim kar dober štant na 2 klina.

Medtem ko Janez pleza za mano, Mato poizkuša napeljati 2. raztežaj, vendar je od zgoraj slišati vse drugo kot krike veselja. Nazadnje se odloči, da bosta z Matejem abzajlala. Že na začetku drugega raztežaja je namreč skalni skok, ki vsebuje le pršič in skalo, predelanega snega pa ni nič. Sej, če bi bili vsi domači v drajtulanju bi nam skok verjetno prijetno popestril plezarijo, tako pa rajši ne reskiramo. Ko poskusi še Janez, pravi, da bi čez ta skok še šlo, vendar nas zgoraj čaka še bolj pokončen, kaminski skok, ki bo v danih suhih razmerah še težji.

Skupno se hitro odločimo, da ni vredno riniti z glavo skozi zid, in se odločimo za abzajl. Moj štant je že v skali, tako da se poabzajlamo nazaj na vstop. Pa drugič! Imamo z ekipo že zaobljubo, da se vrnemo v bolj zalitih razmerah (glede na trenutno sneženje morda kar kmalu!). Sicer pa je grapa (seveda) splezljiva, ampak za tiste, ki imajo glavo in tehniko za bolj pokončne miks odstavke.

Da ne bi bili ob 10 že doma, se odločimo, da naredimo vsaj zimski pristop na Begunjščico, in radostno se zapodimo v Centralno grapo. Na poti srečamo še dva letošnja tečajca, ki se že vračata nazaj proti Zelenici. Centralna grapa in plazovina pod njo dejansko nudita lepe razmere, trd in ponekod pomrznjen sneg, tako da se vzpenjamo hitro in brez težav. Na vrhu pa prelepi razgledi na reveže, ki morajo delati v dolini. Srečamo še 2 alpinista, ki sta prav tako obrnila v Rožičevi grapi. Ja, razmere so res daleč od idealnih. Ampak še vedno se da uživati v hribih :).

Ekspresen sestop nazaj na Zelenico ter do avta mine hitro in je brez posebnosti, in kot bi trenil smo spet doma v času za kosilo :). Hvala klapi za družbo, sicer pa tale objava čaka na nadaljevanje, ko splezamo celotno grapo! (fotke by Janez & Matej)

Gamsova grapa

Že sredi tedna sem se z Janezom zmenil (no, v bistvu sem, kot običajno, težil Maji, ki je potem težila Janezu), da bi se mu za vikend pridružil v kaki hribovski akcijadi. Določimo dan, nedeljo, in cilj - grapa v J steni Kokrske Kočne.

Tako v soboto po Lenuhu le na hitro dam sušiti robo, da bo naslednji dan nared, in ultra-zgodaj (zame...) grem spat. Žal se čez noč temperature vztrajno držijo nad lediščem, tako da zjutraj, ko me Janez okrog 6 pobere, pade skupna odločitev, da Kočno prestavimo na naslednjič. V takih temperaturah so vse grape v J steni Kočne dodobra izpostavljene letečemu kamenju, pa najverjetneje bi bil sneg ves južen. Če temu dodaš 800m dolžine in praktično nobene možnosti umika iz grape, stvar postane silno resna!

No, zato rečemo, da bomo rajši šli pogledat v prijetno, ne pretežko Gamsovo grapo v Ablanci. Grapo sem sam imel ogledano že eno leto nazaj, Janez pa seveda še kako leto prej :). Tako poberemo še Tuška, in prav hitro smo na Pokljuki, kjer smo zaradi rane ure prvi. Rukzake gor (z vso robo... hudič, ni da ni, če ne gremo v Kočno bo pa vsaj kondicijska tura), in ob prijetnem kramljanju hitro dosežemo pot nad planino Konjščico. Čudimo se res neverjetnemu pomanjkanju snega, saj je Pokljuka malodane gola (navkljub temu pa je cesta živo ledena).

Hitro zagledamo Gamsovo grapo, saj gre za najbolj izrazito grapo v pobočju Ablance nad Konjščico, ter edino v trenutnih razmerah, ki zgleda kolikor toliko zalita. No, nekje na poti Konjščica - Studorski preval zavijemo s poti levo navzdol v gozd, in do vstopa v grapo nas čaka medvedje delo - pujsanje po borovcih in predirajočem se snegu. Nekje na sredi se res vprašamo, da z našim lomastenjem ne bomo zbudili kakega zaspanega medveda.

Ko dosežemo grapo, oz. bolje rečeno plaznico med borovci, ugotovimo, da grapa ni pretirano pokončna, sneg pa je ves ojužen ter precej na novo splažen (dan, dva stara plaznica). Dereze gor, cepin v roko, in v zadovoljivih (južen sneg) razmerah hitro obdelamo prvi strmejši del grape, kjer se nato usmerimo levo proti vrhu Ablance. In nič prezgodnji nismo, saj ravno izplezamo iz izrazite plaznice, ko zaslišimo kamenje, ki se z vrha usuje navzdol po grabnu. Seveda so sonce in visoke temperature na delu! Še ena potrditev, da smo se pravilno odločili, ker nismo šli v Kočno.

No, sledi še del grape po zoprnem, nesprijetem snegu na skalni podlagi, nakar dosežemo majhen grebenček, ki se konča s skalno stopnjo. Obvozimo jo po desni (čez borovce), nakar sledi še lep, a kratek grebenec, in že se priključimo letni poti na Ablanco s Studorskega prevala. Do vrha nas loči še majhen predvrh in škrbinica. Na vrhu pa nori razgledu na sicer žalostno kopne orjake, kot sta Tosc, Veliki Draški Vrh, Mali Draški Vrh, v daljavi pa si v oči zremo tudi z očakom Triglavom.

Jaz sem se tokrat (glede na resno turo v Kočni) dobro pripravil na turo, tako da s seboj tovorim 7 (se mi zdi) sendvičov, in vsi se mi pridružijo pri malici in čajčkanju. Vendar veter neprijetno piha, tako da po obroku hitro poberemo šila in kopita. Sledi še sestop po letni poti na Studorski preval, ki je že shojen.

Na Studorskem prevalu damo dol dereze in robo, ter jo v sproščenem klepetu mahnemo nazaj proti Rudnem polju. Na poti srečamo še izgubljeno kozico ter telohe (seveda jih opazi kdo drug kot Petra), in še enkrat sem za južno spet doma :). Hvala Janezu za vodstvo, in ostalim za drušno! Mislim, da smo dobro izkoristili dane skrajno uboge razmere... (fotke so tokrat od Janeza)

Skok v Lenuha

V petek popoldne me Klemen na FB napade, ali bi šel jutri (v soboto) kam v hribe. Sam že predlaga Lenuhovo grapo v Begunjščici. No, pa pejmo, sem rekel, vreme bo, pa itak nisem vedu, kaj bom počel v soboto... zihr bi spal do 10 al pa 11 :).

Sam bi se sicer prej odločil za kako drugo smer, predvsem so se mi v mislih valjale grape v Mojstrovki, ampak sem rekel, zakaj pa ne, pa pejmo pogledat Lenuha. No, da ne bova šla sama, napišem še vabilo v našo FB skupino, in v parih minutah se nama pridružita še Jure in Jože.

Štart zastavimo ob 6:30 od Brica, kjer sem obveščen, da je Jože skenslal udeležbo. Nič zato, bomo pa trije. V prijetnem kramljanju in sekanju ovinkov smo hitro na Zelenici, kjer se ponovi zgodba iz 2 let nazaj (ko sem isto plezal Lenuha) - na Zelenici je zborček kakih 30 GRSjevcev, ki imajo baje vajo na Suhem ruševju. Ja neč, rečemo, fajn, bojo vsaj blizu če bi šlo kaj narobe.

Klemen zastavi jurišni tempo in z Juretom sopihava za njim vse do odcepa v Šentanski plaz, kjer se dec le malo umiri :P. Šentanski plaz je sicer živa žalost, saj je sneg le v "pramenih", ves spodnji del plazu pa je skala in trave... Hitro zagledamo tudi navezo, ki grebe po snegu proti vstopu Lenuhove, tako da hitro vemo, da ne bomo sami.

Nekje na sredi Šentanca si nataknemo dereze, saj je lažje hoditi po zmrznjenih travah, nato pa se kmalu tudi začne sneg. Navezo dohitimo ravno na vstopu v Lenuhovo grapo. Če temu lahko rečemo vstop! Kjer je ponavadi leden skokec, je letos sama rdeča skala. Naveza iz ČAO pred nami si tako kar previdno vzame čas, zabije štant, in počasi in varno napelje raztežaj. Tudi mi se zadeve lotimo podobno.

Sam kot prvi zaplezam v vstopni skok, in kaj naj rečem - kar je v ledu na iizii, je v skali kar delo. Napačno ocenim, da bo skok brez cepinov lažji, misleč, da skala skriva kake šalce. No, šalc ni, sami čudni robovi, tako da mi je v sredini skoka presneto žal, da nisem zaplezal s cepini. Nekako se le zbašem čez, kjer se na vrhu strmine nahaja prav fin škripavček. To mi deli :). Potegnem cel raztežaj (končno sneg!), nakar štantam na kline, ko mi poide 60m štrika. Soplezalca sta hitro pri meni, kjer se odločimo, da se razvežemo, saj naprej zgleda grapa prav super, snega pa tudi ne manjka.

Takole bom rekel o sledečem delu grape - povečini smo plezali po povsem zadovoljivem škripavcu, edino na momente bodisi zaplužiš v rahlo vdirajoč sneg, ali pa v skalen skok, vendar so vsi sledeči skalni skoki boljši od vstopnega - ali so delno zaliti z ledom, ali pa imaš na vrhu skokca stiropor.

Po prijetni pikariji (vmes prehitimo drugo navezo, ki po grapi pleza navezana - je le ena tečajnica) smo hitro na vrhu grape, kjer nas čaka še dolga prečka in vzpon na vrh Begunjske Vrtače. Ja kva je pa to vleklo kot pri norcih! Že v grapi nas je hladil močan severnik, na vrhu pa je seveda še huje. Tako se gori ne mudimo preveč dolgo.

Odločimo se za 1 abzajl v sestopno grapo (na vrhu je kup skal gledalo ven, pa kaj češ, zakva bi reskiru), nato pa tako ali tako pride najboljši del smeri nad Zelenico :). Udoben sestop po sestopni grapi do Šentanca (čeprav je snega le za okus, je dejansko večino grape škripovc, tako da je sigurna hoja edini način sestopanja), v Šentancu pa malo mehkejši sneg, da se da res ekspresno sestopati. In že smo nazaj na oskrbovalni cesti! Še bolje, doma ob 2 popoldne na južni :). Hvala Juretu in Klemnu za družbo, ride in fotke, še kdaj! (več fotk)

Teranova smer v Dolgem hrbtu

Na friko.si je sredi tedna prav iznenada priletela novica, da je Davo Karničar plezal Teranovo smer in da je za dane vremenske razmere super narejena. Sam sem v četrtek ravno "fural safr", ker sem skenslal povabilo na Mojstrovko, tako da sem hitro začel najedati, če bi kdo v petek šel preverit razmere nad Jezersko.

Jože je bil takoj za, medtem, ko se je Matej še nekaj upiral (kao, da mora popravit avto), a ne za dolgo. Prav tako se javi Jure, Matej pa najde še Anjo, ki ji omeni, da "gremo samo malo hodit v hribe". Hehe, no sej hvala bogu, ker če ne ne bi šla z nami :).

Štartamo ob 6 iz Kranja, nakar nas Jure s svojo makino zapelje kar do parkirišča malo pred tovorno žičnico v Ravenski kočni nad Zg. Jezerskim. Tam nas prehitita 2 avtomobila, tako da vemo, da v smeri ne bomo sami. Hitro se napravimo in zagrizemo v breg.

Ko se začnemo vzpenjati po snežiščih proti vstopu v smer, je situacija občutno drugačna kot prejšnji teden. Sneg je dobro predelan, tako da hoja ni noben problem. Ledinska slapova zgledata za silo narejena, prav tako pa tudi grapa med Babo in Ledinskim vrhom. Zato pa je na drugi strani doline prava revščina, saj je Sinji slap povsem suh (tista vmesna rampa zgleda povsem skalnata), slovita Vikijeva sveča pa je ravno tako nekajmeterski smrkelj čez oranžen previs. No, Teranova dejansko zgleda splažena in bela, tako da se prav veselimo.

Ko prispemo do plazovine pod Teranovo smerjo, nam srce kar zaigra, saj je plazovina dokončno predelana (zbita u nulo), in ob vzpenjanju občudujemo zanimive toboganaste tvorbe, ki jih je ustvaril plaz, ko je mlel navzdol po pobočju. Je pa snega relativno malo, tudi v Žrelu namreč na večih mestih ven gleda skala, prav tako je večino jeklenic ravno malo nad snegom.

Razdelimo se v 2 navezi - v prvi bova jaz in Jože, medtem ko bojo v 2. navezi Anja, Jure in Matej. Ker je Anja prvič v taki smeri, je bolj pametno, da je zraven Jure, da preverja, da ne bo kej narobe :). In že zagrizem v prvi raztežaj! Po direktni liniji Teranove smeri je zelo tanek led, zato rajši (kot predhodniki) splezam prečko v desno, nakar se po debelem snežnem jeziku vzpnem do dolžine vrvi. Razmere: za vriskat! Tak trd stiropor, da stroji primejo ob najmanjšem zamahu... Edin problem je nato štant, saj ga je v takem zbitem snegu težko narediti. Tako štantam kar na okle v zbit sneg, saj je led pretanek tudi za 13cm šraufe. Ostali so hitro za mano, nakar Jožetu pripade naslednji raztežaj, kjer spleza na konce kar tanko prečko v levo nazaj v linijo smeri (ob skali). Tam se potolaži, saj se lahko prvič vpne v štant v smeri iz 2 klinov.

Naslednji raztežaj napeljujem jaz, in ga malo zabluzim, saj štantam kar po kakih 15m vrvi, ko prispem na udoben štant v manjši "votlinici". V glavi sem imel, da je od tega štanta do konca rampe ravno 1 raztežaj; no, izkaže se, da bi lahko potegnil raztežaj vsaj še 15m do naslednjega nabitega štanta. Vmes nas prehiti naveza 2 GRS-jevcev iz Jezerskega, ki prav tako vriskata nad razmerami.

Zadnji raztežaj v rampi tako napelje Jože, in v tem raztežaju (kot ponavadi) pridejo do izraza kratki ledni vijaki, saj je led dovolj debel, tako da Jože na sigurno zašraufa kar 3 (ali 4). Ko plezam za njem, se že kar dobro rukam, saj meča niso vajena snežne/ledne plezarije. Ampak ajde, za prvič v sezoni je to za pričakovati.

Naslednji raztežaj je grapa, kjer z Jožetom kar na štajerca splezava do štanta pod naslednjim skokom. No, tukaj je štant zanimiv, saj Jože in eden iz predhodne naveze uredita štant tako, da se usedeta v snežno jamo. Originalni štant iz smeri je namreč kake 3-4m nad nami (klin v skali), kar da misliti, koliko malo snega je letos v smeri.

Skok v grapi splezam naprej jaz, in potrebuje kar nežno roko, pri čemer prav tako plezam nekoliko bolj v desno, saj je v direktni vpadnici smeri led izredno tanek (kak cm ledu na platasto skalo). Se pa da po desni lepo obvoziti v vsaj približno debelejši sneg. Kot poprej je varovanje bolj improvizorično, in dobro mi uspe zavrtati le 1 kratek ledni vijak. Sicer pa so tudi do sem razmere božanske, sneg je napopan na skalo in drži kot pribito. Nekje v tem delu iz zgornjih predelov Debelega Hrbta pridrvi še en (ne prvi, a sigurno največji) pršni plaz, in Jože hitro kolne, da mu je vse premočilo :).

Uredim sidrišče na cepina in šrauf, in Jože je hitro pri meni. Spleza še raztežaj po grapi do sredine prečke, ki letos prav tako poteka nekaj metrov nižje, kot ponavadi. To opazim tudi jaz, ko zadnji del prečke plezam naprej, in nekaj metrov nad seboj gledam kline :). Ampak se da prečko lepo splezati, je tudi shojena, sicer pa malo zahakljaš za skalo. Na koncu te pa itak pričaka štant na 2 svedrovcih, in smeri je konec :).

Z Jožetom odkrijeva, da sva kar dobro zdelana. Za prvo resno zimsko plezarijo je bil uvod res fantastičen, saj so bile razmere res odlične. Se pa zna zgoditi, da za ponavljalce ne bodo, saj je na mestih sneg/led res tenak, in ga znajo sledeče naveze dobro zrudariti ven. Ritensko splezava na snežišče nad Kranjsko kočo, se tam razveževa, nato pa hitro pičiva proti Kranjski koči. Prvič v dnevu naletiva na malenkostno kložast sneg, ampak je zadeva varna, saj je večino že splaženo. Malo pod kočo med borovci vrževa rukzake dol in si privoščiva čaj. Nato še kakih 20 minut čakava drugo navezo, nakar začnemo sestopati nazaj v dolino. Po trdi plazovini pridemo do vstopa v Žrelo, kjer (začuda!) klopca gleda ven iz snega, čeprav je 2 metra od nje pošastno velika zbita plazovina. V Žrelu so razmere podobne kot v Teranovi, stiropor, vendar se zaradi skalnih odstavkov vmes ter varnosti rajši odločimo za abzajl, tako da okrog jeklenice (ki gleda ven) vržemo štrika in se poabzajlamo. Nato ritensko splezamo še kakih 10m stiroporja, in že smo nazaj na vstopu v Teranovo smer.

Robo dol, čaj ven, čokolado ven, in čakat še Jureta, Mateja in Anjo. Slednji damo roko, saj se je za prvo plezarijo izkazala odlično, in je že rekla, da "ni bilo nič hudega". Morm pa mal pokarati Brica, da jih tudi v tečaju športnega plezanja ni naučil abzajlati z varovanjem (prusik/enzio), tako da smo jo morali naučiti kar na licu mesta. Ja nič, jo bomo še kdaj vzeli sabo, če ne drugega bo Mato naredil kakšno lepo sliko več, da ne bomo skoz sami desci :).

Sledi še vožnja domov, kjer se dolina Kokre vleče kot ponavadi. Hvala vsem za družbo, Juretu pa za prevoz. Mislim, da je bila otvoritev sezone več kot odlična :). (fotke by Mato & Jure)

Tečaj zimske tehnike na planini Laz - Grapa med Kredo in Slatno (again)

Po petkovem izpitu sem si za nagrado dodelil 1 dan (umskega) počitka, vendar sem že vnaprej bil precej prepričan, da bom nazadnje najverjetneje končal v Lazu, saj imajo letošnji tečajniki ravno za vikend tečaj zimske tehnike. No, ker je Bricotu res primanjkovalo osebja sem rekel, zakaj pa ne. Ker smo vsi lene živali in rajši gremo ponoči v hribe, kot da bi morali naslednji dan vstajati ob nehumani uri (kaka 5. ura zjutraj...), nekaj pred 7. uro zvečer švignem proti Sv. duhu, kjer poberem še Ferlana, nato pa se dobimo z Milošem in Tino pred Qlandijo.

Ker vsi ostali gredo za 2 dni (do nedelje), jaz pa imam plan iti že v soboto dol, odrinemo proti Bohinju z 2 avtomobiloma. Jaz sem imel sicer prvotni plan pustiti avto na spodnjem parkirišču pod dolino Suhe, kar bi sicer pomenilo cca. 1 uro daljšo hojo navzdol sledeči dan, vendar se odločim, da bom poskusil, kako daleč mi uspe priti z avtom, tako da zapeljem na pomrznjeno cesto skozi sotesko Suhe takoj za Milošem. Cesta je v spodnjem delu mnogo bolj ledena kot zgoraj (z izjemo enega odseka), vendar v drugi prestavi avto kar nekako vleče. No, žal se 4 ovinke pod planino Blato le zalomi, saj mi avto zakoplje. Z Juretom se (neuspešno) matrava kake pol ure, nazadnje pa ne pomaga drugega, kot da nama priskočita na pomoč Tina in Miloš, in s 3 "porivači" avto v minutki obrnemo navzdol in zaparkiramo. Z Juretom sva pa že razmišljala o švicarju na drevo... :)

Moj incident z avtom nam vzame 1 uro, tako da se hitro poženemo na pot proti planini Laz, kjer prispemo nekje okrog 10. V koči pa na fertik žurka, čeprav all-male (vse ženske že spijo). Z Juretom takoj faševa dobrodošlico: obilna merica viskija, nato pa prav kmalu z Bricom zapustimo kočo ter se odpravimo k sosednji Stanetovi koči, kjer spimo jaz, Bric, Miloš, Jure in Tina. Koča je prav fletna in za razliko od Bricotove koče precej manjša, ampak bolj izolirana. Vsi smo povsem budni, tako da ga veselo žingamo do 1 zjutraj, potem pa nas Brico napodi spat :). Vsi se napravimo na fertik, ker je bilo baje prejšnjo noč mraz. Meni je takoj žal, saj zašvicam kot nilski konj in šele proti jutru, ko iz sebe zmečem debele štumfe ter 2 deki nekako normalno zaspim.

Naslednje jutro tečajnike razvrstimo po navezah ter v 2 skupini: prva pripade meni in Juretu; cilj: grapa med Kredo in Slatno. Omenjene grape sem sicer že konkretno sit, saj sem letos že 3 v njej, vendar  - dolžnost je dolžnost, vreme je superca, našvical se bom pa tudi. Kva še človk rab? Druga skupina pa se loti Lazoviškega prevala ter grape na Debeli vrh in sestoji pretežno iz turnih smukačev. Jaz vodim našo skupinico in tako kot vsako leto mi uspe zgrešiti pot od planine Laz do Razorja, tako da malo cik-cakamo po gozdu, preden pridemo pod omenjeno dolino. Navkljub dejstvu, da sta 2 modela (in nekaj smukačev) že potegnili špuro nekaj dni nazaj, nam ni lahko, saj se sneg na konce kar grdo udira.

Tako le dospemo do vstopa v grapo, kjer se napravimo in razporedimo po navezah; meni dodelijo Meto in greva v grapo kot prva naveza, Ferlan pa bo šel kot zadnji. Meta suvereno pleza, tako da se izmenjavava kar cug-cug. Prav hitro sva na vrhu, ostali tečajniki pa so celoten prejšnji dan vadili vozle, tako da jim tudi grapa ne predstavlja posebnih težav. Grapa je sicer v boljšem stanju kot za novo leto, saj je sneg kar trd, vendar pa ga (tako kot v vsej okolici) kronično primanjkuje in je na izstopu že presneto tanek.

Počasi se nakapamo na izstop, potem pa sledi še sprehod na vrh Slatne ter sestop čez Hladilnik. Sedlo nad Hladilnikom je povsem bogo, saj o snegu ne moreš govoriti, tako da smo morali sestopati deloma po travi. Ah, ta zima... No, Hladilnik je kar debelo zalit, nato pa potrebujemo še kako uro, da se pripraskamo nazaj na planino Laz, saj je tudi sestop precej naporen za noge. Mimogrede, Zapiralka je hudo uboga na snegu, tako da izgleda prov fletn miks, vendar bi za notri nujno potreboval kak klin.

Jaz iz Laza takojci švignem navzdol proti planini Blato in avtu, saj me malo skrbi, kako bom speljal oz. hočem biti tam še pri dnevu. Tako sem pri avtu ob 4:20 popoldne. Vse moje skrbi so seveda bile odveč, saj avto lepo spelje iz snega, vendar preventivno vozimo zelo počasno (večino časa v 1. prestavi), ker je spodnji del ekstremno leden - trenutno vlada ornk inverzija, in cesta je pomojem še slabša kot je bila prejšnji večer. Dobra stvar inverzije pa je, da so slapovi v Suhi že kar dobro narejeni, prav tako pa v soteski Bohinj - Bled ne manjka svečovja po stenah. Bo kej za pogledat it!

Ker cel dan nisem nič jedel (in spil 2 požirka čaja), se že celo pot veselim Matička na poti nazaj, vendar so se s septembrom preselili na novo lokacijo, ki mi je ne uspe najti. Žal Radovljice ne poznam kaj preveč (beri: skoraj nič), tako da se odločim, da se grem nakrmiti v Bufa. No, tam povsem slučajno srečam še ekipo iz AO Kranja, ki so prav tako imeli zimsko tehniko pod Teranovo v Ravenski Kočni. Vsi imamo probleme s "krčenjem želodca" (kar pomeni, da smo res lačni, pa ne moremo pojesti cele pice / lazanje), mimogrede pa izvem, da je naš profesor soliral Teranovo.

Sledi zateg domov in kavčarjenje, ki je posledica lazanje in piva. Ja na živjo sm len! (Slike)

Božično rajanje na planini Laz

Že lansko leto smo novo leto preživeli v Bricotovi koči na planini Laz. Letos ni bilo nič drugače, saj je Miloš že sredi leta rezerviral kućo, klapa pa se je nabrala v momentu - nismo dvakrat musknili, pa se nas je nabralo 20 (za novo leto). Tekom leta je bilo sicer naknadno izvedenih še nekaj rošad, vendar je glavnina ekipe ostala enaka.

V ponedeljek se na planino odpravi prva ekipa (Tina, Miloš, Simon, "Janko" in Knific), pridružita pa se jim še Mateja in Janez, ki tovorita opremo, in Brico s svojo ekipo. Jernej jim sledi v torek - v dolino pa nam sporočijo, da skale gledajo ven iz snega ter da razmere niso prav dobre, tudi za turno smuko ne. No, ker smo letos imeli bolj plezalne plane v rukzak poleg 2 cepinov, štrika in derez vržem še 2 klina in 2 13cm ledna vijaka.

V sredo se na pot odpravi naša ekipa, ki je sestavljena iz družine Hafner, mene, Igorja in Karmen. Letos do planine Blato ni problem priti, Igorjeva Ibiza pa do gor suvereno prisopiha brez verig. Nase damo kar plezalno opremo, saj tako le ta ne zaseda problematičnega prostora v rukzaku; in že jo mahnemo navkreber. Razmere so res popolnoma drugačne kot lansko leto, saj je snega mnogo manj, in pri znanem delu poti - prevrnjeno smreko - kjer smo lani morali hoditi čez njo, letos odrasel človek brez sklanjanja z lahkoto švigne pod njo.

Ob 9:30 smo najhitrejši že na planini (Karmen naju je z Igorjem dodobra nasopihala), in hitro se nas nekaj zmeni, da napademo klasiko tega okoliša, grapo med Kredo in Slatno. Zato ga hitro našpičimo proti Razorju - pri hoji naprej pa se izmenjujemo, saj se brez smučk sneg zoprno predira (na nekaterih mestih prav do pasu). Kasneje nam Špela z alpinističnega tečaja (ki je bila tudi v teh koncih z možem) pripomne, da smo se gor vlekli ko cunje. Ti bom jst dal :P. Smo drvarja Igorja naprej poslal pa je tudi njega zdelovalo. No, druga ekipa pa ga bruhne proti Voglom z namenom turne smuke; kot smo kasneje izvedeli, so bile razmere odlične! Toliko o videzu in dejanskih razmerah, ne moreš vedet, če ne greš probat. Naša skupina je nazadnje le pod grapo, ki jo je prejšnji dan že odpikal Stane. Razmere v grapi so solidne, čeprav se ponekod udira, skoki pa so vsi zaliti. Z Milošom pomagava začetnikom (Igorju, Karmen in Tini) pri štrikanju. Sam grem kar nenavezan, ostali pa so razporejeni po navezah.

Tokrat sem prvič uporabil domače narejene spinnerje, in ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Kakšna svoboda! V primerjavi s tem se mi vsa plezarija s paščki (vse do zdaj sem plezal tako) zdi neintuitivna, štorasta, skrajno naporna in neuživaška. Tudi prvič v rokah držim nove Quarke, ampak ta grapa je kar malo prepoložna, da bi orodja zares zasijala :). Sicer pa imamo lep dan, in vsi z užitkom popikamo grapico. Kmalu smo na vrhu, kjer nas pričaka sonček. Stopimo še na vrh Slatne (ali pa Krede, vedno mešam), kjer nas ujameta Simon in Jernej, ter se po Hladilniku podričamo navzdol. Nato pa v kočo na večerjo, žurko in Activity :). Druga ekipa pa cel večer nažiga tarok, če me spomin ne vara.

Naslednji dan z Milošem peljeva v identično grapo kot prejšnji dan plezat Janeza in Samota, tako da jo uberemo po že znani poti na Razor. Ta dan je oblačno, pa tudi gaz je že narejena, tako da se ne namučimo toliko z dostopom do grape, razmere v njej pa so zaradi nekoliko nižjih temperatur in manjka sonca še boljše. Igor in Karmen sta tokrat nenavezana, jaz in Miloš pa na štrik vsak vzameva enega začetnika. Na vrhu pa nas pričaka veter, tako da hitro bruhnemo čez Hladilnik; vmes pogledamo še proti grapi levo od Hladilnika (t.i. Zapiralka), ki sicer izgleda zalita, vendar po moji oceni prav tako vsebuje kak skalni odstavek v strmejših delih (za led je enostavno preveč toplo). Oddirjamo navzdol in v koči sledi še en dan žuranja.

Petek je dan za počitek; tudi vreme nam ni preveč naklonjeno. Turni smukači jo uberejo proti Lazoviškemu prevalu, Miloš, jaz, Igor in Karmen pa se odločimo, da gremo preveriti razmere na vstop grape, ki smo jo že 2 dni gledali v J steni Ogradov. Linija je zelo očitna, grapa pa deluje kar zalita. No, vstop izgleda navkljub skalnemu skoku čudovit, zato se skupno odločimo, da naslednji dan zadevo napademo. Nazajgrede Miloš izgubi postajico, potreniramo pa še ustavljanje s cepinom v snegu in nekaj dodatnih snežnih štantov. Ta večer pride še kup novih ljudi in koča se že kar šibi pod samimi znanimi obrazi - pa nas ne odvrne od žuranja dolgo v noč. Hvala bogu, da nam je helikopter lahko dostavil goro piva, tako da je bilo dovolj pijače.

V soboto jo turni smučarji spet zategnejo proti Lazoviškemu prevalu, za napad na Ograde pa se nas nabere ekipa 6 korenjakov - jst, Miloš, Jernej, Igor, Karmen in Janez. Vsak izmed prvih treh torej dobi na štrik enega "tečajca". Ker za to grapo še nihče od nas ni vedel, da bi jo kdo kdaj plezal, vzamemo s seboj vso robo, ki jo imamo sabo, ki je žal precej borna (kot se je kasneje izkazalo bi super prav prišel kak frend ali jeba). In glej ga zlomka, že smo pod grapo. Razmere so daleč od idealnih, je pa sneg že splažen, tako da neke silne nevarnosti ni bilo.

Grapo napadem kot prvi skozi ozek vstop in že tukaj se mi začne sneg mleti; sicer pa je vstopnega dela le kakih 10m, takoj za tem pa sledi skalni skok. Pa vendar mi je bolj sigurno kot "štamfati" po grapi zatikati cepine za skale v levi steni grape, in hitro sem pri skalnem skoku. Skok je kar konkreten, edini led, ki ga premore, pa z dvema dobro namerjenima udarcema cepina prilično odstranim iz njega. Na vrhu skoka pa me pričaka čudovito pomrznjena trava. Gurtna čez borovec in že ga gonim po nekoliko bolj položni grapi; melje se še vedno, in pri kakih 45m štantam na odličen borovec. Jernej je takoj za menoj; ker je Igor hitrejši od Janeza,  Jernej prvi pleza grapo naprej, zato mu podam klina in šraufa, jaz pa pozihram Janeza. Miloš pa v radio-postajice že pol ure tuli in nerga, ker je v zadnji navezi in še ni štartal. Lej, ne morš hitet v takmule :).

No, drugi cug je bolj zoprn, saj je grapa položna, sneg pa se melje pod nogami. Jerneju, ki leze naprej, zmanjka ravno par metrov štrika, da bi cug potegnil čez skalni skok, zato v sredini skoka v izravnavi naredi štant na cepine (ki sicer izgleda precej neobetavno, pa se je na koncu izkazalo, da je bil vrlo dober). Možnosti varovanja je malo, tako da jaz naredim štant kakih 5 metrov pod njim na pomrznjeno drevo. Igor je hitro pri Jerneju, in čez konec skalnega skoka potegne naslednji cug, ki je dolg kar kakih 50m in se nadaljuje v desni krak grape. Janez je hitro pri meni, Miloš pa tokrat pošlje naprej kar Karmen, kar ni ravno dobro - malo jo namreč stisne psiha in si ne upa plezati naprej čez skok. Na srečo je Igor že na štantu; tako jaz vzamem še štrik od Karmen, splezam do Jerneja, porinem njemu v roke mojega Quarka, da lahko šiba naprej, jaz pa na njegovem zakopanem cepinu pozihram Karmen, da pride do mene. Nato jaz švignem naprej (Karmen tokrat spizdim Knifovega Viperja), Karmen pa povaruje Miloša. Tretji cug je z izjemo skoka (ki je ful lušten in ima celo malo ledu) spet bolj položen, Igor pa je našel odličen štant v obliki debele korenine. No, sledi še (pred)zadnji cug, kjer Janez in Karmen štantata na drevo, saj se grapa izteče v lijak (vmes je še lušten nekajmeterski skalno/ledni skok). Igor pleza še en cug naprej v desno, kjer pa se kar matra (konec grape, prevladuje skala); tako naredu abzajl na borovce in se spusti nazaj dol do nas. Mi trije z Milošem in Jernejem potegnemo še zadnji cug do borovcev (I), tam pa se razvežemo, saj je grape konec.

Nad grapo je kar velika flanka napihane klože, vendar po pobočju Ogradov očitno močno piha, saj je na levem robu flanke sneg spihan do pomrznjenih trav. Tako se vzpnemo po travah ter občasni flanki snega že za kakih 200 višincev in le prispemo na sedlo, od koder se nam odprejo veličastni pogledu na Gorenjsko. Do vrha nas loči še 20 minut hoje, tam pa se končno malo usedemo in spijemo nekaj čaja. Ker smo štartali pozno (okoli 9:30) pa je ura že kar pozna, zato se hitro začnemo spuščati. Vršni greben Ogradov je pozimi povsem drugačen kot poleti, in dejansko kako uro in pol sestopamo, pri čemer se v hoji spredaj menjamo, saj se povsod, kjer ni trave ali spihanega snega, udira do kolen ali pa celo do pasu. Vmes jaz suvereno skrivim palico (ki pa jo mojster Knific v koči uspešno pogliha - hvala, Miha!). Malo nas skrbi, da ne bomo našli prehoda z grebena navzdol v gozd, a ga nazadnje le lociramo, potem ko približno 1 uro sledimo južnemu robu grebena. Flanka se elegantno spusti v gozd, kjer Jerneju uspe še izgubiti ledni šrauf, in hitro smo pri koči.

Kaj naj rečem o grapi? Uživancija, še večja bi pa bila, če bi bilo bolj mraz in bi se s tem sneg manj mlel, skoki pa morda dobili ledno oblogo. So pa tudi v skalni obliki povsem splezljivi, saj (po naše) nikjer ne presegajo M3-M4. Škoda le, da se grapa ne nadaljuje do vrha sedla. Ker nismo vedeli, da je grapa že splezana (baje se ji reče Pripravniška... kako neoriginalno), smo jo na novo poimenovali kot Smer zmrznjenega polžka ter v alkoholiziranem stanju narisali tudi skico. Tukaj prilagam še mojo verzijo le-te, če bo slučajno koga kdaj zanimalo.

V koči sledi rajanje, novoletna rižota, pitje alkohola in vsesplošen žur. Ob polnoči se 10 ljudi nabaše v iglu, ki ga je mularija postavila tekom preteklih dni; potem pa ljudstvo počasi popada, dokler nazadnje ne ostane samo še Jernej, ki fura DJ-ja do poznih ur. Vsakič, ko nekdo gre spat ga nahruli: "Ja pizda, softiči eni!" No, nazadnje podleže tudi sam. V nedeljo pa nas čaka dolg spanec, pokanje in mučna kalvarija (z vsemi smetmi) navzdol do avtomobilov, ter tradicionalni obed pri Chilliju na Bledu.

Odlična klapa, solidno vreme in "so-so" razmere so spet botrovale temu, da si bomo letošnje novo leto za dolgo vtisnili v spomin :). Komadno več fotk (iz večih virov) pa na Picasi.