Happy Ol' McWeasel

Najbrž se boste vprašali, kaj je to zaen naslov. Nima veze s plezanjem, alpinizmom, potovanjem ali čemerkoli. No, nekako želim obnoviti tudi drugi, ne-outdoor-športni del bloga. In semkaj seveda spada tudi kulturni del.

Kdo so Happy Ol' McWeasel? Gre za slovenski bend štajerskih korenin, ki preigravajo poskočno irsko muzko v fusionu (kako se tole sliši artfagovsko) z modernimi rock/punk ritmi. Kombinacija je uničujoč val vrhunske, v moderno preobleko postavljene narodne irske glasbe, kar s pridom izkorišča kar nekaj svetovno znanih bendov, kot so Flogging Molly, Dropkick Murphies, The real McKenzies ipd. (ki so, mimogrede, večinoma potomci irskih izseljencev, ki danes živijo v Ameriki). 

Mislim, da ni potrebno poudarjati, da sem sam neskončen fan take muzke (poleg tradicionalne irske). Kakorkoli, za objavo na blogu sem se odločil, ker tudi po 3 dneh še vedno trdim, da je bila to zame do zdaj najboljša žurka v loški Ostrigi, kar sem jih kdaj videl. Navkjlub dejstvu, da sem imel naslednji dan huronskega mačka katastrofalnih razsežnosti mi za nor večer namreč ni žal, kar je pri meni še redkeje. 

Happy Ol' McWeasel lahko mirno ob bok postavim zgoraj omenjenim velikanom irsko-punk muzke, saj imajo vse - od coverjev znanih irskih napevov, ki so izpeljane resnično avtentično in v duhu harmonike, frulic, benđota in hitrega ritma (npr. Irish Rover), do dobrih, kakovostnih in poslušljivih avtorskih skladb pa vse do bizarnih, a odlično izvedenih (in odlično sprejetih!) coverjev drugih bendov, kot je bil Cotton Eye Joe od Rednexov. 

Drugi del, ki ga ne morem prehvaliti, pa je sam koncert. Štajerci so naredili tako fešto, da v Ostrigi še nisem videl, da bi se folk metal v ljudstvo na vsaki 2 minuti - pa da ne boste mislili, da jih niso ujeli! Seveda je celotna dvorana na polno plesala (ajde, seveda tudi pod vplivom alkohola). Sam sem tako rjul besedila (igrali so same osebne favorite - Drunken Sailor, Foggy Dew, Whiskey in the Jar, Drunken Lullabies, All for me Grog, Dirty old Town, ...), da sem glas izgubil po parih pesmih. Skratka ta prav žur :). Pohvalno je tudi, da je bila Ostriga kar dodobra napolnjena, kar se (vsaj kakor jaz vem) zadnje čase dogaja precej redko, sploh za žure, ki niso Live-in-sanity oz. elektronka. Edini korak k popolnosti bi bil še hladen, točen Guinness namesto Laščana. A nič ne de, koncert bo šel v anale. So pa zato imeli poceni Jameson whisky, katerega še danes krivim za želodčne krče naslednji dan. 

Za konec še reklama za štajerce - pa upam, da se še kdaj oglasijo v kakem bližnjem kraju, saj vem, da bo dobra irska fešta zagotovljena :). Uživajte ob poslušanju!

Aja, pa vsem, ki vas ni bilo tam - lahko vam je neizmerno žal!

Tečaj varne vožnje

Včeraj, v nedeljo, smo se z družino potikali po Vranskem. Obiskali smo namreč AMZS-jev Center varne vožnje (CVV) ter se udeležili začetnega tečaja.

Ker se je stvar začela že ob 8, smo (spet!) vstali že nekaj čez 6 ter se s petimi osebnimi avtomobili odpeljali proti Celju.

Tečaj zgleda tako, da imaš prvo uro v predavalnici teoretični del, kjer ti večino časa pravzaprav zgolj vbijajo v glavo, kako pomembno vlogo imajo pnevmatike. Nič o redu na cesti, zgolj dejavniki, razlogi, posledice in pravilno ravnanje v primerih nevarnosti.

Po uri teorije smo se odpravili na "progo", oz. poligon, kjer nas je čakalo vse skupaj 6 praktičnih vaj (za vsako 1 uro), vmes pa premor za kosilo. Prva vaja je bila vožnja med količki na suhi podlagi, kjer smo se poskusili navaditi voziti po "15 do 3" držanju volana, ki naj bi bil najbolj varen v primeru nesreč, saj lahko v takem položaju sunkovito in močno obračamo volan, pri sproženju airbag-ov pa nam ne polomi rok. Vse to seveda, če imamo pravilno nastavljen sedež.

Nato je sledilo izogibanje oviram na mokri podlagi ob oklepanju volana in upanju, da te ne obrne; na srečo smo imeli vsi ABS, sicer bi imeli precej več dela. Milošov Volvo pa tako ali tako ni imel problema s podlago, saj ima vgrajene en kup elektronike, ki že sama skrbi za vse to, tako da je bolj kot ne samo malo obračal volan, avto pa je delal vse ostalo.

Za tem je sledilo še bremzanje na mokri podlagi (ki simulira sneg), in fino je bilo videti, koliko je razlike v zaviralni poti, če bremzaš pri 50 km/h ali pa 60 km/h.

Preostale vaje so vsebovale še korigiranje volana (in sklopke) v primeru, da nas začne odnašati v ali pa iz ovinka, bremzanje ter izmikanje oviram na mokri podlagi, če se vozimo po klancu navzdol in pa hitra reakcija, če ti odbije zadek avtomobila - ta je bila sploh fejst, če ne reagiraš v 1 sekundi, se ti avtomobil začne samo še nekontrolirano vrteti in lahko samo še stisneš bremzo in počakaš, da te neha vrteti :).

All in all svetujem tale tečajček vsem, ki jim ni tako škoda dati tistih 150€ (nekje tam je cena). Tudi meni se zdi svinjsko drago, ampak te dobro naučijo oz. streznijo. Jaz sem dobil precej občutka, kaj so moje meje in meje avtomobila. Prej namreč še v lajfu nisem čisto do konca stisnil bremze! In vsekakor ne bi bilo prav, da bi se mi to prvič zgodilo v nesreči.

After the show

Prov moram pohvalit predstavo Gengis Khan od univerzitetnega francoskega teatra (ne vem pravilnega naziva, sam sj nima veze). Seveda sem do zavedanja samega obstoja te skupine nadebudnežev pršel preko Gregorja, ki tudi sam nastopa. In sem čist fasciniran. V 2 letih izjemnega truda moram reči da so res na dobri poti in da si še nikdar prej nisem tako želel kaj storiti v tej smeri. Z Gregorjem se že nekaj časa menimo za nek film, magari da se na začetku posname kratka verzija, da se zadeva malo uigra. Seveda je bil prvi problem zgodba, drugi pa čas. Vendar pa, poleti bi pomojem vsi imeli čas. Kamere se bi tudi dalo sposoditi v kakšnem MMC Pulsaru...

Le še dobra skripta in izvedba :)

Družbenopolitičen komentar

Danes je tako lep dan, da se mi enostavno piše. Poleg tega na pladnju kar kipi od raznoraznih tem.

Glede študentskega dela nimam za povedati bistveno več od tega, kar se že govori. Tudi sam bom oškodovan, če bo sprejet nov zakon, ker poleti nameravam delati 5 dni na teden. Zdaj bi še šlo. Ampak ideološko je nekaj narobe. Navidezni in javno povedani glavni razlog za ta zakon je ta, da želijo strici na vrhu narediti študij krajši, študente prisiliti k študiju ter s tem skrajšati povprečen čas študiranja. Kolikor jaz vem. Poleg tega pa seveda rešiti še vse probleme glede zaposlitev; kot da je študentsko delo krivo za gospodarsko krizo, ter da smo mi krivci, da populacija ne dobi zaposlitve. Ja pajade.

Z idejo se seveda popolnoma strinjam... študira se pri nas povsem predolgo. Na našem faksu (računalništvo) tako ali tako od ~180 vpisanih v prvem letniku doštudira tam okoli 20 folka se mi zdi - večino ostalih se med faksom redno zaposli. TODA: problem je, da pri večino službah štejejo izkušnje - lahko bi rekli, da delodajalci zahtevajo, da si med študijem tudi pridno delal kot študent, in ne bi bilo daleč od resnice. Vsaj v mojem fohu, pa tudi v mnogo drugih, rabiš za dobro službo tako diplomo kot izkušnje, reference. Če želite odpraviti študentsko delo boste morali prepričati delodajalce, da naj slepo zaupajo svežim diplomantom, kar pa pomeni, da bo fakulteta morala dejansko spremeniti program tako, da bodo diplomanti vsaj sposobni začeti delati v neki sferi; vemo, da na večino fakultetah take ideologije ni. Ideja bolonjskega programa je v tem, vendar je problem, ker se ljudje ne spremenimo čez noč.
Drugi problem je denar - študij je draga stvar, sploh če se študent mora voziti na fakulteto ali celo živeti v domu/stanovanju. Če ta študent nima staršev, ki ga finančno podpirajo (in takih je večino) je edina opcija, da sam služi svoj denar; državne štipendije so patetičen izgovor, saj so pogoji vsako leto hujši, zneski pa vedno manjši. Kako bo študent preživel cel mesec v stanovanju ter si z 200 € plačeval hrano, pijačo, mi ni jasno.

Tako da: če želite ukiniti študentsko delo, to kompenzirajte s tem, da naredite štipendijo za vsakega študenta, ki naj znaša toliko, kolikor potrebuje za preživetje. Prepričan sem, da bi kalkulacija ne bi bila težka, saj je podoben sistem že zdaj za štipendije, le da so zneski nižji. Seveda, če študent fukne, naj se mu ta podpora odvzame - to mislim, da bi moralo biti jasno vedeti. Podobno vem, da imajo narejen sistem na Norveškem - tam že vsak dijak, ki obiskuje državno šolo, prejema štipendijo od države v višini cca 200 € na mesec! Toliko znaša moja Zoisova po 5 letih izboljšav. Seveda je primerjanje z Norveško precej brezpredmetno, glede na tamkajšnjo državno blagajno; vendar bi bilo našim politikom treba jasno mahniti pred nos z kolom, da je treba v vzgojo vlagati, drugače bodo sproducirali generacijo bebcev; saj to jim delno že uspeva. In tega res nočejo, kajti za uspešnost na kateremkoli trgu rabiš strokovnjake, ki pač niso bebavi. Ta vaška mentaliteta jim nekako noče iz glave.

Kot sem rekel je problem večplasten; eden izmed razlogov za porast študentskega dela je tudi ta, da delodajalci obožujejo študente - večina jih rabi denar in tako precej dela (država & financiranje, glej zgoraj), poleg tega pa imajo s študenti najmanj dela - nič zavarovanja, penzij, dokumentov, pogodb. Če se delodajalec znajde v dreku študente preprosto vrže čez prag. Prepričati delodajalce, da naj na ta delovna mesta sprejemajo redne delavce, ter takoj zaposlujejo diplomante brez izkušenj - vso srečo, kdorkoli se bo lotil tega problema...

Suma sumarum: idejno se strinjam z "idejo" za novim zakonom (idealistično idejo, ne to, da država mora nekako pokrpati blagajno), ukrepi pa so bebavi in ne bodo rešili ničesar, sproducirali pa še hujše razmere.

Seveda je moja rešitev z višjimi štipendijami na vsakega študenta neizvedljiva v tem trenutku, vendar bi se moralo delati v tej smeri. Ljudje se ne spremenimo čez noč, čez leto pa že...

Random nr.1

Nekdo mi je dejal, da so Gillette britvice boljše kot Wilkinsom. Ampak če ima Agassi spolirano lasišče še ne pomeni da je britvica boljša.

Poklic, ki bo profiten tudi v recesiji! Behoooold - medicinske sestre! Poleg tega, da imajo ogromno dela, ko ni gospodarske krize, se jim delo še poveča ob krizi - bolj se serje, bolj je treba brisat riti.

Prejšnji teden sem se gonil po CoD serverjih in sem odkril nekaj zanimivega - hrvati in slovenci smo dejansko stereotipni bebeki ki se znamo samo pičkariti eden čez drugega. Edina beseda, ki je po frekvenci prekašala "noob", je bila "srbin". Na drugi strani pa na madžarskih serverjih vlada strog red...

Programer ženi omeni, da ima ljubico, ljubici pa, da je poročen. Medtem ko se ženski stepeta sam lahko v miru programira.

/b nr.1

Počasi tonem v monotono zagrenjenost - tako zgolj kaže, saj naslednji trenutek kipim od življenjske energije. Odločitev, da preskočim drugi kolokvij za zelo nevšečen predmet (ki je tak zgolj zaradi nenavadne mešanice predavatelja, neusklajenosti in nedorečenosti - za vse tri pač krivim profesorja, ki se sicer nekam trudi, a v povsem napačno smer) je prišla po novici o novih t. i. kvizih, ki se odvijajo na predavanjih (z 1-dnevno napovedjo!) tako naravno in intuitivno da me je zaskrbelo. Saj bom imel za zadevo 1 teden časa da se lepo pripravim, si rečem in se pomirim. Pa vendar v mojem primeru to ni tako lahko, kot se zdi. Imam namreč zelo brutalen odnos do sebe.

Ljudje večinoma menijo, da se imam ves čas super. Ni namen tega posta emo rage, zgolj moje doživljanje. Veliko ljudi pravi da je zakon, da imam v glavi pošlihtano, da sem priden, da mi zato doma nič ne morijo, ipd. Ampak ta "pridnost" ima veliko ceno - do samega sebe sem prekleto strog in na ta račun izgubim veliko veselih trenutkov, veliko doživetij, za katere bi umiral, pa na račun lastne drže ne morem. Zadeva je skrajno neprijetna, še bolj zato, ker to ni stvar navade ampak karakterja, ki je praktično že zabetoniran ... V tem kontekstu si zato drznem reči, da sem precej "moody" person, ki ima zelo različne mood swinge, od super navdušenja do generalne mone. Seveda se vidi vpliv izpitnega obdobja, torej mona sezone, pa vendar.

Večino ljudi tudi misli, da imamo taki pridni, uspešni ljudje odlično samopodobo in zaupanje vase. No, naj vam povem, da pri meni to pač ne drži. Celoten moj uspeh temelji na le eni stvari: da lahko stvar obvladam, če mi le daš dovolj časa. V mojem slovarju ni besede "to je pretežko zame". To je super in do sem se strinjam. A problem pride, če za kaj ni dovolj časa - takrat se situacija obrne, in kadarkoli me presenetite bom postal prekleto živčen.

In ko ima človek enkrat nekaj dosežkov za sabo, a še več pred seboj, poleg tega pa še superiornega vzornika ki je norec, čuti enormen pritisk - kajti ena napaka, pa se izneveri samemu sebi, in zamaja krhko ravnovesje med pridnostjo in kaosom. Ter povzroči še hujšo depro, ker meniš, da si razočaral ljudi, ki so od tebe pričakovali veliko - ja, taka nehvaležna prasica je to opevano "pričakovanje".

In pri meni je enako - ena zavrnitev kolokvija je pri meni kot zamujena priložnost - in ta vrne se nobena. Še težje se mi bo prikopati do lanskega povprečja 9.8 - seveda se bomo vprašali, zakaj to hočem - saj vendarle za Zoisovo potrebujem le 8.5 - a tu je moj problem - izneverim se sebi, in to je hud pritisk - enostavno preveč se sekiram. Kajti ko sem bil enkrat na tem nivoju, hočem to kvečjem izboljšati, ne pa poslabšati. Res ne vem ali sem tako čuden... Zato še večji respekt tistemu, ki fura dobre ocene brez vesti in slabe volje. Pri meni je imelo hudo ceno, pa naj se sliši še tako neverjetno. Zavidam tistim, ki nimajo štipendije, ki imajo pozitivne ocene pa vendar delajo, se zanimajo za stvari, in nimajo takih problemov. Pri motivaciji je namreč pri meni velik problem - karkoli drugega kot delati za faks nisem vajen, in čeprav sem zadevo zelo ublažil z poletnimi šihti in home projecti ki še čakajo luč sveta, me ne boste videli odkriti ali narediti česarkoli spektakularnega - pa pravijo, da svet rabi take "brihtneže" - tja, tisti vedo, da ocena na faksu 8 ali 10 ne pomeni prav dosti, eni pa se slepimo.

Seveda obstaja huda redkost, ljudje ki so pridni tako na faksu, se tam tudi povezujejo, a so kljub temu inovativni, prodorni na drugih področjih - kot pravim, vzorniki. A sam se ne vidim kot tak, in tu je moj drug problem - nizka samopodoba in zaupanje vase. A o tem kdaj drugič, tokrat sem se izpel.

Tukaj mimogrede, udari eskapizem.

Thinking too much out of the box...

Želim si, da bi verjel, da bi vera ljudi prepričala ter da bi poganske skupnosti bile največ, kar je človeštvo doseglo.

Zakaj ni kaka ledena doba ugonobila človeka?

Če ne bi bilo človeka, bi bilo za vse bolje - ves univerzum, vse kar je in česar ni, vse, kar poznamo in česar ne; v ta svet prinašamo le nestabilnost. Celo naši možgani imajo miselno blokado, ki preprečuje, da bi tako razmišljali. S takim pogledom je seveda tudi prva trditev napačna - kakršnakoli človeška skupnost z razumom bo namreč evolvirala v nekaj, kar ni v skladu z vsem, kar je (naravo, če hočete, vendar mislim vse vse). Edinole iracionalno upanje ostaja, da bi nekaj lahko ustavilo človeka na nekem nivoju. Seveda vemo, da evolucija trdi drugače. Naš tako hvaljeni razum namreč nasprotuje kakršnikoli drugi razlagi. Živali ne razmišljajo; rodijo se, lovijo, parijo in umrejo. Prah si in v prah se povrneš; tu le obstaja racionalno upanje, da bi bilo bolje, če ljudje ne bi mislili - žival (racionalno gledano) verjetno prav tako uživa ob kardeljenju, čuti adrenalin, ko je na lovu, in se upira smrti - prav vse te stvari določajo nek spekter življenja, ki bi morda moral biti dokončen. Tu se poraja tudi vprašanje, ali se vsaka oblika življenja nekoč (čas je irelevanten, le še ena dimenzija, ki je neskončna, kot vse, kar poznamo) - torej definitivno - razvije v misleče bitje, a pustimo to za drugič. S takim pogledom človek dobi povsem drug pogled na samomorilce - a kaj, ko rešujejo le sebe. Ne morejo eradikirati celotne rase. Poleg tega, kdo trdi, da je njihovo mišljenje pravo - seveda tukaj pravega mišljenja pač ni. Iracionalno je, da bi misleče bitje ne bilo sebično, iz česar hitro sledi, da smo ljudje večna napaka univerzuma (in vsega). Razen, če nam seveda racionalen pogled ni bistven, kar pa je težko, glede na to, da smo racionalna bitja. Pri taki temi se zelo hitro strgamo z verige - morda pa to ni pravi pogled - vendar sem neskončno prepričan, da je vprašanje našega obstoja večno nezmožno dobiti odgovor (racionalen), poleg tega pa bi bilo tudi verjetno bolje, če ne bi obstajali in pisali tegale ravno zdajle. Razum is a bitch, mmkay.

p.s. Tok misli je hudo zoprn za spraviti na papir, verjamem da je tole samo kup zmedenih misli.

Fucbal vol. 2

No, pa smo doživeli pravi fucbalski spektakel. Po kar nekaj letih, čeprav sem žal navkljub mojemu velikemu interesu za žogobrc datum pozabil. No, šalo na stran, zadnjič sem lurkal po fejstbuku in zasledil kar precej veliko evforijo glede fuzbala generično kot tudi nekaj kritik na moj odgovor Kordišu (ki je želel zmago Rusije), ki se je glasil "I don't give a rat's hat tbh".

Naj obrazložim to trditev še enkrat: I don't give a RAT's HAT. Da ne bo pomote.

No, kakorkoli, obtožili so me veleizdaje in pajdašenja z državnimi sovražniki (ne, sj se hecam no), ampak vseeno sem globoko v sebi začutil glas, ki pravi, naj se obrazložim. Da me nacionalna raja žogobrcoljubov ne potepta v prah :).

Zdaj ko je tekme konec, lahko mirno čestitam našim nogometašom za uspeh. Tekme nisem gledal, zato se bom vzdržal pljuvanju po sodnikih, nacionalnih interesih ter komentiranju whatsoever. V mojem malem idealnem svetu (no, tako pravijo mediji he he) so naši nogometaši pač zmagali zaradi boljše igre. In se uvrstili na svetovno prvenstvo. Bravo, fantje.

Vendar se tu moje navdušenje zelo hitro skrči. Morda je problem v meni, vendar vsekakor ne občutim neke evforije zaradi uvrstitve. Ves kaos, denar in evforija pogosto preveč nacionalno obarvanih derbijev, ki se zelo kmalu sprevržejo v mačistično, živalsko merjenje narodnostnega ponosa in nečednih vrlin mi je pač precej odvratno. Šport cenim kot kompetitivno disciplino, ki združuje in krepi tako človeka kot narode. Ne pa potencira narodno zavest in protinarodno sovraštvo.

Seveda se čutim ponosnega, ko Slovenci dosegamo lepe uspehe na mednarodnih tekmovanjih. Vendar je to tudi to. Ne čutim potrebe, da bi "ubiu ustaša" ali "razmadafakal žabca" ali karkoli. Če so drugi boljši to vzamem kot dejstvo. Če so sodniki "nepošteni" vzamem to kot del športa. Ker če bi se spustil na nivo teorij zarote in podkupnin tako ali tako nima smisla več gledati... Zato se tudi ob gledanju športa (običajno ne ravno žogobrc) moram vedno večkrat spustiti na popolnoma individualni nivo posameznega športnika, da lahko zadevo res cenim. Pri timskih športih je namreč team tako atraktivnost kot mašilo.

Naj nazadnje povem da tudi cenim vse športnike, tudi nekonvencionalne (ala Humar), ki imajo sposobnost za sabo potegniti tako maso ljudi. Vendar bi bilo bolje da se nacionalni razgreteži izgubijo nazaj v svoje kolibe. In, če jim je volja, igrajo pok ta pok med seboj.

Nacija

Morda mi boste dejali, da še nikoli nisem stopil v ta svet. Da je pravzaprav čudno, da se mi je to prvič zgodilo šele pri 20. Morda pa sem se tega v vsej mogočnosti šele zdaj resno zavedel. Govora je namreč o navijačih.

Naj za začetek omenim, da sem že bil na tekmah - hokej, košarka, odbojka,... Vendar priznam, da zaradi moje nezainteresiranosti še nisem obiskal nobene fuzbalske tekme - pa vendar menim, da to ne bi smel biti poglavitni razlog za mojo ogorčenost.

Kakorkoli, zgodilo se je takole: danes se vračam s fotografskega tečaja s Prešernovega trga, ko že na Miklošičevi srečam 2 oklepljena avtomobila policistov (v neprebojnih jopičih s čeladami in pendreki), ki so ravnokar uživali ob kebabu. Okej, si rečem in grem naprej. Ko pridem do železniške postaje je seveda tam cela vojska policijskih vozil, kupi kombijev ter na goro policistov - vsi seveda v "bojni" opremi. V tem trenutku sem pomislil, ali so bili za danes napovedani kakšni shodi ali kaj takega. Grem do perona za vlak proti Jesenicam, in nasproti je vlak brez oznake, na katerem piše poseben prevoz, nanj pa se že vkrcava eskadron policistov, ki pregledujejo vagone.

No, čez kakih 10 minut se mi le posveti zakaj je toliko policistov - kakopak je razlog banalen - fuzbal. Zasliši se vedno glasnejše skandiranje in kmalu v spremstvu policistov skozi glavni vhod prikoraka grupa kakih 80 v zeleno oblečenih osebkov (ha, Green Dragons?) ki se čez pol Ljubljane derejo "Ubij Štajerca! Ubij Štajerca!" in to ponavljajo.

V tem trenutku mi je postalo slabo... Saj ni dovolj da je že tako veliko kriminala, oni so dejansko (ali pa se spustijo) na tako živalski nivo... Tega pač ne morem razumeti. Da morajo Slovenske Železnice posoditi poseben vlak, ki gre v Maribor, policija pa prispevati levji delež policistov, da bodo ti primitivni, napiti osebki šli v Maribor in tam po možnosti (poleg običajnih pretepov s tamkajšnjimi enakimi, le drugače usmerjenimi fanatiki) še koga napadli, kaj zakurili oziroma celo kakšnega nedolžneža ubili.

Ne morem razumeti, kako se taki ljudje lahko spustijo na tak nivo - pa saj je bilo podobno, ko sem šel na hokejsko tekmo Jesenice - Ljubljana z kolegico in njenim očetom, ki je precej čustven glede Jesenic. In sem že tam bil presenečen, na kako nizkoten nivo se je bil pripravljen spustiti za nekaj žaljivk, podprtih z dozo alkohola.

Povejte mi, ali je to v meni? Ali je naravno, da se človek enkrat mesečno hoče napiti in stepsti z lastnim sodržavljanom?

Samo ne mi rečt da je to del športne vročice/vneme or something. Upam da mi ne rečete tega, ker tega enostavno ne sprejemam. Verjamem, da smo se ljudje sposobni dvigniti nad tak nivo. Otherwise we're a really sorry lot of lads.

Time passing by

Ja fak, ne morem verjet kako hitro bo telih počitnic konec. Naj vam na kratko razložim, kako so zgledale moje počitnice leto in 2 leti nazaj. Pred dvemi leti sem srečno končal 3. letnik gimnazije, se nato podal v Nemčijo na izmenjavo za 2 tedna, nato sem cca 1 mesec delal v Iskratelu kot sistemec (in bil seveda sam doma ^^), nato pa še k fotru na jadrnico. All in all, happy stuff, predvsem tisto biti sam doma. Prvo leto se tudi nisem preveč udomačil v Iskratelu, si doma skoraj vsak dan kuhal ipd. No ja, vsaj kuhati sem se naučil. Lansko leto je bilo bolj in manj pestro. Prvo kot prvo sem imel narejen vozniški izpit, kar je pomenilo evolucijo v mojem transportu na šiht. Bil sem ekstremno svoboden, poleg tega pa to leto nisem šel na nobeno izmenjavo, torej sem bil sam doma skoraj 2 meseca. Matr je blo dobr. V tem času nisem doma organiziral niti enega žura, sem pa pridno šihtal, počel kup dejavnosti in (predvsem proti koncu) presneto gikal. Dolgo v noč. But hey, it wasn't that bad.

Tako nas pot pripelje do letos. Letos, ko čez 4 dni v lastni režiji odrinemo na Škotsko, letos, ko bom sam doma morda cel mesec, vsekakor pa ne več, in letos, ko imam dejansko precej bolj resen job (no, 2 joba). Kar ne morem verjeti, da v soboto letimo na Škotsko. Veselim se kot otrok nove igrače, to je jasno. Sej veste kakšen narava freak sem, in Škotska je v tem kronski dragulj, vsaj po pričevanjih mnogih. In sem presneto ponosen, da mi je ratalo zangažirat Niko in Suskota, da smo zadevo izpeljali, oziroma jo bomo. Namreč, v začetku je bila to le ideja, porojena ob nekem pijanskem večeru naše klape (matr smo se dobr mel!). No, meni se je zdela super tudi po iztreznitvi, tako da sem moril dokler nismo sprva naročili letalskih kart, nato pa uredili detajle.

Ko pridem s Škotske bom en teden doma, nato pa hop nazaj na letalo, a tokrat za Turčijo. Kjer bom s fotrom nekaj več kot 2 tedna, in se domov vračam mislim da 5. septembra. Nato pa naprej delat, vendar se v popoldanskih urah nameravam posvetiti še zadnjemu izpitu, ki ga imam letos (zakaj ga nisem naredil v prvem roku!??!). Skratka, počitnice se bodo nekako iztekle.

Zadnji mesec (julij) pa je minil kot iz šusa. Skoraj vsako popoldne se je kaj dogajalo, tako da so bili morda 3, 4 večeri, da sem v miru malce pogikal (za razliko od lani, ko je bilo to 4 na teden). No, ne da se pritožujem, samo nostalgija me daje, as usual.

Pa vendar, navkljub razočaranju nad počitnicami, I feel good. Dunno why, I feel anxious, curious, and a little frightened. We'll see what time brings.

No, pa sm "ta prav bruc", zadnji čas

Hm, no al pa tud ne. Baje morš za pravega bruca izpolniti 3 kriterije:
-dobiti 10-ko
-rukniti izpit
-opraviti telesni pregled pri brucki
-opraviti telesni pregled pri absolventki

No, prvima dvema kriterijoma sem ugodil, danes sem namreč ruknil prvi izpit. Pa ne bi zdaj o tem zakaj, recimo samo, da mi čist paše. In da ga bom že opravil septembra. In da sem zdaj frej za 2 meseca. In da me preveč resno ne gane. Namreč, počitnice so jako v redu stvar.

Pa vendar, kot kaže v lajfu ne bom pravi bruc, vsaj če ta stvar traja 1 leto. Pogoje za vpis v 2.letnik imam narejene, tako da naslednje leto ne bom več bruc. Edina opcija je, da se mi to poletje strga, v 2 mesecih zamenjam 2 babnci od katerih bi bla ena brucka ena pa absolventka (hja, 1 mesec za vsako hmm) IN mi v tem času rata pri obeh telesni pregled, karkolo bi to lahko bilo. Mislim da je stvar še vedno bolj blizu "busted" kot pa "plausible". Kaj pa vem.

Tako da ja, ne glede na rezultate in podobno, začenja se poletje. Z veliko in še več dela ter veliko in še več zabave. Mnja. Feels good so far!

Prava žurka pa se seveda začne v petek, ko odpeljem še mati na letališče, da bodo šli do očeta za cel mesec. Jaz bom pa, revček kot sem, ostal doma.

Pa dajmo, enkrat za spremembo

Da ne boste rekli da sem samo pesimist. Oziroma bolje rečeno, introvertiran frik ki edina stvar ki jo zna napisat na blog predstavlja oziranje v rastline, rastlinice (ne ne take kt nekateri mislite ^^), drevesa in naravo. Razlogov za prehodno obdobje zadovoljstva je več; prvič je to fax, sem namreč upravičeno vesel, da sem naredil linearno algebro (jajc od predmeta - pa vem da je nekaterim všeč, sej meni se tudi ne zdi tko švoh ampak sama izvedba predavanj in vaj je bila obupna, da ne omenjam kolokvijev...).

Nisem pa nekaj posebej hepi zaradi faksa generalno, saj me čaka še en izpit in pri meni je pač tako, da je na vse ali nič. Do srede (ali kadarkoli bojo ustni) bom živčen in se preobremenjeval, tko je vedno z mano. Jebi ga, preveč se ženem, ampak ne morem drugače. Ne morem, da bi pršu na izpit ne da bi vedu za kva se gre. Morm vse skozi temeljito dat, pa če to pomeni no-life maraton, ki je vedno le nekaj dni pred izpitom ker se prej enostavno ne morm spraviti za knjige in zabijam cajt na vse možne načine, samo za faks ne. Predvsem tega zabijanja cajta se moram odvaditi, to da mi rata v parih dneh pred izpitom na no-life metodo se naučiti za dobro oceno me sploh ne moti. Sem pa čist preveč zaradi tega živčen.

Kakorkoli, trenutno nisem živčen. Drugi razlog je tale pesem:

Nimam pojma zakva, ampak skoz si jo rolam že ene pol ure. I dunno, it's just so... awesome.

Druga pesem, vredna omembe, je tale:

Spet ne vem zakaj, vem pa da je zamenjala bolj u izi Down Under iz izpitnega obdobja kot najbolj preigran in prepet komad (oba2 sta hudo dobra akustićko). Edino enga bi rabu da vmesn riff na elektrićki zavrti, ker res hudo dobr izpade.

No, tretji razlog pa res ne vem. Mogoče ima kaj s tem, da se očka popoka v Turčijo čez 2 dni, mati pa se bodo na pot podali čez 1 teden. In potem sem cel julij sam doma, avgust pa ŠKOOOOOOOOOOOOOOTSKAAAAAAAAAAAA, potem pa jadranje Turčija. Fenomenalno.

Tako kot predlani in lani imam letos poleti namen maximalno uživati. Seveda bom tako julija kot avgusta prepolno zaposlen, saj imam kar 2 šihta. Vendar me to ne bo odvrnilo od uživancije, ko bom prost. Lani in predlani sem preveč gikal. Tudi letos bom dovolj gikal, da bo mera polna, zato ker vsak večer nima vsak časa in podobno. Ne bom pa pregikal večino počitnic kot sem to počel lani in predlani. No, samo lani. Predlani je bilo zakon, pa tudi lani sem imel mero. Tudi letos bo prednost imela kakršnakoli oblika nenalinijske zabave.

Tako da, ponavljam pobudo: kadarkoli julija v večernih urah oziroma za vikend sem sam doma, tako da, če boste imeli cilj biti pijani, priti na klepet, kofe, katanca, na vrt zabijat cajt, na Šišo, na đoint (ne sj ne :P) ali pa zgolj da mi popestrite dan, vljudno vabljeni. Od 2. julija dalje. All-inclusive :).

Dentists

Glede na to, da sem kot študent sam odgovoren za svoje zobe, sem si končno "rezerviral" pregled zob, pa da si potem zrihtam osebnega dohtarja al kako že gre. Ko pride do zob priznam, da nisem angelček. Pravzaprav precej obupno skrbim za svoje zobe. Pa vendar, po študentskem pregledu zob sem stvari le namenil nekaj več časa in pozornosti. Kakorkoli že, danes sem obiskal ambulanto.

Kot sem sumil mi raste modrostni zob. Hura! Še nekaj več ur, ko ti teta šraufa po ustih in povzroča neprijetne občutke. Hja, zdravje na prvem mestu pravijo... ne vem kako, da mi pri zobeh stvar vedno "gre v zobe".

Na koncu sem bil okaran s strani zobozdravnice da če si naslednjič ne umijem zob me ne bo sprejela. Mnja, še dobro da sem lovil postavljeni rok in že tako ali tako moral zaradi tega prej s šihta, obenem pa prežvečil en kup Orbitov, da bi ja nekako spucal zobe. Aja in ja, pil cel dan le vodo. Pa to še verjamem, da zobe pač bolje spucaš z ščetko, ampak da smo tako oholi pri pacientih, tega pa res ne.

Gospa zobozdravnica, saj ste pač šli študirat svoj poklic ker bi radi "reševali življenja", oziroma pomagali ljudem? ... eee?

Ampak jaaa, saj vsi vemo da se zobarji skoz rabjo in da vas ne gane preveč če enega študenta zavrnete, naj pač išče drugje oziroma plača privatniku, ki mu ne bo pametoval ampak le izdal račun. Vi pa lepo pojdite nižje po spisku, čakalna vrsta je tako ali tako kar nekaj mesecev, kdo bi se oziral na gostoljubnost.

Full Moon

Sicer ne vem, če je danes zares bila polna luna, je bilo pa sigurno zelo blizu.

Ful rad grem ponoči na sprehod. Tišina, mir, ter čudovito okolje za razmišljat :). In polna luna res naredi vtis; iz temnih gozdov zrastejo sence, travniki se kar naenkrat obarvajo v odtenek temne zelene, nebo se sveti od zvezd, poudarjene oblike oblakov pa letijo čez in vsake toliko časa zasenčijo luno. Stvar da misliti; človek se nekako osredotoči nase in pozabi na nepomenbne stvari. Kot na primer fax, izpiti, raznorazne tegobe moderne družbe. Jaz postanem sanjač v popolnem pomenu besede; sej kdaj pa kdaj pravzaprav paše bit. But hey, being single must have some positive sides as well right.

Kar se tega tiče je v Sloveniji naravnost fantastično. Oziroma bolje rečeno, v Škofji Loki. Iti ob polnoči na sprehod na lep poletni/pomladni dan je nekaj nepojmljivega, sploh če zavijete proti Kamnitniku/Veštru/Poljanski dolini. Ves ta mir, tišina dajeta naravi izjemno lepoto ki je čez dan ni. Vse je tiho, vsakih 5 minut se sliši kakšen ponočnjak ki se vozi mimo, drugače pa je atmosfera popolnoma mirna. Čez dan dejansko ne vemo, kako se lahko ponoči umirimo. Najdemo čas zase, ki ga čez dan tako manjka.

Na drugi strani je tudi narava lepa. Treba je seveda iti sredi tedna, saj je za vikend prevelika nevarnost naleta na moteče dejavnike (vsi vemo kdo so, saj smo kdaj med njimi tudi sami!). Med tednom pa ni čas za žurke. Paše pa še vedno na nočni sprehod.

Resnično vam svetujem, da kdaj greste, tudi če ste iz drugih koncev. Jasna noč, tema, mir in tišina... verjetno vas ne poznam in verjetno niste vsi taki sanjači kot sem jaz, pa vendar: jaz bi se v takem trenutku najraje stopil z okolico, tako me vsa stvar navda in prešine.

Tired on a windy night

Ko bi se enkrat vreme razlikovalo od mojih občutkov bi bilo tudi fajn. Ampak kaj čmo, taka bitja smo, da se ravnamo po vremenu. Biovremenarji vam na to temo postrežejo celo z diplomo.

Fizično sem pretty much izmučen. Ne bi vedel zakaj, kombinacija okoliščin I guess. Nič hujšega, razen tega, da sem moral odložiti stvar ali dve na jutri. Veter brije kot že dolgo ne, po asfaltnih cestah se prevračajo listi, okoli pa drevesa kar plešejo. Celo skozi debele stene se vsake toliko zasliši oster žvižg.

Idealno razpoloženje za v odejo pa pred kamin. Žal ideja s kaminom ne drži vode, zato pa je toliko bolj topla misel na njo. Seveda bo prijalo iti pot topel koutr in se smejati v brk vetru, kako veselo smo na varnem in toplem. Ampak tukaj je catch - taka utrujenost daje mislim odprto pot, da razmišljajo na polno. Bolje rečeno, sanjarijo, saj za stresne teme ni nobene motivacije niti volje. Verjetno tudi bolniki raje sanjajo kot pa debatirajo, ali se bo novo zdravilo obneslo. Kaj pa vem, saj pravzaprav ne morem soditi.

Še vedno zavita v odejo postava vstane s postelje, stopi do okna in odgrne rolete. Zazre se ven, v divjo, živo žvižgajočo noč. Vidi se nekaj oblakov, ki drvijo čez nebo vendar so zvezde sijoče kot že dolgo ne. In tedaj mu pogled odtava daleč stran... Z mislimi je v gozdu, zavit v popotne cunje in odeje. Ogenj umira, še zadnje poleno počasi dogori in tema se vrne nazaj v taborišče. Še sreča, da bo oglje ostalo toplo še nekaj ur. Tudi tukaj se sliši veter, vendar ga udušijo drevesne krošnje. V daljavi zaskovika sova. Postava pa se zavije v odeje, nasmehne pri sebi in zaspi kot top. Roka mu počiva na bodalu, nikoli ne veš, kaj se ponoči lahko zgodi. That's life!

Laughs

Sem videl na Nikinem blogu tole "igro", in moram priznati, da je odpiljena. Odkril sem predvsem, da je dobro, da nimam na kompu še več metala, saj bi potem bili odgovori še bolj depresivni :D. Igra izgleda tako, da si izberete celoten playlist na winampu pa date shuffle, torej random izbira komadov. In potem gledate rezultate.Pa gremo lepo po vrsti:

IF SOMEONE SAYS “IS THIS OKAY?” YOU SAY?
Revelations (ne vem če je to okej)

WHAT WOULD BEST DESCRIBE YOUR PERSONALITY?
Bilbo's Song (pismo sj ne bi blo tko napačno biti hobit...)

WHAT DO YOU LIKE IN A GUY/GIRL?
Fighting in a sack (heheee, yeah right)

HOW DO YOU FEEL TODAY?
Speed of light (zakon!)

WHAT IS YOUR LIFE’S PURPOSE?
Nightquest (baje sm bl dnevn človk kt nočn, ne vem no :P)

WHAT IS YOUR MOTTO?
Bye bye beautiful (/emo xD)

WHAT DO YOUR FRIENDS THINK OF YOU?
Anybody there? (OMFG!!!)

WHAT DO YOU THINK ABOUT VERY OFTEN?
God bless the models (stvar je vredna premisleka ^^)

WHAT IS 2+2?
You'll rebel to anything (as long as it's not challenging) (hja...)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR BEST FRIEND?
Nightfall (not rly :P)

WHAT DO YOU THINK OF THE PERSON YOU LIKE?
Treebeard (heheeeee)

WHAT IS YOUR LIFE STORY?
Apple tree (oh yes :P)

WHAT DO YOU WANT TO BE WHEN YOU GROW UP?
Windrose (umm... NOT!??)

WHAT DO YOU THINK WHEN YOU SEE THE PERSON YOU LIKE?
Face the truth (uff...)

WHAT DO YOUR PARENTS THINK OF YOU?
I surrender (charming)

WHAT WILL YOU DANCE TO AT YOUR WEDDING?
A dark passage (iz globin metala... :P)

WHAT WILL THEY PLAY AT YOUR FUNERAL?
The rising of the moon (sounds scary :O)

WHAT IS YOUR HOBBY/INTEREST?
I walk alone (no comment :S)

WHAT IS YOUR BIGGEST SECRET?
Superstar (no tega pa nism vedu)

WHAT DO YOU THINK OF YOUR FRIENDS?
Theatre of pain (uff... še ena metalska)

WHAT’S THE WORST THING THAT COULD HAPPEN?
Purgatory (nah, hell's worse)

HOW WILL YOU DIE?
Reels (sounds like a good way to die :P)

WHAT IS THE ONE THING YOU REGRET?
Again someday (no idea)

WHAT MAKES YOU LAUGH?
Fallen embers (niti ne)

WHAT MAKES YOU CRY?
The ruins of my life (/emo vol.2)

WILL YOU EVER GET MARRIED?
White wedding (in your face!)

WHAT SCARES YOU THE MOST?
If not for you (nah)

DOES ANYONE LIKE YOU?
And justice for all (oooukej)

IF YOU COULD GO BACK IN TIME, WHAT WOULD YOU CHANGE?
Sixteenth century greensleeves (ne, I like it as it is :P)

WHAT HURTS RIGHT NOW?
Sunny day (prov res, sonček jst pa bolan!!)

WHAT WILL YOU POST THIS AS?
Broken glass (ne pa ne bom !)

Hej dete!

Zakaj jokaš? Kaj ti ne pusti, da bi se igral svojo čudovito igro? Zakaj se ne moreš veseliti praznikov, tako kot vsi tvoji vrstniki? Kaj te tare, zakaj si tako žalosten? Mraz je, na, obleci si tole jakno. Povej mi, nikomur ne bom izdal skrivnosti.

Samo stal je tam, sam, v dežju, in nikogar ni bilo ,da bi mu pomagal. Da bi odgnal strah in prinesel upanje. Da bi priklical pozabo nad stvari, ki jih odrasli niso doživeli. Da bi mu prebarvali življenje na novo, v odtenek zelene; kaj zelene, kakršnakoli živa barva bi bila na mestu namesto te težke sivine. In črnine.

Ves je moker, premražen. Kot kaka satirična podoba vojaka Švejka se drži naramnic svojega nahrbtnika, ki je že ves moker, in žalostno zre naprej. Hlipa. Pa vendar stoji pokončno. Nič ga ne more zmotiti, saj ni nič tako (ne)pomembno, tako kruto, tako hudo, kot je njegova preteklost. Njegovi doživljaji, ki bolje, da nikoli ne ugledajo luč sveta.

Na začetku življenjske poti, pa ne bi moglo biti slabše. Morda si celo želi smrti... Stran z s(r)amoto, trpljenjem in žalostjo, ki ga bo večno opominjala, večno bo zaznamovan, očrnjen. Nihče ga ne bo sprejel takega, kot je.

Idealen svet ne obstaja, ljudje so pusti in ko se zasliši grom in se zabliska, kaže, da je upanje v njem za vedno zamrlo. Kot težak dež, ki lije iz nizkih oblakov, pritiska obup. Je kdo, ki bi iztegnil roko? Je kdo, ki bo šel ven na dež in ga vzel pod streho? Je kdo?

Še vedno dežuje. Še močneje kot prej. V bližini se sliši narasla reka; še malo, pa bo prestopila bregove. A otroka ni več. Izginil je, kot piš vetra. Le nebo toči svoje neskončne solze, ki se na umazanem asfaltu mešajo z njegovimi.

Čevlji oziroma "Kdo ima večjega, no skoraj"

V čevljarskem poslu ti lahko praktično vsak prodajalec pove, česa se proda največ. Znamke, znamke, znamke in še trikrat znamke. Celotne mlajše generacije na čevelj ne gledajo kot na del oblačil, oziroma bolje rečeno, kot na edinstven kos materije med njimi in zemljico, da jih obvaruje pred mehanskimi poškodbami ter mrazom in snegom/vodo/blatom/... Saj ne rečem, v naši revoluciji modernega človeka je sigurno primerno, da postanejo čevlji tudi vizualno privlačni, oziroma da vsaj nekako pašejo k zunanjemu izgledu osebe. Nothing wrong here.

Kaj pa je potem narobe? Problem nastane, ko čevelj ni več sredstvo za obuti temveč modni dodatek, da nekdo zgleda kul. Pri tem bom padel v lastno jamo, pa kljub temu, velika večina današnjih čevljev je en poden. Celotne korporacije delajo zgolj še na vizualnem elementu, medtem ko se kvaliteta izgubi nekje med vrsticami. Seveda bi se to dalo posplošiti na večino današnje robe, vendar imajo čevlji zelo pomembno mesto. Novi čevlji so iz slabih materialov, ki ne pustijo nogi, da diha, kar posledično povzroča nagnusno in nepotrebno švicanje stopal, kar imami vsi sigurno tako zelo radi. Drugi problem tiči v obliki... Tukaj ne bi posploševal, saj vem da kar nekaj mojstrov po svetu dejansko dela udobne in "zdravo oblikovane" čevlje. Še vedno pa lahko najdemo mnogo čevljev, kjer se vprašaš, kaj je avtor s tem mislil povedati.


In vsa ta šlamparija, ki je pri nekaterih znamkah svetlobno oddaljena od kakovosti, gre med ljudstvo za med. To je namreč tako ozkousmerjeno v potrošniški material da ima na nogah raje bled posnetek čevljev, na katerih ponosno piše All-Stars, Oziris ali karkoli, medtem ko jim noge zmrzujejo že ko se temperature spustijo pod 10 stopinj, da ne omenjamo, da doma vsak večer dimijo hišo z desinfekcijskimi sredstvi zgolj zato, da lahko gredo spat brez da bi padli v narkozo zaradi lastnih nogavic. Tukaj seveda takoj naletim na lastno mino, saj sem namreč tudi sam en čas nosil "skejtarce", pa vendar, nisem gledal ne na znamko kot tudi ne na ceno marveč zgolj na to, da so praktičen čevelj za obuvat in sezuvat, saj ti zavezovati šnirnc tako rekoč sploh ni treba.

Kar se tiče znamk in obupnosti čevlja bi pa predvsem poudaril All-Starke. Podn od čevlja, pa drago kt žafran... Resno, in to res mislm, zakva si ne greste kupit enih Ali-Stark za 20 evrov, ki vam bodo služile kakor vam gnil čevelj lahko služi, pa vendar ne boste obremenili lastne denarnice? In ne govort da so All-Starke kakovostne, All-Starke je kakovost zapustila prvo noč, ko jih je Taylor spacal in začel tržiti kot košarkarske čevlje.



Zatorej, še enkrat, kupujte čevlje smiselno. Verjemite mi, bolje je da zgledate smešno z dobrimi čevlji kot pa da se vlečete po svetu z najboljšo znamko, ki ne ve, kaj pomeni beseda udoben. Ali kakovosten. Pustite svojemu okusu in občutku prosto pot, le enkrat za spremembo odmislite, kaj je dejansko "kul": znamka ali kakovost? Časi, ko je znamka pomenila kakovost, so namreč daleč mimo, in nikar ne računajte, da boste dobre čevlje nosili pol življenja, kot so to dejansko počeli naši očetje.

p.s. Tukaj sem ciljal predvsem na moško populacijo, kot vidite sem pozabil na vse petke in podobno neudobno kramo :P

Life

Že kar nekaj časa je minilo od zadnje kvazifilozofije. Ne bom se prenaglil in rekel, da je bila le volja za zapis na blog kriva, da je v zadnjem času na blogu taka kvazifilozofska suša. Tudi moje psihofizično stanje ni bilo v pravem moodu, da bi mi razne take stvari sploh padle na pamet. Anyway, let's move on.


Verjamem v življenje in vse, kar pride zraven. In menim, da je to življenje lahko čudovito z prav vsakega zornega kota. Oziroma, bolje rečeno, bi lahko bilo. Žal ni. Če ne bi bilo lakote, ne bi bilo bolezni, ne bi bilo vojn, predvsem ne bi bilo trpljenja nedolžne civile, oziroma trpljenja na sploh, razen kot nek opomin, kaj vse je še hujše, bi bila naša življenja popolna. Vem, idealiziram da že kar glava peče. Ampak če odmisliš stran ves egoizem, ki je naraven vsakemu človeku (tukaj spet idealiziram, tudi sam sem verjetno vsaj deloma egoist, če ste že kdaj slišali za frazo "Survival of the fittest", žal z evolucijo ni izginila, samo iz pragozda se je preselila na razna delovna mesta in podobno), ter gledaš na določene absolutne stvari v naravi ala smrt, bolezni in podobno kot na nekaj naravnega, si lahko najbolj srečen človek pod soncem.

Seveda je problem v tem, ker tega ne moreš zares doživeti, dokler se ti ne pripeti res nekaj hudega. Ampak kot vsi vemo, takrat začneš res ceniti življenje. Pa dvomim, da zgolj zato, ker si ušel smrti. Ne, spregledaš, dojameš neke vrste "resnico", ki stoji za vsem. Oziroma bolje rečeno, razumeš, odpreš oči. Postaneš eno z naravo, če smo še bolj ekstremni.

Pa vendar tudi prej lahko dosežeš neko notranjo, spiritualno milino in ravnotežje. Tu, menim, gre pri vsakemu človeku za druge principe, saj smo si različni. Skupno nam je to, da je to možno za čisto vsakega posameznika naše čudovite rase. Vsak je ali še bo, ali ga često, doživlja občutek ugodja. Pa to ne materialnega ugodja temveč nekega prvinskega ugodja, ko se počuti kod del neke velike celote; zanimivo, kako sta ta 2 pojma povezana, ampak pustimo to za drugo debato.

Sam sem se iskal precej časa, oziroma bolje rečeno, tista druga absoluta življenja, smrt, mi je ves čas hodila v misli. Baje je to normalno za ta leta, vsaj tako pravijo psihologi. Kakorkoli že, zdaj se ne bojim smrti, ampak jo jemljem kot del življenja. Kot del nekega velikega kroga. Kako? Preprosto, ne vzamem ga kot konec vsega temveč kot nov začetek. Še vedno sem ateist, vendar pa verjamem v neke ideale. Ali vsaj sence le-teh.

In ima človek vse to kristalno jasno razčiščeno v glavi, je ta človek ne le srečen, temveč tudi sposoben, razvit, produktiven in še kaj.

We're back

Dolgo je minilo od mojega zadnjega posta. Probližno 3 mesece... Bi računal, pa se mi po pravici povedano ne da. Žal so pri meni počitnice taka stvar, kjer dejansko nimam volje pisarit bloga, tudi zato ne, ker nimam nekega navdiha, ker se skoz nekaj dogaja. Razne zgubljene misli, predvsem pod rubriko "kvazifilozofija", so večinoma produkti ur dolgočasja ko ne vem, kaj bi počel. No, med počitnicami takih trenutkov ni bilo veliko.

Kje začeti? Od tega, da smo vsi živčni zakorakali konec junija v "nesigurne" počitnice, sej veste, matura pa to, do Turčije s tastarimi in tamalo+svakom, do šihtanja v Iskratelu. Dejansko sem imel počitnice kot take precej dolgočasne. Skupaj sem delal ene 2 mesca pa 10 dni na blef rečeno. Ogromno skratka. Sem pa kar vesel kar se tega tiče. Uspelo se mi je napiti zgolj enkrat, to je bilo v Luciji, od takrat naprej je šlo gladko 2 meseca abstinence. In tudi po tistem ne čutim nobene želje, da bi se ga nažgal. Kar je zelo dobro.

V Iskratelu sem spoznal kopico carskih ljudi, nekaj se jih pravzaprav spomnem že od lani, bil je pa ta problem, da sem lani bil zelo odsoten kar se me tiče na šihtu, no letos je bilo muchos betterz. Da ne omenjam, da smo vsi imeli enak hobi :D. Which makes for a lot more conversations between us.

Pisal bi lahko še ure in ure, pa ne bom. Pridte do mene, gremo na pijačo pa vam povem če vas zanima, tudi mene namreč zanima, kva se je dogajal drugje. Za na blog naj pa ostane ta kratek povzetek.

Bliža se faks, kar pomeni, da bom spet imel manj časa za bedarije in več časa za učenje in razmišljanje, a.k.a. kvazifilozofijo in tale blogčič. Do naslednjega snideja!