Frikanje v Črnem Kalu

Sredi tedna je padla ideja, da bi prost praznični petek preživeli nekje zunaj, valda. Na glavo sta nam padli 2 logični izbiri - frikanje na primorskem ali pa turna smuka s kakega pred plazovi varnega kuceljna. Osebno bi morda celo bolj preferiral turno smučarijo, vendar so se Matej&co. nasmučali že v četrtek zjutraj z Blegoša, tako da smo za petek dorekli plezanje v Črnem Kalu.

Sam sem bil zmenjen še z Majo in njenimi kolegicami, vendar jih napovedanih 8 stopinj ni preveč mamilo, tako da se nazadnje zvečer zmeniva z Maretom. Zjutraj pa zarana (kao!) ob akademski 9 uri zjutraj štartamo proti Črnem Kalu. Vmes se ustavimo še v Kozini na kafetu, kjer srečamo še nekaj znancev. S ceste z Maretom med vožnjo pogledujeva naokoli in se čudiva, da je ponekod po notranjskem še več snega kot pri nas.

No, v Črnem Kalu snega ni, je pa precej mraz, tako da vsi koristimo toplino puhovk (in bund) ter rokavic. Matej takoj za ogrevanje napade neko (se mi zdi) 6a, in seveda z Maretom ne moreva zaostajati, tako da se sam precej neogret zapodim v Miško (5c). Lepa smer kot kej, ampak po nekaj gibih ne čutim več prstov, kar pomeni, da sicer dobre robčke stiskam daleč preveč močno, in do vrha smeri sem kvalitetno navit :).

Zatem se z Maretom zaposliva še v sosednji Matako Koyamo (5c), ki je v primerjavi s prejšnjo smerjo keks, ker jo lahko skoraj v celoti splezaš s kaminsko tehniko (tega smo pa alpinisti kar vajeni). Medtem srečamo še nekaj plezalcev iz AO Kranja in AAO-ja, ki trenirajo za alp. inštruktorja in se vsi s ta velikimi gojzarji matrajo v 5c-kah. Svaka čast, to bi se šele jst matral...

Sledi izredno lepa 6b+ po imenu Hipotenuza, ki jo zategneta Igor in Matej, Mare, Karmen in jaz pa se moramo v njej usesti. Sej bo enkrat! Smer je res lepa in jo bo potrebno ob naslednjih obiskih pofajtati! Lepi gibi, edino vzdržljivost rabimo...

Nazadnje se preselimo še nekoliko na desno, kjer z Maretom podelava še Franci na balanci (6a), Matej pa seveda 6b oz. 6c. In po kakih 4 urah plezanja smo dobro našutani. Za prvič bo :). Nazajgrede se z Maretom ustaviva še v Vivi v Kranju, kjer sva vsak od pol pice sita kot telička. Ajoj, je blo dobaarrr!! (fotke)

Plezanje v Dvigradu

Eto, spet šimfam vreme :). No sej, tokrat bo objava bolj kratka. Še vedno pogrešam(o) Makedonijo, tako da smo se z druščino odločili, da izkoristimo okno lepega vremena v Istri in gremo plezat. Miha, Tina in Hafnerji so šli dol že v petek ter dan preživeli v Limskem kanalu, nakar so prespali v Mihovem stanovanju.

Za naslednji dan smo se odločili za Dvigrad. Tako se v soboto zjutraj iz Loke odpravimo še jaz, Maja, Jernej in Teja. Kmalu smo v Istri, in posledično v Dvigradu :). Vreme je res majka; sicer je dostop nekoliko vlažen (tudi zemlja, kar nas cel dan moti pri obuvanju plezalk), skala pa je skoraj popolnoma suha! Preseneti pa nas kar velik obisk, saj se do poldneva v plezališču kar tare plezalcev, povečini italijanske narodnosti.

Fajtali smo vsega boga, kot pa je v navadi v Dvigradu, so ocene nekoliko smešne, saj smo pošalili neko 6a, medtem ko smo v sosednji 5b konkretno švicali :). Samo je itak norc, in je sajtal platke, ki nam jih je lani Jure napeljal na top rope (6c, 7a), medtem ko sva se za konec z Majo odločila za napad izredno lepe poke z oceno 6b. No, jaz sem se že vstopa lotil napačno, tako da sem po tem, ko sem z njim "opravil", bil že ves zdrt, tako da sem potehničaril do vrha.

Sledila mi je Maja, ki je smer zelo lepo splezala (ajde, zmanjkal ji je en začetni gib, ampak tist je malenkost v primerjavi s celo smerjo). To mi je dalo zagona, da sem šel na top rope sam še enkrat sprobat. Majino zaporedje spremeni začetni problem v keks :), tako da mi smer uspe precej suvereno preplezati. Zaključki: glava glava glava! Moč je, tehnika je, samo tisto pomanjkanje štrika mimo glave, ko plezam naprej, me najbolj ovira pri doseganju novih ciljev na sajt/fleš.... No, ampak bo, sam čimveč bo treba plezat hodit.

Izredno fajn izlet v super družbi :). Naj več povedo slike, se mi res ne da pisati... :). Kaka fotka več je na Picasi.

Prvomajski oddih v Rovinju

Ker nisem imel namena celotne prvomajske počitnice posedati doma, smo se z Milošem, Tino, Igorjem in Karmen prav na hitro zmenili, da bi odšli plezat v Istro. Ker sta bila Tina in Miloš tam ravno kak vikend nazaj in sta se imela super, smo se odločili, da ponovimo celotno zadevo.

Tina, Miloš, Igor in Karmen so imeli  namem ostati do torka, sam pa sem planiral že v soboto iti nazaj (v nedeljo sem namreč moral cel dan pomagati Bricu pri uvajanju tečajnikov v večraztežajne smeri, plezali smo namreč v Ratitovcu), tako da smo šli ločeno. Tina in Miloš v avtodomu (ki ima popolnoma prenovljena vrata in štenge po incidentu na Norveškem), sam pa s črno strelo - mojim polotom.

V petek ne prerana ura (8:15 iz Reteč) ter nekaj prometnih nesreč na avtocesti pomenijo čas vožnje do Rovinja - čez 4 ure! Ko prispemo, se nam že kar malo mudi, tako da se hitro razpakiramo v kempu, kjer je okrog 1 še kar nekaj prostora, vendar se do večera vztrajno polni z gosti. Nato pa se zbašemo v moj avto ter se odpeljemo proti centru Rovinja, kjer se v bližini glavne hotelske rive nahaja tudi plezališče.

Vmes se ustavimo še v trgovini, da nabavimo malico, in moram priznati, da se Istra kar dobro razvija, saj so vsi hoteli, v katerih smo nekoč z atletskim klubom imeli priprave, povsem prenovljeni in o socialističnem slogu ni več (skorajda) ne duha ne sluha. Sam park v Rovinju pa je tako ali tako čeden; do plezališča človek potrebuje kakih 10 minut hoje po rtu z lepimi razgledi in puno sprehajalci ter kolesarji.

Ko prispemo v plezališče seveda nismo edini, tako da se počimo na kamnito polico nad spodnjim delom plezališča in v miru pomalicamo. Vmes, ko se bašemo s kruhom in jogurtom, za nami prispe (na srečo v zgornji del plezališča) ogromna skupina kakih 20 ljudi, in vsi se strinjamo, da je zgornji sektor za nas izgubljen. Zato se spustimo v spodnji sektor, kjer najprej podelamo nekaj smeri v levem delu, ki je lociran v sredu šumade. Nato pa se spravimo v nekoliko večji del, kjer veselo penjamo.

Temperatura je ravno pravšnja, toplo je, vetrič piha, skratka uživancija :). Z Milošem napadava neke vitamine (6b), nazadnje pa nas iz sektorja prežene skrajno neuravnovežena familija, kjer fotr konstantno špona hčerkico, da pleza nevemkoliko smeri. Ne bi o tem... Je pa kar prav, saj sva z Milošem čisto na tleh - ne moreva namreč splezati smeri z oceno 5b, ker se je nekje odlomil oprimek.

Ko prispemo v kamp, se takojci lotimo priprave za večerjo (no, tega se loti Tina), vmes pa prispeta še Igor in Karmen. Družba je popolna, dodobra se najemo, malo opravljamo folk, nato pa spat v avtodom. Navkljub toplim temperaturam čez dan se ponoči kar shladi in ni mi žal, da imam sabo toplo spalko in puhovko.

Zjutraj okoli 8 nas takoj po kavi trener Miloš spravi laufat, in po 15 minutah smo že vsi zadihani in nergajoči... ampak ko po pol ure prideš nazaj in špricneš pod tuš, je pa počutje naravnost zmagoslavno. Z veliko vnemo pozobamo zajtrk, kjer izstopa Igor, ki kombinira vse, kar je na mizi - poli salamo, kumarce, ribe z zelenjavo in nutelo.

Medtem ko se mastimo, prispejo tudi Hafnerji, in ekipa za plezati se še malo dopolni. Na hitro razpostavijo šotore, nato pa se po tehtnem (a povsem zgrešenem) premisleku odločimo, da ta dan gremo plezat v Limski kanal: sektor Horoskop. Nihče očitno ni prebral vodnička, kjer piše, da je to edini sektor v Limskem kanalu, ki je CEL dan na soncu.

No, že ko prispemo do tja, nam je jasno, da bo dan vroč; ko prispemo v sektor se dva Kranjčana ravno odpravljata v previsni sektor 5 minut prej, kjer je vsaj malo sence. Sonce ga tako nažiga, da smo vsi pasivni, in sam splezam le 3 smeri, od tega eno 6b, eno 5a in eno 6a+ na tehniko. Tudi drugim gre slabo, in izkupiček dneva je le požgana koža, suho grlo in generalna uničenost :). Vsekakor sektor le za zimske mesece, pa tudi za takrat... mene osebno ni preveč prepričal.

Nazajgrede se tako ustavimo v Mercatorju, kjer se nabavi čevapčičov in kar nekaj banjic sladoleda, da bomo v kempu siti in zadovoljni. Mene ostali prepričajo, naj ne grem takoj domov temveč z njimi pojem še čevapčiče. Nazadnje se stvar izteče tako, da sam težim 2 uri, da se spravimo pripravljat žar, in do 7 zvečer sem ravno sit in lahko grem domov. Ostali pa ostajajo tam še en oz. 3 dni.

Ob pol 10 sem doma, ob 10 pa že na kolegovi žurki. No, skoraj sem pozabil - na hrvaškem (sigurno :P) nabijem šrauf in guma na avtomobilu se mi suvereno spusti do tal. Jej jej, ne morš s takmule v EU no!

Super vikend, samo soboto smo malo zajebali, bi se dalo malo več poplezat... ah, kaj češ, pa drugič :). Fotke pa so na Picasi.

Frikanje v Kamniku

Prejšnjo soboto smo se spet mudili v skali. Z Matejem sva se že v torek, ko smo frikali v Preddvoru, začela meniti za vikend. Matej je seveda ves napaljen, saj je preteklih 14 dni plezal praktično vsak dan. No, nekateri imamo faks ter druge obveznosti, tako da nam je uspelo čas najti šele v soboto. Pridruži se nama še Miloš in Jože, nazadnje (kot ponavad, ane) pa še Jernej in Simon, ki imata kot običajno svoj režim, saj morata popoldne z ženama v šoping :).

Zjutraj se pred Qlandijo dobimo ob prijetni 9. uri in se hitro odločimo za plezališče Kamnik. Da ne bo pomote, ime hriba je Kamnik, sicer pa se plezališče nahaja v bližini Vranskega. Vožnja do tja mine relativno hitro; vmes se ustavimo še na kofetu, kjer se založimo še z malico, radlerjem in kinder jajčkom - nujno!

Navkljub dejstvu, da sta tako Jože in Mato že bila v tem plezališču, se nekoliko zgubimo, tako da porabimo kakih 10 minut več, da identificiramo pravilno cesto, ki pelje do začetka poti. Od parkirišča pa nas čaka še kakih 15 minut hoje v breg. Jože ga spet našpiči naprej in kmalu vsi za njim sopihamo, pa čeprav vsekakor nismo brez kondicije.

Ko prispemo do plezališča, je tam že nekaj navez, toplo pa navkljub povsem sončnem dnevu ni, saj veter reže skozi skale z veliko močjo. Tako smo vsi hvaležni, da imamo jakne, Jožetu pa tudi ni žal, da je s seboj vzel puhovko.

Za začetek z Milošem napadeva eno smer z oceno 4a za ogrevanje, nato pa sledi napad nad 5a. Po preplezani 5a sem nad plezališčem že navdušen! Skala je dobra, ima kar tak hribovski pridih, prevladujejo pa krimperji. Prav tako večino smeri vsaj na kakšnem delu malo visi.

Jernej in Simon sta precej neuplezana, tako da jima 5-ke popolnoma zadoščajo, medtem ko ima Jože po nekaj 5-kah in 6-kah tudi dovolj, saj ga spet boli prst. Matej pa neumorno napada 6a-jevke, ki so v sektorju kar ena zraven druge in so res (sam sem preplezal sicer le 2 izmed njih) uživancija. Prav tako skala ni zlizana, tako da plezalke primejo kot hudir.

Urice hitro minevajo, veter ne jenja, mi pa se spopadamo s super stenco. Nekje sredi dneva Simon, Jernej in Jože odidejo, midva z Matejem pa se odločiva, da se greva pozabavati s 6b previsom, ki izgleda povsem brez oprimkov. Matej zarine navzgor, a se mora v previsu žal usesti. Vendar identificira povsem solidne krimperje ter en robček za 2 prsta na vrhu previsa, kjer sva se bala, da bo najtežje.

Mateju sledim še jaz, vendar tudi meni ne uspe v prvem poskusu. Škoda :(. Ko obadva še nekajkrat poskusiva , pogruntava zaporedje gibov, tako da previs kar znenada ni več tako težak. Za celoten vzpon pa pridemo še enkrat nazaj :).

Previs nas kar izmuči, tako da se počasi odpravimo nazaj, kjer se v škodo najemo še v Bufu. (slike)

(topla) Vipava v februarju

Namesto gaženja do jajc do Kredarice me je že večer pred tem dejanjem klical Matic in me vprašal, če bi šel frikat na primorsko. Po premisleku sem se mu pridružil, tako da sva naslednje jutro ob ne prav zgodnji uri štartala proti Žirem, saj sva kanila plezati v družbi še treh Žirovcev.

No, tam se zadeva kar zavleče, saj so ga prav vsi fantje večer prej pili, tako da klicarjenje "kje si" povzroči šele zbujanje zgoraj omenjenih oseb :). Pa kaj pol, gremo pa u izi še na en kofe. Ko se nas nakaplja vseh 5, pa iz Žiri štartamo za Logatec in primorsko.

Odločimo se, da gremo plezat v Vipavo, saj se nam nekako zdi, da bo tam najmanj gužve. Navkljub povsem natrpanem parkirišču zasopihamo v melišče proti sektorju Rumena in tam srečamo samo eno plezalno družino, sicer pa smo sami. Je pa sektor Rumena za nas kar težak, tako da splezamo tiste 4 5-ke na levi strani, nato pa odpujsamo navzdol.

Preselimo se v leve sektorje (Tonačev previs, leva zajeda?), kjer preživimo nadvse produktivno popoldne; tudi tu ni gužve, smeri pa so lepe, čeprav nekoliko kratke. Večina jih vodi čez zanimiv previs, tako da posajtamo 5c in na top rope splezamo tudi 6a. Malo se pozna, da je zima vplivala na plezanje v skali. Ampak pomojem bomo hitro spet notri :).

V Vipavi ostanemo kar do sončnega zahoda, saj smo imeli pozen štart, nato pa se v Žireh ustavimo še na zelo dobri pici. Skratka: super izkoriščen dan v fejst drušni. (Slike)

Jesenski skok v Istro

Več kot mesec brez aktivnosti, ojoj!
Takole bom rekel: faks me je kar precej na polno zaposlil, na nekaj izletov pa sem pozabil vzeti fotoaparat kar naredi celotno pisanje nekoliko brezvezno. Bil pa je poudarek predvsem na frikanju.

Kakorkoli, v nadaljevalnem tečaju športnega plezanja se že kak mesec prav fino našutavamo in prejšnji vikend nas je trener Bobnar zorganiziral da smo se odpravili frikat v Istro. Plezalni vikend v fantastični klapi? Sure thing!

Nekaj nadebudnežev nas je Slovenijo zapustilo že v petek tekom dneva (jst, Miloš, Knific, Igor in Jože) - cilj: Črvar. Tam imajo namreč Knificovi svoj apartma. Miloš (kot ponavadi) prestavi odhod za krepki 2 uri, kar predvsem malo pogreje Igorja, saj je na delu hitel kot le kaj, da bo do 12 frej. Komaj se nas 5 zbaše v Miloševega Volvota (brez tetris mojstra Igorja nam tudi to ne bi uspelo) in v prtljažniku ni več prostora niti za kocino. Sledi nakupovanje v Kopru, kamor nas Miloš zvabi z lažno pretvezo - sam ima namreč še sestanek! Hrano posledično tovorimo kar v naročjih.

V Črvarju v flatu zakurimo, spijemo pivo/dve, povečerjamo (in v smeti vržemo staro salamo, ki je ostala še od Brica - AJAJAJ) ter se hitro spokamo spat. Miloš zjutraj modro ugotovi, da imamo s seboj kar 3 smrčače - mojo malenkost, Igorja in Knifica. Predvsem pa nas vse zebe kot pse, saj ponoči nikakor ni vročine. Edinole Miloš in Knific se hihitata v svojih puhastih spalkah za negativne temperature.

Ker smo vrli in pridni, smo zgodaj na nogah - sledi še kavica v edini odprti kafani, nakup jabolk in vožnja proti plezališču Dvigrad. Tam smo prvi, sonček pa ravno začne greti skalo. Ko vpnemo prvo smer pa v plezališče pridejo še ostali člani druščine - Bobnar, Evgen in Tina.

In tako se spravimo plezat - mislim da lahko za vse rečem, da so smeri v Dvigradu super; sprva se držimo v bolj levem delu plezališča, kjer človek najde nekaj lažjih smeri (4-k in 5-k). Pa ti že 5-ke dajo vetra! Ni nič švercanja, vse ena sama plata, in kar dodobra začinjene ocene. Super! Sploh zato, ker je v celotnem plezališču kakih 15 ljudi. Navala v Dvigrad res ni :). Najdemo tudi smer z oceno 5c, ki je niti naši aduti (Igor, Evgen) ne preplezajo brez tehničarjenja. Vstop je namreč bolder z izjemno atletskim gibom.

Kmalu je čas za selitev v desno, kjer se mimo ekstremnovrlohudičevozajebane Malvazije (šele 1 ponovitev) odprejo nekoliko bolj navpične smeri v rangu šestic. Tukaj Bobnarjevi komentarji pridejo že bolj prav, pa tudi fino je, da nas prvič dejansko vidi, kako smo v skali, ne samo na plastiki.

Nekje sredi dneva se nam pridruži še Karmen, ki se takoj zapodi v skalo in Dvigrad ji precej leži, saj nudi zelo tehnično plezarijo, kar Karmen obvlada :).

Plezamo cel dan in proti koncu sem osebno čutil že kar neko utrujenost. Pa me ni ustavilo, da ne bi šel probat divje smeri z oceno 6b+ in se naučil, da mi do tja spet ne manjka toliko veliko - predvsem suverenost in zaupanje v minimalce (stope mislim, grife sem kar držal) ter osvajanje detajlov kjer zmanjka tako stopov kot oprimkov. Vsi navijamo za Evgena in Igorja, ki pa žal podležeta v zadnjem (prej omenjenem) detajlu, kjer mi ni jasno, kako priti čez.

Izkupiček dneva je odličen - vsi smo posajtali kup smeri z oceno 5c ali več, Evgen in Igor pa tudi nekaj 6-k. Nekaj smeri je res čudovitih - uživantska 5a plošča, kratka 5c z zajedo v detajlu, ter 5c/6a šalcarija. Da ne omenjam tiste 6b+ ... izjemno lepa plata, ko bomo malo bolj pripravljeni!

Prijetno utrujeni se nato pospravimo 100m naprej od parkirišča, kjer nas pričaka kuča, kjer bomo prespali, in njen lastnik. V koči je prijetno toplo, saj v velikem kaminu gori ogenj. Zgoraj pa hitro dojamemo, da bo za spati še bolj mraz kot preteklo noč. Večerjo nam kuhata mojstra kuhinje Miloš in Bobnar in špageti nas ravno prav nasitijo - spijemo še nekaj pira, potem pa spat.

No, o noči ne bi govoril, blo je mraz kot pes in spet sta edina srečneža bila Miloš in Knific. Ostali zmrzujemo in čakamo jutro.

Za nedeljo se odločimo za plezališče Limski kanal, kamor nas vodi Knific. Vmes se enkrat suvereno zgubimo, na koncu pa le najdemo plezališče.

Smeri so v Limskem kanalu daljše, ocene pa ne tako navite kot v Dvigradu. Folka je precej več, čeprav se sonce pokaže šele sredi dneva. Hitro se zarinemo v prve 5a in 5b-ke in meni kar malo upade morala. Splezam namreč 2 smeri 5b in mi nista prav nič všeč - saj nista težki, ampak silno neprijetni. Ko se premaknemo desno, pa se forma izboljša! 2 smeri 5c ter ena 30m 5b so tako uživantske, da je joj! Vsi se strinjamo, da danes pa ima da pade sajt kakšne 6-ke (razen Evgena, ki se je našutal v eni 7-ki in Tine, ki si je prav neprijetno potolkla koleno v eni zoprni smeri z oceno 6a). Še en premik v desno nam ponudi res lepe smeri - 6a ,kjer je vstopni bolder po mojem bolj 6a+, ter nekaj smeri v rangu 6a in 6b, ki jih Igor in Karmen suvereno sajtata; vsi ostali pa na pogled spležemo previsno uživancijo z oceno 6a+. Končno! Sem že dolgo čakal, da na pogled splezam smer, težjo od 5c. Tudi Milošu gre odlično. Sicer večino pleza na top rope, ampak prav tako spleza vse 5c in 6a+. Edinole ne more iz kože - še vedno namreč spregleda šalce, pa četudi mu ležijo pred nosom :) Pa je dan spet okoli!

Sledi vožnja domov, vmes pa se v Kopru ustavimo še na večerji. Top vikend! Škoda, da še ostali člani tečaja niso mogli priti...

Fotke - klasika, na Picasi.

Sonček v Črnem Kalu

Navkljub obupni vremenski napovedi (na Gorenjskem je sicer res bilo cel dan bolj bledo) smo že v petek po tečaju zabijanja klinov s tečajniki razmišljali o odhodu proti Črnem Kalu. No, na koncu se nas je zbralo kar nekaj.

V Črni Kal prispemo nekje med 9 in 10 in tam že srečamo Mateja, Alenko in Sašota, ki so nas prehiteli. Sprva se zapodimo v bolj "eimfoh" sektor, za ogrevanje - Sandijevo zajedo. Na žalost uživamo samoto zgolj kakih 20 minut, tako da vsaka naveza napelje dve, tri krajše smeri. Nato se usuje kot iz topa in pod sektor pride kakih 20 mulcev s trenerji in starejšimi plezalci.

Ja neč, bo pa treba drugam. S Simonom bruhneva splezat še eno čudovito zajedo v en sektor bolj levo, nato pa na desno proti sektorju Sidarta, kjer pa že prevladujejo težje smeri, pa tudi stena je nekoliko daljša.

Jst nekako res nisem imel dneva, saj so me že začetne 5b-jke prav fino zdelale, zadnja smer v Sidarti, Miška (5c) pa je bila more like 'splezaj do drugega kompleta, malo počivaj, nadaljuj'. V glavnem nč od nč. Sej smer ni bila silno težavna, ampak sem se prav neverjetno hitro našutal, potem pa nisem itak mogel delati nič več.

Vsekakor pa imamo v AO-ju kar nekaj norcev, ki iz dneva v dan napredujejo - Ferlan je vedno bolj divji in iz dneva v dan bolje pleže - danes je že precej suvereno vpenjal 6b-ke. Tudi Evgenu 6b ni predstavljala prevelikega zalogaja, prav tako je 6b-ke tolkel Mato, Jernej pa prav tako vpenjal 6a. Pa mind you, ocene v Črnem Kalu so kar na mestu, tako da 6b je tukaj res 6b, ne pa tako kot v kakšnem nenavitem plezališču.

Jst, Simon in Jernej smo se nato prav hitro poslovili od ostalih plezalcev, ker sta Simon in Jernej imela še plan delati nekaj v Simonovem stanovanju.

Vreme je bilo pa prov fukabilno cel cajt, na vsake toliko je sicer zapihalo, drugače pa sonček in že nekoliko najedajoča toplota. Prav nič podobno dežju na Gorenjskem :). All in all pa prijetno zapravljena sobota. Več frikarije na Picasi.