Life

Že kar nekaj časa je minilo od zadnje kvazifilozofije. Ne bom se prenaglil in rekel, da je bila le volja za zapis na blog kriva, da je v zadnjem času na blogu taka kvazifilozofska suša. Tudi moje psihofizično stanje ni bilo v pravem moodu, da bi mi razne take stvari sploh padle na pamet. Anyway, let's move on.


Verjamem v življenje in vse, kar pride zraven. In menim, da je to življenje lahko čudovito z prav vsakega zornega kota. Oziroma, bolje rečeno, bi lahko bilo. Žal ni. Če ne bi bilo lakote, ne bi bilo bolezni, ne bi bilo vojn, predvsem ne bi bilo trpljenja nedolžne civile, oziroma trpljenja na sploh, razen kot nek opomin, kaj vse je še hujše, bi bila naša življenja popolna. Vem, idealiziram da že kar glava peče. Ampak če odmisliš stran ves egoizem, ki je naraven vsakemu človeku (tukaj spet idealiziram, tudi sam sem verjetno vsaj deloma egoist, če ste že kdaj slišali za frazo "Survival of the fittest", žal z evolucijo ni izginila, samo iz pragozda se je preselila na razna delovna mesta in podobno), ter gledaš na določene absolutne stvari v naravi ala smrt, bolezni in podobno kot na nekaj naravnega, si lahko najbolj srečen človek pod soncem.

Seveda je problem v tem, ker tega ne moreš zares doživeti, dokler se ti ne pripeti res nekaj hudega. Ampak kot vsi vemo, takrat začneš res ceniti življenje. Pa dvomim, da zgolj zato, ker si ušel smrti. Ne, spregledaš, dojameš neke vrste "resnico", ki stoji za vsem. Oziroma bolje rečeno, razumeš, odpreš oči. Postaneš eno z naravo, če smo še bolj ekstremni.

Pa vendar tudi prej lahko dosežeš neko notranjo, spiritualno milino in ravnotežje. Tu, menim, gre pri vsakemu človeku za druge principe, saj smo si različni. Skupno nam je to, da je to možno za čisto vsakega posameznika naše čudovite rase. Vsak je ali še bo, ali ga često, doživlja občutek ugodja. Pa to ne materialnega ugodja temveč nekega prvinskega ugodja, ko se počuti kod del neke velike celote; zanimivo, kako sta ta 2 pojma povezana, ampak pustimo to za drugo debato.

Sam sem se iskal precej časa, oziroma bolje rečeno, tista druga absoluta življenja, smrt, mi je ves čas hodila v misli. Baje je to normalno za ta leta, vsaj tako pravijo psihologi. Kakorkoli že, zdaj se ne bojim smrti, ampak jo jemljem kot del življenja. Kot del nekega velikega kroga. Kako? Preprosto, ne vzamem ga kot konec vsega temveč kot nov začetek. Še vedno sem ateist, vendar pa verjamem v neke ideale. Ali vsaj sence le-teh.

In ima človek vse to kristalno jasno razčiščeno v glavi, je ta človek ne le srečen, temveč tudi sposoben, razvit, produktiven in še kaj.