Fucbal vol. 2

No, pa smo doživeli pravi fucbalski spektakel. Po kar nekaj letih, čeprav sem žal navkljub mojemu velikemu interesu za žogobrc datum pozabil. No, šalo na stran, zadnjič sem lurkal po fejstbuku in zasledil kar precej veliko evforijo glede fuzbala generično kot tudi nekaj kritik na moj odgovor Kordišu (ki je želel zmago Rusije), ki se je glasil "I don't give a rat's hat tbh".

Naj obrazložim to trditev še enkrat: I don't give a RAT's HAT. Da ne bo pomote.

No, kakorkoli, obtožili so me veleizdaje in pajdašenja z državnimi sovražniki (ne, sj se hecam no), ampak vseeno sem globoko v sebi začutil glas, ki pravi, naj se obrazložim. Da me nacionalna raja žogobrcoljubov ne potepta v prah :).

Zdaj ko je tekme konec, lahko mirno čestitam našim nogometašom za uspeh. Tekme nisem gledal, zato se bom vzdržal pljuvanju po sodnikih, nacionalnih interesih ter komentiranju whatsoever. V mojem malem idealnem svetu (no, tako pravijo mediji he he) so naši nogometaši pač zmagali zaradi boljše igre. In se uvrstili na svetovno prvenstvo. Bravo, fantje.

Vendar se tu moje navdušenje zelo hitro skrči. Morda je problem v meni, vendar vsekakor ne občutim neke evforije zaradi uvrstitve. Ves kaos, denar in evforija pogosto preveč nacionalno obarvanih derbijev, ki se zelo kmalu sprevržejo v mačistično, živalsko merjenje narodnostnega ponosa in nečednih vrlin mi je pač precej odvratno. Šport cenim kot kompetitivno disciplino, ki združuje in krepi tako človeka kot narode. Ne pa potencira narodno zavest in protinarodno sovraštvo.

Seveda se čutim ponosnega, ko Slovenci dosegamo lepe uspehe na mednarodnih tekmovanjih. Vendar je to tudi to. Ne čutim potrebe, da bi "ubiu ustaša" ali "razmadafakal žabca" ali karkoli. Če so drugi boljši to vzamem kot dejstvo. Če so sodniki "nepošteni" vzamem to kot del športa. Ker če bi se spustil na nivo teorij zarote in podkupnin tako ali tako nima smisla več gledati... Zato se tudi ob gledanju športa (običajno ne ravno žogobrc) moram vedno večkrat spustiti na popolnoma individualni nivo posameznega športnika, da lahko zadevo res cenim. Pri timskih športih je namreč team tako atraktivnost kot mašilo.

Naj nazadnje povem da tudi cenim vse športnike, tudi nekonvencionalne (ala Humar), ki imajo sposobnost za sabo potegniti tako maso ljudi. Vendar bi bilo bolje da se nacionalni razgreteži izgubijo nazaj v svoje kolibe. In, če jim je volja, igrajo pok ta pok med seboj.