Fizično sem pretty much izmučen. Ne bi vedel zakaj, kombinacija okoliščin I guess. Nič hujšega, razen tega, da sem moral odložiti stvar ali dve na jutri. Veter brije kot že dolgo ne, po asfaltnih cestah se prevračajo listi, okoli pa drevesa kar plešejo. Celo skozi debele stene se vsake toliko zasliši oster žvižg.
Idealno razpoloženje za v odejo pa pred kamin. Žal ideja s kaminom ne drži vode, zato pa je toliko bolj topla misel na njo. Seveda bo prijalo iti pot topel koutr in se smejati v brk vetru, kako veselo smo na varnem in toplem. Ampak tukaj je catch - taka utrujenost daje mislim odprto pot, da razmišljajo na polno. Bolje rečeno, sanjarijo, saj za stresne teme ni nobene motivacije niti volje. Verjetno tudi bolniki raje sanjajo kot pa debatirajo, ali se bo novo zdravilo obneslo. Kaj pa vem, saj pravzaprav ne morem soditi.
Še vedno zavita v odejo postava vstane s postelje, stopi do okna in odgrne rolete. Zazre se ven, v divjo, živo žvižgajočo noč. Vidi se nekaj oblakov, ki drvijo čez nebo vendar so zvezde sijoče kot že dolgo ne. In tedaj mu pogled odtava daleč stran... Z mislimi je v gozdu, zavit v popotne cunje in odeje. Ogenj umira, še zadnje poleno počasi dogori in tema se vrne nazaj v taborišče. Še sreča, da bo oglje ostalo toplo še nekaj ur. Tudi tukaj se sliši veter, vendar ga udušijo drevesne krošnje. V daljavi zaskovika sova. Postava pa se zavije v odeje, nasmehne pri sebi in zaspi kot top. Roka mu počiva na bodalu, nikoli ne veš, kaj se ponoči lahko zgodi. That's life!
Ni komentarjev:
Objavite komentar