Sam bi se sicer prej odločil za kako drugo smer, predvsem so se mi v mislih valjale grape v Mojstrovki, ampak sem rekel, zakaj pa ne, pa pejmo pogledat Lenuha. No, da ne bova šla sama, napišem še vabilo v našo FB skupino, in v parih minutah se nama pridružita še Jure in Jože.
Štart zastavimo ob 6:30 od Brica, kjer sem obveščen, da je Jože skenslal udeležbo. Nič zato, bomo pa trije. V prijetnem kramljanju in sekanju ovinkov smo hitro na Zelenici, kjer se ponovi zgodba iz 2 let nazaj (ko sem isto plezal Lenuha) - na Zelenici je zborček kakih 30 GRSjevcev, ki imajo baje vajo na Suhem ruševju. Ja neč, rečemo, fajn, bojo vsaj blizu če bi šlo kaj narobe.
Klemen zastavi jurišni tempo in z Juretom sopihava za njim vse do odcepa v Šentanski plaz, kjer se dec le malo umiri :P. Šentanski plaz je sicer živa žalost, saj je sneg le v "pramenih", ves spodnji del plazu pa je skala in trave... Hitro zagledamo tudi navezo, ki grebe po snegu proti vstopu Lenuhove, tako da hitro vemo, da ne bomo sami.
Nekje na sredi Šentanca si nataknemo dereze, saj je lažje hoditi po zmrznjenih travah, nato pa se kmalu tudi začne sneg. Navezo dohitimo ravno na vstopu v Lenuhovo grapo. Če temu lahko rečemo vstop! Kjer je ponavadi leden skokec, je letos sama rdeča skala. Naveza iz ČAO pred nami si tako kar previdno vzame čas, zabije štant, in počasi in varno napelje raztežaj. Tudi mi se zadeve lotimo podobno.
Sam kot prvi zaplezam v vstopni skok, in kaj naj rečem - kar je v ledu na iizii, je v skali kar delo. Napačno ocenim, da bo skok brez cepinov lažji, misleč, da skala skriva kake šalce. No, šalc ni, sami čudni robovi, tako da mi je v sredini skoka presneto žal, da nisem zaplezal s cepini. Nekako se le zbašem čez, kjer se na vrhu strmine nahaja prav fin škripavček. To mi deli :). Potegnem cel raztežaj (končno sneg!), nakar štantam na kline, ko mi poide 60m štrika. Soplezalca sta hitro pri meni, kjer se odločimo, da se razvežemo, saj naprej zgleda grapa prav super, snega pa tudi ne manjka.
Takole bom rekel o sledečem delu grape - povečini smo plezali po povsem zadovoljivem škripavcu, edino na momente bodisi zaplužiš v rahlo vdirajoč sneg, ali pa v skalen skok, vendar so vsi sledeči skalni skoki boljši od vstopnega - ali so delno zaliti z ledom, ali pa imaš na vrhu skokca stiropor.
Po prijetni pikariji (vmes prehitimo drugo navezo, ki po grapi pleza navezana - je le ena tečajnica) smo hitro na vrhu grape, kjer nas čaka še dolga prečka in vzpon na vrh Begunjske Vrtače. Ja kva je pa to vleklo kot pri norcih! Že v grapi nas je hladil močan severnik, na vrhu pa je seveda še huje. Tako se gori ne mudimo preveč dolgo.
Odločimo se za 1 abzajl v sestopno grapo (na vrhu je kup skal gledalo ven, pa kaj češ, zakva bi reskiru), nato pa tako ali tako pride najboljši del smeri nad Zelenico :). Udoben sestop po sestopni grapi do Šentanca (čeprav je snega le za okus, je dejansko večino grape škripovc, tako da je sigurna hoja edini način sestopanja), v Šentancu pa malo mehkejši sneg, da se da res ekspresno sestopati. In že smo nazaj na oskrbovalni cesti! Še bolje, doma ob 2 popoldne na južni :). Hvala Juretu in Klemnu za družbo, ride in fotke, še kdaj! (več fotk)
Ni komentarjev:
Objavite komentar