Novo leto na planini Laz, vol. 3

Tjaoo! Le kako naj začnem tole objavo? Sem pol leta govoril, da me na Laz ne bo več za novo leto. Pa ne, da bi me motila družba, ki je bila vsako leto res enkratna, zabavali smo se po dolgem in po čez - nekako sem se naveličal okolice (beri: grapo med Kredo in Slatno sem plezal že vsaj 7-krat), pa tudi stažu primerno (absolvent) sem hotel letos iti na kakšen bolj pijanski izlet v tujino.

No, plani so bili narejeni za Prago (to bi blo dobr!), a so se izjalovili, tako da sem nazadnje sestri poslal razočaran e-mail, če imajo placa za še enega hribolazca. Novo leto je tako ali tako overrated. Pa da ne bo objava polna slabe volje, na koncu je novo leto izpadlo fantastično, zabavali smo se, maksimalno izkoristili dane snežne razmere, pa še malo spili mimogrede :).

V nedeljo zjutraj me tako pobereta Jure in Darja, s katerima se odpeljemo do Bohinja. Nekje pri Radovljici ugotovimo, da sta obadva pozabila žolni. Ja neeč, nazaj v Škofjo Loko, ajdee! Tako se naš štart zakasni še dlje, in v Bohinjsko Bistrico pridemo sredi dopoldneva, nabavimo še nekaj robe za gor, ter zavijemo proti cesti za planino Blato. Cesta je, kot je bilo za pričakovati, močno poledenela, zato nekje na sredi poti Jure na avto namontira verige, s katerimi nato v vztrajni prvi/drugi prestavi dosežemo planino Blato. Robo na rukzake, in že se švicamo na vsem znani poti. Nekje na sredi poti, ko dosežemo izravnavo, snega kar naenkrat postane dovolj, tako da na noge obujemo smučke ter z njimi pregrizemo zadnjo strmino do planine. Tam zložimo robo v kočo, ter se odpravimo še malo više, na sonček proti Lazoviškemu prelazu. Jure in Darja se usedeta pod drevo in se martinčkata, sam pa želim preizkusiti turne dilce, tako da še kake pol ure hodim proti Lazoviškemu prelazu.

No, izkaže se, da je bilo moje delo bolj piškavo, saj je smuka navzdol pluženje po mokrem celcu, kot je bilo dejansko za pričakovati. Ampak nič ne de, malo kalorij pa še spravim iz sebe :). Žal jih takoj ob povratku k koči začnem s pivom pridobivati nazaj, saj srečamo še ostalo ekipo - Matejo, Janeza, Tino in Miha. Baje so plezali Sončno smer v Ogradih, ki pa se je izkazala za preveč sončno, saj so se 4 raztežaje borili z južnim snegom in nezmrzjenimi (!) travami, nato pa (edino pametno) obrnili. V klepetu počakamo še Jerneja, Tejo, Marijano in mularijo, da se vrnejo iz izleta na Ograde, nakar sledi večerja in rajanje.

Na silvestrski dan imamo planirano drugačno turo - večji del ekipe se odpravi proti Razorju, medtem ko Mateja z mularijo bruhne po planinah proti planini Dedno polje. Naša ekipa se vztrajno vzpenja po Razorju, in hitro zagrizemo navkreber v znano okoliško grapico, imenovano Hladilnik. Sprva Jure ves navdušen hvali, da bo po Hladilniku še smučal navzdol, pa se hitro premisli, saj je na vrhu sneg kar globok - hvala bogu, da imamo Jerneja, da zgazi pot za ostale udeležence :).

Na vrhu nas pričaka nekaj ledu, ter čudovit sonček in razgledu na spodnje Bohinjske hribe. Kože dol, smučke na noge, in v Juretovem prepevanju loške smučarske popevke ga zaplužimo na sončno stran dol s Krede/Slatne. Razmere niso idealne, saj se pobijamo po južnem snegu in kloži, vendar vmes tu pa tam najdemo idealno flanko. Brežine so tako nepresmučane, da vsak izmed nas lahko vozi po deviškem snegu, kar je zadosti za veselje!

Kmalu prispemo v gozd, kjer sledi še slalom med drevesi, ob katerem v uživanju (kar dobr powdeeer), dosežemo Dedno polje. Tu nas že čaka Mateja z mularijo, zato naredimo krajšo pavzo, sam pa na površje izvlečem Haribo medvedke, in dan je popoln :).

Od Dednega polja do planine Jezero še odsmučamo, tam pa nazaj namontiramo pse, in do planine Laz nas čaka še malo več kot ura lagodne hoje po gozdu. Že res, da je veliko gozda in ozkih stezic, vendar imajo Fužinske planine svoj čar tudi za turne smukače! Če ne drugega te navdajo s svojo samoto, saj malo ljudi ve za te, posvoje tudi "posvečene" konce, kot bi rekel Janez :).

V koči pa - malica, nakar se zelo hitro začnemo pripravljati na novoletno rajanje. Ven se potegnejo limonce, Jegermajstr, Jernejeva ruska vodka s čilijem, domača taužentroža s Starega vrha ter domač šnopc iz istih koncev, poimenovan "Žgajnarček". Ne manjka tudi pivo in kuhano vino. Ama vse! Janez pa se prav hitro spravi v kuhinjo peči pice.

O silvestrovem večeru ne bi zgubljal besed... imeli smo se super fajn, vsaj 5x zaplesali na Gangnam Style, najedli odličnih pic (vse pohvale Janezu!!!), pa kot bi rekla Marjana, kakšen metalc sem, da sem na komercialo plesu cel večer... Ob polnoči se vsi zgužvamo v iglu, kjer nazdravimo novemu letu, nato pa nazaj notri na fešto. Nazadnje ostanemo "živi" le Marjana, Jernej in jaz, čeprav dobro vztraja tudi Cene. Tudi Gangnam Style ni več to, kar je bil, tako da se malo čez 3. uro le odpravimo spat.

Zjutraj pa pospravljanje, ter žalosten sestop v dolino, kjer paše klasičen obisk Eme. Hvala vsem udeleženim še 1x za fenomenalno novo leto! (več fotk)