Begunjska Vrtača - po (skoraj) Lenuhu

Ta vikend smo sicer tečajniki imeli tečaj turne smučarije v Lazu, vendar sam nimam niti turne opreme niti nisem preveč navdušen turni smukač, tako da sem že cel teden težil, da bi šli raje kam plezat (v led oz. sneg). Na srečo Mato nikoli ne razočara in tako smo še eno sobotno jutro ob 7 štartali iz Šenčurja - jst, Mato in Mare.

Onadva sta imela ogledano Zeleniško grapo v Begunjščici, sam pa sem žal ostal sam, ker je sotečajnik v zadnjem trenutku odpovedal udeležbo. A nič ne de, nekam bom že šel malo popikat, sem si rekel. Seveda bi se tehnično lahko pridružil onima dvema, ampak ker sta imela plan lesti cug-cug, bi moja soudeležba vsekakor podaljšala zadevo za kako uro.

Za plan sem si potem vzel Lenuhovo na Begunjsko Vrtačo (hrib levo od Begunjščice), kot back-up pa bi še vedno lahko šel po Zahodni grapi, ki se sicer večinoma uporablja kot sestopna grapa.

Ko prispemo na vznožje Zelenice, komaj najdemo parkirplac, ker je vse polno kombijev od GRZS-ja. Vnaprej smo bili namreč obveščeni, da bo imela GRZS točno na ta dan seminar v Y in Centralni grapi v Begunjščici. Tako nam ne preostane drugega, kot da Mare parkira avto zraven hidranta. Hitro zbašemo opremo nase (meni Mato da še pol svojega štrika, če bi slučajno mogu kje abzajlat), pri čemer moramo čakati Mareta kot nori (ne, sej ne) :P, nato pa pičimo proti Zelenici. Vmes jaz še stestiram žolno, na parkirišču je namreč prva tabla, s katero lahko preverjaš delovanje svoje žolne v Sloveniji.

Čaka nas mučeniška pešadija z vso opremo na rukzaku po zaledeneli cesti. Oh joy. Na srečo je moja grapa precej bližje kot od onih dveh :). Ko pridemo pod Šentanski plaz se jaz začnem opremljati, Mate in Maro pa švigneta naprej. Zmenili smo se, da se dobimo v koči. Jaz pa horuk, opremo nase ter pičim proti Šentancu. Sicer je že dodobra splažen, še vedno pa so pasovi klože, ki pa so na srečo precej redko posejani - večinoma gre za trd sneg, ki dobro drži človeško težo. Tako sem relativno hitro pri vstopu v grapo.

Tam za trenutek premislim, namreč psiha je delala na polno, ker sem tokrat prvič sam v neki grapi. Ampak ni da ni, vstopen skok je zgledal izredno dobro, tako da sem se hitro odločil in začel plezati Lenuha. Kot omenjeno je vstopni skok odlično narejen, sicer je na nekaterih delih led res tanek, ampak tam pač enkrat ali dvakrat zatakneš cepin za skale. Drugače pa super plezarija, tako led kot sneg sta dobra, tako da cepini držijo ko šus. Višje gori so sicer tudi zaplate bolj prhkega snega, vendar pa so tam narejene dobre štapne, tako da plezati ni bil problem.

Velika jeba pa je vreme, saj je nagravžno oblačno in bolj ko sem se dvigoval po grapi, bolj je padala vidljivost. Ampak naklonina po vstopnem skoku popusti; sicer se nekje vmes spet malo dvigne, nato pa spet malo pade. Večino časa pa plezaš po relativno dobro zavarovani grapi z obeh strani, na levi strani je grmičevje, na desni pa breg. Tako sem pikal verjetno kakšno uro, ampak vidljivost je vedno bolj padala, psiha pa delovala vedno bolj. Ko sem prišel do bolj položnega dela, kjer na levo izgine "kamniti zid", sem se odločil, da bo dovolj. Tudi vidljivost je bila zanič; ker še poleti nisem bil nikoli na nobenem od teh vrhov, sem se hitro odločil, da jo pičim kar nazaj. Psihiralo me je še to, da sem bil sam. Tehnično mi namreč grapa ni predstavljala nobenih večjih problemov.

Kasneje se je izkazalo, da sem tako ali tako preplezal že praktično celotno grapo - sledila bi še prečka ter zadnji del do vrha.

Sledil je sestop po grapi, ki se je izkazal za nič silno napornega ampak predvsem dolgotrajnega. Sigurno sem več kot 2x počasneje lezel dol kot gor :). Vmes sem si vzel čas in naredil še nekaj fotk, sicer pa sem počasi vzvratno plezal navzdol. Pri sestopu je bil edini morda malenkost zoprni detajl prvi skok, kjer se stena postavi malo bolj pokonci in moraš z nogami malo bolj tipati čez rob, kam boš stopil. Sicer pa počasi gre čisto suvereno.

Spustil sem se še po plazu nazaj do ceste, tam pa snel vso plezalno robo s sebe. Nato sem jo bruhnil proti koči, kjer sem naletel na polno GRZSjevcev, ki so imeli pridigo po vaji. Notri naročim čaj, ga požlampam, nato pa se odpravim še peška proti Trianglu; tam končno dobim signal, kjer dobim sms, da onadva do koče rabita še pol ure. Malo začnem iskati po Begunjčici in kmalu zagledam dve piki, ki se spuščata dol. Nato se grem usest ob peš pot ter ju tam počakam. Že na daljavo se je slišalo Mareta, kako nekaj bemti :P.

Tudi onadva sta se imela super, zlezla sta grapo, očitno je šlo tudi samo s tremi klini, čeprav sta enega pustila v steni za abzajl. No, kot se spodobi, smo se odpravili še v kočo na pijačo. Jst letim notri po tri radlerje, Mare pa si prižge čik.

Kot zakleto se takoj, ko se usedemo dol, začne nebo jasniti in kmalu se tako Begunjščica kot Begunjska Vrtača znebita oblakov!!! Kot kaže bo naslednjič treba vstajati kasneje, očitno smo bili danes namreč preveč pridni :).

Na žalost še vedno neusmiljeno piha, tako da hitro spijemo pivce, nato pa odpujsamo navzdol.

Precej slab dan, ampak dobre razmere v snegu so naredile fino plezarijo, začinjene z mero psihancije zame. Vsekakor bom, če se le da, plezal v paru; stvar zgleda nekako tako kot pri potapljanju, enostavno bolj varno je, če sta dva. Tehnično pa Lenuh res ni silno zahteven (če je zalit), tako da bomo še koga peljali kdaj :). Zdaj itak vem, kako in kje (no, razen na koncu :P).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu. Matotova objava o njunem tripu pa na zunaj.si.