Sam sem bil 2 tedna bolj švoh, ker sem nekako uspel fasati dva prehlada, enega za drugim, ko sem ravno mislil,da sem se že pozdravil. No, kakorkoli, čeprav me je še malo bolelo grlo se nisem mogel upreti povabilu Janeza, da se gre prvič v letu preveriti, kakšno je stanje s slapovi.
Tako se nas skupina 4-ih (Miha, Jane, Tušek in Janez) odpravi nad Jezersko. V planu smo imeli splezati Sinji slap, in res, od avta zgleda zgodnji, izstopni raztežaj kar splezljiv. No, bližje, ko gazimo, bolj tenak zgleda led. Ob hoji se kar dobro matramo, saj je (ponekod) za pol metra pršiča, spodaj pa skale, tako da nikoli ne veš, na kaj stopiš. Vstopni raztežaji Sinjega slapu (kot smo pričakovali) seveda še niso zaledeneli, tako da se odločimo, da bomo šli do vstopa v Vikijevo svečo in tam videli, kako in kaj. Nedvomno je Sinji plaz preplezljiv, je pa vprašanje, koliko plezaš po ledu, koliko pa tulaš po grmičevju in skali.
No, ko po snežni grapi, ki dejansko vsebuje vsaj približno predelan sneg, pridemo do vstopa v Vikijevo svečo, se hitro odločimo, da bomo rajši splezali prvi raztežaj sveče, saj led zgleda dober, pa tudi prečiti čez borovce se nam v takem pršiču zdi skrajno zoprno :).
Miha in Janez napadeta slap po dveh linijah, pri čemer Miha izbere boljšo varianto po levi, medtem ko Janez na desni prispe do majhne svečke, vendar je ta še pretanka, tako da ritensko spleza nazaj dol ter potegne svoj cug za Mihom. Realno splezamo kakih 40-50m ledu, ki je v rangu III. Nič posebnega, ampak za prvič v sezoni je v redu, ledu je pa tudi dovolj (čeprav se zaradi mraza delajo gromozanski talarji). Nato naredimo štant na borovce, abzajl nazaj dol, ter sestop.
Na sestopu se ravno tako pobijamo po pršiču, a smo kmalu nazaj pri avtu. Ja nič, za dobro sezono bo treba še malo počakati, ogreli smo se pa ravno tako dobro. Sam sem pa tudi videl, da moram nabrusiti cepin, dereze in predvsem šraufe, saj je Miha enega komaj še spravil v led. Naslednjič pa, upam, da bo že kaj bolj konkretnega :). (fotke)
Ni komentarjev:
Objavite komentar