Plezanje v Jezerskem Stogu

Jesensko deževje je končno (vsaj za kak dan) popustilo in v soboto je bil v hribih napovedan popolnoma sončen dan. Z Milošem nisva hotela stati križem rok, zato se še v petek zvečer zmeniva, da bova namesto v Vipavo (kjer imajo tečajniki prvi izlet v večraztežajne smeri) naslednji dan preživela v fužinskih planinah, točneje v kratkih, sončnih smereh Jezerskega Stoga.

Vodstvo prepustim Milošu, ki je v Jezerskem Stogu enkrat že plezal. V Kranju se dobiva ob 7 zjutraj, nakar sledi divja vožnja, zajtrk v Bohinjski Bistrici ter nadaljna vožnja do planine Blato. Malo sva pozabila na minule poplave in deževje, tako da se tekom vožnje proti planini Blato čudiva destruktivni moči vode, saj je cesta močno razjedena, na nekaterih odsekih pa se nahajajo (hvalabogu že odrinjeni s ceste) ogromni skladi peska. Na Blatu je parkirišče že povsem polno (jah, sobota, kaj pa drugega). Midva se opremiva in hitro stopiva po cesti proti planini Krstenici, saj je na Blatu presneto mraz!

Nato slediva cesti za Krstenico, kjer pa zgrešiva odcep v levo ter slediva cesti proti desni. Miloš hitro odkrije, da se preveč odmikava, tako da zavijeva kar na levo v gozd, kjer nato kakih 45 minut slediva grebenu skozi redek, čudovito jesensko obarvan gozd, nakar izstopiva iz gozda kakih 5 minut pod Krstenico. Odličen skok v brezpotje :).

Na Krstenici je sonček, vendar brije mrzel veter, tako da se hitro zapodiva na potko, ki obide Krsteniški Stog po desni strani (nad Velim poljem), saj je ta del v zavetrju. In že sva pod Jezerskim Stogom!

Miha mi je večer prej zelo hvalil vsem znano smer, ki se imenuje Pica za mamo, ki je bojda navrtana. No, z Milošem sva imela bolj kot nasvedrane smeri namen malo zbijati, tako da se opremiva z vso kovačijo in se za ogrevanje zapodiva v Stogovo grapo (III-, 100m), kar se je izkazalo za ne preveč modro odločitev. V smer jaz vstopim po platah na desni, nakar prečim v grapo, saj je originalen vstop nekoliko siten, ker je v njem nekaj snega. Večji problem je, da je grapa (seveda!) povsem v senci, in čeprav z njo opraviva praktično v enem cugu (izstopni cug je I-ka..), naju dodobra namrazi. Sledi 1x abzajl, in (hvala bogu!) se znajdeva na JZ, sončni strani Stoga.

V oči nama hitro pade pokončen, a razčlenjen raz, ki se pne proti vrhu Stoga. V skici smeri ne najdeva, vendar zgleda raz fantastičen, pa še na soncu je, zato se sploh ne obotavljava. Miloš napelje prvi cug, ki na začetku nudi čudovito plezarijo po dobri skali (tam v rangu III), na vrhu pa sledi kar kakih 5 metrov dodobra naloženega sveta, kjer je treba biti kar previden. Meni tako za drugi raztežaj ostane še prečenje borovcev in zadnjih 5 metrov vertikale po zajedi, nakar se priključiva stezi, ki pelje na vrh Stoga. Malo se šaliva o prvenstveni smeri, ampak res v šali, ker je omenjeni raz navkljub pomanjkanju informacij sigurno pred nama splezalo že vsaj 100 vrlih bohinjcev :).

Ure hitro minevajo, in sonce je že precej nizko, vendar Miloša prepričam, da greva še eno smer, če sva že tukaj. Tako napadeva še JZ raz (IV/III, 160m). Miloš suvereno napelje prvi raztežaj, ki poteka po markantni zajedi, nakar sledi majhna škrbina, 3m plate in naskok navzgor v kar pokončen raz. V sredini tega raza je sidrišče. Meni tako pripade še kakih 10m vertikale, nakar se svet položi, skala pa postane naložena. Do vrha je še malo šodranja. Ni nama jasno, kje je 160m, saj sva potegnila le dva (in to ne cela) raztežaja. No, sicer pa je smer lepa, čeprav je v zgornjem razu potrebno kar dobro preveriti, za kaj se primeš. V razu se nahajata tudi 2 svedrovca, vendar je nujno imeti še kaj svoje robe.

Nato splezava navzdol v isto škrbino, ki sva jo dosegla po grapi, in spet narediva abzajl na sončne travne vesine. Ura je 4, vendar se sonce že umika, postaja pa vse bolj mraz. Zato hitro pomalicava in oddrviva nazaj proti Krstenici. Ko sonce zahaja, pa se nama odpirajo res čudoviti jesenski pogledi na Triglav, Spodnje Bohinjske hribe ter tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Malo za Krstenico se toliko stemni, da dava na glavo čelke in v hitrem tempu se podričava nazaj do avta. Sonce je namreč tako zmehčalo cesto Blato-Krstenica, da je vse mehko in blatno!

In to je to :). Izlet je bil super, da sva se spet malo uplezala, saj obadva že kak mesec nisva bila v hribih, stena v Jezerskem stogu pa je navkljub kratki višini kar pokonci, poleg tega pa je (z izjemo nekaj nasvedranih in bolj plezanih smeri) potrebno kar precej zabijati in izbijati, tako štante kot vmesno varovanje. Verjetno pa je bila to ena redkih sten, ki je bila v jesenskem hladu povsem primerna za plezanje, saj je bila skala dejansko topla in (v sončnih predelih) povsem suha.

Jezerski Stog zato močno priporočam za takele poznojesenske/spomladne dni, ter za naveze, ki rabijo malo treninga in uplezavanja. Poleti, ko je človek uplezan, pa je seveda 100m res malo in je mnogo bolje "zarinit" v kaj bolj resnega :). (fotke na Picasi)