Pa najprej podajmo nekaj podatkov o smeri.
Katedrala - 6a (5a, 5b, 3, 6a, 3, 5b/5c), cca. 350m
Prvi plezali:
Mitja Kovačič, Jože Kalan, Luka Murn, Miloš Sterle, Jure Ferlan, Primož Murn
Dostop:
S planine Laz v Bohinjskih planinah se odpravimo po poti proti Lazoviškemu prevalu, kjer pred vzponom po melišču v desno zavijemo v levo ter se po melišču in ruševju vzpnemo do skalnega dela, kjer je postavljen možic. Tam sledi kakih 60m plezanja po skalovju (II), nato pa naletimo na majhno melišče, kjer se začne smer (glej sliko).
Oprema:
Smer in štanti so navrtani, potrebuje se 12 kompletov. Raztežaja z oceno III sta zelo redko navrtana, tako da se splača imeti kakšnega frenda za psiho (0.5 - 1).
Opis:
Prvi raztežaj se vije po radiatorjih navzgor levo od ruševja. Drugi raztežaj gre nekaj časa naravnost navzgor po radiatorjih, nato pa se položi in sledi nekajmeterskemu pasu skale skozi ruševje, kar nas pripelje do štanta. Tretji raztežaj je plezanje po položnih radiatorjih do travnate police pod zelo izrazitimi temno sivimi "zajedami" v navpični skali. Četrti raztežaj se začne nekoliko levo, nato pa po steni preči na desno pod majhen previs, nato pa naravnost navzgor po radiatorjih. Peti raztežaj je lahko plezanje po nekoliko bolj razbitem svetu proti travnati polici. Zadnji raztežaj začne v zajedi, hitro zavije po podprijemu v desni, sledi razu po navpični skali navzgor, nato malo praskanja po ruševju do kamina, čez kamin in v ruševje, kjer je vrh (ni štanta - narediš ga na ruševje). Izstopi iz smeri so načeloma možni, vendar v večini primerov sledi kakšen abzajl na ruševje čez pas skal in pa pobijanje prek ruševja. S 3. štanta lahko abzajlamo na desno v travnat pas, kjer se povzpnemo ob smeri do Lazoviškega prevala, kjer lahko peš dosežemo planinsko pot.
Sicer pa je skala zelo kompaktna (razen zadnje 2 raztežaja, kjer je že bolj hribovsko) in močno spominja na Paklenico - izjemno ostri radiatorji, ki super primejo!
Sestop:
Na žalost zaenkrat relativno štorast, pobijanje in sestop prek ruševja (1x abzajl na ruševje) do travnatega pasu, kjer lahko najdemo prehod do planinske poti z Lazoviškega prevala.
Objava:
Kot rečeno nas je Brico povabil na uvodno testno turo njegove nove smeri. Ker je bila vremenska napoved čudovita, se nas seveda hitro nabere za 2 navezi in relativno pozno ga švignemo proti Bohinju. Na planini Blato smo okrog 9 in neverjetno je, koliko avtomobilov je parkiranih - saj smo namreč sredi tedna! Slovenci zgleda res ne moremo ostati notri v lepem vremenu.
Jožetu se pozna, da je bil za vikend v Bricotovi šoli, in šopamo ga gor kot nori, tako da smo na planini laz v 50 minutah. V Bricotovi koči si rahlo odpočijemo ude, uživamo na soncu ter se pripravimo na vzpon. Nato sledi pohod, kjer se seveda že takoj zavemo, da bo dan izjemno vroč.
Kot piše zgoraj, smo pod dostopom v smer, kjer si nadenemo čelade ter navzgor po skalah (II). V smeri gremo v vrstnem redu: Brico & Jože, jaz & Miloš, Jure & Primož. Brico in Jože hitro izgineta, Miloš pa se javi, da bo napeljal prvi cug.
Že prvi cug te preseneti s skalo - radiatorji, ki se po ostrini suvereno lahko kosajo s Paklenico. Neverjetna skala! Tako celoten prvi cug sestavlja plezanje po radiatorjih z zatikanjem nog in rok bolj kot ne v razkoračne položaje. Sledi mu drugi cug, ki je še nekoliko bolj navpik, vendar pa ga jaz navkljub odpadajočemu nohtu (glej Mont Blanc) na desni nogi suvereno odpležem.
Me je pa noht celoten dan precej bolel, in na koncu je bilo olajšanje neizmerno, ko sem končno lahko obul superge. Mislim, da bom z resnim plezanjem nekoliko počakal, da mi noht odpade ter nov noht dobi ustrezno trdoto. Ali pa če si kupim za 4 cifre večje plezalke :).
Tretji cug napelje Miloš - cug ima en sam (če me spomin ne vara) svedrovec, tako da Miloš za glavo v razpoke vtakne nekaj frendov. In že smo pod cugom 6a!
Ker naloga napeljave najtežjega cuga pripada meni, se odločim, da bom rukzak pustil kar tam na travnati polici, saj Brico in Jože zatrjujeta, da to ni problem in da se bom komot spustil mimo njega. No, mi je bilo kasneje precej žal...
Četrti cug postreže z res fino plezarijo - dejansko na vstopu manjka kakšna šalca, tako da je treba prečiti desno v razjede v skali, po katerih pa je plezanje prava uživancija! Žal se po nekaj metrih konča, ker spet prečimo v desno proti nekoliko manj izrazitim radiatorjem. Tako se vzpenjamo nekoliko v desno proti kratkemu previsu, kjer se je potrebno z obema rokama stegniti za škraplo v desno ter se na rokah dvigniti čez. Tukaj sem bil sicer zelo hvaležen, da nisem imel rukzaka, ker bi sicer bilo to mnogo težje. Nato hitro dosežem štant. Miloš mi nekoliko počasneje sledi, saj ima na ramenih svoj rukzak. Je pa ta cug vrhunsko navrtan, tako da nikjer ni velike nevarnosti v primeru padca. Edini problem je, da je cug ena sama prečka, tako da povzroča veliko trenje vrvi - jaz sem s štrikom dvojčkom komaj prišel do štanta, ker me je tako vleklo navzdol. Lekcija št. 1 - naslednjič vzameva enojčka :).
Nato sledi še en cug z oceno III, kjer Miloš spet vtakne frenda, saj cug nima nobenega svedrovca. Sicer pa je tukaj svet že bolj razbit in treba je kar paziti, za kaj se primeš.
Ko doseževa zadnji štant ravno ujameva Brica, kako ga Jože spušča po zadnjem cugu. Brico na dnu vzame bormašino, svedrovce, kladivo in vso korespondenčno opremo in že pleza smer ter na ustreznih mestih vrta svedrovce. Kljub nekaj nesporazumom z Jožetom (pihalo je in se nista nič slišala) je smer hitro navrtana in jaz se spet prvi zapodim vanjo. Luštna linija! Zajeda, nato prečenje po podprijemih v desno, nato pa po izjemno plezabilnem razu navzgor. Varovanje je tudi tukaj odlično in varno.
Ko prispem čez raz, vidim en kup ruševja, nad njim pa kamin. Ker mi ni bilo jasno, kje je Brico šel, sliši pa me tudi ne, zavijem desno okrog ruševja. To se je izkazalo za usodno napako, saj bi moral iti samo naravnost. Sicer prav tako pridem do kamina, kjer je še zadnji svedrovec, vendar se mi dvojček tako zafeclja v ruševje, da komaj dosežem zadnji štant. Tako Jure iz tretje naveze pleza za menoj ter sprosti moj štrik, nato pa pride navzgor šele moj sonavezani, Miloš. Konec dober, vse dobro. In še ena naučena lekcija. Kaj, ko bi bila zadnja. No, Bricu in Milošu se oddolžim s praskami, saj me dodobra prevlečeta po ruševju, kjer sem štantal. Seveda je obema fino kot da bi bila majhna otroka :).
Sledi zelo zoprn sestop, kjer kakih 15 minut plezamo po vedno bolj strmem ruševju, nazadnje pa naredimo en abzajl (30m) na korenino. Tam se ostali odcepijo, mene pa čaka še recovery rukzaka, ki sem ga pustil v sredi smeri. Miloš gre z mano. Ker smo cel dan plezali in pozno štartali, je ura že pol 7, in mudi se nama, da bova ujela dan, saj nobeden od naju nima čelke s seboj (pač pa v koči...).
Ker nama Brico na hitro pove, kako prideva do travnate police, kjer sem pustil rukzak, se takoj (prezgodaj) zapodiva v skalno flanko. Miloš me varuje na rogelj, jaz pa plezam navzgor po skali. Seveda je skala sama plata z radiatorji, tako da možnost varovanja ni mogoča. Sicer je skala položna (III), pa me vseeno dodobra napsihira, saj bi padec pomenil veliko veliko poškodbo, če ne še kaj hujšega. Suvereno kolnem, zakaj sem moral rukzak puščati v smeri. Ko je Brico govoril, se je slišalo, kot da stvar ni noben problem.
No, ostali ta čas ravno sestopajo z Lazoviškega prevala in na srečo naju vidijo. Brico takoj pokliče Miloša, da sva vstopila previsoko. Kaj to pomeni? Ja nič, plezanje nazaj. Na srečo lahko izvedem prečko v desno v travo in bolj položno skalo. Plezalke dol, superge gor, ter nižje do pravega vstopa.
Končno sva na pravem vstopu, in jaz se spet lotim plezarije. Tukaj so radiatorji še večji, tako da je možnost kakršnegakoli varovanja ničelna. Preplezam 30m in končno sem na polici! Tam hitro spravim k sebi rukzak, naravnost pred seboj pa lociram tudi skalni rogelj, ki bo služil za abzajl. Odvežem se s štrika ter ga potegnem pol k sebi (Miloš drugi konec priveže na svoj rogelj), štrik dam okrog roglja ter ga vržem navzdol. Pride ravno do Miloša!
Ko sežem na pas po reverso, mi pade iz rok in veselo odcinglja navzdol po skalah! Ne morem povedati, kako sem bil takrat živčen! Delala se je noč, jaz pa sam delam abzajl na skalni rogelj, potem ko sem 30m plezal praktično "solo", glede na to, da nisem postavljal nobenega varovanja.
Skratka: zgrabila me je panika. No, nato se le umirim, naredim abzajl na polbiča in sem končno pri Milošu. Potegnem štrik, ga vržem v rukzak, vsak narediva nekaj požirkov iz čutare v mojem rukzaku (cel dan nismo skoraj nič pili), nato pa že letiva navzgor po travah do Lazoviškega prevala, kjer najdeva prehod do planinske poti, in končno se začneva spuščati ter kočo dosežea okrog 7:30 zvečer, ko se ravno dela noč. Tam pa pivo, nato pa v čelkah nazaj na Blato.
Zadnji pripetljaj z rukzakom je bil zelo življenjski in prav fina lekcija. Sem hitro videl, zakaj nas konstantno drilajo, kaj moraš storiti v tem primeru, kaj v onem, ipd. Izjemno hitro te zagrabi moment šibkosti, panika, in hitro storiš veliko neumnost! In to se je zgodilo v "ponižnem" Debelem vrhu, kaj, ko si nekje sredi 1000m stene? Ampak iz takih stvari se največ naučimo.
Nekaj več fotk čudovite plezarije in dneva na Picasa albumih, pa še Juretova objava - stric je naredil nekaj hudo hudih fotk!
Ni komentarjev:
Objavite komentar