Jernej me ves naspidiran v petek pokliče, če grem kej plezat ker je spet napovedano lepo vreme... seveda je takoj padel predlog za Begunjščico. Pridruži se nama še Miha, in v soboto ob 7 štartamo iz Kranja. Na parkirišču pod Zelenico smo okrog pol 8 ure zjutraj; napravimo se, pri čemer vzamemo poleg standardne opreme s seboj tudi nekaj frendov, jebice, in 3 kline. Sprehajamo se kakih 5 minut ko dojamemo, da nismo vzeli štrika! Tja, solo pa ravno ne bomo šli. Špric nazaj v avto, in kmalu smo nazaj na poti.
Od parkirišča pa do vstopa v smer je kakih 10-15 min hoje, izberemo pa si pot za Bornove tunele; ko pridemo iz gozda, takoj začnemo gledati v ostenje na desni strani od potke, kjer je en kup skalovja, ki bežno spominja na sliko naše smeri, ki jo imamo sprintano z interneta.
Ne vem kako je do tega prišlo, ampak namesto, da bi pred vhodom v tunel zavili levo, mi zavijemo desno (po melišču GOR, ne DOL!!), in kmalu odkrijemo, da to ne bo prav, saj ne vidimo nobenega svedrovca, pa tudi vhoda v smer ne moremo locirati.
Pravilna smer je pred vhodom v tunel navzdol levo po melišču, kjer se spustimo kar za kakih 60-100 višincev (od oka) direktno po melišču. Nato na desno zavije kozja stezica, ki nas pripelje mimo vstopov za druge smeri (Smrketo,...) do vstopa v Mali Janc. Vstopa se ne da zgrešiti, če boste le prej pogledali eno sliko, kako zgleda prvi cug.
Prvi cug napeljuje Jernej in navkljub v redu navrtanosti vmes zabije 1 klin. Kmalu je na štantu (cca. 30m štrika), kjer je sicer en svedrovec odlomljen. Sledi mu Miha, jaz pa grem zadnji, izbijem klin in se vmes pozabavam s čudovitimi platkami (ki se jim lahko izogneš po lepi zajedi v levi strani stene), saj imam varovanje od zgoraj. Ful lep cug!
Drugi cug prav tako napelje Jernej, in po kakih 10m IV-ke se smer obrne proti skalnemu rebru na desni strani in preide v II-III-ko. Jernej naredi štant na borovcu, in hitro sva pri njem.
Tretji cug pripade meni, in kot ponavadi po kakih 20m najdem štant v rebru pod lepo plato. Tako pozihram kolega, nato pa spet grem naprej jaz.
Po kakih 10m visoki plati gre zlahka, saj sta notri (mislim da) 2 svedrovca, nato pa se suvereno izgubim. Na skici smer zavije desno, in jaz uberem dolgo prečko proti desni, kjer končam kakih 5m stran od okna v sredini Bornovega tunela. Nekako mi je jasno, da sem šel preveč v desno; poskusim iti kakih 5 metrov navzgor, a hitro vidim, da to ne bo to; zato splezam nazaj dol na polico ter se vrnem na konec plate nazaj v levo (vmes sem dejansko našel idealno mesto za jebico, a kaj, ko je preveč desno).
Tokrat se malo bolj ozrem in nad seboj le zagledam nekaj bleščečega - svedrovec! Odlično! Našpičim ga gor po kaki III-ki in končno najdem štant. Tale izgubljeni cug mi je sigurno vzel kakih 20-30 minut. Skica, ki smo jo imeli, je bila res obupna. Vsekakor pa priporočam, da v tole smer, čeprav piše, da je navrtana, vzamete kakega metulja ter nekaj klinov, saj so lažji deli (do III) povsem nenavrtani in močno paše, če lahko postavite nekaj vmesnega varovanja. Čeprav je skala kar razbita (v lažjih delih seveda) se da kak klin prav fino zabiti, metulji pa prav pridejo predvsem v zadnjem cugu.
Soplezalca sta hitro pri meni, saj cug sam ni pretirano težak (čeprav je plata kar IV/IV+), in spet grem naprej jaz.
Gre za predzadnji cug in o njem lahko povem le eno besedo: božansko! Celoten cug je diagonalna plata v levo (ter na koncu izstop direktno navzgor in malo desno do štanta) - cug je navrtan odlično (rabiš kakih 8 kompletov se mi zdi), plata pa za vikat! Uživancija na polno! Vmes je tudi detajlček, kjer se moram kar fino pomatrati, da prečim v levo, saj zmanjka dobrih grifov. Ampak lep, lep cug!
Tudi zadnji cug ni orientacijsko nič zahteven - spet ga napeljujem jaz in sprva grem v desno navzgor po razbitem svetu (II-III, kakih 10m), nato pa se začne vzpon po poči, ki je vrhunska! Navrtana je dobro, svedrovci so na vsakih cca. 5m, vmes pa je tudi ogromno mest, kjer lahko zatakneš metulja/jebico. ČUDOVITO!
Na vrhu je nekoliko zoprno, saj je direktno nad vrhom stene mini melišče, in za izstop imaš na voljo 2 opciji: do konca poči v levo, ali pa prečka po plati v desni ter nato prečenje melišča na levo do štanta. Sam izberem drugo opcijo, in zelo previdno prečim razbito skalovje, da ne zasujem kolegov spodaj na štantu.
Hitro sta na vrhu poči, in obema svetujem varianto z dokončanjem poči, saj pri tem ni treba prečiti melišča. To je vrh smeri - pozihram ju še kakih 10m navzgor po razbitem svetu, tam pa se razvežemo.
Na vrhu uspe Mihu najti od dežja spran list papirja, kjer je sprintana odlična skica naše smeri. Neutemeljeno sem se bal, da bo sestop zoprn vsaj toliko kot dostop, vendar se motim - v levo najdemo gamsjo stezo, ki se v udobnem spustu priključi poti na Bornove tunele. Tako smo v 15 minutah spet nazaj pri avtomobilu.
Smer toplo priporočam, saj so prvi cug, zadnje 2 cuga in kaka plata vmes res vrhunski. Če se ne izgubite in če je naveza vpeljana, pa je smer podelana v 2-3 urah in jo lahko greš tudi npr. po šihtu. Mi smo potrebovali več, ker smo se 2x izgubili ter ker smo bili 3-je v navezi.
Odkrivam, da je tudi po naših hribih veliko navrtanih smeri, ki so prima. Pa ne, da zanemarjam nenavrtane smeri :). Je pa res, da si tele smeri niti podrazno ne bi upal iti, če ne bi bila navrtana, saj v platah resnično ne moreš delati solidnega varovanja. Fotke pa so na klasičnem naslovu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar