Naslednje jutro je z vetrom podobno kot prej: brije kot zmešan, poleg tega pa termometer na zunanji strani hišice kaže nič kaj obetavnih 5 stopinj. Pogled skozi okno pokaže, da se je dovoz do parkirišča, kjer imamo parkirane atomobile, povsem odjužil in čez noč zamrznil, tako da nas ob avtomobilih čaka živ led. Že ob zajtrku večji del ekipe navija za frej dan, vendar se jaz, Jernej in Miloš ne damo - saj nismo prišli na Norveško počivat! Tako brž vzamemo vodniček v roke in takojci lociramo sektor Gausta, ki se nahaja na vrh planote pod vrhom Gaustatoppen (1883m). Ostali suvereno bailajo, saj je do sektorja 45 minut dostopa. Mi trije pa nabašemo opremo in okrog 10 bruhnemo na cesto proti smučišču. Tolažimo se, da je zgoraj glede na veliko višino sigurno pod ničlo in led posledično dober.
Parkiramo na vrhu ceste ob rampi, nato pa peška po cesti kak kilometer, kjer lociramo barako, od koder naj bi se odcepila pot za naš sektor. Miloš ga nagliha direktno proti električnem vodu v daljavi (pod katerim se nahajajo slapovi) in na našo veliko srečo čez kakih 5 minut gaženja dosežemo označeno pot (z rdečimi "T"-ji), ki ji nato sledimo do slapov. Dostop je naporen, saj pot ni zgažena, zato sigurno kako uro in pol gazimo do slapov. Na planoti pa piha kot zmešan in ni redko da te veter na pol prestavi za kak centimeter oz. ti vsaj zbije ravnotežje.
Ko zagledamo slapove, pa nam ni žal, saj so veliki, debeli in ravno zdrave barve. Zaradi gore v ozadju, lepih razgledov na dolino ter dobro predelanega snega ima sektor gorski pridih in navkljub škotskim razmeram (beri: vleče kot zmešan) komaj čakamo, da zapičimo cepine v led. Ta čast pripade meni in zaradi izjemno močnega vetra potegnem linijo precej na sigurno v desnem slapu (Gaustatoppfossen - WI4) tako, da se izognem največji strmini po desnem stebru. Led je debel kot kaj, tako da je varovanje odlično, vendar se delajo talarji (veter tukaj seveda dodobra spiha led), vmes pa naletiš celo na dele miksa sneg/led, ki vsekakor ni najboljša kombinacija.
Na vrhu se slap položi, brije pa še bolj kot spodaj. Hitro zagledam limane svedrovce, na katerih uredim top rope. Pri tem me močno ovira veter, saj me ne le premika za pol metra, temveč mi sproti, ko nabiram štrik za abzajl, le tega odnaša čez rob. No, nazadnje mi le uspe in abzajlam navzdol. Ko prispem dol opazim, da so se nam v levem slapu pridružili trije Škoti (Gaustatoppfossen Midtre - WI4). Obe ekipi si ob vznožju slapu uredimo napol "iglu", da imamo malo zavetja.
Na top rope nato plezamo različno težke varjante slapu, kmalu pa se strinjamo, da imamo dovolj, saj smo se dobro naplezali, za sestop pa tudi rabimo še nekaj časa, da nas ne ujame tema. Zato se poslovimo od Škotov in jo bruhnemo dol nazaj na pot. Med sestopom Jernej v snegu zagleda Quarka in ker ni od Škotov, ga poberemo.
Nazaj rabimo eno uro, pri čemer je navkljub zgaženi poti "pohod" kar naporen. Lep dan, ki smo ga res odlično izkoristili navkljub "kao" slabim razmeram v dolini. (slike)
Ni komentarjev:
Objavite komentar