Božično rajanje na planini Laz

Že lansko leto smo novo leto preživeli v Bricotovi koči na planini Laz. Letos ni bilo nič drugače, saj je Miloš že sredi leta rezerviral kućo, klapa pa se je nabrala v momentu - nismo dvakrat musknili, pa se nas je nabralo 20 (za novo leto). Tekom leta je bilo sicer naknadno izvedenih še nekaj rošad, vendar je glavnina ekipe ostala enaka.

V ponedeljek se na planino odpravi prva ekipa (Tina, Miloš, Simon, "Janko" in Knific), pridružita pa se jim še Mateja in Janez, ki tovorita opremo, in Brico s svojo ekipo. Jernej jim sledi v torek - v dolino pa nam sporočijo, da skale gledajo ven iz snega ter da razmere niso prav dobre, tudi za turno smuko ne. No, ker smo letos imeli bolj plezalne plane v rukzak poleg 2 cepinov, štrika in derez vržem še 2 klina in 2 13cm ledna vijaka.

V sredo se na pot odpravi naša ekipa, ki je sestavljena iz družine Hafner, mene, Igorja in Karmen. Letos do planine Blato ni problem priti, Igorjeva Ibiza pa do gor suvereno prisopiha brez verig. Nase damo kar plezalno opremo, saj tako le ta ne zaseda problematičnega prostora v rukzaku; in že jo mahnemo navkreber. Razmere so res popolnoma drugačne kot lansko leto, saj je snega mnogo manj, in pri znanem delu poti - prevrnjeno smreko - kjer smo lani morali hoditi čez njo, letos odrasel človek brez sklanjanja z lahkoto švigne pod njo.

Ob 9:30 smo najhitrejši že na planini (Karmen naju je z Igorjem dodobra nasopihala), in hitro se nas nekaj zmeni, da napademo klasiko tega okoliša, grapo med Kredo in Slatno. Zato ga hitro našpičimo proti Razorju - pri hoji naprej pa se izmenjujemo, saj se brez smučk sneg zoprno predira (na nekaterih mestih prav do pasu). Kasneje nam Špela z alpinističnega tečaja (ki je bila tudi v teh koncih z možem) pripomne, da smo se gor vlekli ko cunje. Ti bom jst dal :P. Smo drvarja Igorja naprej poslal pa je tudi njega zdelovalo. No, druga ekipa pa ga bruhne proti Voglom z namenom turne smuke; kot smo kasneje izvedeli, so bile razmere odlične! Toliko o videzu in dejanskih razmerah, ne moreš vedet, če ne greš probat. Naša skupina je nazadnje le pod grapo, ki jo je prejšnji dan že odpikal Stane. Razmere v grapi so solidne, čeprav se ponekod udira, skoki pa so vsi zaliti. Z Milošom pomagava začetnikom (Igorju, Karmen in Tini) pri štrikanju. Sam grem kar nenavezan, ostali pa so razporejeni po navezah.

Tokrat sem prvič uporabil domače narejene spinnerje, in ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Kakšna svoboda! V primerjavi s tem se mi vsa plezarija s paščki (vse do zdaj sem plezal tako) zdi neintuitivna, štorasta, skrajno naporna in neuživaška. Tudi prvič v rokah držim nove Quarke, ampak ta grapa je kar malo prepoložna, da bi orodja zares zasijala :). Sicer pa imamo lep dan, in vsi z užitkom popikamo grapico. Kmalu smo na vrhu, kjer nas pričaka sonček. Stopimo še na vrh Slatne (ali pa Krede, vedno mešam), kjer nas ujameta Simon in Jernej, ter se po Hladilniku podričamo navzdol. Nato pa v kočo na večerjo, žurko in Activity :). Druga ekipa pa cel večer nažiga tarok, če me spomin ne vara.

Naslednji dan z Milošem peljeva v identično grapo kot prejšnji dan plezat Janeza in Samota, tako da jo uberemo po že znani poti na Razor. Ta dan je oblačno, pa tudi gaz je že narejena, tako da se ne namučimo toliko z dostopom do grape, razmere v njej pa so zaradi nekoliko nižjih temperatur in manjka sonca še boljše. Igor in Karmen sta tokrat nenavezana, jaz in Miloš pa na štrik vsak vzameva enega začetnika. Na vrhu pa nas pričaka veter, tako da hitro bruhnemo čez Hladilnik; vmes pogledamo še proti grapi levo od Hladilnika (t.i. Zapiralka), ki sicer izgleda zalita, vendar po moji oceni prav tako vsebuje kak skalni odstavek v strmejših delih (za led je enostavno preveč toplo). Oddirjamo navzdol in v koči sledi še en dan žuranja.

Petek je dan za počitek; tudi vreme nam ni preveč naklonjeno. Turni smukači jo uberejo proti Lazoviškemu prevalu, Miloš, jaz, Igor in Karmen pa se odločimo, da gremo preveriti razmere na vstop grape, ki smo jo že 2 dni gledali v J steni Ogradov. Linija je zelo očitna, grapa pa deluje kar zalita. No, vstop izgleda navkljub skalnemu skoku čudovit, zato se skupno odločimo, da naslednji dan zadevo napademo. Nazajgrede Miloš izgubi postajico, potreniramo pa še ustavljanje s cepinom v snegu in nekaj dodatnih snežnih štantov. Ta večer pride še kup novih ljudi in koča se že kar šibi pod samimi znanimi obrazi - pa nas ne odvrne od žuranja dolgo v noč. Hvala bogu, da nam je helikopter lahko dostavil goro piva, tako da je bilo dovolj pijače.

V soboto jo turni smučarji spet zategnejo proti Lazoviškemu prevalu, za napad na Ograde pa se nas nabere ekipa 6 korenjakov - jst, Miloš, Jernej, Igor, Karmen in Janez. Vsak izmed prvih treh torej dobi na štrik enega "tečajca". Ker za to grapo še nihče od nas ni vedel, da bi jo kdo kdaj plezal, vzamemo s seboj vso robo, ki jo imamo sabo, ki je žal precej borna (kot se je kasneje izkazalo bi super prav prišel kak frend ali jeba). In glej ga zlomka, že smo pod grapo. Razmere so daleč od idealnih, je pa sneg že splažen, tako da neke silne nevarnosti ni bilo.

Grapo napadem kot prvi skozi ozek vstop in že tukaj se mi začne sneg mleti; sicer pa je vstopnega dela le kakih 10m, takoj za tem pa sledi skalni skok. Pa vendar mi je bolj sigurno kot "štamfati" po grapi zatikati cepine za skale v levi steni grape, in hitro sem pri skalnem skoku. Skok je kar konkreten, edini led, ki ga premore, pa z dvema dobro namerjenima udarcema cepina prilično odstranim iz njega. Na vrhu skoka pa me pričaka čudovito pomrznjena trava. Gurtna čez borovec in že ga gonim po nekoliko bolj položni grapi; melje se še vedno, in pri kakih 45m štantam na odličen borovec. Jernej je takoj za menoj; ker je Igor hitrejši od Janeza,  Jernej prvi pleza grapo naprej, zato mu podam klina in šraufa, jaz pa pozihram Janeza. Miloš pa v radio-postajice že pol ure tuli in nerga, ker je v zadnji navezi in še ni štartal. Lej, ne morš hitet v takmule :).

No, drugi cug je bolj zoprn, saj je grapa položna, sneg pa se melje pod nogami. Jerneju, ki leze naprej, zmanjka ravno par metrov štrika, da bi cug potegnil čez skalni skok, zato v sredini skoka v izravnavi naredi štant na cepine (ki sicer izgleda precej neobetavno, pa se je na koncu izkazalo, da je bil vrlo dober). Možnosti varovanja je malo, tako da jaz naredim štant kakih 5 metrov pod njim na pomrznjeno drevo. Igor je hitro pri Jerneju, in čez konec skalnega skoka potegne naslednji cug, ki je dolg kar kakih 50m in se nadaljuje v desni krak grape. Janez je hitro pri meni, Miloš pa tokrat pošlje naprej kar Karmen, kar ni ravno dobro - malo jo namreč stisne psiha in si ne upa plezati naprej čez skok. Na srečo je Igor že na štantu; tako jaz vzamem še štrik od Karmen, splezam do Jerneja, porinem njemu v roke mojega Quarka, da lahko šiba naprej, jaz pa na njegovem zakopanem cepinu pozihram Karmen, da pride do mene. Nato jaz švignem naprej (Karmen tokrat spizdim Knifovega Viperja), Karmen pa povaruje Miloša. Tretji cug je z izjemo skoka (ki je ful lušten in ima celo malo ledu) spet bolj položen, Igor pa je našel odličen štant v obliki debele korenine. No, sledi še (pred)zadnji cug, kjer Janez in Karmen štantata na drevo, saj se grapa izteče v lijak (vmes je še lušten nekajmeterski skalno/ledni skok). Igor pleza še en cug naprej v desno, kjer pa se kar matra (konec grape, prevladuje skala); tako naredu abzajl na borovce in se spusti nazaj dol do nas. Mi trije z Milošem in Jernejem potegnemo še zadnji cug do borovcev (I), tam pa se razvežemo, saj je grape konec.

Nad grapo je kar velika flanka napihane klože, vendar po pobočju Ogradov očitno močno piha, saj je na levem robu flanke sneg spihan do pomrznjenih trav. Tako se vzpnemo po travah ter občasni flanki snega že za kakih 200 višincev in le prispemo na sedlo, od koder se nam odprejo veličastni pogledu na Gorenjsko. Do vrha nas loči še 20 minut hoje, tam pa se končno malo usedemo in spijemo nekaj čaja. Ker smo štartali pozno (okoli 9:30) pa je ura že kar pozna, zato se hitro začnemo spuščati. Vršni greben Ogradov je pozimi povsem drugačen kot poleti, in dejansko kako uro in pol sestopamo, pri čemer se v hoji spredaj menjamo, saj se povsod, kjer ni trave ali spihanega snega, udira do kolen ali pa celo do pasu. Vmes jaz suvereno skrivim palico (ki pa jo mojster Knific v koči uspešno pogliha - hvala, Miha!). Malo nas skrbi, da ne bomo našli prehoda z grebena navzdol v gozd, a ga nazadnje le lociramo, potem ko približno 1 uro sledimo južnemu robu grebena. Flanka se elegantno spusti v gozd, kjer Jerneju uspe še izgubiti ledni šrauf, in hitro smo pri koči.

Kaj naj rečem o grapi? Uživancija, še večja bi pa bila, če bi bilo bolj mraz in bi se s tem sneg manj mlel, skoki pa morda dobili ledno oblogo. So pa tudi v skalni obliki povsem splezljivi, saj (po naše) nikjer ne presegajo M3-M4. Škoda le, da se grapa ne nadaljuje do vrha sedla. Ker nismo vedeli, da je grapa že splezana (baje se ji reče Pripravniška... kako neoriginalno), smo jo na novo poimenovali kot Smer zmrznjenega polžka ter v alkoholiziranem stanju narisali tudi skico. Tukaj prilagam še mojo verzijo le-te, če bo slučajno koga kdaj zanimalo.

V koči sledi rajanje, novoletna rižota, pitje alkohola in vsesplošen žur. Ob polnoči se 10 ljudi nabaše v iglu, ki ga je mularija postavila tekom preteklih dni; potem pa ljudstvo počasi popada, dokler nazadnje ne ostane samo še Jernej, ki fura DJ-ja do poznih ur. Vsakič, ko nekdo gre spat ga nahruli: "Ja pizda, softiči eni!" No, nazadnje podleže tudi sam. V nedeljo pa nas čaka dolg spanec, pokanje in mučna kalvarija (z vsemi smetmi) navzdol do avtomobilov, ter tradicionalni obed pri Chilliju na Bledu.

Odlična klapa, solidno vreme in "so-so" razmere so spet botrovale temu, da si bomo letošnje novo leto za dolgo vtisnili v spomin :). Komadno več fotk (iz večih virov) pa na Picasi.