Ekipa je tokrat bolj "hribovska", Jani, Štefan in Janez ter moja malenkost. Zanimivo je, kako je na morju vse lepše. Samo, da se pripeljemo iz tunela Sv. Ana, že nas obsije šajba, in pogled nazaj nam pove, da Velebit dobro drži gnilo, smrdljivo in deževno aprilsko vreme iz dosega obale. So pa Velebitski vrhovi še zelo beli, dejansko spominjajo na naše Alpe, saj je potencialnih smučarskih flank neomejeno.
No, mi smo sem prišli, ker imamo snega zadosti, in po nastanitvi v sobah v kempu Vesna gremo še na pivo, nato pa večerjat (mmm, domače divjačinske klobase!) in prav po hitrem postopku spat. Zjutraj se zbudimo v vetrovno jutro in glej ga vraga, da nas je plezalcev izredno malo. Na poti v sotesko Paklenice srečamo še kake 3 avtomobile, sicer pa je parkirišče popolnoma prazno (je pa res, da smo vstali precej zgodaj).
Vreme nam dobro služi kar se tiče jasnosti, je pa dan izredno vetroven, in bolj ko se vzpenjamo proti vznožju Anića Kuka, bolj nas veter prepihava. Že pred prvim raztežajem se vsi kar dobro napravimo, pa nas je potem še vseeno celo smer dobro zeblo (vsaj mene je na štantih kar dobro "rukalo"). Ampak kakor pravi Janez, more biti malo pridiha resnosti, če ne ne gre za alpinizem :).
Za prvi dan smo si izbrali železno klasiko Paklenice, smer Mosoraški v Anića Kuku (350m, 5c). Navkljub veliki popularnosti smeri smo v celi smeri popolnoma sami, celotna stena Anića Kuka pa ta dan premore kake 3 naveze.
Janez vzame v navezo Janeta, jaz pa se navežem s Štefom. Če sem na začetku mislil, da bova plezala cug-cug, mi Štef hitro zaupa, da mu težji raztežaji ne dišijo preveč, tako da z Janezom potem celotno smer vsak v svoji navezi plezava naprej. Smer je lepa, razgibana in precej "hribovska", ne glede na to, da je v celoti navrtana s svedrovci. Vmes v neki prečki malo zalutamo, vendar je v svedrovcu na sredi previsa, nad katerim se začne plata, že vponka, tako da se Janez samo spusti nazaj, in prečko dokončamo v levo tako kot se zagre, nakar zaplezamo v opevan "detajl" smeri, o katerem smo slišali toliko slabega.
Sam sem dobil goro informacij, kako je detajl ves zlizan in zoprn, pa nisem imel tega občutka. Sej itak stopaš pravokotno na tisto plato, ma da drži tudi, če je zlizano :). Veliko težje mi je bilo splezati del poči, kjer je bila pri nas v njej zagozdena zeloo majava skala. Na koncu si pač moral zbrati pogum in se potegniti gor na tisti majav kamen in upati, da ga ne boš odpulil ven iz poke.
Zadnje 2 raztežaja sta nam tako vsem popestrila plezarijo, saj sta res lepa. Na vrhu brije še bolj, tako da se ne zadržujemo dolgo, pač pa prav hitro sestopimo. Sledi večer, enak prejšnjemu - pivo, večerja in zgodnji odhod v postelje.
Ponedeljek prinese še lepše vreme, poleg tega pa se veter umiri. Napademo krajšo smer v Stupu Anića Kuka, Šaleško (150m, 5b), ki pa navkljub nedolžni oceni postreže kar s pravo, strmo plezarijo. Tokrat grem prvi naprej jaz, vendar se po nekoliko sitni prečki brez stopov situacija obrne. Sam splezam prečko ter zajedo navzgor ter uredim sidrišče, nakar Štef za mano v prečki prav neprijetno odleti. Sam nič ne slišim, ko pa se od spodaj zarjujejo, naj popustim štrik, to storim, nakar čakam kakih 5 minut, preden se štrik spet napne.
No, ko poberem štrik, se na drugem koncu prikaže Janez, ki pravi, da sta Jane in Štef rajši abzajlala. Ja nič, midva pa ne odnehava, tako da v prijetni pleži hitro doseževa vrh Stupa (sva pa plezala neko izstopno varianto Šaleške malo bolj po levi...), kjer se odločiva, da splezava še eno smer. Abzajl navzdol, ter po praktično po isti trasi nazaj gor po Danaji (100m, 5b). Ko po zadnjem raztežaju zopet priplezam na vrh Stupa, se Janezu kar smeji :). Zadnji raztežaj je ocenjen z nedolžno 5a in je fantastičen, saj plezaš v kar dobri strmini po fantastičnih luskah. Ko prideva dol, se srečamo s Štefom in Janetom, ki sta šla do planinskega doma v Paklenici ter poiskala še nekaj "kičkotov" (Geocache-ov).
Družno se odpravimo do avtov, pozobamo, kar je ostalo od hrane, in gasa domov! Končna sodba... ja ravno toliko smo bili dol, da nas je skala zdražila in bo treba čim prej nazaj! Projektov je pa itak preveč za naštevat...
Aja, fotke so pa tokrat od Janeza (upam, da čim prej dobim fotkič...).
