Že konec poletja nas je Mato povprašal, če je kdo zainteresiran za plezanje zaledenelih slapov na Norveškem. Nekaj nas je bilo takoj za akcijo, tekom leta pa se nas je nakapljajo še nekaj. No, nazadnje se nas je zbrala kar ekipa 12 plezalcev. Jaz sem že takoj rezerviral mesto z Milošem.
Končno je napočil čas in 11 članov odprave se nas z dvema kombijema zapelje do Celovca, od tam pa na Ryanair-ov let proti Goteborgu. Tam najamemo dva rent-a-car-a; sprva smo planirali za najem dveh Atosov, pa so na srečo imeli na voljo še dva Ford Focusa, od katerih je eden bil celo karavan. Ejga tega! V obratnem primeru bi se močno najebali, da bi v ta dva avtomobila + v enega Peugeot-a 206 spravili 12 tovornih vreč in 12 zainteresiranih alpinistov. Aja, na Švedskem nas je že čakal Mare, ki je ravno zaključil študijsko izmenjavo v Goteborgu.
Sledi igranje tetrisa v prtljažniku da zbašemo vse v avtomobile, nato pa ga že bruhnemo proti Norveški. Ker je na Švedskem nekoliko ceneje kot na Norveškem in ker smo vsi sestradani, saj od jutra nismo jedli, po nekajurnem pregovarjanju končno zavijemo z avtoceste in okupiramo McDonald's. Začuda so cene podobne slovenskim, in suvereno zbašemo vase goro pomfrija in burgerjev. Nato pa v šoping! Ko izstopimo iz trgovine se vsi držimo za glavo, kam bomo zbasali toliko hrane, makaronov, baril, kruha in pera. Brico predlaga strategijo, da vse testenine nazadnje raztrosimo po avtih, da zapolnijo vse luknjice :). Avto komaj potegne, na srečo pa imamo na volanu najboljše šoferje, in sledi dolga vožnja proti Rjukanu.
Relativno hitro prečkamo Švedsko-Norveško mejo, do Rjukana pa prispemo v pozno večernih urah (beri: ob pol 10). Prvič letos se počutim zimsko, saj se zadnje 2-3 ure fjakamo po Pokljuka-like pokrajini, kjer je polno smrek, skal in snega. Prov fletn.
Hiške so vrhunske - imamo hiško za 8 oseb, kjer je superca družabni prostor z gašperčkom, preostali 4 člani ekipe pa imajo manjšo kućo za 4 osebe. Prvi dan je seveda na jedilniku klasika: testenine in barila. Odpremo nekaj perov, saj še nismo kaj dosti zmatrani, in okrog 11 popadamo po posteljah.
Zbudimo se v mrzlo jutro. Pozajtrkujemo in ob 9 spokamo iz koče. Okoli nas se razprostirajo stene, iz vsake poke pa (dejansko) teče slap. No, na žalost je letos bera bolj majhna, saj so razmere bile bolj švoh. Na srečo je napoved za naš teden okrog -5 stopinj čez dan, kar je odlično.
Za prvi dan si izberemo za cilj sektor Krokan, kjer prevladujejo 15-30 m visoki slapovi različnih težavnosti, sektor pa prav tako vsebuje kar nekaj mix smeri tja do M10. Mato in Mare pa si seveda morata dati duška že prvi dan, tako da se odpravita v dolino (gorge) pod elektrarno (ki je turistična atrakcija tega okoliša - tukaj so namreč nacisti med 2. svetovno vojno pridelovali težko vodo, nad tovarno pa je bila izvedena desantna akcija, prikazana v mnogo filmih).
Ob ogledu tega sektorja srečamo tudi 2 lokalca (Norvežana), ki nas povprašata od kod smo - ko rečemo, da smo Slovenci, eden od njiju hitro doda: "Oh, do you know Tomaž Humar? I've climbed with him here in Rjukan...... Crazy guy!" Ob snidenju pa nas povabita v njun flet na čaj, čeprav nam zabičata, naj prinesemo svoje pivo, ker: "We know you Slovenes." Ja kera modela! No, nazadnje le prispemo do našega sektorja. Ker je nedelja, smo nekoliko pozni in najbolj klasični slapovi so že zasedeni; tako se odpravimo nekoliko bolj desno, kjer se nahajata 2 sveči in še en slap. Nekaj naših hitro (ker je prvi dan) napelje na slapove top rope, in hitro se zapodimo v led. Majka!
Vsaj v Krokanu so razmere odlične in led je super, roke pa hitro šutajo. Na desno nato na top rope napeljemo še WI5 svečo (Lucky Lisa - običajno M8, ker se ne potegne do dna), ki prav tako šuta, sicer pa vsi plezamo slapove ocene WI4 (2 varianti Jomfrue - WI4, ter Fyrstikka - WI5, ki pa je v trenutnih razmerah bolj WI3). Do 3 smo že fino našutani in naplezani in se odpravimo nazaj proti koči, kjer pa moramo čakati Mareta in Matota, ki ju ni na vidiku. No, ob temi na dovoz končno pripeljeta tudi onadva, in kmalu izvemo da sta splezala en cug štirke, pa ju je tako zjebalo da sta morala abzajlati (ne, resno, led je bil tenak kot kej, onadva pa že pozna, ker sta ogromno časa porabila za dostop do soteske in 2x deploy Mateja).
Prijetno utrujeni, siti, odžejani in napaljeni za naslednji dan se odpravimo spat. Z Maretom spet smrčiva kot konja in Matej ima spet probleme s spanjem... (slike)
Ni komentarjev:
Objavite komentar