Popoldanski skok v Sinji slap

Naključje je naneslo, da se mi je faks končal nekoliko prej, in ko sem se iz Ljubljane peljal proti domu nisem mogel prenesti dejstva, da je tako lep dan. Tako na hitro pokličem Miloša, ki mu prav tako uspe najti luknjo, in čez pol ure se že dobiva pred Mercatorjem v Kranju. Destinacija: Jezersko.

Med potjo pomalicava in se okrepčava (jogurt & velike žemlje FTW), in točno ob 12 parkirava na koncu travnika na poti proti tovorni žičnici. Nato pa v pristnem Jezerskem mrazu (ki je sicer kasneje "čudežno" izginil :)) preoblačenje iz kavbojk v bolj topla oblačila. Na sredi preoblačenja mimo naju švigne Karničar v zmahani pandi; pomahava mu in že je za ovinkom.

Takojci, ko sva nared pa se odpraviva proti vstopu v smer kar po cesti, ki je sicer dodobra poledenela in vsekakor odsvetujem vožnjo po njej, če nimate verig. Kratek pogled iz jasnine v gozdu in vse je jasno, zakaj je Jezersko tako popularna destinacija letošnje leto - Teranova zgleda fojhtna kot kej, Sinji slap je tudi v vršnem delu (pač, za ubogo letošnjo zimo) kar dobro narejen, prav tako pa ne manjka veliko (nekaj širine) Ledinskim slapovom.

Sicer pa je pogled kar malo žalosten, saj je v primerjavi z lani snega zelo malo, in vse plazovine iz višjeležečih položajev so bolj "grmovine", saj snega ni niti toliko, da bi prekril borovce. V Sinjem slapu pa ravno v 4. raztežaju opaziva plezalca, ki nama je nato še prva dva cuga trosil sneg (na srečo nič konkretnega) na glavi.

Ker imava v navezi bivšega orientacista (Miloša), suvereno faliva vstop (no, sem pa jaz usmerjal, kam hoditi) in prispeva do vstopa v Vikijevo svečo (ki je, mimogrede, na vrhu še zelo ozka in je nikakor ne bi šel plezat). Hopa cupa, opremo nase, in po skalovju in ruševju prečiva čez majhen hribček v desno, nakar prideva direktno na vstop v Sinji slap.

Ker sem imel šraufe na pasu jaz, grem jst prvi raztežaj plezat naprej, in priznati moram, da me kar dodobra preseneti - naklonina je vse do štanta kar konstantna, vmes imaš celo 85 do 90 (sicer kratko) nekajmetrsko zaveso, in ta slap naj bi bil ocenjen z WI 3? Čudno, sploh glede na to, da je slap večraztežajen. Sej ne da ne uživam, psihira me itak ne, ker imam več kot dovolj šraufov, ampak pričakoval sem "nekoliko" lažje plezanje. Sicer pa je led v celotnem raztežaju konkretno debel, vendar trd kot strela, tako da nimam druge opcije, kot da sledim "avtocesti" štapen, ki so jih naredili predhodniki.

Cug je dolg celih 60m, zaključim pa ga na štantu iz 3 klinov, ki je že v smeri. Štant drži dobro, je pa silno neudoben. Miloš mi hitro sledi in tudi on je presenečen nad zahtevnostjo. Sej se ne pritožujeva, meni je bil cug super lep, ampak sem pričakoval bolj položno zadevo.

No, naslednja dva cuga nama hitro data vedeti, zakaj je skupna ocena slapu WI 3, saj sta cuga nekoliko dolgočasna in sploh se ne pritožujeva, da slapu v teh dveh cugih manjka ledu, saj se po tako položnem pobočju  mnogo rajši vzpenjava po snegu kot pa po ledu :). Še dobro, da je malo izravnave, saj se Milošu pozna, da je šel zgodaj iz službe, ker ga na 2 minuti nekdo kliče.

Četrti cug je spet nekoliko bolj pokonci in pod njim se sicer sliši voda, vendar je led ODLIČEN - ravno primerno debel (ne povsod, ampak lahko najdeš prehode, kjer je) in navlažen tako, da cepini držijo kot pribito. Puterček :). Nekaj dni nazaj sem na portalu hribi.net prebral, da slap v zgornjem delu poka, vendar so se moji strahovi izkazali za povsem neutemeljene.

Miloš četrti cug napelje suvereno in ko mu sledim, res uživam - led je primerno mehak, štapnje izginejo in gre za res uživantsko plezarijo z lepimi razgledi.

Zadnji cug, ki pripade meni, pa je nekoliko štorast, saj je led tenak, trd in že poln talarjev od najinega predhodnika, naklonina pa položna. Kjer se da se raje umaknem v mahovje in skalovje, saj mu bolj zaupam.  Sicer pa cug ni problematičen, ker je tako položen. Sledi še štant na drevo, in izplezava 5 m za Češko kočo.

Ura je 4 - tako da sva plezala kar kake 3 ure (morda nekaj manj). Ni slabo za prvič; si pa predstavljam, da lahko solo kar letiš čez, sploh če so narejene štapne. Dan se ravno končuje, tako da hitro pospraviva robo, za sestop pa se odločiva kar za letno pot do Planšarskega jezera, saj to pot najbolj poznava. Nekje na sredi naju ujame noč, tako da polovico poti hodiva s čelkami.

Hitro sva v avtu, kjer naju čaka voda ter cimetovi piškoti z jogurtom. Mmm, vedno se splača iti z Milošem, ker ima vedno kakšne izgubljene zaloge hrane skrite nekje v armaturi.

Na mnogo takih popoldanskih špricev na svež luft! Slike so tokrat nekoliko skromne, ker sva kar hitela in se mi ni dalo ves čas dajati dol rukzaka.