sobota, 26. april 2008

Q-mad tedna: I Will Find You



Spet ni nedelja, je sobota :). Ampak feels like something new, in kaj je boljšega kot mističnost in transcendentalnost irske folk skupine Clannad, katerega člani so sorodniki bolj znane družinske članice, Enye. Gre za zelo pestro in tradicionalno prežeto folklorno glasbo, ki pa vsebuje nepopisane lepote...

Clannad - I Will Find You


Hope is your survival
A captive path I lead

No matter where you go
I will find you
If it takes a long long time
No matter where you go
I will find you
If it takes a thousand years

(mohican)
Nachgochema
Anetaha
Anachemowagan

No matter where you go
I will find you
In the place with no frontiers
No matter where you go
I will find you
If it takes a thousand years

(cherokee)
Hale wú yu ga I sv
Do na dio sv i
Wi ja lo sv
Ha le wú yu
Do na dlo sv

No matter where you go
I will find you
If it takes a long long time
No matter where you go
I will find you
If it takes a thousand years

No matter where you go
I will find you
In the place with no frontiers
No matter where you go
I will find you
If it takes a thousand years

No matter where you go
I will find you

sobota, 12. april 2008

Forever will I remember

Dons bom pisu o čudovitem fantu, ki sem ga spoznal 2 leti nazaj poleti 2006 na Rotary izmenjavi, ko sem bil na mladinskem kampu na Finskem. Skupaj sva 1 teden stanovala pri isti host familji, potem sva pa še skupaj bila 1 teden v mladinskem kampu.

4 mesece po tistem mi pa moj finski host pove da ga je zbil avto in je umrl. Ta finski host se je še boljš zastopu z njim in je dejansko letu na Norveško na pogreb.

Tok mladi ljudje ne bi smeli umirat :(. Sploh taki, kot je bil Andreas Omholt. Tipo je bil tko talentiran, špilal je bobne, kitaro pa še sintesajzer, da ne omenjam koliko je blo v njem energije in kašno voljo je meu ta tipo! Res smo se mel fajn. Takih ljudi je tako škoda...



Pa tole ni edin youtube-ov filmček, še dost jih je .

Vem da je 2 let staro, ampak Andreas, we still miss you!

sobota, 5. april 2008

Q-mad tedna: Shy


Mogoče ni nedejla. Je pa kumad, ki zadane raznorazne mešane občutke, sj veste, ki jih imaš tm v sebi.
Tokrat brez lyricsov, ker so v filmčku :):

Sonata Arctica - Shy

We're all addicted

Že nekaj časa mi leži na duši. Čas je, da se izpovem.

V obdobju mladosti, v obdobju, ko vsi mladi iščemo naš košček v svetu, ko se vsi upiramo odrasti in ko vsi preizkušamo svoje zmožnosti, je dandanes ena večjih polemik alkohol. Pijanci, da bežijo z realnega sveta, da si uničujejo zdravje; potem so tu odvisniki od računalnikov, ki da si uničujejo mladost... sledijo seveda zloglasni drogeraši... Dandanašnja mladina se torej res ne zna več zabavati brez odvisnosti. Pa se res lahko sploh kako drugače zabava?

Problem je, da je človek v tem prehodnem obdobju, ki je (oh kako se smilim samemu sebi) po mnenju nekaterih tako težak, pa vendar po drugi strani najbolj čudovit v življenju, odvisen. Mora namreč od nečesa biti. Nekaj ga mora držati pokonci, nekaj mu mora dajati moč, da še enkrat vstane in stopi problemom naproti. Ko odraste, se človek spremeni... Kot bi dejal Prešeren, "Navadila so butare se pleča".

V mladosti pa je drugače. Vsak je zasvojen. Slepite se, če menite, da ne. "Jaz pa ne pijem alkohola, pa še vedno uživam mladost!" Hja, povej mi, a si potem cele dneve na računalniku? A imaš resno partnerko/partnerja, katerega ljubiš bolj kot vse drugo? Ali hodiš v naravo, iskat srečo v prvinskosti? Si morda zaslepljen pristaš kakega športa ali dejavnosti? Ali pa kombinacijo vsega tega? To, dragi moji, so prav tako odvisnosti. Brez njih vam ni živeti. Razlika je le ta, da nekateri nimajo te sreče. Zato je pač rešitev druge vrste odvisnost, taka, ki jo splošno mnenje zavrača.

Ne mi govorit, da to niso take vrste odvisnosti. Pomislite, če bi za mesec, leto, morali živeti brez računalnika/partnerja/športa... Govorim seveda za obdobje mladosti. 99% sem, da bi doživeli zelo podobno krizo kot ljudje, ki nehajo kaditi ali piti alkohol.

Zato vas naprošam, vse tiste, ki menite, da "niste" odvisni: ne pomilujte kadilcev, alkoholikov, drogerašov... Seveda, pomagajte jim najti drugo srečo v življenju, tako, ki ne bo imela trajnih posledic. Ne jih pa pomilovati in zavračati, ker niste v osnovi nič boljši od njih. Pravzaprav je pomilovanje le teh eno bolj arogantnih in sebičnih dejanj, ki bi se jih lahko spomnil.

Seveda vsi stremimo k najvišji obliki odvisnosti, močni ljubezni; gre za humano in popolnoma naravno stvar. Pot do tega pa je lahko trnova in nesigurna; v takih trenutkih pa šibkejši pač posežejo po stimulantih, ki seveda v končni fazi ne prinesejo čutnega zadovoljstva. Zatorej še enkrat, "srečneži", oziroma tisti, ki ste že uresničili cilj, še enkrat: ne gledajte zviška, ter nikakor ne pomilujte ali zasmehujte ali zavračajte ostalih.

Mislim, da sem bil dovolj jasen, in da me bodo razumeli tako odvisniki kot tisti, ki pravijo, da niso odvisni.

sreda, 2. april 2008

It's on our shoulders now...

Ne vem kaj naj rečem, celo ne vem, kako naj začnem.

Samo na kratko bom povedal: priča smo skrbno pripravljenemu, načrtnemu poneumljanju ljudi, in samo na nas je, žal, breme, da to spremenimo. Starejše generacije se sicer prav dobro zavedajo, kaj se dogaja, ampak so že zaradi svoje handikapiranosti izključeni iz opcij za spremembe, nekateri pa so pač pragmatični.
Medtem ko mlajše generacije, hja... zvesto sledijo trendu poneumljanja (ne posplošujem, govorim le za večino). Edinole mi morda še uspemo zbrati zanos in požrtvovalnost, da svet rešimo. Na nas je. Vsak, ki se pretvarja drugače se slepi. Upam zgolj, da ima moja generacija vsaj še kanček tistega ognja v sebi, ki je bil tako samo po sebi umeven 20 let nazaj, danes pa supersonično bledi v praznino.