ponedeljek, 22. december 2008

I'm there ?

Po kakem mesecu ali 2 stagnacije na trdem disku sem si končno ogledal kontroverzni film o Bobu Dylanu I'm not there. In to dvakrat.


Film mi je bil všeč, pravzaprav zelo všeč. V prvo sem se izredno lovil, saj je sama metoda pripovedovanja zelo neklasična in je naše "stand and deliver" oči dejansko niso navajene. Tudi možgani ne, pravzaprav. Skozi celoten film spremljamo 6 obdobij v glasbenikovem življenju, 6 "Dylanov". Vse povezuje eden izmed njih, ko v soju belih luči zaslišanja govori o svojem življenju. Zgodba ves čas skače sem in tja, poleg tega pa ima veliko pomena simbolika in raznorazni zanimivi in pestri pristopi k snemanju, ki jih seveda ob prvem gledanju sovražiš, kasneje pa dojameš in veselo sprejmeš, saj predstavljajo odmik od klasičnih holywoodskih filmov.

Ključen povezovalni element filma je tudi glasbena podlaga. Skozi celoten film (resno, ne vem če je bilo kdaj 10 minut zaporedoma brez glasbe) se vrtijo Dylanove uspešnice, film pa se konča celo z njegovo do sedaj neobjavljeno pesmijo I'm not there, ki je eden njegovih boljših po mojem mnenju.

Tudi sama zgodba se distancira od klasičnega filma. Ni neke velike zgodbe, vse kar je je Dylanovo življenje z vsem, kar to prinaša. Na trenutke misliš, da gledaš družinsko dramo, spet drugje sem se zalotil, da razmišljam o življenju. Ja. Globoke teme skratka.


Nekaj, kar film vsekakor povzame je zeitgeist oziroma duh časa po naše. Duh Dylanovega časa, ki pa se podzavestno pravzaprav prenaša na dandanes. Spremljamo pevčevo razmišljanje na življenjski poti, ki je seveda polna kamnov in blata kot tudi zloščenih tlakovcev.


Pravzaprav mislim, da si bo film zaslužil mesto v moji stalni zbirki, tako mi je bil všeč. Lahko bi ga verjetno gledal znova in znova in vedno našel kaj novega. Svetujem ga vsem, ki imate radi dobre in globoke filme in ki vam morda ni škoda pogledati neke stvari dvakrat, da jo bolje razumete. Vsekakor pa ne filma gledat na utrujajoč dan, željan plitke zabave, kajti te ne bo in še tisto upanje v film, ki ste ga imeli, bo skopnel, da si ga ja ne boste ogledali. Pa seveda, nuja za vse navdušence nad folk glasbo :).

sreda, 3. december 2008

Hej dete!

Zakaj jokaš? Kaj ti ne pusti, da bi se igral svojo čudovito igro? Zakaj se ne moreš veseliti praznikov, tako kot vsi tvoji vrstniki? Kaj te tare, zakaj si tako žalosten? Mraz je, na, obleci si tole jakno. Povej mi, nikomur ne bom izdal skrivnosti.

Samo stal je tam, sam, v dežju, in nikogar ni bilo ,da bi mu pomagal. Da bi odgnal strah in prinesel upanje. Da bi priklical pozabo nad stvari, ki jih odrasli niso doživeli. Da bi mu prebarvali življenje na novo, v odtenek zelene; kaj zelene, kakršnakoli živa barva bi bila na mestu namesto te težke sivine. In črnine.

Ves je moker, premražen. Kot kaka satirična podoba vojaka Švejka se drži naramnic svojega nahrbtnika, ki je že ves moker, in žalostno zre naprej. Hlipa. Pa vendar stoji pokončno. Nič ga ne more zmotiti, saj ni nič tako (ne)pomembno, tako kruto, tako hudo, kot je njegova preteklost. Njegovi doživljaji, ki bolje, da nikoli ne ugledajo luč sveta.

Na začetku življenjske poti, pa ne bi moglo biti slabše. Morda si celo želi smrti... Stran z s(r)amoto, trpljenjem in žalostjo, ki ga bo večno opominjala, večno bo zaznamovan, očrnjen. Nihče ga ne bo sprejel takega, kot je.

Idealen svet ne obstaja, ljudje so pusti in ko se zasliši grom in se zabliska, kaže, da je upanje v njem za vedno zamrlo. Kot težak dež, ki lije iz nizkih oblakov, pritiska obup. Je kdo, ki bi iztegnil roko? Je kdo, ki bo šel ven na dež in ga vzel pod streho? Je kdo?

Še vedno dežuje. Še močneje kot prej. V bližini se sliši narasla reka; še malo, pa bo prestopila bregove. A otroka ni več. Izginil je, kot piš vetra. Le nebo toči svoje neskončne solze, ki se na umazanem asfaltu mešajo z njegovimi.