Kingdom of Heaven

Ko smo šli z gimnazijo gledat ta film nekaj let nazaj (to je bilo leta 2005, sodeč po izidu) nad filmom nisem bil preveč navdušen. Tisto je bilo že tako ali tako obdobje epskih zgodovinskih spektaklov, začenši z Gladiatorjem, Trojo, Aleksandrom in tako dalje. Gladiator mi je bil kot film všeč; menim, da je imel to, kar film zelo dobro umesti v zvrst spektakla, in Gladiatorju je to uspelo. Režiser Gladiatorja se je nato posvetil temu filmu, in kot sem že omenil, me sprva ni presunil. Zgodba se mi je zdela enostavno preveč luknjasta, da skorajda ni imela nekega smisla, in s tem je film izgubil skoraj celoten pomen.

No, nekaj časa nazaj sem na stvar naletel naključno in slišal precej hvale na račun Director's Cuta filma, ki je baje popolno nasprotje kinematografske različice. In po ogledu se moram strinjati.

Na račun tistih 45 minut film pridobi toliko na vsebini, zgodbi, karakternem razvoju in preprosto sporočilu da lahko z gotovostjo trdim, da je Kingdom of Heaven Director's Cut povsem drug film. Še režiser sam, Ridley Scott, je dejal, da je kinematografska verzija filma pravzaprav le napovednik za Director's Cut. Sicer nisem strokovnjak na področju, vendar ta verzija filma vsekakor spada med prvence srednjeveških spektaklov in srednjeveških filmov sploh, pred kakršnekoli Ivane Orleanske, Braveheart ipd. (seveda na moji lestvici)

Pa poglejmo: zgodba se odvija deloma v Evropi, Franciji, večinoma pa na Bližnjem Vzhodu v času križarskih vojn, natančneje nekje v 90. letih 12. stoletja. Orlando Bloom igra glavnega junaka, ki gre v Jeruzalem iskat odpuščenje za svoje grehe kot tudi novo življenje, saj v Franciji po izgubi žene in umoru nima več kaj iskati (v ozadju je precejšen del zgodbe, ki v običajni različici sploh ni razložen); vitez Godfrey ga na smrtni postelji imenuje za svojega naslednika.


S 45 dodatnimi minutami je film krepko pridobil na karakternem razvoju samega Baliana. Žal je tudi v razširjeni različici tako, da Orlando Bloom ni najbolj avtentičen vitez. Igra povprečno, vendar to precej škodi filmu; pravzaprav ne pomnim, da bi Orlandu kakšna vloga res ustrezala, z izjemo Gospodarja Prstanov. So pa na srečo drugi igralci naredili izkušnjo še vedno precej prijetno in zelo profesionalno zaigrano. Eva Green mi je igrala dobro že v Casino Royale, vendar tu blesti. Vloga je narejena zanjo, tako vizualno kot karakterno, in z DC različico močno pridobi na svoji zgodbi, svojih ambicijah ter dobi popolnoma zadovoljivo karakterno globino. Prav tako je njen brat, gobavi kralj Baldwin IV, zaigran perfektno. Še bolj tako, ker igralca pravzaprav niti enkrat ne vidimo, ker nosi ves čas masko. Tudi David Thewlis kot neimenovani vitez, ki junaka spremlja in v kritičnih trenutkih postreže z preprostimi resnicami, je odličen. Prav tako Jeremy Irons kot Raymond. Svaka čast pa tudi Ghassanu Massoudu, sirijskemu igralcu, ki mu uspe predstaviti lik Saladina natanko takšnega, kot sem si ga sam predstavljal. Morda je to le moj primer, vendar je zaigran perfektno.


Soundtrack se seveda ne razlikuje preveč od kinematografske verzije, vendar je glasba kot se za spektakel zagre na mestu. Prav tako moram omeniti, da so vojne scene in boj v filmu prikazani res le tam, kjer morajo biti. Niti ena scena ni bila odvečna in je imela spodoben pomen. Tudi pretiravanja s CGIjem ni, v bistvu mislim, da je bilo CGIja samo za okus, pa pač tistih nekaj prizorov o obleganju Jeruzalema. Ridley Scott je, kot kaže, res "pogruntal" žanr spektakla - dogajanje je epsko, vendar ne neosebno; in celoten film je, kar se tiče dela s kamerami, posnet čudovito; od izrezov do kompozicij mu tu nimam ničesar očitati.

Film prav tako zelo izrazito izpostavlja goro motivov, ki imajo smisel le v DC - večen boj med krščani in Islamom za Jeruzalem, ki je sveto mesto in pomeni cilj kot tudi breme vsem na obeh straneh; kristjanskih Templarjev ki želijo vojno zaradi dobička in ozemlja; duhovnika, ki bi pobegnil iz mesta, pokol ljudstva pa označil kot "božjo voljo". Na sploh je v filmu zelo dobro izpostavljeno celotno vprašanje vere in izkrivljanja verskih naukov. In tukaj se znajde majhen človek, kovač v Franciji, a popoln, pošten baron na Bližnjem Vzhodu. Prav tako je na preizkušnji njegova moraliteta, ki se ji kot junak ne odpove (tukaj Orlando deluje zelo plastično - awa) navkljub pohlepu vsenaokrog. Zelo jasno je tudi spoznanje da kristjani niso hoteli miru, ki ponazarja naslov filma - "Kingdom of Heaven", kraljestvo, kjer bi ljudje vseh ver živeli v sožitju, ki je cilj prerano zaznamovanega kralja Baldwina in majnhnega kroga poštenih vitezov; seveda na koncu zmaga človeški pohlep, vendar ne, preden junak reši ljudstvo pred pokolom in se nato, kot v mnogo zgodbah, umakne.


Nebeško kraljestvo (Director's Cut) je film, ki pristno približa Križarske vojne ter globino konflikta za njim, vendar razočara s povprečno igro glavnega junaka. Navkljub vsemu priporočam ogled kot dober spektakel (precej boljši od Troje in Aleksandra imo) ter navkljub precejšnji zgodovinski svobodi ljubiteljem srednjega veka (kot sem jaz). Film ima na moji polici mesto med spektakli kot so Gladiator, Braveheart in podobnimi.

Fucbal vol. 2

No, pa smo doživeli pravi fucbalski spektakel. Po kar nekaj letih, čeprav sem žal navkljub mojemu velikemu interesu za žogobrc datum pozabil. No, šalo na stran, zadnjič sem lurkal po fejstbuku in zasledil kar precej veliko evforijo glede fuzbala generično kot tudi nekaj kritik na moj odgovor Kordišu (ki je želel zmago Rusije), ki se je glasil "I don't give a rat's hat tbh".

Naj obrazložim to trditev še enkrat: I don't give a RAT's HAT. Da ne bo pomote.

No, kakorkoli, obtožili so me veleizdaje in pajdašenja z državnimi sovražniki (ne, sj se hecam no), ampak vseeno sem globoko v sebi začutil glas, ki pravi, naj se obrazložim. Da me nacionalna raja žogobrcoljubov ne potepta v prah :).

Zdaj ko je tekme konec, lahko mirno čestitam našim nogometašom za uspeh. Tekme nisem gledal, zato se bom vzdržal pljuvanju po sodnikih, nacionalnih interesih ter komentiranju whatsoever. V mojem malem idealnem svetu (no, tako pravijo mediji he he) so naši nogometaši pač zmagali zaradi boljše igre. In se uvrstili na svetovno prvenstvo. Bravo, fantje.

Vendar se tu moje navdušenje zelo hitro skrči. Morda je problem v meni, vendar vsekakor ne občutim neke evforije zaradi uvrstitve. Ves kaos, denar in evforija pogosto preveč nacionalno obarvanih derbijev, ki se zelo kmalu sprevržejo v mačistično, živalsko merjenje narodnostnega ponosa in nečednih vrlin mi je pač precej odvratno. Šport cenim kot kompetitivno disciplino, ki združuje in krepi tako človeka kot narode. Ne pa potencira narodno zavest in protinarodno sovraštvo.

Seveda se čutim ponosnega, ko Slovenci dosegamo lepe uspehe na mednarodnih tekmovanjih. Vendar je to tudi to. Ne čutim potrebe, da bi "ubiu ustaša" ali "razmadafakal žabca" ali karkoli. Če so drugi boljši to vzamem kot dejstvo. Če so sodniki "nepošteni" vzamem to kot del športa. Ker če bi se spustil na nivo teorij zarote in podkupnin tako ali tako nima smisla več gledati... Zato se tudi ob gledanju športa (običajno ne ravno žogobrc) moram vedno večkrat spustiti na popolnoma individualni nivo posameznega športnika, da lahko zadevo res cenim. Pri timskih športih je namreč team tako atraktivnost kot mašilo.

Naj nazadnje povem da tudi cenim vse športnike, tudi nekonvencionalne (ala Humar), ki imajo sposobnost za sabo potegniti tako maso ljudi. Vendar bi bilo bolje da se nacionalni razgreteži izgubijo nazaj v svoje kolibe. In, če jim je volja, igrajo pok ta pok med seboj.

Nacija

Morda mi boste dejali, da še nikoli nisem stopil v ta svet. Da je pravzaprav čudno, da se mi je to prvič zgodilo šele pri 20. Morda pa sem se tega v vsej mogočnosti šele zdaj resno zavedel. Govora je namreč o navijačih.

Naj za začetek omenim, da sem že bil na tekmah - hokej, košarka, odbojka,... Vendar priznam, da zaradi moje nezainteresiranosti še nisem obiskal nobene fuzbalske tekme - pa vendar menim, da to ne bi smel biti poglavitni razlog za mojo ogorčenost.

Kakorkoli, zgodilo se je takole: danes se vračam s fotografskega tečaja s Prešernovega trga, ko že na Miklošičevi srečam 2 oklepljena avtomobila policistov (v neprebojnih jopičih s čeladami in pendreki), ki so ravnokar uživali ob kebabu. Okej, si rečem in grem naprej. Ko pridem do železniške postaje je seveda tam cela vojska policijskih vozil, kupi kombijev ter na goro policistov - vsi seveda v "bojni" opremi. V tem trenutku sem pomislil, ali so bili za danes napovedani kakšni shodi ali kaj takega. Grem do perona za vlak proti Jesenicam, in nasproti je vlak brez oznake, na katerem piše poseben prevoz, nanj pa se že vkrcava eskadron policistov, ki pregledujejo vagone.

No, čez kakih 10 minut se mi le posveti zakaj je toliko policistov - kakopak je razlog banalen - fuzbal. Zasliši se vedno glasnejše skandiranje in kmalu v spremstvu policistov skozi glavni vhod prikoraka grupa kakih 80 v zeleno oblečenih osebkov (ha, Green Dragons?) ki se čez pol Ljubljane derejo "Ubij Štajerca! Ubij Štajerca!" in to ponavljajo.

V tem trenutku mi je postalo slabo... Saj ni dovolj da je že tako veliko kriminala, oni so dejansko (ali pa se spustijo) na tako živalski nivo... Tega pač ne morem razumeti. Da morajo Slovenske Železnice posoditi poseben vlak, ki gre v Maribor, policija pa prispevati levji delež policistov, da bodo ti primitivni, napiti osebki šli v Maribor in tam po možnosti (poleg običajnih pretepov s tamkajšnjimi enakimi, le drugače usmerjenimi fanatiki) še koga napadli, kaj zakurili oziroma celo kakšnega nedolžneža ubili.

Ne morem razumeti, kako se taki ljudje lahko spustijo na tak nivo - pa saj je bilo podobno, ko sem šel na hokejsko tekmo Jesenice - Ljubljana z kolegico in njenim očetom, ki je precej čustven glede Jesenic. In sem že tam bil presenečen, na kako nizkoten nivo se je bil pripravljen spustiti za nekaj žaljivk, podprtih z dozo alkohola.

Povejte mi, ali je to v meni? Ali je naravno, da se človek enkrat mesečno hoče napiti in stepsti z lastnim sodržavljanom?

Samo ne mi rečt da je to del športne vročice/vneme or something. Upam da mi ne rečete tega, ker tega enostavno ne sprejemam. Verjamem, da smo se ljudje sposobni dvigniti nad tak nivo. Otherwise we're a really sorry lot of lads.

My to-do concert list

Ne vem če je ta objava bolj pomembna zame ali za potencialnega bralca, vendar moram nekam napisati, katere koncerte moram (in nekatere čim prej, glede na starost glasbenikov!) nujno obiskati preden stvar razpade.

-Arctic Monkeys
-Blackmore's Night
-Bob Dylan
-Clannad
-Damien Rice
-Flogging Molly
-Joan Baez
-Joan Osborne
-Katie Melua
-Metallica
-Queen
-Slon in Sadež
-Sonata Arctica
-The White Stripes
-Therion
-Wolfmother
-Zeromancer
-Eric Clapton
-Mark Knopfler

Pa verjetno še čuda drugih ki jih nimam v glavi :).

Time passing by

Ja fak, ne morem verjet kako hitro bo telih počitnic konec. Naj vam na kratko razložim, kako so zgledale moje počitnice leto in 2 leti nazaj. Pred dvemi leti sem srečno končal 3. letnik gimnazije, se nato podal v Nemčijo na izmenjavo za 2 tedna, nato sem cca 1 mesec delal v Iskratelu kot sistemec (in bil seveda sam doma ^^), nato pa še k fotru na jadrnico. All in all, happy stuff, predvsem tisto biti sam doma. Prvo leto se tudi nisem preveč udomačil v Iskratelu, si doma skoraj vsak dan kuhal ipd. No ja, vsaj kuhati sem se naučil. Lansko leto je bilo bolj in manj pestro. Prvo kot prvo sem imel narejen vozniški izpit, kar je pomenilo evolucijo v mojem transportu na šiht. Bil sem ekstremno svoboden, poleg tega pa to leto nisem šel na nobeno izmenjavo, torej sem bil sam doma skoraj 2 meseca. Matr je blo dobr. V tem času nisem doma organiziral niti enega žura, sem pa pridno šihtal, počel kup dejavnosti in (predvsem proti koncu) presneto gikal. Dolgo v noč. But hey, it wasn't that bad.

Tako nas pot pripelje do letos. Letos, ko čez 4 dni v lastni režiji odrinemo na Škotsko, letos, ko bom sam doma morda cel mesec, vsekakor pa ne več, in letos, ko imam dejansko precej bolj resen job (no, 2 joba). Kar ne morem verjeti, da v soboto letimo na Škotsko. Veselim se kot otrok nove igrače, to je jasno. Sej veste kakšen narava freak sem, in Škotska je v tem kronski dragulj, vsaj po pričevanjih mnogih. In sem presneto ponosen, da mi je ratalo zangažirat Niko in Suskota, da smo zadevo izpeljali, oziroma jo bomo. Namreč, v začetku je bila to le ideja, porojena ob nekem pijanskem večeru naše klape (matr smo se dobr mel!). No, meni se je zdela super tudi po iztreznitvi, tako da sem moril dokler nismo sprva naročili letalskih kart, nato pa uredili detajle.

Ko pridem s Škotske bom en teden doma, nato pa hop nazaj na letalo, a tokrat za Turčijo. Kjer bom s fotrom nekaj več kot 2 tedna, in se domov vračam mislim da 5. septembra. Nato pa naprej delat, vendar se v popoldanskih urah nameravam posvetiti še zadnjemu izpitu, ki ga imam letos (zakaj ga nisem naredil v prvem roku!??!). Skratka, počitnice se bodo nekako iztekle.

Zadnji mesec (julij) pa je minil kot iz šusa. Skoraj vsako popoldne se je kaj dogajalo, tako da so bili morda 3, 4 večeri, da sem v miru malce pogikal (za razliko od lani, ko je bilo to 4 na teden). No, ne da se pritožujem, samo nostalgija me daje, as usual.

Pa vendar, navkljub razočaranju nad počitnicami, I feel good. Dunno why, I feel anxious, curious, and a little frightened. We'll see what time brings.

Polovični princ

Po dolgem času sem spet šel v kino. Tokrat je bil na sporedu 6. del Harryja Potterja, ki se v kinu vrti ravno kak teden. Evforiji ob izidu sem se tako izognil, zamudil pa nisem ničesar. Šesti del Harryja namreč po mojem mnenju daleč zaostaja za 5. delom in 4. delom, ki so bili veliko boljši v skoraj vseh pogledih.

Ne vem ali je problem v tem, da knjiga s 6. delom dejansko preide v področje "literature za odrasle" in je tako mnogo težja za interpretacijo (blame režiser!), ali so igralci dejansko od tu naprej obupni. Srčno upam na prvo možnost, saj so do zdaj igrali spodobno, če že ne odlično. V obeh primerih je imel režiser težko nalogo; tega ne zanikam. V šestem delu se knjiga znebi še tistih nekaj otroških lastnosti in postane bolj moralna, temačna, in, vsem Potter-haterjem navkljub, bolj resna.

Začnimo s Harryjem. Daniel Radcliffe ga je, kot vedno, odigral odlično. Igralec kot tak mi ni preveč všeč, vendar mu moram priznati, da je dober igralec. In je odigral svojo vlogo perfektno. Za njegova spremljevalca pa je zgodba drugačna.

O Emmi Watson resnično ne vem, kaj naj si mislim. Do sedaj menim, da je odigrala Hermiono precej dobro. S tem mislim do in vključujoč z 5. delom. Piflarka, ki počasi odrašča in je (tukaj moram priznati, da stvar ne sledi knjigi) v zadnjih letih postala precej seksi. Vendar to rees ni vse. Hermiono v 6. delu igra plehko, na trenutke preveč otročje; upam, da je kriv režiser (vso tisto girly jokanje, oh in sploh in cmok, potem pa kakšna pocukrana enovrstičnica - njeno objemanje Ronove roke, ko se ta zastrupi, in ves kader, je naravnost za kozlat), ker me drugače resno skrbi njena prihodnost. Ne predstavljam si je namreč v resni drami. No ja, predstavljam si jo... objokan obraz, ipd. To obvlada in odlično zaigra. Ampak come on, najstniški dvogovori kjer ne veš a bi se smejal ali jokal... To me je ekstremno zmotilo pri filmu.

Celoten odnos Ron - Hermiona je prikazan napačno... kot da bi Hermiona bila do konca zatreskana, pa še to s pridihom girly teenage love romance. Sorry, ampak she's just not like that. Lavender je taka, in je v filmu tako tudi prikazana (in to konkretno pretirano), but not Hermione. Res ne. Mejbi je na trenutke taka, vendar ne skozi cel film. Kot da bi cel film iskala vlogo. Oziroma vprašanje, če je režiser vedel, kakšna čustva naj igra.

On the other hand je odnos Harry - Ginny prikazan okej. Ginny je igrala ok, Harry kot sem rekel odlično. Pa vendar je odnos preveč teeny... samo da je tukaj stvar na občutno nižjem nivoju. Všeč mi je tudi to, da za Ginny niso izbrali starlete z stewardeškim outlookom. Fits the book well.

O igranju Rona sem bil nekako semi-zadovoljen. Menim pa, da bi Rupert lahko stvar odigral precej bolje. Ampak v redu.

Zdaj pa k zadnji napaki filma, ki ni najhujša, je pa prav tako opazna. Kot pravim, najbolj me je zmotilo to, da se film išče - nekaj med resnim filmom in teeny inzulinom; v 5. delu so vsaj bitke pa eksplozije - aja, da ne omenjam da niti enkrat ne pokaže Mrlakensteina... I mean come on, sj se strinjam da ni nujno da igra glavno vlogo, sam glavni protagonist, pa ni omembe. To v bistvu pove vse o filmu, ki sam ne ve, kaj naj bi bil.

Torej, gre za inkonsistentnost z knjigo. Načeloma nisem freak in se ne derem krivoverstvo če si film prilagodi kak dogodek ali celo kakega ustvari. Če je tam razlog. V temu filmu je kup scen, kjer ni razloga, da bi notri metali lastne domisleke. Na primer takoj na začetku, Harry flirta z eno kelnarcu na podzemni... wtf... Stvar nima niti ene vrednosti za dogajanje... Niti ene! In še kar je tam. Potem napad na bajto Weaslyjev in podobno. Sploh ne pokaže odnosa Lupin - Tanga. In tako naprej.


Film, ki bi moral biti poln čustev (okej, nisem se jokal ob knjigi, priznam pa da je žalostna in te potegne) tako rata plehek. Edinkrat, ko sem občutil neko žalost je bilo na koncu, pa še to zaradi Harryja in Ginny. Edinadva dajeta vtis da sta res žalostna in kako se imata zares rada. Poglejmo Hermiono - o joj, solzica mi teče po licu. Jaz bi v tem kadru z veseljem dal, da jo Ron objame (kolikor se spomnem se je tle začel že kao njun relationship - correct me if I'm wrong). Na koncu se prov vidi ko ene minuto stojijo vsi žalostni, Ron stopi med Harryja in Hermiono, hej I was dying that he'd at least hug her... Ne, seveda ne. Drži roke v žepih.
Če ne bi bilo Ginny (nice acting to be honest!) in Harryja ne vem kako bi sploh našel kako pozitivno stvar. Je pa vsebina knjige dovolj za nekaj soap oper. Raje bi gledal soap opero (pač sm frik na take ekscese) kot pa film ki resnično ne ve, kaj je. Ki nima duše. Ki je verjetno res narjen samo za to, da polni dvorane.

Sorry Polkrvni Princ, ampak si najslabši Harry Potter do sedaj, pa čeprav bi moral biti najboljši (zame se knjige stopnjujejo po kakovosti). Vsekakor je težak izziv za režiserja, ampak dejansko ne veš kaj je v filmu... Mimo tebe gre, in pol filma ne veš, kaj so s tem mislili. Vsaj jaz sem se počutil tako.

No, pa sm "ta prav bruc", zadnji čas

Hm, no al pa tud ne. Baje morš za pravega bruca izpolniti 3 kriterije:
-dobiti 10-ko
-rukniti izpit
-opraviti telesni pregled pri brucki
-opraviti telesni pregled pri absolventki

No, prvima dvema kriterijoma sem ugodil, danes sem namreč ruknil prvi izpit. Pa ne bi zdaj o tem zakaj, recimo samo, da mi čist paše. In da ga bom že opravil septembra. In da sem zdaj frej za 2 meseca. In da me preveč resno ne gane. Namreč, počitnice so jako v redu stvar.

Pa vendar, kot kaže v lajfu ne bom pravi bruc, vsaj če ta stvar traja 1 leto. Pogoje za vpis v 2.letnik imam narejene, tako da naslednje leto ne bom več bruc. Edina opcija je, da se mi to poletje strga, v 2 mesecih zamenjam 2 babnci od katerih bi bla ena brucka ena pa absolventka (hja, 1 mesec za vsako hmm) IN mi v tem času rata pri obeh telesni pregled, karkolo bi to lahko bilo. Mislim da je stvar še vedno bolj blizu "busted" kot pa "plausible". Kaj pa vem.

Tako da ja, ne glede na rezultate in podobno, začenja se poletje. Z veliko in še več dela ter veliko in še več zabave. Mnja. Feels good so far!

Prava žurka pa se seveda začne v petek, ko odpeljem še mati na letališče, da bodo šli do očeta za cel mesec. Jaz bom pa, revček kot sem, ostal doma.