Nacija

Morda mi boste dejali, da še nikoli nisem stopil v ta svet. Da je pravzaprav čudno, da se mi je to prvič zgodilo šele pri 20. Morda pa sem se tega v vsej mogočnosti šele zdaj resno zavedel. Govora je namreč o navijačih.

Naj za začetek omenim, da sem že bil na tekmah - hokej, košarka, odbojka,... Vendar priznam, da zaradi moje nezainteresiranosti še nisem obiskal nobene fuzbalske tekme - pa vendar menim, da to ne bi smel biti poglavitni razlog za mojo ogorčenost.

Kakorkoli, zgodilo se je takole: danes se vračam s fotografskega tečaja s Prešernovega trga, ko že na Miklošičevi srečam 2 oklepljena avtomobila policistov (v neprebojnih jopičih s čeladami in pendreki), ki so ravnokar uživali ob kebabu. Okej, si rečem in grem naprej. Ko pridem do železniške postaje je seveda tam cela vojska policijskih vozil, kupi kombijev ter na goro policistov - vsi seveda v "bojni" opremi. V tem trenutku sem pomislil, ali so bili za danes napovedani kakšni shodi ali kaj takega. Grem do perona za vlak proti Jesenicam, in nasproti je vlak brez oznake, na katerem piše poseben prevoz, nanj pa se že vkrcava eskadron policistov, ki pregledujejo vagone.

No, čez kakih 10 minut se mi le posveti zakaj je toliko policistov - kakopak je razlog banalen - fuzbal. Zasliši se vedno glasnejše skandiranje in kmalu v spremstvu policistov skozi glavni vhod prikoraka grupa kakih 80 v zeleno oblečenih osebkov (ha, Green Dragons?) ki se čez pol Ljubljane derejo "Ubij Štajerca! Ubij Štajerca!" in to ponavljajo.

V tem trenutku mi je postalo slabo... Saj ni dovolj da je že tako veliko kriminala, oni so dejansko (ali pa se spustijo) na tako živalski nivo... Tega pač ne morem razumeti. Da morajo Slovenske Železnice posoditi poseben vlak, ki gre v Maribor, policija pa prispevati levji delež policistov, da bodo ti primitivni, napiti osebki šli v Maribor in tam po možnosti (poleg običajnih pretepov s tamkajšnjimi enakimi, le drugače usmerjenimi fanatiki) še koga napadli, kaj zakurili oziroma celo kakšnega nedolžneža ubili.

Ne morem razumeti, kako se taki ljudje lahko spustijo na tak nivo - pa saj je bilo podobno, ko sem šel na hokejsko tekmo Jesenice - Ljubljana z kolegico in njenim očetom, ki je precej čustven glede Jesenic. In sem že tam bil presenečen, na kako nizkoten nivo se je bil pripravljen spustiti za nekaj žaljivk, podprtih z dozo alkohola.

Povejte mi, ali je to v meni? Ali je naravno, da se človek enkrat mesečno hoče napiti in stepsti z lastnim sodržavljanom?

Samo ne mi rečt da je to del športne vročice/vneme or something. Upam da mi ne rečete tega, ker tega enostavno ne sprejemam. Verjamem, da smo se ljudje sposobni dvigniti nad tak nivo. Otherwise we're a really sorry lot of lads.

My to-do concert list

Ne vem če je ta objava bolj pomembna zame ali za potencialnega bralca, vendar moram nekam napisati, katere koncerte moram (in nekatere čim prej, glede na starost glasbenikov!) nujno obiskati preden stvar razpade.

-Arctic Monkeys
-Blackmore's Night
-Bob Dylan
-Clannad
-Damien Rice
-Flogging Molly
-Joan Baez
-Joan Osborne
-Katie Melua
-Metallica
-Queen
-Slon in Sadež
-Sonata Arctica
-The White Stripes
-Therion
-Wolfmother
-Zeromancer
-Eric Clapton
-Mark Knopfler

Pa verjetno še čuda drugih ki jih nimam v glavi :).

Time passing by

Ja fak, ne morem verjet kako hitro bo telih počitnic konec. Naj vam na kratko razložim, kako so zgledale moje počitnice leto in 2 leti nazaj. Pred dvemi leti sem srečno končal 3. letnik gimnazije, se nato podal v Nemčijo na izmenjavo za 2 tedna, nato sem cca 1 mesec delal v Iskratelu kot sistemec (in bil seveda sam doma ^^), nato pa še k fotru na jadrnico. All in all, happy stuff, predvsem tisto biti sam doma. Prvo leto se tudi nisem preveč udomačil v Iskratelu, si doma skoraj vsak dan kuhal ipd. No ja, vsaj kuhati sem se naučil. Lansko leto je bilo bolj in manj pestro. Prvo kot prvo sem imel narejen vozniški izpit, kar je pomenilo evolucijo v mojem transportu na šiht. Bil sem ekstremno svoboden, poleg tega pa to leto nisem šel na nobeno izmenjavo, torej sem bil sam doma skoraj 2 meseca. Matr je blo dobr. V tem času nisem doma organiziral niti enega žura, sem pa pridno šihtal, počel kup dejavnosti in (predvsem proti koncu) presneto gikal. Dolgo v noč. But hey, it wasn't that bad.

Tako nas pot pripelje do letos. Letos, ko čez 4 dni v lastni režiji odrinemo na Škotsko, letos, ko bom sam doma morda cel mesec, vsekakor pa ne več, in letos, ko imam dejansko precej bolj resen job (no, 2 joba). Kar ne morem verjeti, da v soboto letimo na Škotsko. Veselim se kot otrok nove igrače, to je jasno. Sej veste kakšen narava freak sem, in Škotska je v tem kronski dragulj, vsaj po pričevanjih mnogih. In sem presneto ponosen, da mi je ratalo zangažirat Niko in Suskota, da smo zadevo izpeljali, oziroma jo bomo. Namreč, v začetku je bila to le ideja, porojena ob nekem pijanskem večeru naše klape (matr smo se dobr mel!). No, meni se je zdela super tudi po iztreznitvi, tako da sem moril dokler nismo sprva naročili letalskih kart, nato pa uredili detajle.

Ko pridem s Škotske bom en teden doma, nato pa hop nazaj na letalo, a tokrat za Turčijo. Kjer bom s fotrom nekaj več kot 2 tedna, in se domov vračam mislim da 5. septembra. Nato pa naprej delat, vendar se v popoldanskih urah nameravam posvetiti še zadnjemu izpitu, ki ga imam letos (zakaj ga nisem naredil v prvem roku!??!). Skratka, počitnice se bodo nekako iztekle.

Zadnji mesec (julij) pa je minil kot iz šusa. Skoraj vsako popoldne se je kaj dogajalo, tako da so bili morda 3, 4 večeri, da sem v miru malce pogikal (za razliko od lani, ko je bilo to 4 na teden). No, ne da se pritožujem, samo nostalgija me daje, as usual.

Pa vendar, navkljub razočaranju nad počitnicami, I feel good. Dunno why, I feel anxious, curious, and a little frightened. We'll see what time brings.

Polovični princ

Po dolgem času sem spet šel v kino. Tokrat je bil na sporedu 6. del Harryja Potterja, ki se v kinu vrti ravno kak teden. Evforiji ob izidu sem se tako izognil, zamudil pa nisem ničesar. Šesti del Harryja namreč po mojem mnenju daleč zaostaja za 5. delom in 4. delom, ki so bili veliko boljši v skoraj vseh pogledih.

Ne vem ali je problem v tem, da knjiga s 6. delom dejansko preide v področje "literature za odrasle" in je tako mnogo težja za interpretacijo (blame režiser!), ali so igralci dejansko od tu naprej obupni. Srčno upam na prvo možnost, saj so do zdaj igrali spodobno, če že ne odlično. V obeh primerih je imel režiser težko nalogo; tega ne zanikam. V šestem delu se knjiga znebi še tistih nekaj otroških lastnosti in postane bolj moralna, temačna, in, vsem Potter-haterjem navkljub, bolj resna.

Začnimo s Harryjem. Daniel Radcliffe ga je, kot vedno, odigral odlično. Igralec kot tak mi ni preveč všeč, vendar mu moram priznati, da je dober igralec. In je odigral svojo vlogo perfektno. Za njegova spremljevalca pa je zgodba drugačna.

O Emmi Watson resnično ne vem, kaj naj si mislim. Do sedaj menim, da je odigrala Hermiono precej dobro. S tem mislim do in vključujoč z 5. delom. Piflarka, ki počasi odrašča in je (tukaj moram priznati, da stvar ne sledi knjigi) v zadnjih letih postala precej seksi. Vendar to rees ni vse. Hermiono v 6. delu igra plehko, na trenutke preveč otročje; upam, da je kriv režiser (vso tisto girly jokanje, oh in sploh in cmok, potem pa kakšna pocukrana enovrstičnica - njeno objemanje Ronove roke, ko se ta zastrupi, in ves kader, je naravnost za kozlat), ker me drugače resno skrbi njena prihodnost. Ne predstavljam si je namreč v resni drami. No ja, predstavljam si jo... objokan obraz, ipd. To obvlada in odlično zaigra. Ampak come on, najstniški dvogovori kjer ne veš a bi se smejal ali jokal... To me je ekstremno zmotilo pri filmu.

Celoten odnos Ron - Hermiona je prikazan napačno... kot da bi Hermiona bila do konca zatreskana, pa še to s pridihom girly teenage love romance. Sorry, ampak she's just not like that. Lavender je taka, in je v filmu tako tudi prikazana (in to konkretno pretirano), but not Hermione. Res ne. Mejbi je na trenutke taka, vendar ne skozi cel film. Kot da bi cel film iskala vlogo. Oziroma vprašanje, če je režiser vedel, kakšna čustva naj igra.

On the other hand je odnos Harry - Ginny prikazan okej. Ginny je igrala ok, Harry kot sem rekel odlično. Pa vendar je odnos preveč teeny... samo da je tukaj stvar na občutno nižjem nivoju. Všeč mi je tudi to, da za Ginny niso izbrali starlete z stewardeškim outlookom. Fits the book well.

O igranju Rona sem bil nekako semi-zadovoljen. Menim pa, da bi Rupert lahko stvar odigral precej bolje. Ampak v redu.

Zdaj pa k zadnji napaki filma, ki ni najhujša, je pa prav tako opazna. Kot pravim, najbolj me je zmotilo to, da se film išče - nekaj med resnim filmom in teeny inzulinom; v 5. delu so vsaj bitke pa eksplozije - aja, da ne omenjam da niti enkrat ne pokaže Mrlakensteina... I mean come on, sj se strinjam da ni nujno da igra glavno vlogo, sam glavni protagonist, pa ni omembe. To v bistvu pove vse o filmu, ki sam ne ve, kaj naj bi bil.

Torej, gre za inkonsistentnost z knjigo. Načeloma nisem freak in se ne derem krivoverstvo če si film prilagodi kak dogodek ali celo kakega ustvari. Če je tam razlog. V temu filmu je kup scen, kjer ni razloga, da bi notri metali lastne domisleke. Na primer takoj na začetku, Harry flirta z eno kelnarcu na podzemni... wtf... Stvar nima niti ene vrednosti za dogajanje... Niti ene! In še kar je tam. Potem napad na bajto Weaslyjev in podobno. Sploh ne pokaže odnosa Lupin - Tanga. In tako naprej.


Film, ki bi moral biti poln čustev (okej, nisem se jokal ob knjigi, priznam pa da je žalostna in te potegne) tako rata plehek. Edinkrat, ko sem občutil neko žalost je bilo na koncu, pa še to zaradi Harryja in Ginny. Edinadva dajeta vtis da sta res žalostna in kako se imata zares rada. Poglejmo Hermiono - o joj, solzica mi teče po licu. Jaz bi v tem kadru z veseljem dal, da jo Ron objame (kolikor se spomnem se je tle začel že kao njun relationship - correct me if I'm wrong). Na koncu se prov vidi ko ene minuto stojijo vsi žalostni, Ron stopi med Harryja in Hermiono, hej I was dying that he'd at least hug her... Ne, seveda ne. Drži roke v žepih.
Če ne bi bilo Ginny (nice acting to be honest!) in Harryja ne vem kako bi sploh našel kako pozitivno stvar. Je pa vsebina knjige dovolj za nekaj soap oper. Raje bi gledal soap opero (pač sm frik na take ekscese) kot pa film ki resnično ne ve, kaj je. Ki nima duše. Ki je verjetno res narjen samo za to, da polni dvorane.

Sorry Polkrvni Princ, ampak si najslabši Harry Potter do sedaj, pa čeprav bi moral biti najboljši (zame se knjige stopnjujejo po kakovosti). Vsekakor je težak izziv za režiserja, ampak dejansko ne veš kaj je v filmu... Mimo tebe gre, in pol filma ne veš, kaj so s tem mislili. Vsaj jaz sem se počutil tako.

No, pa sm "ta prav bruc", zadnji čas

Hm, no al pa tud ne. Baje morš za pravega bruca izpolniti 3 kriterije:
-dobiti 10-ko
-rukniti izpit
-opraviti telesni pregled pri brucki
-opraviti telesni pregled pri absolventki

No, prvima dvema kriterijoma sem ugodil, danes sem namreč ruknil prvi izpit. Pa ne bi zdaj o tem zakaj, recimo samo, da mi čist paše. In da ga bom že opravil septembra. In da sem zdaj frej za 2 meseca. In da me preveč resno ne gane. Namreč, počitnice so jako v redu stvar.

Pa vendar, kot kaže v lajfu ne bom pravi bruc, vsaj če ta stvar traja 1 leto. Pogoje za vpis v 2.letnik imam narejene, tako da naslednje leto ne bom več bruc. Edina opcija je, da se mi to poletje strga, v 2 mesecih zamenjam 2 babnci od katerih bi bla ena brucka ena pa absolventka (hja, 1 mesec za vsako hmm) IN mi v tem času rata pri obeh telesni pregled, karkolo bi to lahko bilo. Mislim da je stvar še vedno bolj blizu "busted" kot pa "plausible". Kaj pa vem.

Tako da ja, ne glede na rezultate in podobno, začenja se poletje. Z veliko in še več dela ter veliko in še več zabave. Mnja. Feels good so far!

Prava žurka pa se seveda začne v petek, ko odpeljem še mati na letališče, da bodo šli do očeta za cel mesec. Jaz bom pa, revček kot sem, ostal doma.

Pa dajmo, enkrat za spremembo

Da ne boste rekli da sem samo pesimist. Oziroma bolje rečeno, introvertiran frik ki edina stvar ki jo zna napisat na blog predstavlja oziranje v rastline, rastlinice (ne ne take kt nekateri mislite ^^), drevesa in naravo. Razlogov za prehodno obdobje zadovoljstva je več; prvič je to fax, sem namreč upravičeno vesel, da sem naredil linearno algebro (jajc od predmeta - pa vem da je nekaterim všeč, sej meni se tudi ne zdi tko švoh ampak sama izvedba predavanj in vaj je bila obupna, da ne omenjam kolokvijev...).

Nisem pa nekaj posebej hepi zaradi faksa generalno, saj me čaka še en izpit in pri meni je pač tako, da je na vse ali nič. Do srede (ali kadarkoli bojo ustni) bom živčen in se preobremenjeval, tko je vedno z mano. Jebi ga, preveč se ženem, ampak ne morem drugače. Ne morem, da bi pršu na izpit ne da bi vedu za kva se gre. Morm vse skozi temeljito dat, pa če to pomeni no-life maraton, ki je vedno le nekaj dni pred izpitom ker se prej enostavno ne morm spraviti za knjige in zabijam cajt na vse možne načine, samo za faks ne. Predvsem tega zabijanja cajta se moram odvaditi, to da mi rata v parih dneh pred izpitom na no-life metodo se naučiti za dobro oceno me sploh ne moti. Sem pa čist preveč zaradi tega živčen.

Kakorkoli, trenutno nisem živčen. Drugi razlog je tale pesem:

Nimam pojma zakva, ampak skoz si jo rolam že ene pol ure. I dunno, it's just so... awesome.

Druga pesem, vredna omembe, je tale:

Spet ne vem zakaj, vem pa da je zamenjala bolj u izi Down Under iz izpitnega obdobja kot najbolj preigran in prepet komad (oba2 sta hudo dobra akustićko). Edino enga bi rabu da vmesn riff na elektrićki zavrti, ker res hudo dobr izpade.

No, tretji razlog pa res ne vem. Mogoče ima kaj s tem, da se očka popoka v Turčijo čez 2 dni, mati pa se bodo na pot podali čez 1 teden. In potem sem cel julij sam doma, avgust pa ŠKOOOOOOOOOOOOOOTSKAAAAAAAAAAAA, potem pa jadranje Turčija. Fenomenalno.

Tako kot predlani in lani imam letos poleti namen maximalno uživati. Seveda bom tako julija kot avgusta prepolno zaposlen, saj imam kar 2 šihta. Vendar me to ne bo odvrnilo od uživancije, ko bom prost. Lani in predlani sem preveč gikal. Tudi letos bom dovolj gikal, da bo mera polna, zato ker vsak večer nima vsak časa in podobno. Ne bom pa pregikal večino počitnic kot sem to počel lani in predlani. No, samo lani. Predlani je bilo zakon, pa tudi lani sem imel mero. Tudi letos bo prednost imela kakršnakoli oblika nenalinijske zabave.

Tako da, ponavljam pobudo: kadarkoli julija v večernih urah oziroma za vikend sem sam doma, tako da, če boste imeli cilj biti pijani, priti na klepet, kofe, katanca, na vrt zabijat cajt, na Šišo, na đoint (ne sj ne :P) ali pa zgolj da mi popestrite dan, vljudno vabljeni. Od 2. julija dalje. All-inclusive :).

The hunt for Gollum

Če samo pomislim, kdaj sem nazadnje sanjal ali sploh pomislil na Lord of the Rings zagotovo govorimo o ciklu, daljšem od 4 let. Hja, lažem se, pomislim sem že večkrat, kako naj namreč človek pozabi največjo obsesijo svojih osnovnošolskih dni. Če samo pomislim, kolikokrat sem prebral knjigo, pa potem še Hobita, Silmarillion, pa še druge knjige na to temo ala The lost tales, pa še nekaj Tolkien enciklopedij, mimogrede še Gradišnikov dodatek k knjigi, študijo Tolkienovega pisanja ter mitološki motivi in ozadja v LotRu, za piko na i pa še knjigo o produciranju samega filma bi se dalo reči, da sem stvar vzel resno. Vse se je sicer začelo s filmom, končalo pa v krepko razširjenem Srednjem Svetu.

Kot pa sem že omenil je zgodovina žal zgodovina, pa čeprav imam Tolkiena in njegovo delo še zdaj za "oltar" vsega fantazijskega.

Tudi o filmih bi se dalo mnogo reči; tudi sam namreč nisem brez kritik, vendar pa se držim mnenja da so uspešnica ne le zaradi vzpostavitve novega žanra temveč tudi zaradi Jacksonove (režiser) interpretacije Tolkienovih del kot tudi zaradi Nove Zelandije in načina, kako je zgodba lepo zaključena dasiravno knjiga presega 1000 strani, film pa ima (še vedno ogromno!) le nekih 10 ur, pa še to le, če štejemo Extended Editione (priporočam vsem fanom!).

Zato ni nič čudnega, da je mimo mene šlo tudi vso to "indie" filmsko dogajanje, pravzaprav gre za neprofitne filme, ki jih največkrat naredijo najbolj zagrizeni nadebudniki. Enkrat sem že gledal nekaj podobnega na temo Star Wars, pa mi nekako ni potegnilo. No, tokrat je bilo drugače.

Za pičlih 3000 funtov je ekipa cca 160 umetnikov s celega sveta (veliko dela je bilo narejenega preko interneta, kot so VFX, umetno zgeneriran teren, art, donacije, ipd.) izdalo svoj prvenec, The hunt for Gollum. Film je dolg zgolj 40 minut, vendar naj vas dolžina ne zavede! Seveda sem si kot die-hard fan, ki ga saga znova pokliče, najprej pogledal oba trailerja (/droll), ki sta me seveda dodobra zrajcala. Seveda sem stvar takoj zDLjal (rip) in si film ogledal na glasni zvočni jakosti ter ob spremljavi sladoleda in jagod (teehee!). Čaka me še ogled HD verzije, se priporočam, če imate dobro linijo + plazmo + surround! Film se namreč da ogledati preko live streama, torej podobno kot youtube, kar pa za 40-minutni HD pomeni, da je dobra linija nujna.

Ko sem film prvič pogledal, sem bil precej zmeden. Po eni strani se je film tako približal originalnim filmom, po drugi strani pa je začrtal neko svojo pot, bržkone odraz drugega režiserja. Pa vendar, za film, ki je plod prostega časa in neprofitnega namena je stvar fenomenalna. Tudi za teh 40 minut bi z veseljem plačal karte, če bi se stvar vrtela v kinu. Tolkien Enterprises naj dodobra pomislijo, če bi tem fanom (mimogrede, v delu imajo še drug, bolj obsežen projekt) dali pravice da naredijo še več podobnih kosov, magari kratke zgodbe, ki bi skupaj nekako sestavljale glavne dogodke v Silmarillionu. Če bi bili narejeni s tako ljubeznijo do izvirnika, pa tudi do filmov, bi stvar rockala do nebes...

No, o tem ne odločam jaz. Je pa film dejansko posnet fantastično, animacije so kot v filmu, pokrajina je sicer Anglija, vendar izpade hudičevo avtentični Srednji Svet. Ne boste je zamešali z Novo Zelandijo. Glasbena podlaga si nekaj vzame iz trilogije, vendar so tudi lastni musical scori fantastični in se popolnoma zlijejo z dogajanjem. Takih soundtrackov ni imelo pol epskih filmov zadnjih 10 let.

Osebno držim pesti za več goodiejev, vsem pa, ki ne veste, kaj zamujate, pa je naslov tukaj.