Tečaj zimske tehnike na planini Laz - Grapa med Kredo in Slatno (again)

Po petkovem izpitu sem si za nagrado dodelil 1 dan (umskega) počitka, vendar sem že vnaprej bil precej prepričan, da bom nazadnje najverjetneje končal v Lazu, saj imajo letošnji tečajniki ravno za vikend tečaj zimske tehnike. No, ker je Bricotu res primanjkovalo osebja sem rekel, zakaj pa ne. Ker smo vsi lene živali in rajši gremo ponoči v hribe, kot da bi morali naslednji dan vstajati ob nehumani uri (kaka 5. ura zjutraj...), nekaj pred 7. uro zvečer švignem proti Sv. duhu, kjer poberem še Ferlana, nato pa se dobimo z Milošem in Tino pred Qlandijo.

Ker vsi ostali gredo za 2 dni (do nedelje), jaz pa imam plan iti že v soboto dol, odrinemo proti Bohinju z 2 avtomobiloma. Jaz sem imel sicer prvotni plan pustiti avto na spodnjem parkirišču pod dolino Suhe, kar bi sicer pomenilo cca. 1 uro daljšo hojo navzdol sledeči dan, vendar se odločim, da bom poskusil, kako daleč mi uspe priti z avtom, tako da zapeljem na pomrznjeno cesto skozi sotesko Suhe takoj za Milošem. Cesta je v spodnjem delu mnogo bolj ledena kot zgoraj (z izjemo enega odseka), vendar v drugi prestavi avto kar nekako vleče. No, žal se 4 ovinke pod planino Blato le zalomi, saj mi avto zakoplje. Z Juretom se (neuspešno) matrava kake pol ure, nazadnje pa ne pomaga drugega, kot da nama priskočita na pomoč Tina in Miloš, in s 3 "porivači" avto v minutki obrnemo navzdol in zaparkiramo. Z Juretom sva pa že razmišljala o švicarju na drevo... :)

Moj incident z avtom nam vzame 1 uro, tako da se hitro poženemo na pot proti planini Laz, kjer prispemo nekje okrog 10. V koči pa na fertik žurka, čeprav all-male (vse ženske že spijo). Z Juretom takoj faševa dobrodošlico: obilna merica viskija, nato pa prav kmalu z Bricom zapustimo kočo ter se odpravimo k sosednji Stanetovi koči, kjer spimo jaz, Bric, Miloš, Jure in Tina. Koča je prav fletna in za razliko od Bricotove koče precej manjša, ampak bolj izolirana. Vsi smo povsem budni, tako da ga veselo žingamo do 1 zjutraj, potem pa nas Brico napodi spat :). Vsi se napravimo na fertik, ker je bilo baje prejšnjo noč mraz. Meni je takoj žal, saj zašvicam kot nilski konj in šele proti jutru, ko iz sebe zmečem debele štumfe ter 2 deki nekako normalno zaspim.

Naslednje jutro tečajnike razvrstimo po navezah ter v 2 skupini: prva pripade meni in Juretu; cilj: grapa med Kredo in Slatno. Omenjene grape sem sicer že konkretno sit, saj sem letos že 3 v njej, vendar  - dolžnost je dolžnost, vreme je superca, našvical se bom pa tudi. Kva še človk rab? Druga skupina pa se loti Lazoviškega prevala ter grape na Debeli vrh in sestoji pretežno iz turnih smukačev. Jaz vodim našo skupinico in tako kot vsako leto mi uspe zgrešiti pot od planine Laz do Razorja, tako da malo cik-cakamo po gozdu, preden pridemo pod omenjeno dolino. Navkljub dejstvu, da sta 2 modela (in nekaj smukačev) že potegnili špuro nekaj dni nazaj, nam ni lahko, saj se sneg na konce kar grdo udira.

Tako le dospemo do vstopa v grapo, kjer se napravimo in razporedimo po navezah; meni dodelijo Meto in greva v grapo kot prva naveza, Ferlan pa bo šel kot zadnji. Meta suvereno pleza, tako da se izmenjavava kar cug-cug. Prav hitro sva na vrhu, ostali tečajniki pa so celoten prejšnji dan vadili vozle, tako da jim tudi grapa ne predstavlja posebnih težav. Grapa je sicer v boljšem stanju kot za novo leto, saj je sneg kar trd, vendar pa ga (tako kot v vsej okolici) kronično primanjkuje in je na izstopu že presneto tanek.

Počasi se nakapamo na izstop, potem pa sledi še sprehod na vrh Slatne ter sestop čez Hladilnik. Sedlo nad Hladilnikom je povsem bogo, saj o snegu ne moreš govoriti, tako da smo morali sestopati deloma po travi. Ah, ta zima... No, Hladilnik je kar debelo zalit, nato pa potrebujemo še kako uro, da se pripraskamo nazaj na planino Laz, saj je tudi sestop precej naporen za noge. Mimogrede, Zapiralka je hudo uboga na snegu, tako da izgleda prov fletn miks, vendar bi za notri nujno potreboval kak klin.

Jaz iz Laza takojci švignem navzdol proti planini Blato in avtu, saj me malo skrbi, kako bom speljal oz. hočem biti tam še pri dnevu. Tako sem pri avtu ob 4:20 popoldne. Vse moje skrbi so seveda bile odveč, saj avto lepo spelje iz snega, vendar preventivno vozimo zelo počasno (večino časa v 1. prestavi), ker je spodnji del ekstremno leden - trenutno vlada ornk inverzija, in cesta je pomojem še slabša kot je bila prejšnji večer. Dobra stvar inverzije pa je, da so slapovi v Suhi že kar dobro narejeni, prav tako pa v soteski Bohinj - Bled ne manjka svečovja po stenah. Bo kej za pogledat it!

Ker cel dan nisem nič jedel (in spil 2 požirka čaja), se že celo pot veselim Matička na poti nazaj, vendar so se s septembrom preselili na novo lokacijo, ki mi je ne uspe najti. Žal Radovljice ne poznam kaj preveč (beri: skoraj nič), tako da se odločim, da se grem nakrmiti v Bufa. No, tam povsem slučajno srečam še ekipo iz AO Kranja, ki so prav tako imeli zimsko tehniko pod Teranovo v Ravenski Kočni. Vsi imamo probleme s "krčenjem želodca" (kar pomeni, da smo res lačni, pa ne moremo pojesti cele pice / lazanje), mimogrede pa izvem, da je naš profesor soliral Teranovo.

Sledi zateg domov in kavčarjenje, ki je posledica lazanje in piva. Ja na živjo sm len! (Slike)

Popoldanski skok v Sinji slap

Naključje je naneslo, da se mi je faks končal nekoliko prej, in ko sem se iz Ljubljane peljal proti domu nisem mogel prenesti dejstva, da je tako lep dan. Tako na hitro pokličem Miloša, ki mu prav tako uspe najti luknjo, in čez pol ure se že dobiva pred Mercatorjem v Kranju. Destinacija: Jezersko.

Med potjo pomalicava in se okrepčava (jogurt & velike žemlje FTW), in točno ob 12 parkirava na koncu travnika na poti proti tovorni žičnici. Nato pa v pristnem Jezerskem mrazu (ki je sicer kasneje "čudežno" izginil :)) preoblačenje iz kavbojk v bolj topla oblačila. Na sredi preoblačenja mimo naju švigne Karničar v zmahani pandi; pomahava mu in že je za ovinkom.

Takojci, ko sva nared pa se odpraviva proti vstopu v smer kar po cesti, ki je sicer dodobra poledenela in vsekakor odsvetujem vožnjo po njej, če nimate verig. Kratek pogled iz jasnine v gozdu in vse je jasno, zakaj je Jezersko tako popularna destinacija letošnje leto - Teranova zgleda fojhtna kot kej, Sinji slap je tudi v vršnem delu (pač, za ubogo letošnjo zimo) kar dobro narejen, prav tako pa ne manjka veliko (nekaj širine) Ledinskim slapovom.

Sicer pa je pogled kar malo žalosten, saj je v primerjavi z lani snega zelo malo, in vse plazovine iz višjeležečih položajev so bolj "grmovine", saj snega ni niti toliko, da bi prekril borovce. V Sinjem slapu pa ravno v 4. raztežaju opaziva plezalca, ki nama je nato še prva dva cuga trosil sneg (na srečo nič konkretnega) na glavi.

Ker imava v navezi bivšega orientacista (Miloša), suvereno faliva vstop (no, sem pa jaz usmerjal, kam hoditi) in prispeva do vstopa v Vikijevo svečo (ki je, mimogrede, na vrhu še zelo ozka in je nikakor ne bi šel plezat). Hopa cupa, opremo nase, in po skalovju in ruševju prečiva čez majhen hribček v desno, nakar prideva direktno na vstop v Sinji slap.

Ker sem imel šraufe na pasu jaz, grem jst prvi raztežaj plezat naprej, in priznati moram, da me kar dodobra preseneti - naklonina je vse do štanta kar konstantna, vmes imaš celo 85 do 90 (sicer kratko) nekajmetrsko zaveso, in ta slap naj bi bil ocenjen z WI 3? Čudno, sploh glede na to, da je slap večraztežajen. Sej ne da ne uživam, psihira me itak ne, ker imam več kot dovolj šraufov, ampak pričakoval sem "nekoliko" lažje plezanje. Sicer pa je led v celotnem raztežaju konkretno debel, vendar trd kot strela, tako da nimam druge opcije, kot da sledim "avtocesti" štapen, ki so jih naredili predhodniki.

Cug je dolg celih 60m, zaključim pa ga na štantu iz 3 klinov, ki je že v smeri. Štant drži dobro, je pa silno neudoben. Miloš mi hitro sledi in tudi on je presenečen nad zahtevnostjo. Sej se ne pritožujeva, meni je bil cug super lep, ampak sem pričakoval bolj položno zadevo.

No, naslednja dva cuga nama hitro data vedeti, zakaj je skupna ocena slapu WI 3, saj sta cuga nekoliko dolgočasna in sploh se ne pritožujeva, da slapu v teh dveh cugih manjka ledu, saj se po tako položnem pobočju  mnogo rajši vzpenjava po snegu kot pa po ledu :). Še dobro, da je malo izravnave, saj se Milošu pozna, da je šel zgodaj iz službe, ker ga na 2 minuti nekdo kliče.

Četrti cug je spet nekoliko bolj pokonci in pod njim se sicer sliši voda, vendar je led ODLIČEN - ravno primerno debel (ne povsod, ampak lahko najdeš prehode, kjer je) in navlažen tako, da cepini držijo kot pribito. Puterček :). Nekaj dni nazaj sem na portalu hribi.net prebral, da slap v zgornjem delu poka, vendar so se moji strahovi izkazali za povsem neutemeljene.

Miloš četrti cug napelje suvereno in ko mu sledim, res uživam - led je primerno mehak, štapnje izginejo in gre za res uživantsko plezarijo z lepimi razgledi.

Zadnji cug, ki pripade meni, pa je nekoliko štorast, saj je led tenak, trd in že poln talarjev od najinega predhodnika, naklonina pa položna. Kjer se da se raje umaknem v mahovje in skalovje, saj mu bolj zaupam.  Sicer pa cug ni problematičen, ker je tako položen. Sledi še štant na drevo, in izplezava 5 m za Češko kočo.

Ura je 4 - tako da sva plezala kar kake 3 ure (morda nekaj manj). Ni slabo za prvič; si pa predstavljam, da lahko solo kar letiš čez, sploh če so narejene štapne. Dan se ravno končuje, tako da hitro pospraviva robo, za sestop pa se odločiva kar za letno pot do Planšarskega jezera, saj to pot najbolj poznava. Nekje na sredi naju ujame noč, tako da polovico poti hodiva s čelkami.

Hitro sva v avtu, kjer naju čaka voda ter cimetovi piškoti z jogurtom. Mmm, vedno se splača iti z Milošem, ker ima vedno kakšne izgubljene zaloge hrane skrite nekje v armaturi.

Na mnogo takih popoldanskih špricev na svež luft! Slike so tokrat nekoliko skromne, ker sva kar hitela in se mi ni dalo ves čas dajati dol rukzaka.

Rjukan 2012: (6) Poslednji slap: Tjonnstadbergfossen

Za petek so obeti spet bolj klavrni, saj naj bi bile temperature ponovno čez ničlo, veter pa celo noč neumorno trese našo kočo; vendar smo se iz našega izleta včeraj naučili, da razmere so, le najti jih moraš. Zato se tri naveze odločimo, da splezamo slap Tjonnstadbergfossen (WI4), ki se nahaja direktno nad centrom mesta Rjukan (in je, mimogrede, osvetljen tudi ponoči, tako da ga lahko plezaš tudi v soju čelnih svetilk). Ko pridemo pod slap, so razmere nekoliko slabše, kot smo pričakovali, saj je pvri cug precej voden. Miloš in Knific se odločita, da bosta raje šla še malo poplezat v sektor Krokan, jaz, Brico, Jože in Jernej pa želimo za konec splezati še enega večraztežajca, tako da se radostno zapodimo v slap.

Razmere res niso idealne in na nekaterih delih je led zelo moker in tanek, drugod pa se delajo talarji. Ampak to velja le za prvi cug, kasneje pa so razmere nekoliko boljše. Drugi cug napaveda z Jernejem in ni nič posebnega, glavnino slapu pa obvozimo po desni (v slučaju, če bi kaj ledu letelo navzdol). Tretji cug odpira 10m visok strm skok, kjer je led nekoliko tanek, zato bolj prav kot zabijanje pride zatikanje ter nežnost. Kljub vsemu temu Jože in Brico suvereno napeljeta cug. Sledi še zadnji cug, ki je lep ozek iztek po tankem ledu do drevesa na vrhu.

Sledijo še trije abzajli in že smo na dnu. Sprehodimo se dol do parkirišča, kjer nas že čaka Knific z avtom. Ker smo se cel teden odrekali obisku muzeja v stari hidroelektrarni Vermok, tokrat pohitimo in jaz, Miloš, Jože in Jernej se odpravimo še v muzej. Ta je velik in kar zanimiv, saj zavzema večino notranjosti stare elektrarne, vsebuje pa zgodovino industrije v dolini Rjukan ter zgodbo o težki vodi iz druge svetovne vojne. Vsekakor vsem priporočam ogled, saj je muzej dober in vsebuje kar nekaj zanimivosti, ki dajejo dolini svoj zgodovinski pečat. Sploh tisti del o težki vodi.

... in tako se je naš dopust nekako zaključil. Zdaj nas čaka še pakiranje, pucanje koče ter let nazaj v Celovec. Nazaj na faks, delo in zimo, ki je vse prej kot to. Preden sem odšel v Rjukan, sem mislil, da bom po tem tednu imel lednega plezanja dovolj za nekaj let, zdaj pa sem željan samo še več, ne manj! Žal poročila iz Slovenije niso preveč obetavna, tako da dvomim, da bom to zimo doživel karkoli podobnega Rjukanu v naši bližnji okolici. (slike)

Rjukan 2012: (5) Škotske razmere v sektorju Gausta

Naslednje jutro je z vetrom podobno kot prej: brije kot zmešan, poleg tega pa termometer na zunanji strani hišice kaže nič kaj obetavnih 5 stopinj. Pogled skozi okno pokaže, da se je dovoz do parkirišča, kjer imamo parkirane atomobile, povsem odjužil in čez noč zamrznil, tako da nas ob avtomobilih čaka živ led. Že ob zajtrku večji del ekipe navija za frej dan, vendar se jaz, Jernej in Miloš ne damo - saj nismo prišli na Norveško počivat! Tako brž vzamemo vodniček v roke in takojci lociramo sektor Gausta, ki se nahaja na vrh planote pod vrhom Gaustatoppen (1883m). Ostali suvereno bailajo, saj je do sektorja 45 minut dostopa. Mi trije pa nabašemo opremo in okrog 10 bruhnemo na cesto proti smučišču. Tolažimo se, da je zgoraj glede na veliko višino sigurno pod ničlo in led posledično dober.

Parkiramo na vrhu ceste ob rampi, nato pa peška po cesti kak kilometer, kjer lociramo barako, od koder naj bi se odcepila pot za naš sektor. Miloš ga nagliha direktno proti električnem vodu v daljavi (pod katerim se nahajajo slapovi) in na našo veliko srečo čez kakih 5 minut gaženja dosežemo označeno pot (z rdečimi "T"-ji), ki ji nato sledimo do slapov. Dostop je naporen, saj pot ni zgažena, zato sigurno kako uro in pol gazimo do slapov. Na planoti pa piha kot zmešan in ni redko da te veter na pol prestavi za kak centimeter oz. ti vsaj zbije ravnotežje.

Ko zagledamo slapove, pa nam ni žal, saj so veliki, debeli in ravno zdrave barve. Zaradi gore v ozadju, lepih razgledov na dolino ter dobro predelanega snega ima sektor gorski pridih in navkljub škotskim razmeram (beri: vleče kot zmešan) komaj čakamo, da zapičimo cepine v led. Ta čast pripade meni in zaradi izjemno močnega vetra potegnem linijo precej na sigurno v desnem slapu (Gaustatoppfossen - WI4) tako, da se izognem največji strmini po desnem stebru. Led je debel kot kaj, tako da je varovanje odlično, vendar se delajo talarji (veter tukaj seveda dodobra spiha led), vmes pa naletiš celo na dele miksa sneg/led, ki vsekakor ni najboljša kombinacija.

Na vrhu se slap položi, brije pa še bolj kot spodaj. Hitro zagledam limane svedrovce, na katerih uredim top rope. Pri tem me močno ovira veter, saj me ne le premika za pol metra, temveč mi sproti, ko nabiram štrik za abzajl, le tega odnaša čez rob. No, nazadnje mi le uspe in abzajlam navzdol. Ko prispem dol opazim, da so se nam v levem slapu pridružili trije Škoti (Gaustatoppfossen Midtre - WI4). Obe ekipi si ob vznožju slapu uredimo napol "iglu", da imamo malo zavetja.

Na top rope nato plezamo različno težke varjante slapu, kmalu pa se strinjamo, da imamo dovolj, saj smo se dobro naplezali, za sestop pa tudi rabimo še nekaj časa, da nas ne ujame tema. Zato se poslovimo od Škotov in jo bruhnemo dol nazaj na pot. Med sestopom Jernej v snegu zagleda Quarka in ker ni od Škotov, ga poberemo.

Nazaj rabimo eno uro, pri čemer je navkljub zgaženi poti "pohod" kar naporen. Lep dan, ki smo ga res odlično izkoristili navkljub "kao" slabim razmeram v dolini. (slike)

Rjukan 2012: (4) Ozzimosis

Že sredi spanja zjutraj naš trojček, ki spi zgoraj, zasliši močno šumenje; Mare sicer pribije:"Pizda to je ziher šporget spodej," vendar je resnica to, da veter vije skozi Rjukan kot zmešan. Zjutraj, ko se zbudimo in pristavimo kofe, situacija ni nič boljša, saj drevesa vsenaokrog premetava, kot da bi bili igrače. Vsi se strinjamo, da dan pavze ne bi škodil, vendar nas ekipa iz sosednje koče ob 10 pokliče, da so v šli sektor ob poti na smučišče, ki je varno skrit v soteski in popolnoma zaščiten pred vetrom (Ozzimosis). Tako tudi nas 8 odpujsa proti temu sektorju.

V sektorju smo sami, vetra pa se še sluti ne. Naši predhodniki že napeljejo glavne linije tega območja; z Milošem pa hitro bruhneva levo za rob, kjer odkrijeva še dve lepi, a preveč kratki WI3. Eno napeljem jaz, drugo pa kolega iz sosednje ekipe. Sektor je dobro narejen, vsi slapovi pa so vsaj (napol) narejeni. Po debelih se povečini vijejo štenge, kar močno olajša plezarijo, drugod pa obstajajo lažje (in težje) variante po svečah in skali. Tako plezamo do 2 popoldne, kjer mi uspe preplezati 7 slapov, od tega dve zelo lepi liniji v glavnem slapu tega območja, Ozzimosis-u (WI4), kjer plezam samo na zatikanje cepinov, ter eno čudovito linijo po kaskadah in tankih lednih svečah v slapu Presank (WI4). V ostalih primerih gre za štenge po WI2 in WI3-kah. Pa vendar se zaradi omenjenih treh slapov prav odlično našutam, saj je parkrat potrebno kar zakleniti roke ter se dvigniti gor.

Vsi ostali so prav tako aktivni in vsi bolj kot ne popedenamo vse slapove. Pri tem velja omeniti, da Brico na novem Quarku uplakne na Ozzimosisu in ga raztegnjen štrik zategne vse do tal. Ajajoj! No, ko ura odbije 3 je preplezano vse, kar se da, tako da bruhnemo nazaj proti avtom. Ker smo že na poti proti smučišču, se naša ekipa odloči, da se z avtom zategnemo še na vrh planote ter poslikamo okolico, ker je vreme res čudovito. Zgoraj je res lepa planota, kjer prevladujejo tekaške proge, pa tudi smučišče nikakor ni zanemarljive velikosti.

Nato pa navzdol. Kot ponavadi so na jedilniku testenine, v večeru pa obiščemo še zanimiv športni center v stari tovarni v središču Rjukana, kamor so Norvežani uspeli zbasati ogromno igrišč, od peščenih igrišč za odbojko na mivki pa do plezalne stene. (slike)

Rjukan 2012: (3) Fabrikfossen

Pa smo se spet zbudili v še eno zimsko jutro. Dan: torek. Vremenski obeti so sicer nekoliko bolj slabi kot prejšnje dni, saj naj bi bile temperature vse tja do 5 stopinj. Celotna klapa iz naše koče se skupinsko odloči, da je že čas, da se zapodimo v nekaj bolj konkretnega; tako ob 9 ponovno odrinemo iz hiške in ob 10 že stojimo pod slapom Fabrikkfossen (WI3). Do vznožja slapu bi z Milošem prišla že kake pol ure prej, a je Miloš zjutraj pozabil plezalni pas; seveda se je tega spoznanja zavedel šele, ko smo parkirali avto.

No, nič ne de, edina kazen je, da plezava zadnja, kar pomeni goro padajočega ledu proti najinim kumaram. Pa sej mamo čelade. Slap prvi napadem jaz in začne se zelo polako, saj iz rečne struge bruhne navkreber z oceno WI2. Slap naj bi vseboval 5 cugov WI2, vendar nama z Milošem (in tudi vsem ostalim) uspe to spremeniti v 3 cuge po 60m. Slap je zelo širok, tako da je možnosti za napredovanje ogromno; ker smo sami v slapu, praktično vse naveze plezamo hkrati in vzporedno po različnih smereh, ki pa nikjer ne presežejo WI3. Led je na najini trasi tako-tako: ponekod je dober in drži, ponekod imaš sektorje zelo vlažnega, kjer je bolj tenko, vendar tam prime super, imaš pa tudi predele, kjer je pod nekaj cm ledu plast snega, in ti so najbolj zoprni, saj poleg tega, da cepini ne primejo trosiš na plezalce spodaj goro snega in ledu.

Sicer pa nam slap dodobra uničuje noge, tako da tja do 4. sidrišča že vsi čutimo meča. Prvotni plan, da se zapodimo v levo izstopno svečo, se izjalovi, saj dva plezalca pod njo ugotovita, da je debela nič več kot 15 cm, pa še to vsa vodena - v ozadju pa močno buči še kako tekoč slap. 2 navezi se tako odločita za abzajl, jaz, Miloš, Jože in Jernej pa stvari nočemo končati na sredi, zato se zapodimo v desni izstopni krak, ki izgleda bolje narejen (in nekoliko lažji). Čakajo nas še trije cugi, ki sicer niso najbolje narejeni, a jih s skupnimi močmi za šalo popedenamo. Prvi cug je 20m ledna flanka, drugi cug prečka po skali, snegu in tankem ledu, potem pa navzgor po slabem ledu, tretji cug pa vlažne kaskade, pod katerimi močno buči voda.

Na vrhu smo okrog pol 3, in ravno vidimo naše kolege, kako so prišli do avta. Nato pa sledijo 4-je abzajli (po 70m) in že smo na vstopu. Ko dosežemo avto se ravno stemni. Noge pa divjeee. Vsi sesuti se vrnemo v kočo; tokrat na sporedu: Shoot'em up! (slike)

Rjukan 2012: (2) Krokan, vol. 2

Napočil je drugi dan. Vremenska prognoza: rahlo sneženje, oblačnost in temperature do -10 stopinj. Tokrat se nas vseh 12 odpravi v sektor Krokan. Pozna se, da je ponedeljek in o lokalnih plezalcih ni ne duga ne sluha. Še vedno pa v najbolj popularnem slapu Krokana: Bullen-u (WI4) zasledimo ekipo Angležov, ki so tam zatikali še cel dan. No, mi jo hitro bruhnemo na levo, kjer odkrijemo še kar nekaj plezabilnih slapov.

Tokrat je čas za akcijo in jaz hitro napeljem en kakih 20-30m visok slap WI4 - Gaustaspokelse. Prvič v malo bolj pokončnem ledu plezam naprej. Ja fest! Previdno in počasi navrtam 5 šraufov in že sem na vrhu! Nastavim dva top rope-a (ker sem plezal z dvojčkom, napeljem še sosednjo, izjemno tanko svečo - Tipp, WI5) ter abzajlam dol. Vmes se na desnem debelem slapu (poleg Angležov) izživljata Jože & Jernej. Mato in Mare ga bruhneta proti našim včerajšnjim slapovom, vendar jih za razliko od nas napeljujeta naprej (ne top rope od zgoraj navzdol). Ko se z Milošem naveličava tega slapu, bruhneva na desno k Angležom, kjer na top rope splezava še eno varianto slapu.

Tukaj imamo tudi fotoshooting, saj Jernej z mojim fotkičem leti gor po levi sveči in slika Miloša z namenom, da naredimo kako "sponzorsko" fotko za Petzl. Žal ima Miloš ogabno vijolčne gurtne in vsak poskus narediti lepo fotko se iznakaže bodisi zaradi gurtn, bodisi zaradi top ropa, bodisi pa zaradi Milošovega resnega frisa (ne, sej ne :)).

Led je ponovno odličen, čeprav se na vrhu ponekod delajo talarji, sicer pa je mnogo slapov odlično narejenih ter prav fino vodenih, da cepin prav leti v led. Brico in Miha hitro končata plezarijo in se odpravita proti "amfiteatru", ki je sektor, do katerega rabiš cca. 45 minut, vsebuje pa ogromno večraztežajnih slapov z oceno WI3, 4 in 5. No, midva z Milošem pa še nimava dosti, zato bruhneva v levi del sektorja (kjer so naši ravno končali), ter jaz napeljem naprej še en slap WI4 (Kjokkentrappa), Jože pa še enega WI3 (neimenovan). Obadva slapova sta kratka; moj je zelo uživantski, saj ponuja kake 3 metre lednega kamina, kjer lahko plezaš raznoško ali pa s hrbtom v led (ali pa direktno po sveči). No, Jože nima te sreče in njegov slap vsebuje en kup tanke plasti ledu, pod katerim se skriva sneg. A nič ne de, zlezemo še tega.

Ura je že pozna, Angleži pa končno sprostijo desni del debelega slapu, kjer končno pride na račun še Miloš in suvereno napelje desni del slapu (WI3). Ker so vsi ostali že šli, se hitro pospraviva in ujameva transport (Mare & Mato) do koče.

No, sledi še en večer - tokrat je na sporedu HRANA in film Mačeta. Dec se abzajla na čreva stari! Jutri pa v večraztežajce! (slike)

Rjukan 2012: (1) Potovanje & Sektor Krokan

Že konec poletja nas je Mato povprašal, če je kdo zainteresiran za plezanje zaledenelih slapov na Norveškem. Nekaj nas je bilo takoj za akcijo, tekom leta pa se nas je nakapljajo še nekaj. No, nazadnje se nas je zbrala kar ekipa 12 plezalcev. Jaz sem že takoj rezerviral mesto z Milošem.

Končno je napočil čas in 11 članov odprave se nas z dvema kombijema zapelje do Celovca, od tam pa na Ryanair-ov let proti Goteborgu. Tam najamemo dva rent-a-car-a; sprva smo planirali za najem dveh Atosov, pa so na srečo imeli na voljo še dva Ford Focusa, od katerih je eden bil celo karavan. Ejga tega! V obratnem primeru bi se močno najebali, da bi v ta dva avtomobila + v enega Peugeot-a 206 spravili 12 tovornih vreč in 12 zainteresiranih alpinistov. Aja, na Švedskem nas je že čakal Mare, ki je ravno zaključil študijsko izmenjavo v Goteborgu.

Sledi igranje tetrisa v prtljažniku da zbašemo vse v avtomobile, nato pa ga že bruhnemo proti Norveški. Ker je na Švedskem nekoliko ceneje kot na Norveškem in ker smo vsi sestradani, saj od jutra nismo jedli, po nekajurnem pregovarjanju končno zavijemo z avtoceste in okupiramo McDonald's. Začuda so cene podobne slovenskim, in suvereno zbašemo vase goro pomfrija in burgerjev. Nato pa v šoping! Ko izstopimo iz trgovine se vsi držimo za glavo, kam bomo zbasali toliko hrane, makaronov, baril, kruha in pera. Brico predlaga strategijo, da vse testenine nazadnje raztrosimo po avtih, da zapolnijo vse luknjice :). Avto komaj potegne, na srečo pa imamo na volanu najboljše šoferje, in sledi dolga vožnja proti Rjukanu.

Relativno hitro prečkamo Švedsko-Norveško mejo, do Rjukana pa prispemo v pozno večernih urah (beri: ob pol 10). Prvič letos se počutim zimsko, saj se zadnje 2-3 ure fjakamo po Pokljuka-like pokrajini, kjer je polno smrek, skal in snega. Prov fletn.

Hiške so vrhunske - imamo hiško za 8 oseb, kjer je superca družabni prostor z gašperčkom, preostali 4 člani ekipe pa imajo manjšo kućo za 4 osebe. Prvi dan je seveda na jedilniku klasika: testenine in barila. Odpremo nekaj perov, saj še nismo kaj dosti zmatrani, in okrog 11 popadamo po posteljah.

Zbudimo se v mrzlo jutro. Pozajtrkujemo in ob 9 spokamo iz koče. Okoli nas se razprostirajo stene, iz vsake poke pa (dejansko) teče slap. No, na žalost je letos bera bolj majhna, saj so razmere bile bolj švoh. Na srečo je napoved za naš teden okrog -5 stopinj čez dan, kar je odlično.

Za prvi dan si izberemo za cilj sektor Krokan, kjer prevladujejo 15-30 m visoki slapovi različnih težavnosti, sektor pa prav tako vsebuje kar nekaj mix smeri tja do M10. Mato in Mare pa si seveda morata dati duška že prvi dan, tako da se odpravita v dolino (gorge) pod elektrarno (ki je turistična atrakcija tega okoliša - tukaj so namreč nacisti med 2. svetovno vojno pridelovali težko vodo, nad tovarno pa je bila izvedena desantna akcija, prikazana v mnogo filmih).

Ob ogledu tega sektorja srečamo tudi 2 lokalca (Norvežana), ki nas povprašata od kod smo - ko rečemo, da smo Slovenci, eden od njiju hitro doda: "Oh, do you know Tomaž Humar? I've climbed with him here in Rjukan...... Crazy guy!" Ob snidenju pa nas povabita v njun flet na čaj, čeprav nam zabičata, naj prinesemo svoje pivo, ker: "We know you Slovenes." Ja kera modela! No, nazadnje le prispemo do našega sektorja. Ker je nedelja, smo nekoliko pozni in najbolj klasični slapovi so že zasedeni; tako se odpravimo nekoliko bolj desno, kjer se nahajata 2 sveči in še en slap. Nekaj naših hitro (ker je prvi dan) napelje na slapove top rope, in hitro se zapodimo v led. Majka!

Vsaj v Krokanu so razmere odlične in led je super, roke pa hitro šutajo. Na desno nato na top rope napeljemo še WI5 svečo (Lucky Lisa - običajno M8, ker se ne potegne do dna), ki prav tako šuta, sicer pa vsi plezamo slapove ocene WI4 (2 varianti Jomfrue - WI4, ter Fyrstikka - WI5, ki pa je v trenutnih razmerah bolj WI3). Do 3 smo že fino našutani in naplezani in se odpravimo nazaj proti koči, kjer pa moramo čakati Mareta in Matota, ki ju ni na vidiku. No, ob temi na dovoz končno pripeljeta tudi onadva, in kmalu izvemo da sta splezala en cug štirke, pa ju je tako zjebalo da sta morala abzajlati (ne, resno, led je bil tenak kot kej, onadva pa že pozna, ker sta ogromno časa porabila za dostop do soteske in 2x deploy Mateja).

Prijetno utrujeni, siti, odžejani in napaljeni za naslednji dan se odpravimo spat. Z Maretom spet smrčiva kot konja in Matej ima spet probleme s spanjem... (slike)

Božično rajanje na planini Laz

Že lansko leto smo novo leto preživeli v Bricotovi koči na planini Laz. Letos ni bilo nič drugače, saj je Miloš že sredi leta rezerviral kućo, klapa pa se je nabrala v momentu - nismo dvakrat musknili, pa se nas je nabralo 20 (za novo leto). Tekom leta je bilo sicer naknadno izvedenih še nekaj rošad, vendar je glavnina ekipe ostala enaka.

V ponedeljek se na planino odpravi prva ekipa (Tina, Miloš, Simon, "Janko" in Knific), pridružita pa se jim še Mateja in Janez, ki tovorita opremo, in Brico s svojo ekipo. Jernej jim sledi v torek - v dolino pa nam sporočijo, da skale gledajo ven iz snega ter da razmere niso prav dobre, tudi za turno smuko ne. No, ker smo letos imeli bolj plezalne plane v rukzak poleg 2 cepinov, štrika in derez vržem še 2 klina in 2 13cm ledna vijaka.

V sredo se na pot odpravi naša ekipa, ki je sestavljena iz družine Hafner, mene, Igorja in Karmen. Letos do planine Blato ni problem priti, Igorjeva Ibiza pa do gor suvereno prisopiha brez verig. Nase damo kar plezalno opremo, saj tako le ta ne zaseda problematičnega prostora v rukzaku; in že jo mahnemo navkreber. Razmere so res popolnoma drugačne kot lansko leto, saj je snega mnogo manj, in pri znanem delu poti - prevrnjeno smreko - kjer smo lani morali hoditi čez njo, letos odrasel človek brez sklanjanja z lahkoto švigne pod njo.

Ob 9:30 smo najhitrejši že na planini (Karmen naju je z Igorjem dodobra nasopihala), in hitro se nas nekaj zmeni, da napademo klasiko tega okoliša, grapo med Kredo in Slatno. Zato ga hitro našpičimo proti Razorju - pri hoji naprej pa se izmenjujemo, saj se brez smučk sneg zoprno predira (na nekaterih mestih prav do pasu). Kasneje nam Špela z alpinističnega tečaja (ki je bila tudi v teh koncih z možem) pripomne, da smo se gor vlekli ko cunje. Ti bom jst dal :P. Smo drvarja Igorja naprej poslal pa je tudi njega zdelovalo. No, druga ekipa pa ga bruhne proti Voglom z namenom turne smuke; kot smo kasneje izvedeli, so bile razmere odlične! Toliko o videzu in dejanskih razmerah, ne moreš vedet, če ne greš probat. Naša skupina je nazadnje le pod grapo, ki jo je prejšnji dan že odpikal Stane. Razmere v grapi so solidne, čeprav se ponekod udira, skoki pa so vsi zaliti. Z Milošom pomagava začetnikom (Igorju, Karmen in Tini) pri štrikanju. Sam grem kar nenavezan, ostali pa so razporejeni po navezah.

Tokrat sem prvič uporabil domače narejene spinnerje, in ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Kakšna svoboda! V primerjavi s tem se mi vsa plezarija s paščki (vse do zdaj sem plezal tako) zdi neintuitivna, štorasta, skrajno naporna in neuživaška. Tudi prvič v rokah držim nove Quarke, ampak ta grapa je kar malo prepoložna, da bi orodja zares zasijala :). Sicer pa imamo lep dan, in vsi z užitkom popikamo grapico. Kmalu smo na vrhu, kjer nas pričaka sonček. Stopimo še na vrh Slatne (ali pa Krede, vedno mešam), kjer nas ujameta Simon in Jernej, ter se po Hladilniku podričamo navzdol. Nato pa v kočo na večerjo, žurko in Activity :). Druga ekipa pa cel večer nažiga tarok, če me spomin ne vara.

Naslednji dan z Milošem peljeva v identično grapo kot prejšnji dan plezat Janeza in Samota, tako da jo uberemo po že znani poti na Razor. Ta dan je oblačno, pa tudi gaz je že narejena, tako da se ne namučimo toliko z dostopom do grape, razmere v njej pa so zaradi nekoliko nižjih temperatur in manjka sonca še boljše. Igor in Karmen sta tokrat nenavezana, jaz in Miloš pa na štrik vsak vzameva enega začetnika. Na vrhu pa nas pričaka veter, tako da hitro bruhnemo čez Hladilnik; vmes pogledamo še proti grapi levo od Hladilnika (t.i. Zapiralka), ki sicer izgleda zalita, vendar po moji oceni prav tako vsebuje kak skalni odstavek v strmejših delih (za led je enostavno preveč toplo). Oddirjamo navzdol in v koči sledi še en dan žuranja.

Petek je dan za počitek; tudi vreme nam ni preveč naklonjeno. Turni smukači jo uberejo proti Lazoviškemu prevalu, Miloš, jaz, Igor in Karmen pa se odločimo, da gremo preveriti razmere na vstop grape, ki smo jo že 2 dni gledali v J steni Ogradov. Linija je zelo očitna, grapa pa deluje kar zalita. No, vstop izgleda navkljub skalnemu skoku čudovit, zato se skupno odločimo, da naslednji dan zadevo napademo. Nazajgrede Miloš izgubi postajico, potreniramo pa še ustavljanje s cepinom v snegu in nekaj dodatnih snežnih štantov. Ta večer pride še kup novih ljudi in koča se že kar šibi pod samimi znanimi obrazi - pa nas ne odvrne od žuranja dolgo v noč. Hvala bogu, da nam je helikopter lahko dostavil goro piva, tako da je bilo dovolj pijače.

V soboto jo turni smučarji spet zategnejo proti Lazoviškemu prevalu, za napad na Ograde pa se nas nabere ekipa 6 korenjakov - jst, Miloš, Jernej, Igor, Karmen in Janez. Vsak izmed prvih treh torej dobi na štrik enega "tečajca". Ker za to grapo še nihče od nas ni vedel, da bi jo kdo kdaj plezal, vzamemo s seboj vso robo, ki jo imamo sabo, ki je žal precej borna (kot se je kasneje izkazalo bi super prav prišel kak frend ali jeba). In glej ga zlomka, že smo pod grapo. Razmere so daleč od idealnih, je pa sneg že splažen, tako da neke silne nevarnosti ni bilo.

Grapo napadem kot prvi skozi ozek vstop in že tukaj se mi začne sneg mleti; sicer pa je vstopnega dela le kakih 10m, takoj za tem pa sledi skalni skok. Pa vendar mi je bolj sigurno kot "štamfati" po grapi zatikati cepine za skale v levi steni grape, in hitro sem pri skalnem skoku. Skok je kar konkreten, edini led, ki ga premore, pa z dvema dobro namerjenima udarcema cepina prilično odstranim iz njega. Na vrhu skoka pa me pričaka čudovito pomrznjena trava. Gurtna čez borovec in že ga gonim po nekoliko bolj položni grapi; melje se še vedno, in pri kakih 45m štantam na odličen borovec. Jernej je takoj za menoj; ker je Igor hitrejši od Janeza,  Jernej prvi pleza grapo naprej, zato mu podam klina in šraufa, jaz pa pozihram Janeza. Miloš pa v radio-postajice že pol ure tuli in nerga, ker je v zadnji navezi in še ni štartal. Lej, ne morš hitet v takmule :).

No, drugi cug je bolj zoprn, saj je grapa položna, sneg pa se melje pod nogami. Jerneju, ki leze naprej, zmanjka ravno par metrov štrika, da bi cug potegnil čez skalni skok, zato v sredini skoka v izravnavi naredi štant na cepine (ki sicer izgleda precej neobetavno, pa se je na koncu izkazalo, da je bil vrlo dober). Možnosti varovanja je malo, tako da jaz naredim štant kakih 5 metrov pod njim na pomrznjeno drevo. Igor je hitro pri Jerneju, in čez konec skalnega skoka potegne naslednji cug, ki je dolg kar kakih 50m in se nadaljuje v desni krak grape. Janez je hitro pri meni, Miloš pa tokrat pošlje naprej kar Karmen, kar ni ravno dobro - malo jo namreč stisne psiha in si ne upa plezati naprej čez skok. Na srečo je Igor že na štantu; tako jaz vzamem še štrik od Karmen, splezam do Jerneja, porinem njemu v roke mojega Quarka, da lahko šiba naprej, jaz pa na njegovem zakopanem cepinu pozihram Karmen, da pride do mene. Nato jaz švignem naprej (Karmen tokrat spizdim Knifovega Viperja), Karmen pa povaruje Miloša. Tretji cug je z izjemo skoka (ki je ful lušten in ima celo malo ledu) spet bolj položen, Igor pa je našel odličen štant v obliki debele korenine. No, sledi še (pred)zadnji cug, kjer Janez in Karmen štantata na drevo, saj se grapa izteče v lijak (vmes je še lušten nekajmeterski skalno/ledni skok). Igor pleza še en cug naprej v desno, kjer pa se kar matra (konec grape, prevladuje skala); tako naredu abzajl na borovce in se spusti nazaj dol do nas. Mi trije z Milošem in Jernejem potegnemo še zadnji cug do borovcev (I), tam pa se razvežemo, saj je grape konec.

Nad grapo je kar velika flanka napihane klože, vendar po pobočju Ogradov očitno močno piha, saj je na levem robu flanke sneg spihan do pomrznjenih trav. Tako se vzpnemo po travah ter občasni flanki snega že za kakih 200 višincev in le prispemo na sedlo, od koder se nam odprejo veličastni pogledu na Gorenjsko. Do vrha nas loči še 20 minut hoje, tam pa se končno malo usedemo in spijemo nekaj čaja. Ker smo štartali pozno (okoli 9:30) pa je ura že kar pozna, zato se hitro začnemo spuščati. Vršni greben Ogradov je pozimi povsem drugačen kot poleti, in dejansko kako uro in pol sestopamo, pri čemer se v hoji spredaj menjamo, saj se povsod, kjer ni trave ali spihanega snega, udira do kolen ali pa celo do pasu. Vmes jaz suvereno skrivim palico (ki pa jo mojster Knific v koči uspešno pogliha - hvala, Miha!). Malo nas skrbi, da ne bomo našli prehoda z grebena navzdol v gozd, a ga nazadnje le lociramo, potem ko približno 1 uro sledimo južnemu robu grebena. Flanka se elegantno spusti v gozd, kjer Jerneju uspe še izgubiti ledni šrauf, in hitro smo pri koči.

Kaj naj rečem o grapi? Uživancija, še večja bi pa bila, če bi bilo bolj mraz in bi se s tem sneg manj mlel, skoki pa morda dobili ledno oblogo. So pa tudi v skalni obliki povsem splezljivi, saj (po naše) nikjer ne presegajo M3-M4. Škoda le, da se grapa ne nadaljuje do vrha sedla. Ker nismo vedeli, da je grapa že splezana (baje se ji reče Pripravniška... kako neoriginalno), smo jo na novo poimenovali kot Smer zmrznjenega polžka ter v alkoholiziranem stanju narisali tudi skico. Tukaj prilagam še mojo verzijo le-te, če bo slučajno koga kdaj zanimalo.

V koči sledi rajanje, novoletna rižota, pitje alkohola in vsesplošen žur. Ob polnoči se 10 ljudi nabaše v iglu, ki ga je mularija postavila tekom preteklih dni; potem pa ljudstvo počasi popada, dokler nazadnje ne ostane samo še Jernej, ki fura DJ-ja do poznih ur. Vsakič, ko nekdo gre spat ga nahruli: "Ja pizda, softiči eni!" No, nazadnje podleže tudi sam. V nedeljo pa nas čaka dolg spanec, pokanje in mučna kalvarija (z vsemi smetmi) navzdol do avtomobilov, ter tradicionalni obed pri Chilliju na Bledu.

Odlična klapa, solidno vreme in "so-so" razmere so spet botrovale temu, da si bomo letošnje novo leto za dolgo vtisnili v spomin :). Komadno več fotk (iz večih virov) pa na Picasi.