Dopoldanski skok na Soriško planino

V četrtek sem (klasično) bil pri Bricu na naviranju plastike, nakar upade Mato in me vpraša, kva kej počenjam naslednji dan. No, si rečem, odlično, na šihtu sem si vzel frej, pa bomo kam šli. Plan je, da skočimo preverit, kakšne so razmere za turno smuko. Ker se ravno isti dan zgodi nesreča s smrtnim izidom (snežni plaz) vemo, da se z razmerami ni za hecati, tako da se odločimo za varno smuko nad Soriško planino.

Meni je zelo všeč, da štartamo šele malo pred 9 iz Kranja, tako da se prvič v tednu zares naspim (sej veste, veseli december, žurke, Ostrigin maraton, pa te zadeve...). Na Kokri me Mato in Matevž že čakata, nakar ob prijetnem pogovoru hitro dosežemo Soriško planino. Hvala bogu se nekje na sredi ovinkaste ceste Bohinj - Soriška planina iznenada pojavi sneg, saj med vožnjo žalostno oprezamo po gozdu, ki je praktično povsem kopen. Zgoraj pa se v 50 višincih naredi vsa razlika, tla v gozdu se pobelijo, in hitro parkiramo na parkirišču pred smučiščem.

Opremo nase, in hitro se zaženemo navkreber, kjer Mato pokaže, da je letos kar maher, saj naju z Guličem dobro špona po klančinah proti našemu prvemu cilju, Dravhu. Prav hitro smo na vrhu, kjer res močno piha severnik, zato se hitro pripravimo za smuko, in šc navzdol po gozdu, kjer smo presenečeni - na trdem snegu je dejansko 5-10cm pršiča, tako da je nekaj večjih flik med drevesi prava uživancija! Tudi sam sem presrečen, saj sem se bal, da bom po lanskoletnem izletu na Stari vrh čisto iz smučarske kondicije, pa kar gre. Tudi navkreber nimam takih problemov, edinole navaditi se moram še malo turnih dilc in njihovih for.

Ko prispemo nazaj na smučišče, se strinjamo, da še nimamo dovolj, tako da se zaženemo še na nasprotni hrib, Slatnik. Ker na grebenu ostro piha, rajši uberemo pot ob letni markirani poti, ki je tudi dodobra zgažena, grize pa kar direktno v breg, tako da smo na vrhu prav dobro zasopihani. Odločimo se, da še malo užijemo prekrasen dan, zato se pred staro kasarno razkomotimo, usedemo na dilce, z Matotom ven potegneva čaj, medtem pa Matevž iz rukzaka privleče tri pere. Pravi, da je imel ravno rojstni dan. Ja fest :). Kake pol urce se tako martinčkamo na sončku, čeprav nam veter vmes kar krepko nagaja, saj na vsake toliko v nas zapiha mrzel piš.

Nato se odpravimo do vrha Slatnika, tam nataknemo dilce, ter odsmučamo dol. Po gozdu je sicer ponekod sneg tenak (beri: ven gleda trava), vendar uspemo najti dve super flanki, kjer je smučanje poezija, sploh za dane spomladanske razmere! (Pre)hitro smo nazaj na smučišču, kjer odsmučamo nazaj dol do avtomobila. In to je to! Hvala Matevžu za vožnjo in pivo, ter še Matotu za družbo. Še kdaj :). (več fotk)

Teranova smer v Dolgem hrbtu

Na friko.si je sredi tedna prav iznenada priletela novica, da je Davo Karničar plezal Teranovo smer in da je za dane vremenske razmere super narejena. Sam sem v četrtek ravno "fural safr", ker sem skenslal povabilo na Mojstrovko, tako da sem hitro začel najedati, če bi kdo v petek šel preverit razmere nad Jezersko.

Jože je bil takoj za, medtem, ko se je Matej še nekaj upiral (kao, da mora popravit avto), a ne za dolgo. Prav tako se javi Jure, Matej pa najde še Anjo, ki ji omeni, da "gremo samo malo hodit v hribe". Hehe, no sej hvala bogu, ker če ne ne bi šla z nami :).

Štartamo ob 6 iz Kranja, nakar nas Jure s svojo makino zapelje kar do parkirišča malo pred tovorno žičnico v Ravenski kočni nad Zg. Jezerskim. Tam nas prehitita 2 avtomobila, tako da vemo, da v smeri ne bomo sami. Hitro se napravimo in zagrizemo v breg.

Ko se začnemo vzpenjati po snežiščih proti vstopu v smer, je situacija občutno drugačna kot prejšnji teden. Sneg je dobro predelan, tako da hoja ni noben problem. Ledinska slapova zgledata za silo narejena, prav tako pa tudi grapa med Babo in Ledinskim vrhom. Zato pa je na drugi strani doline prava revščina, saj je Sinji slap povsem suh (tista vmesna rampa zgleda povsem skalnata), slovita Vikijeva sveča pa je ravno tako nekajmeterski smrkelj čez oranžen previs. No, Teranova dejansko zgleda splažena in bela, tako da se prav veselimo.

Ko prispemo do plazovine pod Teranovo smerjo, nam srce kar zaigra, saj je plazovina dokončno predelana (zbita u nulo), in ob vzpenjanju občudujemo zanimive toboganaste tvorbe, ki jih je ustvaril plaz, ko je mlel navzdol po pobočju. Je pa snega relativno malo, tudi v Žrelu namreč na večih mestih ven gleda skala, prav tako je večino jeklenic ravno malo nad snegom.

Razdelimo se v 2 navezi - v prvi bova jaz in Jože, medtem ko bojo v 2. navezi Anja, Jure in Matej. Ker je Anja prvič v taki smeri, je bolj pametno, da je zraven Jure, da preverja, da ne bo kej narobe :). In že zagrizem v prvi raztežaj! Po direktni liniji Teranove smeri je zelo tanek led, zato rajši (kot predhodniki) splezam prečko v desno, nakar se po debelem snežnem jeziku vzpnem do dolžine vrvi. Razmere: za vriskat! Tak trd stiropor, da stroji primejo ob najmanjšem zamahu... Edin problem je nato štant, saj ga je v takem zbitem snegu težko narediti. Tako štantam kar na okle v zbit sneg, saj je led pretanek tudi za 13cm šraufe. Ostali so hitro za mano, nakar Jožetu pripade naslednji raztežaj, kjer spleza na konce kar tanko prečko v levo nazaj v linijo smeri (ob skali). Tam se potolaži, saj se lahko prvič vpne v štant v smeri iz 2 klinov.

Naslednji raztežaj napeljujem jaz, in ga malo zabluzim, saj štantam kar po kakih 15m vrvi, ko prispem na udoben štant v manjši "votlinici". V glavi sem imel, da je od tega štanta do konca rampe ravno 1 raztežaj; no, izkaže se, da bi lahko potegnil raztežaj vsaj še 15m do naslednjega nabitega štanta. Vmes nas prehiti naveza 2 GRS-jevcev iz Jezerskega, ki prav tako vriskata nad razmerami.

Zadnji raztežaj v rampi tako napelje Jože, in v tem raztežaju (kot ponavadi) pridejo do izraza kratki ledni vijaki, saj je led dovolj debel, tako da Jože na sigurno zašraufa kar 3 (ali 4). Ko plezam za njem, se že kar dobro rukam, saj meča niso vajena snežne/ledne plezarije. Ampak ajde, za prvič v sezoni je to za pričakovati.

Naslednji raztežaj je grapa, kjer z Jožetom kar na štajerca splezava do štanta pod naslednjim skokom. No, tukaj je štant zanimiv, saj Jože in eden iz predhodne naveze uredita štant tako, da se usedeta v snežno jamo. Originalni štant iz smeri je namreč kake 3-4m nad nami (klin v skali), kar da misliti, koliko malo snega je letos v smeri.

Skok v grapi splezam naprej jaz, in potrebuje kar nežno roko, pri čemer prav tako plezam nekoliko bolj v desno, saj je v direktni vpadnici smeri led izredno tanek (kak cm ledu na platasto skalo). Se pa da po desni lepo obvoziti v vsaj približno debelejši sneg. Kot poprej je varovanje bolj improvizorično, in dobro mi uspe zavrtati le 1 kratek ledni vijak. Sicer pa so tudi do sem razmere božanske, sneg je napopan na skalo in drži kot pribito. Nekje v tem delu iz zgornjih predelov Debelega Hrbta pridrvi še en (ne prvi, a sigurno največji) pršni plaz, in Jože hitro kolne, da mu je vse premočilo :).

Uredim sidrišče na cepina in šrauf, in Jože je hitro pri meni. Spleza še raztežaj po grapi do sredine prečke, ki letos prav tako poteka nekaj metrov nižje, kot ponavadi. To opazim tudi jaz, ko zadnji del prečke plezam naprej, in nekaj metrov nad seboj gledam kline :). Ampak se da prečko lepo splezati, je tudi shojena, sicer pa malo zahakljaš za skalo. Na koncu te pa itak pričaka štant na 2 svedrovcih, in smeri je konec :).

Z Jožetom odkrijeva, da sva kar dobro zdelana. Za prvo resno zimsko plezarijo je bil uvod res fantastičen, saj so bile razmere res odlične. Se pa zna zgoditi, da za ponavljalce ne bodo, saj je na mestih sneg/led res tenak, in ga znajo sledeče naveze dobro zrudariti ven. Ritensko splezava na snežišče nad Kranjsko kočo, se tam razveževa, nato pa hitro pičiva proti Kranjski koči. Prvič v dnevu naletiva na malenkostno kložast sneg, ampak je zadeva varna, saj je večino že splaženo. Malo pod kočo med borovci vrževa rukzake dol in si privoščiva čaj. Nato še kakih 20 minut čakava drugo navezo, nakar začnemo sestopati nazaj v dolino. Po trdi plazovini pridemo do vstopa v Žrelo, kjer (začuda!) klopca gleda ven iz snega, čeprav je 2 metra od nje pošastno velika zbita plazovina. V Žrelu so razmere podobne kot v Teranovi, stiropor, vendar se zaradi skalnih odstavkov vmes ter varnosti rajši odločimo za abzajl, tako da okrog jeklenice (ki gleda ven) vržemo štrika in se poabzajlamo. Nato ritensko splezamo še kakih 10m stiroporja, in že smo nazaj na vstopu v Teranovo smer.

Robo dol, čaj ven, čokolado ven, in čakat še Jureta, Mateja in Anjo. Slednji damo roko, saj se je za prvo plezarijo izkazala odlično, in je že rekla, da "ni bilo nič hudega". Morm pa mal pokarati Brica, da jih tudi v tečaju športnega plezanja ni naučil abzajlati z varovanjem (prusik/enzio), tako da smo jo morali naučiti kar na licu mesta. Ja nič, jo bomo še kdaj vzeli sabo, če ne drugega bo Mato naredil kakšno lepo sliko več, da ne bomo skoz sami desci :).

Sledi še vožnja domov, kjer se dolina Kokre vleče kot ponavadi. Hvala vsem za družbo, Juretu pa za prevoz. Mislim, da je bila otvoritev sezone več kot odlična :). (fotke by Mato & Jure)

Neuspel izlet v Tamar

Z Matotom sva se prav na hitro zmenila, da bova skočila pogledat v Tamar, kakšne so razmere s slapovi. Sej sva po zobeh vlačila tudi druge destinacije, ampak glede na otoplitev sva nekako pričakovala, da bo vsaj v Tamarju ostalo kaj ledu, ker so temperature v Ratečah bile nekako konstantno pod nulo. Tako se ob pol 6 odpraviva iz Kranja, nakar sva bliskovito hitro v Planici. Matej sicer jamra, da je ves presušen od kebab pice, ampak zastavi pa tako udarniški tempo, da ga komej dohajam :).

Tako sva neverjetno hitro pri domu v Tamarju, in kot bi mignil, sva pod slapovi. Že s poti zgleda situacija klavrna, in ko prehodiva zadnjo ravnino, se najini strahovi le potrdijo. Od značilnih gobastih tvorb v Sveči je ostalo bore malo, saj je sredino slapu razjedel curljajoč potoček, ki pospešeno brizga čez svečo samo.

Tudi Centralc in Rastlinca sta tanka kot le kaj, vmes pa zgleda še, da so nanosi zmrznjene klože. Slap nad votlino se prikaže nazadnje, in je prav tako tenak, skala gleda ven, meni je deloval, kot da je celo odlepljen od podlage. Matej hitro reče, da velke ne bo, in jaz se kar strinjam. Prav hitro se odločiva, da ni vredno rinit v tako tenak led, kjer bi bil problem že iskanje mest za varovanje, da ne omenjam drugih nevarnosti.

Tako sklizneva na čaj in radler v kočo, in nato počasi nazaj, tako da sva ob ene pol 11 že spet v Kranju. Ja nič, je bla pa kratka kondicijska turca. Takole bom rekel: meni ni nikoli škoda takih izletov, ker že da doživim sončni vzhod v hribih (sploh pa pozimi!) te nagradi za vse muke, ko zjutraj ves zblojen vstajaš in se rihtaš :). Pri domu v Tamarju mi je vsaj uspelo narediti en timelapse, Jalovec je bil namreč zeloo fukish, in Mato ni mogel nehati kleti, zakaj s seboj ni vzel fotkiča :).

Skok na Jezersko

Končno se je začela prava zima! Ujeeee!

Sam sem bil 2 tedna bolj švoh, ker sem nekako uspel fasati dva prehlada, enega za drugim, ko sem ravno mislil,da sem se že pozdravil. No, kakorkoli, čeprav me je še malo bolelo grlo se nisem mogel upreti povabilu Janeza, da se gre prvič v letu preveriti, kakšno je stanje s slapovi.

Tako se nas skupina 4-ih (Miha, Jane, Tušek in Janez) odpravi nad Jezersko. V planu smo imeli splezati Sinji slap, in res, od avta zgleda zgodnji, izstopni raztežaj kar splezljiv. No, bližje, ko gazimo, bolj tenak zgleda led. Ob hoji se kar dobro matramo, saj je (ponekod) za pol metra pršiča, spodaj pa skale, tako da nikoli ne veš, na kaj stopiš. Vstopni raztežaji Sinjega slapu (kot smo pričakovali) seveda še niso zaledeneli, tako da se odločimo, da bomo šli do vstopa v Vikijevo svečo in tam videli, kako in kaj. Nedvomno je Sinji plaz preplezljiv, je pa vprašanje, koliko plezaš po ledu, koliko pa tulaš po grmičevju in skali.

No, ko po snežni grapi, ki dejansko vsebuje vsaj približno predelan sneg, pridemo do vstopa v Vikijevo svečo, se hitro odločimo, da bomo rajši splezali prvi raztežaj sveče, saj led zgleda dober, pa tudi prečiti čez borovce se nam v takem pršiču zdi skrajno zoprno :).

Miha in Janez napadeta slap po dveh linijah, pri čemer Miha izbere boljšo varianto po levi, medtem ko Janez na desni prispe do majhne svečke, vendar je ta še pretanka, tako da ritensko spleza nazaj dol ter potegne svoj cug za Mihom. Realno splezamo kakih 40-50m ledu, ki je v rangu III. Nič posebnega, ampak za prvič v sezoni je v redu, ledu je pa tudi dovolj (čeprav se zaradi mraza delajo gromozanski talarji). Nato naredimo štant na borovce, abzajl nazaj dol, ter sestop.

Na sestopu se ravno tako pobijamo po pršiču, a smo kmalu nazaj pri avtu. Ja nič, za dobro sezono bo treba še malo počakati, ogreli smo se pa ravno tako dobro. Sam sem pa tudi videl, da moram nabrusiti cepin, dereze in predvsem šraufe, saj je Miha enega komaj še spravil v led. Naslednjič pa, upam, da bo že kaj bolj konkretnega :). (fotke)

Plezanje v Jezerskem Stogu

Jesensko deževje je končno (vsaj za kak dan) popustilo in v soboto je bil v hribih napovedan popolnoma sončen dan. Z Milošem nisva hotela stati križem rok, zato se še v petek zvečer zmeniva, da bova namesto v Vipavo (kjer imajo tečajniki prvi izlet v večraztežajne smeri) naslednji dan preživela v fužinskih planinah, točneje v kratkih, sončnih smereh Jezerskega Stoga.

Vodstvo prepustim Milošu, ki je v Jezerskem Stogu enkrat že plezal. V Kranju se dobiva ob 7 zjutraj, nakar sledi divja vožnja, zajtrk v Bohinjski Bistrici ter nadaljna vožnja do planine Blato. Malo sva pozabila na minule poplave in deževje, tako da se tekom vožnje proti planini Blato čudiva destruktivni moči vode, saj je cesta močno razjedena, na nekaterih odsekih pa se nahajajo (hvalabogu že odrinjeni s ceste) ogromni skladi peska. Na Blatu je parkirišče že povsem polno (jah, sobota, kaj pa drugega). Midva se opremiva in hitro stopiva po cesti proti planini Krstenici, saj je na Blatu presneto mraz!

Nato slediva cesti za Krstenico, kjer pa zgrešiva odcep v levo ter slediva cesti proti desni. Miloš hitro odkrije, da se preveč odmikava, tako da zavijeva kar na levo v gozd, kjer nato kakih 45 minut slediva grebenu skozi redek, čudovito jesensko obarvan gozd, nakar izstopiva iz gozda kakih 5 minut pod Krstenico. Odličen skok v brezpotje :).

Na Krstenici je sonček, vendar brije mrzel veter, tako da se hitro zapodiva na potko, ki obide Krsteniški Stog po desni strani (nad Velim poljem), saj je ta del v zavetrju. In že sva pod Jezerskim Stogom!

Miha mi je večer prej zelo hvalil vsem znano smer, ki se imenuje Pica za mamo, ki je bojda navrtana. No, z Milošem sva imela bolj kot nasvedrane smeri namen malo zbijati, tako da se opremiva z vso kovačijo in se za ogrevanje zapodiva v Stogovo grapo (III-, 100m), kar se je izkazalo za ne preveč modro odločitev. V smer jaz vstopim po platah na desni, nakar prečim v grapo, saj je originalen vstop nekoliko siten, ker je v njem nekaj snega. Večji problem je, da je grapa (seveda!) povsem v senci, in čeprav z njo opraviva praktično v enem cugu (izstopni cug je I-ka..), naju dodobra namrazi. Sledi 1x abzajl, in (hvala bogu!) se znajdeva na JZ, sončni strani Stoga.

V oči nama hitro pade pokončen, a razčlenjen raz, ki se pne proti vrhu Stoga. V skici smeri ne najdeva, vendar zgleda raz fantastičen, pa še na soncu je, zato se sploh ne obotavljava. Miloš napelje prvi cug, ki na začetku nudi čudovito plezarijo po dobri skali (tam v rangu III), na vrhu pa sledi kar kakih 5 metrov dodobra naloženega sveta, kjer je treba biti kar previden. Meni tako za drugi raztežaj ostane še prečenje borovcev in zadnjih 5 metrov vertikale po zajedi, nakar se priključiva stezi, ki pelje na vrh Stoga. Malo se šaliva o prvenstveni smeri, ampak res v šali, ker je omenjeni raz navkljub pomanjkanju informacij sigurno pred nama splezalo že vsaj 100 vrlih bohinjcev :).

Ure hitro minevajo, in sonce je že precej nizko, vendar Miloša prepričam, da greva še eno smer, če sva že tukaj. Tako napadeva še JZ raz (IV/III, 160m). Miloš suvereno napelje prvi raztežaj, ki poteka po markantni zajedi, nakar sledi majhna škrbina, 3m plate in naskok navzgor v kar pokončen raz. V sredini tega raza je sidrišče. Meni tako pripade še kakih 10m vertikale, nakar se svet položi, skala pa postane naložena. Do vrha je še malo šodranja. Ni nama jasno, kje je 160m, saj sva potegnila le dva (in to ne cela) raztežaja. No, sicer pa je smer lepa, čeprav je v zgornjem razu potrebno kar dobro preveriti, za kaj se primeš. V razu se nahajata tudi 2 svedrovca, vendar je nujno imeti še kaj svoje robe.

Nato splezava navzdol v isto škrbino, ki sva jo dosegla po grapi, in spet narediva abzajl na sončne travne vesine. Ura je 4, vendar se sonce že umika, postaja pa vse bolj mraz. Zato hitro pomalicava in oddrviva nazaj proti Krstenici. Ko sonce zahaja, pa se nama odpirajo res čudoviti jesenski pogledi na Triglav, Spodnje Bohinjske hribe ter tudi Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Malo za Krstenico se toliko stemni, da dava na glavo čelke in v hitrem tempu se podričava nazaj do avta. Sonce je namreč tako zmehčalo cesto Blato-Krstenica, da je vse mehko in blatno!

In to je to :). Izlet je bil super, da sva se spet malo uplezala, saj obadva že kak mesec nisva bila v hribih, stena v Jezerskem stogu pa je navkljub kratki višini kar pokonci, poleg tega pa je (z izjemo nekaj nasvedranih in bolj plezanih smeri) potrebno kar precej zabijati in izbijati, tako štante kot vmesno varovanje. Verjetno pa je bila to ena redkih sten, ki je bila v jesenskem hladu povsem primerna za plezanje, saj je bila skala dejansko topla in (v sončnih predelih) povsem suha.

Jezerski Stog zato močno priporočam za takele poznojesenske/spomladne dni, ter za naveze, ki rabijo malo treninga in uplezavanja. Poleti, ko je človek uplezan, pa je seveda 100m res malo in je mnogo bolje "zarinit" v kaj bolj resnega :). (fotke na Picasi)

Plezanje v Dvigradu

Eto, spet šimfam vreme :). No sej, tokrat bo objava bolj kratka. Še vedno pogrešam(o) Makedonijo, tako da smo se z druščino odločili, da izkoristimo okno lepega vremena v Istri in gremo plezat. Miha, Tina in Hafnerji so šli dol že v petek ter dan preživeli v Limskem kanalu, nakar so prespali v Mihovem stanovanju.

Za naslednji dan smo se odločili za Dvigrad. Tako se v soboto zjutraj iz Loke odpravimo še jaz, Maja, Jernej in Teja. Kmalu smo v Istri, in posledično v Dvigradu :). Vreme je res majka; sicer je dostop nekoliko vlažen (tudi zemlja, kar nas cel dan moti pri obuvanju plezalk), skala pa je skoraj popolnoma suha! Preseneti pa nas kar velik obisk, saj se do poldneva v plezališču kar tare plezalcev, povečini italijanske narodnosti.

Fajtali smo vsega boga, kot pa je v navadi v Dvigradu, so ocene nekoliko smešne, saj smo pošalili neko 6a, medtem ko smo v sosednji 5b konkretno švicali :). Samo je itak norc, in je sajtal platke, ki nam jih je lani Jure napeljal na top rope (6c, 7a), medtem ko sva se za konec z Majo odločila za napad izredno lepe poke z oceno 6b. No, jaz sem se že vstopa lotil napačno, tako da sem po tem, ko sem z njim "opravil", bil že ves zdrt, tako da sem potehničaril do vrha.

Sledila mi je Maja, ki je smer zelo lepo splezala (ajde, zmanjkal ji je en začetni gib, ampak tist je malenkost v primerjavi s celo smerjo). To mi je dalo zagona, da sem šel na top rope sam še enkrat sprobat. Majino zaporedje spremeni začetni problem v keks :), tako da mi smer uspe precej suvereno preplezati. Zaključki: glava glava glava! Moč je, tehnika je, samo tisto pomanjkanje štrika mimo glave, ko plezam naprej, me najbolj ovira pri doseganju novih ciljev na sajt/fleš.... No, ampak bo, sam čimveč bo treba plezat hodit.

Izredno fajn izlet v super družbi :). Naj več povedo slike, se mi res ne da pisati... :). Kaka fotka več je na Picasi.

Nebeška simfonija v Debelem vrhu

Nova smer v Debelem vrhu: Nebeška simfonija - VI (V A0)/III-IV, 430m
(tukaj objavljam skico in opis nove Bricotove smeri v J steni Debelega vrha, bom pa pripravil vodniček za tole smer in še za Katedralo v kratkem, pššt...)

Opis
Smer se začne v ploščah (III) bolj na levi strani (na začetku je viden prusik skozi skalno uho), katerim sledi do sidrišča, ki je umaknjen cca. 1 meter v levo od travno/skalne grape. Drugi raztežaj poteka skozi skalno-travnato grapo (I-II), nakar doseže sidrišče na začetku novih plošč nekoliko na levo. Tretji raztežaj sledi ploščam, sledi prečka v plošče bolj na levi (III), katerim sledimo do sidrišča, ki se nahaja levo in nekoliko spodaj pod širokim, izrazitim previsom. Sledi cel raztežaj plošč (IV), ki se konča na travni gredi. Naslednji raztežaj ravno tako sledi ploščam (IV), kjer izplezamo po nekoliko krušljivem svetu na travno gredo.

Sledi raztežaj po travni gredi (I), kjer sta v skalah vmes dva svedrovca; po kratkem vzponu čez skalni pas dosežemo sidrišče pod zelo izrazitim previsom. Smer previs premaga na desni strani (VI/V A0, najtežji del smeri), nakar se po nekaj metrih plezanja znajdemo na travni polici; tukaj se nahaja sidrišče, ki pa ga lahko v primeru 70m vrvi izpustimo; sledi vzpon iz travne police direktno navzgor na skalni raz, ki se kmalu položi in na vrhu katerega najdemo naslednje sidrišče. Sledi prečka po travnih vesinah (I) do naslednjega sidrišča, ki se nahaja v desno pod najbolj mogočno ploščo, ki jo s tukaj vidimo. To sidrišče je nekoliko skrito, zato je najlažje, če v veliki plošči na desni poiščete svedrovce, in njim sledite navzdol do trave – tam se namreč nahaja prusik okoli skalnega roglja.

Direktno nad sidriščem nas pričaka drugi detajl smeri (VI/V+, V A0), nato pa sledi izredno lepo plezanje, sprva po plošči, kjer naredimo prečko v desno, nato pa sledimo »zajedi« v razu (IV+) v izvrstni hribovski plezariji do naslednjega sidrišča v sredini raza (pod manjšim skalnim stolpičem). Zadnji raztežaj sledi razu do vrha (IV, nekoliko krušljivo!), nato pa po naloženem kamenju do majhnih plošč, kjer se nahaja zadnje sidrišče in vpisna knjižica.

Sestop

Kakih 10 metrov nad  vpisno knjižico mimo pelje nemarkirana steza, ki pelje z Lazoviškega prevala na Debeli vrh (označena z možici); po njej se spustimo do Lazoviškega prevala, od tod pa po markirani poti navzdol do Planine v Lazu.

Objava
Navkljub dejstvu, da se mi grlo še ni do konca pozdravilo, sem se zaradi odpovedane Makedonije odločil, da izkoristim morda zadnji lep jesenski dan, preden se hribi odenejo v belo preobleko. Sicer sva bila z Mihom že zmenjena, da greva plezat Bricovo novo smer, ki jo je navrtal 1 teden prej, vendar je Mihu prišlo nekaj vmes, tako da sem zmečer precej obupano pošiljal sms-e, če bi se mi kdo pridružil. No, pa je Mare reku, zakva pa ne =).

Ker je že pozna jesen, se to pozna tudi na dnevu, tako da štartam ob relativno normalni uri nekje ob 6 iz Škofje Loke, nakar v Čirčah poberem še Mareta. In že dirjava proti Bohinju! Na planini Blato je navkljub dejstvu, da je četrtek, kar polno avtomobilov, in na poti do planine v Lazu srečava kar nekaj pohodnikov. Sva pa edina s čeladami in kovačijo v rukzakih :).

Mare pravi, da sem ga kar šopal navzgor... ne bi vedu, ampak vsekakor sva v cca. 1 uri pri koči v Lazu, kjer narediva malico, fruštek, v koči pa vzameva Bricov 70m štrik (hvala šefe... nikol ne škodi, če ni potrebno štrika nosit v breg). Odločiva se, da bova v smer šla samo z 1 rukzakom, tako da vanj nabaševa en kup pijače (dan bo topel in vroč, stena pa je južna) in nekaj malega za oblečt. Medtem, ko se sam kar napravim v plezalno opremo, Mare uživa na sončku - zjutrej sva bila obadva še malo zoprna, saj je bila v dolini vlažna megla, ko pa prideš enkrat do planine v Lazu, pa se samo začudiš - polne, nasičene jesenske barve, prijetna toplota in modro nebooo =).

Pod smerjo sva en-dva-tri, saj je vstop enak kot pri Katedrali, ki smo jo plezali lani. Mare sicer nekaj govori o tem, da bi vsaj prvi del smer solirala, a ga sam zavrnem, češ, itak imava dosti časa. Sem se potem še nekajkrat strinjal z njim, da bi se dobršen del smeri dalo posolirati (z obvozi detajlov verjetno celo...), ampak hej, nič ne škodi, če se varujeva, sploh v nekaterih delih, kjer je navkljub ploščam bilo rahlo krušljivo...

Sam se tako hitro zapodim v prvi cug, in s spodnjim delom smeri hitro opraviva. Smer je navrtana zelo zgledno (ene 2x bolj kot sosednja Katedrala), tako da je resnično dostopna tudi nemojstrskim plezalcem. Z Maretom hitro določiva pravilo, da se vpenjava v vsak 2. svedrovec, saj je tudi v tem primeru varovanje odlično, pa je vsaj nekoliko manj trenja. V začetku ima Mare smolo, da mu pripade nekaj bolj "travnatih" (I-II) cugov, meni pa pripade nekoliko več plate. Moram pohvaliti Brica za nos - zaradi goste navrtanosti in zmerne položnosti je smer resnična lepotica za uživat, kjer lahko psiho daš popolnoma na stran in se prepustiš razgledom in uživanju ob lahki plezariji.

No, nazadnje le prispeva do prvega detajla smeri, previsa, za katerega so naju strašili, da naj bi bil kar VI/VI+. Napeljem ga jaz, in priznam, da sem moral opraviti kar zoprn gib (povlekel sem se na majhnem krimpu čez spodjedo, kjer ne bilo nič za noge), tako da se z Maretom kar strinjava, da je ocena VI realna.

No, nato se je zgodila pa podobna situacija, kot že lani. Na naslednjem štantu ("vrh" med travnimi gredami) mi uspe, da mi z nog zleti plezalka! Pomojem gre za najbolj položno sidrišče v celotni smeri, a mi plezalka vseeno odleti v globino - slišim lahko le štork, štork, ko se odbija navzdol po skalah. Hitro naredim abzajl v "kotel", vendar nimam sreče. Nato grem nazaj na štant, se razvežem ter se po travah spustim dva raztežaja navzdol, vendar sreče ni, in sumim, da se je plezalka odkotalila do dna smeri. Odločim se, da jo bom pustil tam, čeprav Mare pravi, da komot abzajlava. Sej se strinjam z njim, da je to le 100€, ampak resnično dvomim, da bi nama v vsej travi, ki jo premore J stena Debelega vrha, uspela locirati mojo plezalko.

Tako naslednji platast detajl napelje naprej Mare. Spleza ga zelo suvereno, in pravi, da mu ni bilo težko. To mi vlije nekaj upanja, da z rukzakom ter nizkim gojzarjem na desni nogi zaplezam vanj. Uspe mi ga zlesti na frej, vendar le zato, ker imam k sreči na levi nogi še vedno plezalko, saj je potrebno stopiti na izredno majhen stopek. Pa mi komej rata! Se moram resnično povleči z vso močjo v rokah. Se pa strinjam z Maretom, da je detajl zelo lep, vendar lepo splezljiv, tako da se strinjava, da je bolj V+ kot VI. No, bodo presodili ponavljalci...

Sledi še nekaj plate, kjer gojzarju nikakor ne zaupam, čeprav drži enako dobro kot plezalka. Zadnji raztežaj napeljem jaz in je že povsem hribovski, z razbito skalo in vsem, kar priteče zraven. Na vrhu se nato vpiševa v spominsko knjižico, ter na hitro sestopiva nazaj do planine v Lazu.

V Bricovi koči si privoščiva še pivce, nato pa brž v dolino, kjer je obvezen postanek v Bohinjski klasiki - Emi. Tokrat je na sporedu pica štirje siri s šunko, ki me zagifta še za 2 dni. Ja živjo!

Bricotu in kompaniji je uspelo ponovno navrtati lepo, izredno uživaško smer. Sicer jo še vedno pesti (kot kaže kroničen) problem Debelega vrha, kar pomeni da je nekaj vmesnih raztežajev hoja po travah. Pa vendar, detajli v smeri so nori, predzadnji raztežaj (platast detajl, plata, nato pa hribovski raz) je res super, dolžina smeri pa tudi ne več nezanemarljiva. Sam pejte =).

Popoldanska pleža v NŠG

V sredo me je Maja že zjutraj obvestila o žalostni novici, da naš dolgo pričakovani izlet v Makedonijo (bolderanje v okolici Prilepa) odpade. Baje naj bi doli na Balkanu, tako kot pri nas, cel teden scalo :(. Izleta sem se veselil že od sredine poletja naprej, saj letos še nisem imel "dopusta", kot se reče... Na, pa drugič. Makedonija bo že počakala. Sej smo že vse zmenjeni :).

Ker sem prejšnje dva dni bil v Ljubljani do 7, 8 zvečer, sem se za sredo odločil, da bom delal od doma. Ja kako dbest, saj sem se lahko pridružil Majini familji ob popoldanski pleži :). Tako štartamo lagodno okrog 1 iz Loke. V dolini je cel dan turobna megla, ko pa se peljemo mimo Jesenic se že naredi sonček, nebo pa je brez oblačka :). Ko parkiramo na s soncem obsijanem parkirišču na vrhu prelaza Vršiča, nam vsem srce prav veselo zaigra. Tokrat tudi Maji, saj je dostopa komaj za kakih 15 minut :).

Aja, izbrana smer sliši na ime Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m) in je prava popoldanska poslastica - kratek dostop, sestop in njena dolžina namreč obljubljata prijetno, sladko, a kar malo prekratko plezarijo. Mimogrede, smer je kar zgledno navrtana, tako klinov in kladiva nismo potrebovali, vseeno pa je super imeti nekaj gurten in frendov za vmesno varovanje, saj so svedrovci še vedno "po hribovsko" narazen. V trenutku smo pod smerjo, nakar vstopi prva naveza, Janez in Petra.

Prvi raztežaj je najtežji v celotni smeri in ponudi kakih 5 metrov kar prijetne V-ke, sicer pa je v povprečju tam IV. Po tem raztežaju sledi prečka v desno (I-II), nakar prispemo do štanta, ki je ravno na sončku. Majka! Direktno navzgor sledi zeloo uživaški raztežaj, ki ni nič težak (IV pomojem), in v njem vsi uživamo do amena :). Žal je tukaj plezarije že skoraj konec, saj je zadnji, izstopni raztežaj nič drugega kot "pujsanje" čez dva nekajmeterska skalna "pragova", in že smo na šodru na vrh smeri. A nič ne de, za popoldansko pležo je stvar super. Si sploh nočem predstavljati, kako malo časa takale turca vzame šele, če si doma v Kranjski gori...

Sledi sestop, ki je sicer nekoliko siten (beri: praskanje skozi borovce), vendar je tako kratek, da mu to dejstvo zlahka odpustiš. Skratka res imenitna, uživaška popoldanska turca! Kot je navada, se nazajgrede gre na sladoled. Tokrat nas Janez pelje v Martinška - pa ne v tisto veliko gostilno v Naklo, pač pa manjši kafič/slaščičarno, skrito zadaj za gostilno. Torta piškotek je odlična, sladoled pa tudi.

In zgodaj zvečer smo že nazaj v Škofji Loki! Svetujem vsem, ki želijo malo na šiht, pa imeti še nekaj od dneva :). (fotke na Picasi)

V jami "pod" Grintovcem

Že nekaj časa sem kolegu Maticu najedal, da bi me peljal v kako jamo. Pač, zanimalo me je, kako zgleda jamarstvo na malo bolj "profi" nivoju :). No, včeraj me dec klikne na FB-ju in v pol ure smo zmenjeni :). Ne samo, da me bo peljal v jamo - pridružil se bom raziskovanju in označevanju nove, še neraziskane jame! Venga!

Aja, jamo je Matic našel že dolgo tega nedaleč stran od pešpoti na Grintovec (s Kokrškega sedla), vendar je šele pred kratkim odkopal vhod ter raziskal začetni del. Šesterica se nas tako zbere okrog 7 zjutraj v Kranju, od koder ga našpičimo proti Jezerskemu oz. kmetiji Suhadolnik. Vreme je oblačno, ampak za jame je itak vseeno :). Z zmernim tempom smo v cca. uri in pol pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu, kjer počasi zapirajo sezono (zadnji teden, ko je koča odprta). No, čaj imajo še, tako da se malo pogrejemo, nato pa hitro krenemo proti Grintovcu.

Aja, prva stvar, ki mi pade v oči je, da moj 40L rukzak nikakor ne more konkurirati jamarskim rukzakom, saj imajo vsi na ramenih vsaj 70, če ne 80 litrske rukzake. Je veliko robe za nosit..

Pred vhodom v jamo se napravimo - preostali "ta pravi" jamarji imajo vsi škornje, podkombinezone in jamarske kombinezone, sam pa jim konkuriram z gojzarji in delavskim kombinezonom. Pa je bil povsem zadovoljiv!

Že vhod v jamo ponudi problemček, saj se je treba z nogami navzdol "spajsati" skozi ozek preduh, nakar te "šc izza ovinka" pričaka (ob predhodnem obisku opremljena) prečka nad breznom, kjer se s popkovino povarujemo. Neverjetno, kakšni prostori se nato odprejo pod tako majhnim vhodom - in to v "živi skali", kot bi jo poimenovali mi laiki. Sledi namreč velik, udoben rov, ki ga občasno prekine 20-30m (no, toliko se vidi...) jašek navzgor. Mi sledimo glavnemu rovu, kjer hitro doživim tudi svoj krst, saj že namestimo (beri: navrtamo) prvi del vrvi za spust v nižjeležečo kotanjo.

Jamarska vrvna tehnika se nekoliko razlikuje od plezalne, saj so vrvi fiksne, uporabljaš pa skoraj izključno 2 nabora pripomočkov - prižemo, "croll" (prav tako neke vrste prižema v pasu) in stopno zanko za žimarjenje (vzpenjanje po vrvi) ter descender za spust po vrvi. Aja, ter kratko popkovino za vpenjanje v sidrišča. Mislim, da sem kar hitro dojel poanto pripomočkov, pa tako ali tako sem bil pod budnim očesom bodočih inštruktorjev, tako da mi sploh ni bil problem.

Nato smo najprej zavili skozi zelo tesen preduh na levo, kjer je sledila še ena sobana, ki smo jo izmerili, vendar rova nismo mogli nadaljevati, saj se konca (tam, kjer je veter vlekel naprej) ni dalo odkopati z rokami (beri: baje bi potrebovali razstrelivo). Zato smo se nato (potem, ko smo izmerili in začrtali prostor) vrnili nazaj ter začeli spuščati po jašku desno od glavnega rova. Ta se je izkazal kar za mrcino, saj smo se spustili kakih 40-50m (abzajli), nakar bormašina ni več delala, tako da smo se morali obrniti. Se pa jašek sigurno še nadaljuje!

Sledil je povratek nazaj na površje, ki je minil kar hitro, če izvzamem žimarjenje navzgor po štriku. Sej je mnogo bolj udobno kot pri plezanju, kjer improviziraš s prusikom/gardo/..., pa še vedno zelo naporno :). Sam sem tako povsod, kjer se je dalo poprijeti za skalo, raje plezal gor, ter zgolj porival naprej prižeme, da sem bil sproti varovan. Se mi zdi, da sem porabil vsaj pol manj energije :).

Zunaj nas pričaka enak dan, kot je bil, ko smo šli v jamo, le da je ura 5 popoldne - smo preživeli v jami kar dobrih 6 ur. Sledi še obvezna južna v koči ter povratek v dolino, kamor se vrnemo ravno v času, ko se popolnoma stemni.

In kaj naj rečem o jamarstvu? Nenamenoma bom tukajle vlekel vzporednice z alpinizmom, saj v obeh primerih gre za zelo časovno potratna hobija, ki si delita kar dobršen del vrvne tehnike.

Vsekakor gre za dejavnost, kjer moraš biti precej bolj s srcem pri stvari, saj je nek kvazi ledni plezalec v novem hardshellu precej bolj "kul" kot ves blaten in zamazan, prešvican in porezan jamar. Proizvajalci opreme se tega zelo dobro zavedajo, saj jamarji (vsaj tako se zdi) že desetletja hodijo v jame v skoraj enakih čelkah (baje jih dosti še danes uporablja karbidovke), med kombinezoni ni nekih novih modelov... pa saj, ko imaš vse na sebi blatno in umazano mi je jasno, da interesa ni. Ampak je to odlično! Tako tukaj ni ekshibicionizma, pa tudi popularnost lahko takim hobijem bolj škodi kot koristi, kot je razvidno iz primera alpinizma/plezanja.

Prav tako je, za razliko od alpinizma, prisoten nekoliko bolj "znanstveni" in akademski čut - medtem, ko se pri alpinizmu večino časa ukvarjaš s tem, kaj moraš upoštevati (orientacija) in česa se moraš paziti (ledeniške razpoke, skale, plazovi, ...), da te ne ubije, imaš pri jamah močno geodetsko noto, saj je tvoja dolžnost, da jame tudi beležiš, dokumentiraš ipd. Za kar je potrebno kar nekaj natančne merilne opreme, ki bi se ji vsak alpinist smejal :). Prav tako se mi zdi, da jamarji še bolj kot alpinisti pri opremi improvizirajo.

Nazadnje naj omenim še, da je za razliko od alpinizma, kjer je v Sloveniji že toliko preplezanega, za jamarstvo še vedno velik potencial, saj je naša dežela (baje) meka jamarstva na Zemlji, saj tla kar pokajo od številnih še neraziskanih jam in predorov.

V jame bi še šel, bom pa videl, ali me bo zadeva tako potegnila, kot me je plezanje - se mi zdi plezanje še vedno bolj "športna" aktivnost, pa čeravno me v trenutku pisanja boli celo telo in sem dodobra izmučen :).

Na koncu gre pa seveda zahvala celotni ekipi, ki me je, popolnega jamarskega analfabeta, vzela s seboj v neraziskano jamo! Res ste dobro skrbeli zame :). Vsekakor izkušnja, ki je dolgo ne bom pozabil!

UPDATE: Eto, en dan po pisanju zgornjih odstavkov - kdaj gremo spet kam?? Še en presneto zasvojljiv hobi...

Vikend v Mežici

Z bivšimi sošolci smo se že lep čas menili, da bi tekom poletja nekam skočili. No, plani se vedno izjalovijo, poletje je šlo mimo, na srečo pa je Cuzo zorganiziral bando, da smo se konec tega tedna odpravili v Mežico.

Odhod je bil določen v četrtek popoldne, nakar se nas je peterica v dveh avtomobilih odpeljala preko Jezerskega ter Avstrije proti Mežici. Aja, zakaj ravno Mežica? Janova mama se je preselila v dom za ostarele, tako da jim je v Mežici ostala hiša, ki jo kanijo na pomlad prodati. No, do takrat je hiša frej, pa smo rekli, da gremo pogledat malo na Koroško :).

Po kake dvourni vožnji skozi oblake prispemo v Mežico ter se namestimo v domu. Prvi večer je na sporedu predvsem pitje ter igranje Activityja, tako da smo budni vse tja do 4. ure zjutraj. Nato pa spat, ter vstajanje ob 10 novim zmagam naproti. Vsi smo sicer malo zmatrani, ampak se družno odločimo, da gremo osvojit Peco, hrib, ki se dviga precej direktno nad Mežico.

No, dostopa z avtom je kar nekaj in kakih 20 minut makadamskega pekla potrebujemo, da prispemo do zadnjega parkirišča, preden cesta postane rees zoprna (beri: za 4x4). Od tam pa do doma na Peci je 45 minut lagodne hoje po več ali manj ravnem terenu, ki jo mi opravimo še nekoliko hitreje. Od doma pa do vrha pa se pot postavi malo bolj pokonci (manjka še 600m višinske razlike). Odločimo se za "zelo zahtevno pot", in ni nam žal. Moram reči, da je pot res slikovita ter naravno speljana po slikovitih skalnih stolpičih na J strani Pece.

Navkljub vidljivosti kakih 10m ni orientacijskih težav, in v kaki uri in pol smo na vrhu. Na vrhu je silno neprijetno, zato se hitro pospravimo v majhno votlinico pod vrhom, kjer na hitro pomalicamo, nato pa brž švignemo v dolino. Šele na poti navzdol se nam oblaki za nekaj minut dvignejo toliko, da lahko vidimo proti avstrijski Koroški na sever. Ob sestopu obiščemo še votlino kralja Matjaža, ki pa ni nič pretirano posebnega - v hrib vsekan kakih 20m globok rudarski jarek, na koncu katerega je železni kip prej omenjene osebe.

Sledeč večer smo kar malo bolj utrujeni, zato po nekaj spite pijače in odlično narejeni pici (hvala, punce) okrog polnoči odrinemo spat ter spimo kot polhi do 9 ure zjutraj. V soboto je vreme čudovito, in z veliko vnemo se spravimo nad vrt za hišo, kjer dobi tak tretma, kot ga ni dobil že pol leta - populimo ven vso zgnito zelenjavo, obrnemo vso zemljo, oberemo jabolka, pokosimo travo in še in še. In že je ura 2, ko se odpravimo nazaj proti domu!

Fejst vikend v fejst družbi :). Kaka fotka več... klasika.

Visoka polica, Direttissima

Morda zadnji poletni dan pred prihajajočo ohladitvijo (in padavinami) sva z Jernejem izkoristila za poplezavanje v skali. In to kakšni! Direttissima (V-/IV, 200m) v Visoki polici (2007m) je vsekakor ena najlepših smeri v rangu štiric! Malokje namreč lahko plezaš skoraj popolno vertikalo v odprti steni, ocenjeno z IV, brez da bi se klobasal po kaminu ali montlal zajedo.

Zaradi grožnje popoldanskih neviht iz Škofje Loke štartava že ob izredno rani uri 3:30. Posledično sva na parkirišču naprej od Rabeljskega jezera že ob 5 uri zjutraj, ko je še vse naokoli črno. A nič ne de, saj pot do koče Brunner poznava, prav tako pa je markirana. V divjem tempu sva hitro pri koči. Jernej zvizne na deploy (za nevešče, to je velika potreba), sam pa mu sledim, saj ima tudi moj prebavni trakt očitno neke motnje. Ko narediva vsak svoj kupček, se šele zaveva, da sva "srala" nekaj metrov od WC-ja, ki spada pod kočo. No, pa veva za drugič :).

Sledi vzpon po markirani poti za Lepo glavo (Vetta bella), ki se prične s prečkanjem čudovitega potoka, nato pa kar hitro zagrize navkreber po naloženih, a na srečo rušnatih gredinah proti škrbini med Lepo glavo in Visoko polico. Malo pod sedlom se na desno odkrije možic in stezica, ki ji nato slediva vse do vstopa pod smer. Orientacija ni težka, saj je možicev polno!

In že sva pod smerjo! Jerneju pripade prvi raztežaj, ki ga potegne skozi "edino naloženo mesto v smeri", naravno okno. Sidrišče uredi na udobni polici. Drugi in tretji raztežaj tako pripadeta meni. Stena se postavi v 90 stopinj, vendar je plezanje taka uživancija, saj je skala polna "dokomolčnih" šalc, da smer ne preseže V- (morda niti ne IV...). Klinov je v tem delu dovolj, tam, kjer pa kakšen manjka, pa se vedno da urediti varovanje na skalna ušesa in roglje. Sicer je prostora tudi za zatiče in metulje, ampak - zakaj bi se matral, če imaš ušesa :).

Jernej me ves presrečen hitro ujame, nakar mu pripade še en relativno pokončen raztežaj, ki pa je še bolj poln oprijemov kot en raztežaj prej. Ne vem kdo je bolj vriskal med plezanjem, a Jernej ali jaz :). In že sva iz najbolj strmega dela smeri :(. Sodeč po Miheliču naj bi sledili še trije raztežaji II-ke. No, sam se zapodim v črno lisasto skalo precej na desni, kar ima za posledico, da na vstopu plezam kako IV, vendar nato naredim prečko v levo (sodeč po prusiku je tu nekdo abzajlal...), nakar raztežaj potegnem navzgor do bolj verjetno pravega, z 2 prusikoma zavarovanega sidrišča. Jernej potegne še 1 raztežaj do naložene grapice, iz katere sam potem izplezam po desni zajedi (verjetno lažja alternativa bi bila po levi zajedi, še lažja pa obvoz po grapi) na vrh Visoke police.

Skratka, za zgornji del nisva povsem prepričana, ali sva vestno sledila smeri, vendar je skala odlična, težave pa zmerne, tako da je precej vseeno, kje izplezaš. Važno je, da je smer navzgor :). Tudi urejena sidrišča niso indikator, saj so raztrošena po celem vršnem območju smeri (razni abzajl štanti).

No, na vrhu se nama odprejo res lepi razgledi še na dolino Mrzle vode, pa na Viševo skupino, Veliki Nabojs in še marsikaj. Pojeva nekaj marshmallow-ov (hvala, Jernej) in se prav kmalu odpraviva proti dolini. Sestop je, v primerjavi z nekaterimi sestopi v naših hribih, zelo udoben. Že res, da je potrebno malo poplezavanja navzdol, vendar je pot/stezica na vsakih nekaj metrov označena z rdečimi pikami oz. črtami. Edino morda male težje mesto (ki pa ni nič pretežko) je kamin, po katerem navzdol splezamo v škrbinico.

V tej škrbini je vseh težav konec, saj se s pomočjo jeklenice povzpneva na nasprotni stolpič, nakar sva že na markirani poti, ki se ob občasni pomoči jeklenic kar strmo spušča nazaj navzdol proti dolini Bele vode. Ko prispeva do tolmunčkov se še osveživa, nato pa v hitrem tempu oddrviva nazaj navzdol. Pri avtu sva ob 13. uri, kar pomeni, da sva za celotno turo od avta do avta potrebovala 8 ur. Ni kej, z Jernejom je pač taka, da se je dirkalo v obe smeri, gor in dol.

Obvezen postanek je še Matiček v Radovljici, kjer se kebaba najeva v škodo!

Vsekakor se bom v Direttissimo še vrnil, saj J orientacija pomeni, da se jo da plezati tudi spomladi/jeseni. Morda bolj kot to, pa me je smer še bolj ogrela za Viševo skupino! Bojda ima namreč večino smeri (tudi "ta resne" iz doline Mrzle vode) v tem območju Zahodnih Julijcev res fenomenalno skalo. Kaj pa veste, morda pa nekoč pojem dovolj čokolina in žgancev, da se srečamo na Božjih policah! Do takrat pa bo vedno tam kratkosladka Direttissima...

Na praznik v Mali Oltar

V sredo smo se zopet gonili po hribih. Letošnje poletje enostavno preveč vabi v hribe, da bi se mali človek lahko uprl. Vodstvo je spet prevzel Janez, ki je v navezi imel svojo ženo Petro, pridružila pa sva se jim jaz in Miloš. Ker je bil v sredo praznik, smo se seveda zavedali, da bo gneča v popularnih stenah velika, tako da smo se modro odločili za redko plezano S steno Malega Oltarja (2521m) daleč gori nad Martuljkom.

Izbrana smer sliši na ime Bučer-Kristan (IV-/III, 400m) in je polna hvale - vsak, ki jo je plezal, namreč ne ostane ravnodušen! Poleg tega smer skriva še dodatno varovalo pred gostim obiskom - to je 5 ur dostopa (in še bolj siten sestop!). Tako nekako ne dvomimo, da bomo v smeri tudi na praznik sami.

Zaradi dolge ture smo tokrat še posebej zgodni in že ob pol 4 zjutraj štartamo iz Kranja. Okrog 5 ure smo že na parkirišču nekje gori nad Martuljkom, kamor prispemo tako, da zavijemo z glavne ceste na stransko cesto nekje malo za Gozdom Martuljek. "Uradni" dostop do pod stene sicer pelje preko krnice Za Akom ter Treh macesnov, mi pa se odločimo za pot čez Kotle, ki se nahajajo pod S ostenjem Martuljških Ponc.

Sprva še v soju čelnih svetilk sledimo gozdni poti, kjer Petri uspe tudi malo zalutati. A se Janez nič ne huduje, saj smo, kot pravi, že "v posvečenih koncih", in vsi se strinjamo! Že če tukajle doživiš sončni vzhod in takoj nato špricneš nazaj v dolino, si naredil nekaj za dušo. No, krenemo kar čez drn in strn in ob sončnem vzhodu iz grmičevja prispemo na čudovito krnico pod slavno severno steno Špika, ki ji pravijo Za Srcem. Seveda noben ne ostane ravnodušen, in nadaljne pol ure teče debata o vseh možnih smereh v tej slavni steni, medtem ko se oziramo in v njej iščemo prehode, obvoze, variante, detajle in še kaj!

Vmes se zložno vzpenjamo proti levi po melišču, nakar nas pričaka nekoliko siten del v grebenu, ki mu tukaj pravijo Na pečeh. Siten del predstavlja kar velika strmina, poraščena z borovci. Kakih 15 minut se tako gremo gozdarje in prelomastimo čez nekaj strmejših delov, kjer je običajno za prijeti le smolnat borovec.

Nato se pot nekoliko položi, srce pa na polno zaigra! Razgledi namreč postajajo vse lepši, ob zelenih livadah in naloženih skalah se vzpenjamo navkreber, na levi se za grebenom Na pečeh odkrivata Široka peč in Dovški križ, nad nami pa zaslutimo Veliko in Malo Martuljško Ponco. Globoko levo v dolini pa se iskri čudovita pokrajina Za Akom. Ima Janez kar prav - so Martuljški konci res posvečeni, še posebej zato, ker večino poti ni markiranih, zaradi dolgih časovnic ter manjka koč (edine opcije za spanje so v večini bivaki) pa so edini spremljevalci na poti močeradi, gamsi, občasen svizec in še bolj poredko kak soroden "šodrovec", ki mu na svetu ni lepšega kot ta divji svet le streljaj od ljudi polnih avtocest na Triglav ali Vršič!

Ko prispemo pod strmo in navidez neprehodno ostenje Velike in Male Martuljške ponce, se z grebena Na pečeh spustimo po gruščnatem jarku levo na veelika melišča, ki segajo vse od Ponc pa do Široke peči (zaključijo se malo bolj v levo od slovitih Treh macesnov). Tu pot postane nekoliko bolj zoprna, in še kako uro se nato proti levi previdno premikamo čez gruščnat, naložen svet melišč, kjer moramo prečiti tudi 2 zoprna jarka. Granulacija melišč ni ravno idealna, tako da je možnost zdrsa kar velika, in noben noče tega. Nas pa preseneča pomanjkanje snega, saj so melišča povsem kopna, edinole v drugem, večjem jarku je potrebno kakih 5 metrov hoditi po snegu, ki pa je trd in že deloma prekrit z gruščem. V tem jarku sam tudi fašem skalo v nogo, ki prileti od zgoraj. Ni dvakrat za reči, da se prav hitro podvizamo iz njega!

No, nazadnje kot nalašč na Marijino vnebovzetje le stojimo pod S steno Malega Oltarja! Za razliko od bolj vernih soljudi nam vsem tale "oltar" nad glavami pomeni veliko več kot tisti v cerkvi!

Prve dva raztežaja sta enostavna, tako da se samo opremimo, nato pa nenavezani v gojzarjih splezamo do nezgrešljive jame/votline v sredini stene. Neverjetno! Spodaj je eno največjih melišč v naših gorah, tu, le nekaj višincev nad njimi pa je skala kompaktna, da je kaj! Pri votlini, ki je, mimogrede, presneto velika, se navežemo.

Smer te takoj navduši, saj že drugi raztežaj postreže z zračno, a izredno lepo in nič težko prečko v desno (IV-), nakar sledi lepo poplezavanje navzgor do izravnave, kjer se svet spremeni v travne vesine. Tam zavijemo v levo v zajedo/kamin, kateri nato sledimo skoraj do vrha Malega Oltarja. Smer ni pretirano opremljena, tako da je nekaj frendov zelo dobrodošlih. Zabijali smo tako zelo malo, saj je možnosti za naravno varovanje ogromno! Prav tako je v kaminih mnogo "zagozdenih" skal, okrog katerih samo vržeš gurtno in imaš odlično varovanje. Plezamo res hitro in uživancija je res neizmerna, saj je skala polna prijemov!

Tako smo hitro na majhnem sedlu, kjer sledita še 2 lažja raztežaja do vrha. Še dobro, da je v vršnem delu nekaj zajed/razpok, saj je sicer vršna kupola Malega Oltarja en velik hlebec neizrazite, nerazčlenjene kompaktne skale :). Na vrhu smo navkljub konstantnemu varovanju zelo hitro, nekje med 12. in 13. uro.

Na vrhu tudi hitro vidiš, da si opravil šele pol poti. Na J stran namreč zagledaš svet, ki je povsem drugačen od smeri - vse je rdečo in razsuto kot le kaj! Hitro vidimo dve varianti sestopa - po grabnu med Malim in Velikim Oltarjem nazaj dol na melišča pod Dovški križ in nato nazaj čez Tri macesne, ali pa delen sestop ter nato še en raztežaj plezanja po rdečem, podrtem grabnu, da dosežemo sedlo Grlo (med Dovškim križem in Velikim Oltarjem), nakar bi sestopili v Vrata.

Ker je sestop za obe varianti v začetku enak, kar hitro začnemo sestopati. Po enem abzajlu (urejen štant) smo na škrbini med Velikim in Malim Oltarjem, nakar sledi zoprno sestopanje po naloženih rampah ob steni Velikega Oltarja. Tukaj na levi zagledamo tudi sloviti Prletov Monte Tamau, izrazito kompaktno falusoidno tvorbo malo pod Malim Oltarjem.

Sledijo še trije abzajli (en štant uredimo sami, ostale 2 sta že narejena), nakar smo v naloženi grapi. Odločimo se za sestop čez Vrata (ker je baje mnogo bolj udoben kot čez Tri macesne), tako da zavijemo desno v rdeč graben. Tam uredimo sidrišče na najbolj varnem mestu, ki ga lahko najdemo. Zmenimo se, da bo Janez plezal naprej, Petra (ki je z njim v navezi) pa bo nato vlekla naprej še najin štrik, na katerem bova z Milošem plezala "na binglna". Se nikoli ne branim plezat naprej, ampak v taki podrtiji raje nismo jemali rizikov!

Že ko pleza Janez na nas sproži kar nekaj skalovja, medtem ko je Petra še bolj "pridna" :). Navkljub veliki naloženosti Janez zabije nekaj klinov, ki bi pomojem kar dobro držali padec. V grabnu je tudi nekaj starejših klinov, enega pa pustimo tudi notri.

Res, v teh krajih nič ni podarjeno, tudi sestop ne! Tako smo prav zadovoljni, ko izplezamo iz grabna na sončno sedlo (imenuje se Grlo) ter zagledamo znan pogled proti S Triglavski steni. Robo s sebe, rukzake na tla in malico ven!

Ravno, ko dobro zagrizemo v zasluženo malico, zaslišimo zvok helikopterja - sprva mislimo, da gre proti S Triglavski steni, a se naenkrat obrne in zavije naravnost proti nam. Tudi če Janez ne bi bil GRS-jevec bi vedeli, da nekaj ni v redu, tako da hitro vstanemo in odhitimo 20m na desno, kjer v Rokavskem ozebniku res zagledamo nekaj, kar se zdi kot 2 postavi, ki čepita v sredini melišča. Helikopter zalebdi nad njima ter hitro se po vitlu spusti sprva gorski reševalec, po krogu helikopterja pa še zdravnik.

Vedno je žalostno takole gledati nesreče v gorah, saj se še bolj zaveš, da bi tisti revež tam lahko bil ti... Ja, gore so nevarne, in tudi če storiš vse pravilno, se lahko stvari zasučejo nepričakovano. No, ker nimamo kaj za pomagati, še malo opazujemo reševalno akcijo, nato pa se vrnemo in v miru pomalicamo. Lahko le upamo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Se pa vsi strinjamo, da je Rokavski ozebnik zgodba za pozimi. Nobenemu namreč ne diši grizenje kolen v tistem melišču, da ne omenjamo, da ozebnik na nekaj mestih presekajo kar zoprni skalni skoki.

Janez nato hitro odhiti v dolino, da bo štopal v Mojstrano ter nas nato pobral v Vratih. Ja, kaj nej rečem, nej slabu če je tvoj vodnik še gorski tekač :). Mi z Milošem in Petro še malo pomalicamo, nato pa se počasi odpravimo. Z Grla pa do bivaka 2 pod Šplevto je še nekaj plezarije, kjer je potrebno kar intenzivno slediti možicem, ko pa smo enkrat na ravnini nad Šplevto, pa zagledamo še kar nekaj ljudi, kako se spuščajo iz Rokavskega ozebnika. Kasneje smo izvedeli, da je enemu izmed plezalcev padla skala na glavo. Nič dobro, in upam da ne bo utrpel trajnih posledic.

Ko sem prej govoril, da v teh krajih nič ni podarjeno, sem se malo zlagal. Sestop proti vratom je namreč nekaj najbolj udobnega, kar lahko doživiš v naših hribih! Z višine Kredarice se namreč dol do Vrat spustiš po enem najdaljših melišč v Julijcih (Janez in Petra mu pravita kar "vlak"). Ko se tek po melišču konča, pa sledi še sprehod po čudovitem gozdu, kjer je podrast tako mehka, da je pravi balzam za kolena. Res, za sestop s take višine je pot izredno udobna! Sprehodimo se še mimo Poldovega rovta in že smo na cesti Mojstrana - Vrata.

Kot je pri nas navada, nam pri štopu prej ustavijo tujci kot slovenci, in usmilita se nas dva Španca, ki potujeta po Balkanu. V Mojstrani s pijačo zaključimo čudovito pustolovščino. Še enkrat gre moja zahvala Janezu (in Petri), da sta naju z Milošem popeljala v te čudovite konce. Take kilometrine nama namreč manjka ogromno! Nekaj je (tudi zahtevna) smer z lahkim dostopom/sestopom, čisto nekaj drugega pa sicer lahka smer v brezpotnih koncih, kjer vsaka ura šteje! Na čim več takih tur, kjer se človek tako napoji, da je potem še cel teden dobre volje! (nekaj več fotk na Picasi)