Vikend v Mežici

Z bivšimi sošolci smo se že lep čas menili, da bi tekom poletja nekam skočili. No, plani se vedno izjalovijo, poletje je šlo mimo, na srečo pa je Cuzo zorganiziral bando, da smo se konec tega tedna odpravili v Mežico.

Odhod je bil določen v četrtek popoldne, nakar se nas je peterica v dveh avtomobilih odpeljala preko Jezerskega ter Avstrije proti Mežici. Aja, zakaj ravno Mežica? Janova mama se je preselila v dom za ostarele, tako da jim je v Mežici ostala hiša, ki jo kanijo na pomlad prodati. No, do takrat je hiša frej, pa smo rekli, da gremo pogledat malo na Koroško :).

Po kake dvourni vožnji skozi oblake prispemo v Mežico ter se namestimo v domu. Prvi večer je na sporedu predvsem pitje ter igranje Activityja, tako da smo budni vse tja do 4. ure zjutraj. Nato pa spat, ter vstajanje ob 10 novim zmagam naproti. Vsi smo sicer malo zmatrani, ampak se družno odločimo, da gremo osvojit Peco, hrib, ki se dviga precej direktno nad Mežico.

No, dostopa z avtom je kar nekaj in kakih 20 minut makadamskega pekla potrebujemo, da prispemo do zadnjega parkirišča, preden cesta postane rees zoprna (beri: za 4x4). Od tam pa do doma na Peci je 45 minut lagodne hoje po več ali manj ravnem terenu, ki jo mi opravimo še nekoliko hitreje. Od doma pa do vrha pa se pot postavi malo bolj pokonci (manjka še 600m višinske razlike). Odločimo se za "zelo zahtevno pot", in ni nam žal. Moram reči, da je pot res slikovita ter naravno speljana po slikovitih skalnih stolpičih na J strani Pece.

Navkljub vidljivosti kakih 10m ni orientacijskih težav, in v kaki uri in pol smo na vrhu. Na vrhu je silno neprijetno, zato se hitro pospravimo v majhno votlinico pod vrhom, kjer na hitro pomalicamo, nato pa brž švignemo v dolino. Šele na poti navzdol se nam oblaki za nekaj minut dvignejo toliko, da lahko vidimo proti avstrijski Koroški na sever. Ob sestopu obiščemo še votlino kralja Matjaža, ki pa ni nič pretirano posebnega - v hrib vsekan kakih 20m globok rudarski jarek, na koncu katerega je železni kip prej omenjene osebe.

Sledeč večer smo kar malo bolj utrujeni, zato po nekaj spite pijače in odlično narejeni pici (hvala, punce) okrog polnoči odrinemo spat ter spimo kot polhi do 9 ure zjutraj. V soboto je vreme čudovito, in z veliko vnemo se spravimo nad vrt za hišo, kjer dobi tak tretma, kot ga ni dobil že pol leta - populimo ven vso zgnito zelenjavo, obrnemo vso zemljo, oberemo jabolka, pokosimo travo in še in še. In že je ura 2, ko se odpravimo nazaj proti domu!

Fejst vikend v fejst družbi :). Kaka fotka več... klasika.