Dopoldanski skok na Soriško planino

V četrtek sem (klasično) bil pri Bricu na naviranju plastike, nakar upade Mato in me vpraša, kva kej počenjam naslednji dan. No, si rečem, odlično, na šihtu sem si vzel frej, pa bomo kam šli. Plan je, da skočimo preverit, kakšne so razmere za turno smuko. Ker se ravno isti dan zgodi nesreča s smrtnim izidom (snežni plaz) vemo, da se z razmerami ni za hecati, tako da se odločimo za varno smuko nad Soriško planino.

Meni je zelo všeč, da štartamo šele malo pred 9 iz Kranja, tako da se prvič v tednu zares naspim (sej veste, veseli december, žurke, Ostrigin maraton, pa te zadeve...). Na Kokri me Mato in Matevž že čakata, nakar ob prijetnem pogovoru hitro dosežemo Soriško planino. Hvala bogu se nekje na sredi ovinkaste ceste Bohinj - Soriška planina iznenada pojavi sneg, saj med vožnjo žalostno oprezamo po gozdu, ki je praktično povsem kopen. Zgoraj pa se v 50 višincih naredi vsa razlika, tla v gozdu se pobelijo, in hitro parkiramo na parkirišču pred smučiščem.

Opremo nase, in hitro se zaženemo navkreber, kjer Mato pokaže, da je letos kar maher, saj naju z Guličem dobro špona po klančinah proti našemu prvemu cilju, Dravhu. Prav hitro smo na vrhu, kjer res močno piha severnik, zato se hitro pripravimo za smuko, in šc navzdol po gozdu, kjer smo presenečeni - na trdem snegu je dejansko 5-10cm pršiča, tako da je nekaj večjih flik med drevesi prava uživancija! Tudi sam sem presrečen, saj sem se bal, da bom po lanskoletnem izletu na Stari vrh čisto iz smučarske kondicije, pa kar gre. Tudi navkreber nimam takih problemov, edinole navaditi se moram še malo turnih dilc in njihovih for.

Ko prispemo nazaj na smučišče, se strinjamo, da še nimamo dovolj, tako da se zaženemo še na nasprotni hrib, Slatnik. Ker na grebenu ostro piha, rajši uberemo pot ob letni markirani poti, ki je tudi dodobra zgažena, grize pa kar direktno v breg, tako da smo na vrhu prav dobro zasopihani. Odločimo se, da še malo užijemo prekrasen dan, zato se pred staro kasarno razkomotimo, usedemo na dilce, z Matotom ven potegneva čaj, medtem pa Matevž iz rukzaka privleče tri pere. Pravi, da je imel ravno rojstni dan. Ja fest :). Kake pol urce se tako martinčkamo na sončku, čeprav nam veter vmes kar krepko nagaja, saj na vsake toliko v nas zapiha mrzel piš.

Nato se odpravimo do vrha Slatnika, tam nataknemo dilce, ter odsmučamo dol. Po gozdu je sicer ponekod sneg tenak (beri: ven gleda trava), vendar uspemo najti dve super flanki, kjer je smučanje poezija, sploh za dane spomladanske razmere! (Pre)hitro smo nazaj na smučišču, kjer odsmučamo nazaj dol do avtomobila. In to je to! Hvala Matevžu za vožnjo in pivo, ter še Matotu za družbo. Še kdaj :). (več fotk)