V sredo me je Maja že zjutraj obvestila o žalostni novici, da naš dolgo pričakovani izlet v Makedonijo (bolderanje v okolici Prilepa) odpade. Baje naj bi doli na Balkanu, tako kot pri nas, cel teden scalo :(. Izleta sem se veselil že od sredine poletja naprej, saj letos še nisem imel "dopusta", kot se reče... Na, pa drugič. Makedonija bo že počakala. Sej smo že vse zmenjeni :).
Ker sem prejšnje dva dni bil v Ljubljani do 7, 8 zvečer, sem se za sredo odločil, da bom delal od doma. Ja kako dbest, saj sem se lahko pridružil Majini familji ob popoldanski pleži :). Tako štartamo lagodno okrog 1 iz Loke. V dolini je cel dan turobna megla, ko pa se peljemo mimo Jesenic se že naredi sonček, nebo pa je brez oblačka :). Ko parkiramo na s soncem obsijanem parkirišču na vrhu prelaza Vršiča, nam vsem srce prav veselo zaigra. Tokrat tudi Maji, saj je dostopa komaj za kakih 15 minut :).
Aja, izbrana smer sliši na ime Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150m) in je prava popoldanska poslastica - kratek dostop, sestop in njena dolžina namreč obljubljata prijetno, sladko, a kar malo prekratko plezarijo. Mimogrede, smer je kar zgledno navrtana, tako klinov in kladiva nismo potrebovali, vseeno pa je super imeti nekaj gurten in frendov za vmesno varovanje, saj so svedrovci še vedno "po hribovsko" narazen. V trenutku smo pod smerjo, nakar vstopi prva naveza, Janez in Petra.
Prvi raztežaj je najtežji v celotni smeri in ponudi kakih 5 metrov kar prijetne V-ke, sicer pa je v povprečju tam IV. Po tem raztežaju sledi prečka v desno (I-II), nakar prispemo do štanta, ki je ravno na sončku. Majka! Direktno navzgor sledi zeloo uživaški raztežaj, ki ni nič težak (IV pomojem), in v njem vsi uživamo do amena :). Žal je tukaj plezarije že skoraj konec, saj je zadnji, izstopni raztežaj nič drugega kot "pujsanje" čez dva nekajmeterska skalna "pragova", in že smo na šodru na vrh smeri. A nič ne de, za popoldansko pležo je stvar super. Si sploh nočem predstavljati, kako malo časa takale turca vzame šele, če si doma v Kranjski gori...
Sledi sestop, ki je sicer nekoliko siten (beri: praskanje skozi borovce), vendar je tako kratek, da mu to dejstvo zlahka odpustiš. Skratka res imenitna, uživaška popoldanska turca! Kot je navada, se nazajgrede gre na sladoled. Tokrat nas Janez pelje v Martinška - pa ne v tisto veliko gostilno v Naklo, pač pa manjši kafič/slaščičarno, skrito zadaj za gostilno. Torta piškotek je odlična, sladoled pa tudi.
In zgodaj zvečer smo že nazaj v Škofji Loki! Svetujem vsem, ki želijo malo na šiht, pa imeti še nekaj od dneva :). (fotke na Picasi)
Ni komentarjev:
Objavite komentar