Na praznik v Mali Oltar

V sredo smo se zopet gonili po hribih. Letošnje poletje enostavno preveč vabi v hribe, da bi se mali človek lahko uprl. Vodstvo je spet prevzel Janez, ki je v navezi imel svojo ženo Petro, pridružila pa sva se jim jaz in Miloš. Ker je bil v sredo praznik, smo se seveda zavedali, da bo gneča v popularnih stenah velika, tako da smo se modro odločili za redko plezano S steno Malega Oltarja (2521m) daleč gori nad Martuljkom.

Izbrana smer sliši na ime Bučer-Kristan (IV-/III, 400m) in je polna hvale - vsak, ki jo je plezal, namreč ne ostane ravnodušen! Poleg tega smer skriva še dodatno varovalo pred gostim obiskom - to je 5 ur dostopa (in še bolj siten sestop!). Tako nekako ne dvomimo, da bomo v smeri tudi na praznik sami.

Zaradi dolge ture smo tokrat še posebej zgodni in že ob pol 4 zjutraj štartamo iz Kranja. Okrog 5 ure smo že na parkirišču nekje gori nad Martuljkom, kamor prispemo tako, da zavijemo z glavne ceste na stransko cesto nekje malo za Gozdom Martuljek. "Uradni" dostop do pod stene sicer pelje preko krnice Za Akom ter Treh macesnov, mi pa se odločimo za pot čez Kotle, ki se nahajajo pod S ostenjem Martuljških Ponc.

Sprva še v soju čelnih svetilk sledimo gozdni poti, kjer Petri uspe tudi malo zalutati. A se Janez nič ne huduje, saj smo, kot pravi, že "v posvečenih koncih", in vsi se strinjamo! Že če tukajle doživiš sončni vzhod in takoj nato špricneš nazaj v dolino, si naredil nekaj za dušo. No, krenemo kar čez drn in strn in ob sončnem vzhodu iz grmičevja prispemo na čudovito krnico pod slavno severno steno Špika, ki ji pravijo Za Srcem. Seveda noben ne ostane ravnodušen, in nadaljne pol ure teče debata o vseh možnih smereh v tej slavni steni, medtem ko se oziramo in v njej iščemo prehode, obvoze, variante, detajle in še kaj!

Vmes se zložno vzpenjamo proti levi po melišču, nakar nas pričaka nekoliko siten del v grebenu, ki mu tukaj pravijo Na pečeh. Siten del predstavlja kar velika strmina, poraščena z borovci. Kakih 15 minut se tako gremo gozdarje in prelomastimo čez nekaj strmejših delov, kjer je običajno za prijeti le smolnat borovec.

Nato se pot nekoliko položi, srce pa na polno zaigra! Razgledi namreč postajajo vse lepši, ob zelenih livadah in naloženih skalah se vzpenjamo navkreber, na levi se za grebenom Na pečeh odkrivata Široka peč in Dovški križ, nad nami pa zaslutimo Veliko in Malo Martuljško Ponco. Globoko levo v dolini pa se iskri čudovita pokrajina Za Akom. Ima Janez kar prav - so Martuljški konci res posvečeni, še posebej zato, ker večino poti ni markiranih, zaradi dolgih časovnic ter manjka koč (edine opcije za spanje so v večini bivaki) pa so edini spremljevalci na poti močeradi, gamsi, občasen svizec in še bolj poredko kak soroden "šodrovec", ki mu na svetu ni lepšega kot ta divji svet le streljaj od ljudi polnih avtocest na Triglav ali Vršič!

Ko prispemo pod strmo in navidez neprehodno ostenje Velike in Male Martuljške ponce, se z grebena Na pečeh spustimo po gruščnatem jarku levo na veelika melišča, ki segajo vse od Ponc pa do Široke peči (zaključijo se malo bolj v levo od slovitih Treh macesnov). Tu pot postane nekoliko bolj zoprna, in še kako uro se nato proti levi previdno premikamo čez gruščnat, naložen svet melišč, kjer moramo prečiti tudi 2 zoprna jarka. Granulacija melišč ni ravno idealna, tako da je možnost zdrsa kar velika, in noben noče tega. Nas pa preseneča pomanjkanje snega, saj so melišča povsem kopna, edinole v drugem, večjem jarku je potrebno kakih 5 metrov hoditi po snegu, ki pa je trd in že deloma prekrit z gruščem. V tem jarku sam tudi fašem skalo v nogo, ki prileti od zgoraj. Ni dvakrat za reči, da se prav hitro podvizamo iz njega!

No, nazadnje kot nalašč na Marijino vnebovzetje le stojimo pod S steno Malega Oltarja! Za razliko od bolj vernih soljudi nam vsem tale "oltar" nad glavami pomeni veliko več kot tisti v cerkvi!

Prve dva raztežaja sta enostavna, tako da se samo opremimo, nato pa nenavezani v gojzarjih splezamo do nezgrešljive jame/votline v sredini stene. Neverjetno! Spodaj je eno največjih melišč v naših gorah, tu, le nekaj višincev nad njimi pa je skala kompaktna, da je kaj! Pri votlini, ki je, mimogrede, presneto velika, se navežemo.

Smer te takoj navduši, saj že drugi raztežaj postreže z zračno, a izredno lepo in nič težko prečko v desno (IV-), nakar sledi lepo poplezavanje navzgor do izravnave, kjer se svet spremeni v travne vesine. Tam zavijemo v levo v zajedo/kamin, kateri nato sledimo skoraj do vrha Malega Oltarja. Smer ni pretirano opremljena, tako da je nekaj frendov zelo dobrodošlih. Zabijali smo tako zelo malo, saj je možnosti za naravno varovanje ogromno! Prav tako je v kaminih mnogo "zagozdenih" skal, okrog katerih samo vržeš gurtno in imaš odlično varovanje. Plezamo res hitro in uživancija je res neizmerna, saj je skala polna prijemov!

Tako smo hitro na majhnem sedlu, kjer sledita še 2 lažja raztežaja do vrha. Še dobro, da je v vršnem delu nekaj zajed/razpok, saj je sicer vršna kupola Malega Oltarja en velik hlebec neizrazite, nerazčlenjene kompaktne skale :). Na vrhu smo navkljub konstantnemu varovanju zelo hitro, nekje med 12. in 13. uro.

Na vrhu tudi hitro vidiš, da si opravil šele pol poti. Na J stran namreč zagledaš svet, ki je povsem drugačen od smeri - vse je rdečo in razsuto kot le kaj! Hitro vidimo dve varianti sestopa - po grabnu med Malim in Velikim Oltarjem nazaj dol na melišča pod Dovški križ in nato nazaj čez Tri macesne, ali pa delen sestop ter nato še en raztežaj plezanja po rdečem, podrtem grabnu, da dosežemo sedlo Grlo (med Dovškim križem in Velikim Oltarjem), nakar bi sestopili v Vrata.

Ker je sestop za obe varianti v začetku enak, kar hitro začnemo sestopati. Po enem abzajlu (urejen štant) smo na škrbini med Velikim in Malim Oltarjem, nakar sledi zoprno sestopanje po naloženih rampah ob steni Velikega Oltarja. Tukaj na levi zagledamo tudi sloviti Prletov Monte Tamau, izrazito kompaktno falusoidno tvorbo malo pod Malim Oltarjem.

Sledijo še trije abzajli (en štant uredimo sami, ostale 2 sta že narejena), nakar smo v naloženi grapi. Odločimo se za sestop čez Vrata (ker je baje mnogo bolj udoben kot čez Tri macesne), tako da zavijemo desno v rdeč graben. Tam uredimo sidrišče na najbolj varnem mestu, ki ga lahko najdemo. Zmenimo se, da bo Janez plezal naprej, Petra (ki je z njim v navezi) pa bo nato vlekla naprej še najin štrik, na katerem bova z Milošem plezala "na binglna". Se nikoli ne branim plezat naprej, ampak v taki podrtiji raje nismo jemali rizikov!

Že ko pleza Janez na nas sproži kar nekaj skalovja, medtem ko je Petra še bolj "pridna" :). Navkljub veliki naloženosti Janez zabije nekaj klinov, ki bi pomojem kar dobro držali padec. V grabnu je tudi nekaj starejših klinov, enega pa pustimo tudi notri.

Res, v teh krajih nič ni podarjeno, tudi sestop ne! Tako smo prav zadovoljni, ko izplezamo iz grabna na sončno sedlo (imenuje se Grlo) ter zagledamo znan pogled proti S Triglavski steni. Robo s sebe, rukzake na tla in malico ven!

Ravno, ko dobro zagrizemo v zasluženo malico, zaslišimo zvok helikopterja - sprva mislimo, da gre proti S Triglavski steni, a se naenkrat obrne in zavije naravnost proti nam. Tudi če Janez ne bi bil GRS-jevec bi vedeli, da nekaj ni v redu, tako da hitro vstanemo in odhitimo 20m na desno, kjer v Rokavskem ozebniku res zagledamo nekaj, kar se zdi kot 2 postavi, ki čepita v sredini melišča. Helikopter zalebdi nad njima ter hitro se po vitlu spusti sprva gorski reševalec, po krogu helikopterja pa še zdravnik.

Vedno je žalostno takole gledati nesreče v gorah, saj se še bolj zaveš, da bi tisti revež tam lahko bil ti... Ja, gore so nevarne, in tudi če storiš vse pravilno, se lahko stvari zasučejo nepričakovano. No, ker nimamo kaj za pomagati, še malo opazujemo reševalno akcijo, nato pa se vrnemo in v miru pomalicamo. Lahko le upamo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Se pa vsi strinjamo, da je Rokavski ozebnik zgodba za pozimi. Nobenemu namreč ne diši grizenje kolen v tistem melišču, da ne omenjamo, da ozebnik na nekaj mestih presekajo kar zoprni skalni skoki.

Janez nato hitro odhiti v dolino, da bo štopal v Mojstrano ter nas nato pobral v Vratih. Ja, kaj nej rečem, nej slabu če je tvoj vodnik še gorski tekač :). Mi z Milošem in Petro še malo pomalicamo, nato pa se počasi odpravimo. Z Grla pa do bivaka 2 pod Šplevto je še nekaj plezarije, kjer je potrebno kar intenzivno slediti možicem, ko pa smo enkrat na ravnini nad Šplevto, pa zagledamo še kar nekaj ljudi, kako se spuščajo iz Rokavskega ozebnika. Kasneje smo izvedeli, da je enemu izmed plezalcev padla skala na glavo. Nič dobro, in upam da ne bo utrpel trajnih posledic.

Ko sem prej govoril, da v teh krajih nič ni podarjeno, sem se malo zlagal. Sestop proti vratom je namreč nekaj najbolj udobnega, kar lahko doživiš v naših hribih! Z višine Kredarice se namreč dol do Vrat spustiš po enem najdaljših melišč v Julijcih (Janez in Petra mu pravita kar "vlak"). Ko se tek po melišču konča, pa sledi še sprehod po čudovitem gozdu, kjer je podrast tako mehka, da je pravi balzam za kolena. Res, za sestop s take višine je pot izredno udobna! Sprehodimo se še mimo Poldovega rovta in že smo na cesti Mojstrana - Vrata.

Kot je pri nas navada, nam pri štopu prej ustavijo tujci kot slovenci, in usmilita se nas dva Španca, ki potujeta po Balkanu. V Mojstrani s pijačo zaključimo čudovito pustolovščino. Še enkrat gre moja zahvala Janezu (in Petri), da sta naju z Milošem popeljala v te čudovite konce. Take kilometrine nama namreč manjka ogromno! Nekaj je (tudi zahtevna) smer z lahkim dostopom/sestopom, čisto nekaj drugega pa sicer lahka smer v brezpotnih koncih, kjer vsaka ura šteje! Na čim več takih tur, kjer se človek tako napoji, da je potem še cel teden dobre volje! (nekaj več fotk na Picasi)