V jami "pod" Grintovcem

Že nekaj časa sem kolegu Maticu najedal, da bi me peljal v kako jamo. Pač, zanimalo me je, kako zgleda jamarstvo na malo bolj "profi" nivoju :). No, včeraj me dec klikne na FB-ju in v pol ure smo zmenjeni :). Ne samo, da me bo peljal v jamo - pridružil se bom raziskovanju in označevanju nove, še neraziskane jame! Venga!

Aja, jamo je Matic našel že dolgo tega nedaleč stran od pešpoti na Grintovec (s Kokrškega sedla), vendar je šele pred kratkim odkopal vhod ter raziskal začetni del. Šesterica se nas tako zbere okrog 7 zjutraj v Kranju, od koder ga našpičimo proti Jezerskemu oz. kmetiji Suhadolnik. Vreme je oblačno, ampak za jame je itak vseeno :). Z zmernim tempom smo v cca. uri in pol pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu, kjer počasi zapirajo sezono (zadnji teden, ko je koča odprta). No, čaj imajo še, tako da se malo pogrejemo, nato pa hitro krenemo proti Grintovcu.

Aja, prva stvar, ki mi pade v oči je, da moj 40L rukzak nikakor ne more konkurirati jamarskim rukzakom, saj imajo vsi na ramenih vsaj 70, če ne 80 litrske rukzake. Je veliko robe za nosit..

Pred vhodom v jamo se napravimo - preostali "ta pravi" jamarji imajo vsi škornje, podkombinezone in jamarske kombinezone, sam pa jim konkuriram z gojzarji in delavskim kombinezonom. Pa je bil povsem zadovoljiv!

Že vhod v jamo ponudi problemček, saj se je treba z nogami navzdol "spajsati" skozi ozek preduh, nakar te "šc izza ovinka" pričaka (ob predhodnem obisku opremljena) prečka nad breznom, kjer se s popkovino povarujemo. Neverjetno, kakšni prostori se nato odprejo pod tako majhnim vhodom - in to v "živi skali", kot bi jo poimenovali mi laiki. Sledi namreč velik, udoben rov, ki ga občasno prekine 20-30m (no, toliko se vidi...) jašek navzgor. Mi sledimo glavnemu rovu, kjer hitro doživim tudi svoj krst, saj že namestimo (beri: navrtamo) prvi del vrvi za spust v nižjeležečo kotanjo.

Jamarska vrvna tehnika se nekoliko razlikuje od plezalne, saj so vrvi fiksne, uporabljaš pa skoraj izključno 2 nabora pripomočkov - prižemo, "croll" (prav tako neke vrste prižema v pasu) in stopno zanko za žimarjenje (vzpenjanje po vrvi) ter descender za spust po vrvi. Aja, ter kratko popkovino za vpenjanje v sidrišča. Mislim, da sem kar hitro dojel poanto pripomočkov, pa tako ali tako sem bil pod budnim očesom bodočih inštruktorjev, tako da mi sploh ni bil problem.

Nato smo najprej zavili skozi zelo tesen preduh na levo, kjer je sledila še ena sobana, ki smo jo izmerili, vendar rova nismo mogli nadaljevati, saj se konca (tam, kjer je veter vlekel naprej) ni dalo odkopati z rokami (beri: baje bi potrebovali razstrelivo). Zato smo se nato (potem, ko smo izmerili in začrtali prostor) vrnili nazaj ter začeli spuščati po jašku desno od glavnega rova. Ta se je izkazal kar za mrcino, saj smo se spustili kakih 40-50m (abzajli), nakar bormašina ni več delala, tako da smo se morali obrniti. Se pa jašek sigurno še nadaljuje!

Sledil je povratek nazaj na površje, ki je minil kar hitro, če izvzamem žimarjenje navzgor po štriku. Sej je mnogo bolj udobno kot pri plezanju, kjer improviziraš s prusikom/gardo/..., pa še vedno zelo naporno :). Sam sem tako povsod, kjer se je dalo poprijeti za skalo, raje plezal gor, ter zgolj porival naprej prižeme, da sem bil sproti varovan. Se mi zdi, da sem porabil vsaj pol manj energije :).

Zunaj nas pričaka enak dan, kot je bil, ko smo šli v jamo, le da je ura 5 popoldne - smo preživeli v jami kar dobrih 6 ur. Sledi še obvezna južna v koči ter povratek v dolino, kamor se vrnemo ravno v času, ko se popolnoma stemni.

In kaj naj rečem o jamarstvu? Nenamenoma bom tukajle vlekel vzporednice z alpinizmom, saj v obeh primerih gre za zelo časovno potratna hobija, ki si delita kar dobršen del vrvne tehnike.

Vsekakor gre za dejavnost, kjer moraš biti precej bolj s srcem pri stvari, saj je nek kvazi ledni plezalec v novem hardshellu precej bolj "kul" kot ves blaten in zamazan, prešvican in porezan jamar. Proizvajalci opreme se tega zelo dobro zavedajo, saj jamarji (vsaj tako se zdi) že desetletja hodijo v jame v skoraj enakih čelkah (baje jih dosti še danes uporablja karbidovke), med kombinezoni ni nekih novih modelov... pa saj, ko imaš vse na sebi blatno in umazano mi je jasno, da interesa ni. Ampak je to odlično! Tako tukaj ni ekshibicionizma, pa tudi popularnost lahko takim hobijem bolj škodi kot koristi, kot je razvidno iz primera alpinizma/plezanja.

Prav tako je, za razliko od alpinizma, prisoten nekoliko bolj "znanstveni" in akademski čut - medtem, ko se pri alpinizmu večino časa ukvarjaš s tem, kaj moraš upoštevati (orientacija) in česa se moraš paziti (ledeniške razpoke, skale, plazovi, ...), da te ne ubije, imaš pri jamah močno geodetsko noto, saj je tvoja dolžnost, da jame tudi beležiš, dokumentiraš ipd. Za kar je potrebno kar nekaj natančne merilne opreme, ki bi se ji vsak alpinist smejal :). Prav tako se mi zdi, da jamarji še bolj kot alpinisti pri opremi improvizirajo.

Nazadnje naj omenim še, da je za razliko od alpinizma, kjer je v Sloveniji že toliko preplezanega, za jamarstvo še vedno velik potencial, saj je naša dežela (baje) meka jamarstva na Zemlji, saj tla kar pokajo od številnih še neraziskanih jam in predorov.

V jame bi še šel, bom pa videl, ali me bo zadeva tako potegnila, kot me je plezanje - se mi zdi plezanje še vedno bolj "športna" aktivnost, pa čeravno me v trenutku pisanja boli celo telo in sem dodobra izmučen :).

Na koncu gre pa seveda zahvala celotni ekipi, ki me je, popolnega jamarskega analfabeta, vzela s seboj v neraziskano jamo! Res ste dobro skrbeli zame :). Vsekakor izkušnja, ki je dolgo ne bom pozabil!

UPDATE: Eto, en dan po pisanju zgornjih odstavkov - kdaj gremo spet kam?? Še en presneto zasvojljiv hobi...