Neuspel izlet v Tamar

Z Matotom sva se prav na hitro zmenila, da bova skočila pogledat v Tamar, kakšne so razmere s slapovi. Sej sva po zobeh vlačila tudi druge destinacije, ampak glede na otoplitev sva nekako pričakovala, da bo vsaj v Tamarju ostalo kaj ledu, ker so temperature v Ratečah bile nekako konstantno pod nulo. Tako se ob pol 6 odpraviva iz Kranja, nakar sva bliskovito hitro v Planici. Matej sicer jamra, da je ves presušen od kebab pice, ampak zastavi pa tako udarniški tempo, da ga komej dohajam :).

Tako sva neverjetno hitro pri domu v Tamarju, in kot bi mignil, sva pod slapovi. Že s poti zgleda situacija klavrna, in ko prehodiva zadnjo ravnino, se najini strahovi le potrdijo. Od značilnih gobastih tvorb v Sveči je ostalo bore malo, saj je sredino slapu razjedel curljajoč potoček, ki pospešeno brizga čez svečo samo.

Tudi Centralc in Rastlinca sta tanka kot le kaj, vmes pa zgleda še, da so nanosi zmrznjene klože. Slap nad votlino se prikaže nazadnje, in je prav tako tenak, skala gleda ven, meni je deloval, kot da je celo odlepljen od podlage. Matej hitro reče, da velke ne bo, in jaz se kar strinjam. Prav hitro se odločiva, da ni vredno rinit v tako tenak led, kjer bi bil problem že iskanje mest za varovanje, da ne omenjam drugih nevarnosti.

Tako sklizneva na čaj in radler v kočo, in nato počasi nazaj, tako da sva ob ene pol 11 že spet v Kranju. Ja nič, je bla pa kratka kondicijska turca. Takole bom rekel: meni ni nikoli škoda takih izletov, ker že da doživim sončni vzhod v hribih (sploh pa pozimi!) te nagradi za vse muke, ko zjutraj ves zblojen vstajaš in se rihtaš :). Pri domu v Tamarju mi je vsaj uspelo narediti en timelapse, Jalovec je bil namreč zeloo fukish, in Mato ni mogel nehati kleti, zakaj s seboj ni vzel fotkiča :).