Loka Open 2011

Že en teden nazaj me je poklical Meglič, da znova zbira ekipo Leteče Podgane, saj je tokrat po 3 letih premora znova organiziran turnir Loka Open v inline hokeju. Sam sem bil takoj za akcijo, ampak sem imel precej probleme z rolerji, saj sem svoje uspešno polomil v nekaj dneh nabijanja hokeja (cca. 3 leta nazaj). To so pa te ta novi rolerji, nič več plastike... Potem pa parkrat močno zaviješ, pa grejo.



No, na srečo sem imel ostalo opremo še pri sebi (hokejka, ščitniki), rolerje pa mi je Meglič zrihtal kar na dan turnirja - bojda sem si jih izposodil od njegovega fotra. Upam, da ne zameri, da sem mu zdrajsal koleščke.

Seveda smo vsi vedeli, da smo daleč od favoritov - Leteče Podgane so Megličev projekt, da z najbolj random ljudmi pride na turnir in se bori do konca. Jaz hokeja nisem igral 3 leta, in prvi 2 tekmi sta bili bolj kot ne zviranje po asfaltu. Sej nisem slab v rolanju, ampak po 3 letih se pa le malo pozna. Meglič je bil prvič v življenju v golu, ampak se je odrezal popolnoma solidno.

In kako je zgledal turnir? No, vse razen ene tekme smo izgubili. Ampak res škoda, saj smo ravno na zadnji tekmi proti gostiteljem turnirja, Sveti Duh Eagles, izsilili remi. Če bi vse tekme igrali tako (prej smo imeli zelo nesrečno igro proti Gorajtam, kjer je vsem padlo dol in smo se samo rolali okrog našega gola) in imeli kako menjavo ter dobro strategijo, bi dejansko lahko prišli do zmag! Če bi imeli prej kak trening...

Nesrečnežu iz Pungarta je v zadnjih minutah naše tekme uspelo razbiti čelo na našem golu, vendar se so organizatorji odlično izkazali in igralec je bil čez 1 uro že nazaj s prevezo čez glavo, tako da ni bilo razen malo krvavega igrišča nič hujšega.

Sicer pa kaj češ, borili smo se (z izjemo ene igre), in našvical sem se kot že dolgo ne. Danes pa že cel dan čutim musklfibr po celem telesu - majka! Škoda, da smo letos bili zadnjič dovolj "mladi", da lahko sodelujemo, saj ima turnir starostno omejitev navzgor (kar je sicer super stvar).



Drugače pa je bilo luštno - lepo vreme, hokej, srečanje z nekaj kolegi, in ja - še enkrat hokej! Lahko bi večkrat špilali, dejansko bo treba razmisliti o nabavi rolerjev - tokrat zares plastičnih, če jih še kje prodajajo (ali pa morda tokrat dejansko uspem v nošnji "hokejskih" rolerjev, ki so me nazadnje prav grdo ožulili).

Švicanje nad Vipavo

Z Jernejem imava zadnje čase kar climbing spree, saj vsak vikend bruhneva na plezarijo. Tako tudi ta vikend skupno zavrneva Miloševo povabilo na turo na Triglav in se zmeniva za napad Vipave.

Desno od Gradiške Ture se namreč nahaja t.i. Podraška Tura, kjer imaš en kup 100m - 375m smeri, ki niso navrtane. Odločiva se za Nikolajevo smer (IV/II, 375m), ki se je kasneje izkazala za odlično odločitev. Ker obema manjka spanca, se zmeniva za odhod šele ob 7:30 iz Bitenj. Ker nas večino časa razvaža okrog Jernej se tokrat jaz javim za šoferja.

Na cesti ni nobene gužve in že okrog 8:30 se nahajava v Gradišču, kjer urno navlečeva nase vso opremo, ki tokrat vključuje vseh 8 frendov - tukajšnja skala je precej drugačna kot po naših hribih in mnogo redkeje se da zabiti klin, zato pa je več pok, ki so kot naročene za frende in jebice. Klasično vzameva en rukzak in pot pod noge!

Vstop v smer se nahaja za simpatično cerkvico Sv. Miklavža, do katerega je iz parkirišča kake pol ure sprehoda. Vmes se ravno fino ogrejeva.

Meni pripade prvi cug, ki je v prvem delu zelo lep - tkole od oka III/IV-, v njem je nekaj klinov, sicer pa je možnosti za frende in jebice neomejeno. Orientacija ni zahtevna, saj v zgornjem delu smer preide v plezanje po skalah in podrasti, in vse naokrog je zaraščeno, smer pa je izsekana. Hitro porabim ves štrik in štantam na drevo.

Že takoj med plezanjem prvega cuga Jerneju uspe z rukzaka izgubiti eno plastenko vode, ki sva jo kasneje vročično klela. Lesson learned, in drugo (edino preostalo) flašo takojci zabaševa v notranjost rukzaka.

Ker so nazadnje v Begunjščici lepi cugi pripadli meni, tokratne lepote prepustim Jerneju da jih napelje. Drugi cug je plezarija, zaradi katere bi svetoval Nikolajevo smer. Skalna plata, visoka kakih 30m, čisto navpik, vendar dodobra razjedana, tako da je plezanje pravi užitek. Aja, vstopiš pa vanjo nekoliko v desno (kake 2 metra), vendar je vhodov več. Družno sva bila mnenja, da sva vhod na plato zgrešila in šla neko svojo varjanto, ki pa je bila prav tako povsem splezljiva.

 Jernej si navkljub odlični skali vzame čas, saj je pogled pod nogami kar "luftarski" in možnosti za varovanje so zgolj frendi, katerim še vedno ne zaupamo najbolj (čeprav bi jim mogli, saj vem).

Takoj po plati Jernej spet poštanta na drevo, in jaz mu sledim - kot omenjeno je cug resnično vrhunski, in plezanje po njem je prava uživancija. Nato spet napeljujem naprej jaz - tukaj se svet položi, in po izstopnem kaminčku (ki ti kar da vetra - je zgolj nekajmeterski, vendar v njem zmanjka dobrih grifov tako da se je treba kar fino postaviti) teren preide v I/II-ko.

Jaz napeljem dolžino štrika in povarujem Jerneja na rogelj, on gre še kakih 20m naprej, Nato pa se razveževa. Sledi plezanje po desni strani rebra, ki nikoli ne preseže I/II-ke - skratka, škoda časa za varovanje. Tako se vzpenjava po rebru, dokler ne prečiva v desno ter se vzpneva pod novo, spet kakih 30m visoko plato. No, ta plata je precej bolj fojhtna kot prejšnja, in najina smer jo obide po desni strani; sicer je prehod mnogo lažji, vendar je skala v tem cugu zoprno krušljiva.

Jernej spet gre naprej (lepši cugi pa te fore...), in ubere neko svojo varijanto na levo, kjer skoraj izruva polmetrsko skalo iz stene. Po kakih 10m se stena nekoliko položi, in sledi II-III-ka po rebru navzgor - pristna šodrarska plezarija, kjer bolj kot ne uživaš.

Nato napeljujem jaz in takoj me pričaka "trentarski" detajl, kjer je v steno zabitih kakih 6 klinov, za katere še zdaj ne veva, zakaj so tam, saj niso plezalni klini (=vanje ne moreš vpeti varovanja). Sicer pa je detajl preprost, čeprav zoprno krušljiv. Nato spet sledi vzpenjanje do vrha rebra.

Jernej se nato spusti kakih 10m z grebena, nato pa napade še zadnjo plato, ki je res veličastna, saj se dviga kakih 60m pod nama, vendar jo Nikolajeva smer obvozi po levi strani po strmi diagonalni rampi. Tam me Jernej poštanta, nato pa končno pripade en lepši cug meni :). Plezarija, ki nikjer ne preseže III-ke, je pa uživancija na polno. Dobra skala, dobre možnosti varovanja, in super razgledi (sva že kakih 300m nad izhodiščem).

Na vrhu se da izplezati praktično kamorkoli, vendar sam raje zavijem v desno in naredim štant pod zadnjo skalno "flanko", da bo Jernej imel še kake pol cuga luštne plezarije. Jernej suvereno napelje še zadnji cug, jaz pa si tokrat privoščim direktno linijo navzgor, saj imam varovanje top rope, in se fino pomatram po čudoviti plati. Vrh označuje kamniti zid.

 Razveževa se in nejeverno ugotoviva, da prvič plezava že 4 ure (občutno bolje nama gre, vsakič sva bolj hitra inu izvežbana); kar je bolj zoprno je, da se zaveva, da sva brez tekočine, sonce pa švasa kot pri norcih.

No, sestop je bil pa spet svoja zgodba :). Glede na vodniček naj bi nekje odcepila pot navzdol, ki te po grapi pripelje do dna - midva pa se odločiva, da bova rajši po planoti šla do vrha Gradiške Ture in sestopila po ferati. Takoj nad vrhom smeri se namreč nahaja velikanski oddajnik in sklepala sva, da do njega pač mora peljati kakšna pot.

No, poti nisva našla, in edini znak civilizacije je bila oddaljena motorka kmeta, ki je v daljavi žagal drva. Tako se pobijava po gozdu, ki je na nekaterih koncih zoprno gost, in šele v bližini Gradiške Ture naletiva na urejeno pešpot.

Nato pa v dir navzdol! Od obeh teče, vroče pa kot pri norcih. Sonce ga neusmiljeno žge, pa čeprav smo sredi septembra. Sestop čez ferato se tako kar vleče, saj obadva vidiva pred očmi le vodo, ki jo imava v avtu. Sicer pa sva hitra in učinkovita - kako ne bi bila, saj imava obadva odlično obutev (moram se malo pohvalit, da imam nove čevlje za dostop :)).

V Stebru vidiva še eno navezo, ki abzajla navzdol, povsem mogoče da zaradi sonca...

Kaj naj rečem za konec? Super smerce, in še se bo šlo sem. Samo v malo bolj zimskih mesecih...

Aja, fotoaparata pa tokrat nisem jemal seboj, tako da čakam na Jerneja, da mi zrihta kakšno fotko :). Bom dodal, ko jih bom imel.

Plezarija nad Bornovimi tuneli - smer Mali Janc

Nekoč sem tekom generalnega brkljanja po internetih naletel na zanimivo smer nad Bornovimi tuneli, Mali Janc (in še nekaj drugih). Ko sem videl slike prvega cuga (luštno luštno) sem rekel, da to moramo pa enkrat it splezat :). Smer je na plezanje.net označena kot navrtana, z oceno IV+, nje dolžina pa se ustavi pri 160m. Edini problem je, da smer ni pretirano dobro dokumentirana oz. nam ni uspelo najti dobre skice smeri.

Jernej me ves naspidiran v petek pokliče, če grem kej plezat ker je spet napovedano lepo vreme... seveda je takoj padel predlog za Begunjščico. Pridruži se nama še Miha, in v soboto ob 7 štartamo iz Kranja. Na parkirišču pod Zelenico smo okrog pol 8 ure zjutraj; napravimo se, pri čemer vzamemo poleg standardne opreme s seboj tudi nekaj frendov, jebice, in 3 kline. Sprehajamo se kakih 5 minut ko dojamemo, da nismo vzeli štrika! Tja, solo pa ravno ne bomo šli. Špric nazaj v avto, in kmalu smo nazaj na poti.

Od parkirišča pa do vstopa v smer je kakih 10-15 min hoje, izberemo pa si pot za Bornove tunele; ko pridemo iz gozda, takoj začnemo gledati v ostenje na desni strani od potke, kjer je en kup skalovja, ki bežno spominja na sliko naše smeri, ki jo imamo sprintano z interneta.

Ne vem kako je do tega prišlo, ampak namesto, da bi pred vhodom v tunel zavili levo, mi zavijemo desno (po melišču GOR, ne DOL!!), in kmalu odkrijemo, da to ne bo prav, saj ne vidimo nobenega svedrovca, pa tudi vhoda v smer ne moremo locirati.

Pravilna smer je pred vhodom v tunel navzdol levo po melišču, kjer se spustimo kar za kakih 60-100 višincev (od oka) direktno po melišču. Nato na desno zavije kozja stezica, ki nas pripelje mimo vstopov za druge smeri (Smrketo,...) do vstopa v Mali Janc. Vstopa se ne da zgrešiti, če boste le prej pogledali eno sliko, kako zgleda prvi cug.

Prvi cug napeljuje Jernej in navkljub v redu navrtanosti vmes zabije 1 klin. Kmalu je na štantu (cca. 30m štrika), kjer je sicer en svedrovec odlomljen. Sledi mu Miha, jaz pa grem zadnji, izbijem klin in se vmes pozabavam s čudovitimi platkami (ki se jim lahko izogneš po lepi zajedi v levi strani stene), saj imam varovanje od zgoraj. Ful lep cug!

Drugi cug prav tako napelje Jernej, in po kakih 10m IV-ke se smer obrne proti skalnemu rebru na desni strani in preide v II-III-ko. Jernej naredi štant na borovcu, in hitro sva pri njem.

Tretji cug pripade meni, in kot ponavadi po kakih 20m najdem štant v rebru pod lepo plato. Tako pozihram kolega, nato pa spet grem naprej jaz.

Po kakih 10m visoki plati gre zlahka, saj sta notri (mislim da) 2 svedrovca, nato pa se suvereno izgubim. Na skici smer zavije desno, in jaz uberem dolgo prečko proti desni, kjer končam kakih 5m stran od okna v sredini Bornovega tunela. Nekako mi je jasno, da sem šel preveč v desno; poskusim iti kakih 5 metrov navzgor, a hitro vidim, da to ne bo to; zato splezam nazaj dol na polico ter se vrnem na konec plate nazaj v levo (vmes sem dejansko našel idealno mesto za jebico, a kaj, ko je preveč desno).

Tokrat se malo bolj ozrem in nad seboj le zagledam nekaj bleščečega - svedrovec! Odlično! Našpičim ga gor po kaki III-ki in končno najdem štant. Tale izgubljeni cug mi je sigurno vzel kakih 20-30 minut. Skica, ki smo jo imeli, je bila res obupna. Vsekakor pa priporočam, da v tole smer, čeprav piše, da je navrtana, vzamete kakega metulja ter nekaj klinov, saj so lažji deli (do III) povsem nenavrtani in močno paše, če lahko postavite nekaj vmesnega varovanja. Čeprav je skala kar razbita (v lažjih delih seveda) se da kak klin prav fino zabiti, metulji pa prav pridejo predvsem v zadnjem cugu.

Soplezalca sta hitro pri meni, saj cug sam ni pretirano težak (čeprav je plata kar IV/IV+), in spet grem naprej jaz.

Gre za predzadnji cug in o njem lahko povem le eno besedo: božansko! Celoten cug je diagonalna plata v levo (ter na koncu izstop direktno navzgor in malo desno do štanta) - cug je navrtan odlično (rabiš kakih 8 kompletov se mi zdi), plata pa za vikat! Uživancija na polno! Vmes je tudi detajlček, kjer se moram kar fino pomatrati, da prečim v levo, saj zmanjka dobrih grifov. Ampak lep, lep cug!

Tudi zadnji cug ni orientacijsko nič zahteven - spet ga napeljujem jaz in sprva grem v desno navzgor po razbitem svetu (II-III, kakih 10m), nato pa se začne vzpon po poči, ki je vrhunska! Navrtana je dobro, svedrovci so na vsakih cca. 5m, vmes pa je tudi ogromno mest, kjer lahko zatakneš metulja/jebico. ČUDOVITO!

Na vrhu je nekoliko zoprno, saj je direktno nad vrhom stene mini melišče, in za izstop imaš na voljo 2 opciji: do konca poči v levo, ali pa prečka po plati v desni ter nato prečenje melišča na levo do štanta. Sam izberem drugo opcijo, in zelo previdno prečim razbito skalovje, da ne zasujem kolegov spodaj na štantu.

Hitro sta na vrhu poči, in obema svetujem varianto z dokončanjem poči, saj pri tem ni treba prečiti melišča. To je vrh smeri - pozihram ju še kakih 10m navzgor po razbitem svetu, tam pa se razvežemo.

Na vrhu uspe Mihu najti od dežja spran list papirja, kjer je sprintana odlična skica naše smeri. Neutemeljeno sem se bal, da bo sestop zoprn vsaj toliko kot dostop, vendar se motim - v levo najdemo gamsjo stezo, ki se v udobnem spustu priključi poti na Bornove tunele. Tako smo v 15 minutah spet nazaj pri avtomobilu.

Smer toplo priporočam, saj so prvi cug, zadnje 2 cuga in kaka plata vmes res vrhunski. Če se ne izgubite in če je naveza vpeljana, pa je smer podelana v 2-3 urah in jo lahko greš tudi npr. po šihtu. Mi smo potrebovali več, ker smo se 2x izgubili ter ker smo bili 3-je v navezi.

Odkrivam, da je tudi po naših hribih veliko navrtanih smeri, ki so prima. Pa ne, da zanemarjam nenavrtane smeri :). Je pa res, da si tele smeri niti podrazno ne bi upal iti, če ne bi bila navrtana, saj v platah resnično ne moreš delati solidnega varovanja. Fotke pa so na klasičnem naslovu.

Mala Mojstrovka po S razu

Za vikend je bilo spet napovedano lepo vreme in Jože je seveda instantno na FB začel spraševati, ali je še kak kandidat za večraztežajno plezanje v hribih. Sam sem sprva bil skeptičen, ker sem ob zadnji plezariji skoraj izdahnil, ker so me plezalke tako tiščale. No, nazadnje sem si tudi pofaulan noht (ki še vedno ni odpadel, grrr) uspel ostrižti, prav tako pa sem nekako dojel, da so Milošove plezalke, ki sem jih imel v Debelem vrhu, dejansko manjše kot moje, dasiravno naj bi bile 4 številke večje. No, to ali pa imam izjemno bizarno oblikovano stopalo. Kdo bi vedel.

Na FB se tako nazadnje dobimo 4-je pustolovci (jaz, Jože, Primož in Jernej). Dorečemo zgodnjo jutranjo uro (6 zjutraj pri Bricu), in že smo na poti proti Vršiču. Jože in Primož sta imela ogledano Kranjsko Poč (IV, 300m) v S steni Nad Šitom Glava, midva z Jernejom pa se odločiva, da se zapodiva v S raz Male Mojstrovke (IV-, 300m). Vsi se odločimo za lahke cilje, saj smo v plezanju v hribih vsi začetniki. Sam sem sicer v hribih že enkrat plezal, vendar sem bil takrat vedno drugi v navezi. Biti prvi je povsem nekaj drugega.

Na Vršič prispemo relativno zgodaj, kar je odlično, saj je Primož mimogrede izvedel, da bo prav na ta dan kolesarska dirka na Vršič. Ja fajn, še to :). Nazadnje smo seveda kolesarje gladko zamudili, saj smo plezali dobršen del dneva.

Hitro se napravimo v vso robo - obe navezi s seboj vzamemo poleg standardne opreme tudi kline, kladivo, jebice in nekaj frendov. Hribi so le hribi. Nato pa proti sedlu, kjer vodi pot za na ferato na Malo Mojstrovko (Hanzova pot). Kmalu za sedlom se Jože in Primož odcepita v levo proti vstopu v Kranjsko Poč, za katero že takoj zasledimo, da ne bo prazna - na vstopu se namreč že drenja naveza (na koncu so baje bile v smeri kar 3 naveze).

Midva z Jernejem greva naprej, mimo vstopa v Hanzovo ferato, in kmalu sva pod vstopom v S raz. Tudi midva naletiva na navezo dveh starejših mož, ki pa kmalu obupata. Eden izmed njih namreč napelje prvi cug, drugi pa ga ne uspe preplezati, tako da se spustita (vodja naredi abzajl) in pot za naju je prosta! Sama v smeri, odlično!

Prvi cug napeljem jaz - z izjemo vstopnega detajla (IV-) ni nobenega problema, štantam pa kar po kakih 40m vrvi (svedrovec + klin). Vstopni detajl je tudi dodobra navrtan, tako da niti ne rabiš klinov. Takoj po vstopnem detajlu se svet položi v izrazit travnato/kamnit raz (III), ki ga je potem za kakih 100m (od oka).

Vendar se že tukaj dodobra spoznava s hribovsko plezarijo - Jernej napelje drugi cug, vendar rabi kar nekaj časa, da približno najde smer vzpona. Svedrovca ni nobenega, klini pa so nabiti povsem razmetano, tako da si ne moreš kaj dosti pomagati z njimi. Je pa raz odličen trening za naju dva, saj marljivo zabijava in izbijava kline ter zatikava frende :).

V knjigi od Miheliča (Slovenske stene) sicer piše, da je navigacija v smeri prava igrača - ja, potem ko jo 50x zlezež verjetno res, za prvič pa se izgubiš na vsake 2 metra :). Ugotovil sem, da moram predvsem dobiti občutek za dolžino preplezane smeri (koliko metrov štrika), saj je to pomojem najboljša orientacija za skromne opise smeri.

Kakorkoli, naslednji cug spet napeljujem jaz in odločim se za levi del stene (raz se nekako zaključi), kjer spet srečam nekaj klinov, enega pa zabijem tudi sam. Štant uredim na svedrovcu (hura!) in frendu nad zanimivo kakih 5 metrov globoko razpoko. V opisu je nekje na sredi smeri omenjena serija kamnitih stolpov in pomolov, in vneto se sprašujeva, ali sva že tam ali ne.

Jernej napelje še en cug, ki naju pa dejansko pripelje pod prvega izmed stolpov; zdaj se nahajava na ostrem razu, kjer je na desno preplezana smer, na levo pa širok skalni plaz, kjer poteka kaminska smer (ki izgleda prav neverjetno krušljivo). Tedajci v kaminski smeri tudi locirava navezo, ki je ravno nekako vštric z nama.

Naslednji cug je bil meni osebno najlepši cug smeri in mi ni bilo nič žal, da sem ga napeljal. Najprej obvoziš prvi skalni stolp po kaminu v levi strani, kjer se nahajata 2 svedrovca, nato sledi kakih 10-20m prečenja razu, nato pa kar direktno napadeš drugi, pokončen kamniti stolp. Zavarovan je dobro (svedrovec in kar nekaj klinov), šalc dovolj, po drugem stolpu pa te čaka navrtan štant in vpisna knjiga. Fejst!

Glede na vodič sledi še "zadnje sitno mesto", ki ga napade Jernej. Odločiva se za prečenje v desno ter naskok navzgor. Ta cug Jernej napeljuje res dolgo, saj je orientacija kar malo zoprna. V prvem delu sicer najde svedrovec in prepleza zoprno plato, nad katero kraljuje kratek previs, nato pa Jernej pleza naprej navzgor, kjer se malo zapleza. Zato naredi na rogelj štant, jaz pa takoj nad platastim detajlom iz radovednosti zavijem levo, kjer zagledam svedrovec. No, tam je pravilen štant  oz. izhod iz smeri.

Jaz tam uredim štant, Jernej pa spleza dol do mene. Levo od štanta pa leži zgornji del velike zareze, kjer je en kup nanešene skale. Popolnoma enostaven teren (I-II), samo vse je krušljivo. Hitro zagledava tudi pot navzgor, kjer se sveti nekaj klinov, vendar se odločiva, da se umakneva v ferato, saj se tudi sama smer tukaj konča (ravno zaradi tega, ker je pot navzgor krušljiva). Jernej tako preči v levo v sosednji žleb, ki je nekoliko manjši (po njem pripelje kaminska smer), in po njem potegne skoraj celotno dolžino štrika. Štanta spet na rogelj, jaz pa nato napeljem še zadnjih 20 metrov na polico (vse je II-III), kjer se na levo priključi Hanzova ferata.

Na ferati se preobujeva, jaz dam štrik na hrbet, in po ferati špricneva navzgor. Odločiva se, da če sva pa že tukaj, bova pa šla še na vrh Male Mojstrovke. Prav hitro sva gori, kjer se drenja nekaj Avstrijcev in kavk. Aja, ura je pol treh. Plezala sva torej 5-6 ur. Jojmene! Razgledi so odlični, midva pa ne postajava kaj dolgo gori. Pokličeva sicer Jožo in Primoža, vendar se ne javita. Zato hitro ubereva normalen pristop na Malo Mojstrovko, ki se vije po grebenu čez melišča, in seveda ga šponava navzdol kot zmešana. Melišča so top shit za sestope, čeprav moram priznati, da je vršni del te poti precej zoprn, saj je že tako zdrajsan, da je spodaj samo fin pesek, ki nič ne prime.

Nekje na sredi poti srečava mlajši par v čeladah, in takoj ko odbrziva mimo od zadaj zaslišim tipa, kako bejbi nergajoče reče "poglej te čevlje". Ja dobr, vem da mam zjebane superge na nogah, sam lej, naslednjič pa ti plezej s težkimi gojzarji na riti!

Prav hitro sva na Vršiču, kjer o tekmi ni več ne duha ne sluha - preoblečeva se, nato pa naju le pokliče druga naveza, ki pravi, da je ravno na vrhu smeri. Midva pa se usedeva na sosednjo skalo in samo leživa tam na soncu. Po okrog 45 minutah čakanja sta dol končno tudi Jože in Primož, in hitro odbrzimo proti domu. Na avtocesti pa kolona od začetka Jesenic pa do tunela. Adijo!

Kakšna fotka več je na Picasi, vendar so bolj slabe - še od Vrtače imam namreč na steklu od objektiva razmazano posušeno hruško, ki se trdovratno upira normalnim robčkom. Moram res konkretno spucati zadevo. Baje ma Bric zdej doma štrajfiks.. :)