Tamar, Slap nad votlino

Pa smo spet šli v Tamar. Suvereno je zmagala odločitev, da se pridružim Bricotu, Mihu in Blažu na turo v Tamar. Alternativa je bila namreč čudoviti prof. Bratko in še bolj čudovit predmet: Principi programskih jezikov in simbolično programiranje (na kratko: PPJSP). Mislim, da je obrazložitev moje odločitve nepotrebna in sama odločitev lahko razumljiva :).

 

Čeprav sem Tamarja v 2 tednih že "en malo" sit, vsaj kar se tiče peš dela poti, mi je v njem ostal še en slap, ki sem ga hotel preplezati - Slap nad votlino. Na srečo so ostali trije soplezalci bili identičnega mnenja, tako da smo okrog pol 10 (ali nekaj takega...) po nekaj gaženja s strani Miha stali pod slapom.

Ker smo imeli namen abzajlati dol (pismo, bi pršparali celo uro pomojem) smo rukzake in vso opremo pustili direktno pod slapom, Miha pa se je kot prvi zapodil v led. Razmere so bile kar dobre, vsaj prvi del, je pa res da sem jaz šel zadnji, tako da sem imel narejenih že nekaj "špranj" za cepine. Miha relativno hitro potegne prvi cug, pri čemer začne bolj levo, kjer je led boljši, in nato spleza prečko na desno, da pride do prvega štanta. Blaž mu sledi, in ker je prvič v naravnem ledu, je nekoliko počasnejši - predvidevam da je nekako tako, kot jaz v Centralcu. Brico pa ves neučakan :). Tako mu hitro sledi (vsi smo plezali kar na Mihove šraufe), vendar pa mora vmes v ledu še nekoliko počakati. Potem, ko Brico zgine za vogal, ga tudi jaz spodaj še nekaj časa čakam, saj so počakali, da je Miha lezel naprej, da ni bila prevelika gneča na štantu.

 

Prvi cug mi je minil izredno hitro in prijetno - nobenega velikega naklona in dober led. Ker sem bil zadnji, sem seveda ven pobiral svedre in komplete. Hitro sem na štantu, kjer me čakata Brico in Blaž. Štant je pa bil že narjen in sestoji iz dveh klinov, zabitih v skalo ob slapu, tako da dobro drži. Miha hitro odpika drugi cug, ki je pravzaprav še položnejši od prvega cuga, in Blaž mu sledi.

Nato piči gor še Brico, za njim pa jaz. Spet pobiram šraufe. Tokrat se mi je prvič zgodilo, da enega šraufa nisem mogel spucati s tolčenjem ob led. Miha mi je kasneje povedal, da daš v luknjo v svedru cepin, in ga tako lažje spucaš. Bo treba probat naslednjič :). Kot rečeno je drugi cug še položnejši, se pa nekoliko bolj delajo talarji, ampak cug mine izjemno hitro. Tako hitro prispem do vrha.

Na vrhu zložimo štrike, jaz, Miha in Blaž si naprtamo štrike na hrbte in švignemo naprej gor proti izhodni grapi. Seveda (bojda) falimo originalno izhodno grapo in gremo preveč levo, kjer naletimo na "mix" smer :P. Ob potočku, ki napaja naš slap, se vzpenjamo po skalovju, mahovju, snegu in ledu. Tako porabimo še kakih 20 minut, da pridemo na dobro znano izhodno stezo, ki nas pelje do vznožja slapov. Pogled na Tamar je prečudovit - meglice, nizka oblačnost, rahlo naletava sneg, pa nobenega folka nikjer :).

 

Tistih ubogih 10 centimetrov novega snega (+ napihan sneg) je seveda zakrilo vse sledi, tako da se nam suvereno udira v snegu. Ko prispemo do vznožja Desnega slapu, se nam udira tudo do trupa :P. Vmes meni rata suvereno strgati hlače z derezami (predvidevam, da sem zapel za štrik na hrbtu - pa sem si ga tokrat zaradi slabih izkušenj zadnjič posebej kratko navil...). Nič ne de, bomo že zašili :).

Ko prispemo dol, pošljemo Blaža po rukzake, ki smo jih pustili pod slapom, nato pa se odpravimo. Ustavimo se še v koči v Tamarju, kjer si ostali privoščijo pivo, jaz pa čaj (ker spet vozim).

Nazajgrede se ustavimo še v Kranjski Gori na pici, kjer ostali spet pijejo pivo, nato pa švignemo proti domu. Še dobro da sem vsaj doma odprl eno pivce, me je že dobro žejalo, sploh, če imaš pivce ves čas pred nosom :).

As usual, vse fotke so na Picasa albumu.