The Light side of the Moon: Tamar, Centralni slap

Ker sem v ponedeljek imel zadnji izpit (no, predzadnji, ampak vseeno) in ker se je izpitno obdobje ravnokar končalo, sem seveda želel na polno izkoristiti uvodne tedne faksa za hribovske podvige. Tako smo se okrog 7:30 zjutraj odpravili proti Tamarju, da bi zlezli kak slap.

Tamar se prebuja

Celo pot je bilo vreme precej bedno (ekstra nizka oblačnost), ampak eno stvar sem se glede slapov hitro naučil: če je led dober, jih lahko greš plezat v praktično kakršnemkoli vremenu :). Tako smo prišli pod Planiško velikanko, si naprtali opremo ter se odpravili proti Tamarju. Sledila je enourna peš-honda, ki je minila relativno hitro (nazajgrede se je mnogo bolj vlekla, ker veš, kako dolgo traja). Po napol zgaženi potki smo tako prišli do slapov.

Kolikor sem razumel Mateja je bil prvotni plan Skriti slap, ki poteka pod neko skalno razpoko in se ga iz sredine doline ne vidi. Vendar pa je že od daleč izgledal Centralni slap super narejen, tako da smo se hitro odločili, da gremo sprobat kar njega, ki je sicer težji, ampak mnogo več povabljiv. Ker sem sam imel osmico, Jure pa reverso, je njemu pripadla čast, da je varoval Mateja (ki je plezal prvi). Sam sem imel tako nekoliko več časa za slikanje okolice. Sicer pa sva se zmenila, da bom prvi cug prvi šel jaz.

Prvi cug je bil pravzaprav največja jeba celotnega slapu; prvič zato, ker v prvih nekaj metrih pač nisem bil siguren (glede na to, da sem prej le 2x plezal v Mlačci), kot drugo pa zato, ker je tik pod prvim štantom čakal nekajmeterski previs, ki je bil sicer (zdaj, ko gledam nazaj) prav cukrček, glede na to, da nama je Matej naredil lepe štaple ter luknje za cepine, vendar pa naju je (mene in Jureta) v tistem trenutku pošteno izmolzel. Sploh Jureta, ki je v sredini moral še izvijati sveder :).

Jure prihaja na prvi štant

Sicer pa je bilo od prvega štanta naprej sama poezija - fin led, ter ravno pravšnja strmina. Matej je hitro skočil naprej in preplezal do drugega štanta (in naju zasul z pršnim snegom ter kosi ledu). Ko se je na vrhnjem delu slap malo položil je namreč ležal novo zapadli sneg in za vsak zabod cepina je Matej moral najprej spucati sneg, da je sploh prišel do ledu. Tokrat je šel Jure prvi, jaz pa za njim. Super plezarija, ravno pravi naklon ter dober led (pod snegom, hehe).

Tretji cug je bil pa tako ali tako zelo "kratek" - prečka po ledu, nato pa relativno položna trasa po sprva skali & ledu, nato pa vedno bolj snegu. Matej naju je pozihral na drevo, nato pa smo zložili štrike in se odpravili okoli po sestopni grapi.

Nazadnje smo morali sprobati še Matotov novopridobljeni pripomoček za izdelovanje Abalakov, tako da smo pod vznožjem slapu zavrtali nekaj lukenj ter potegnili nekaj štričkov. S samim orodjem lahko sicer še vedno fališ luknji, ampak je precej težje. Kljub temu nama je s Ferlanom obema uspelo v prvo sfaliti luknji :).

Kaj naj rečem? Vsekakor so naravni slapovi druga pesem kot Mlačca. Z izjemo presranega prvega cuga sem v nadaljni plezariji užival. Je nekaj v tem zamahovanju cepinov po zamrznjeni H2O :). Seveda pa je lažje biti drugi/tretji v navezi, saj si vendarle lahko bolj privoščiš padec kot prvi. Sicer v slapu nihče ni nikoli padel, ampak še vedno... Da pa bi šel sam prvi v slap, pa bom rekel samo takole: morda kakšno preprosto 3ko, pa še to ko bom še nekajkrat šel "topiča". S slapovi se ni za hecat.