Zasedba je bila druga - Jan in njegov oče se že kar nekaj časa bavita z zimskim in letnim gorništvom in upam, da bomo še kdaj kam bruhnili skupaj :).
V Škofji Loki smo štartali nekaj čez 7 in smo slapove dosegli relativno hitro, pomojem že okrog 9. Seveda pa se vidi, da je vikend - po vseh slapovih same naveze. Dan prej sem na internetu sicer prebral, da bo AO Črnuče imel tečaj ledne tehnike, zato je bila gužva nekako pričakovana. Na srečo se v Rastlinci matra samo ena naveza, tako da je bila pot za nas prosta.
Ko smo se opremili, je bila druga naveza že relativno visoko, zato smo lahko takoj štartali. Janov oče je plezal naprej - ker nismo imeli posebnega štrika "dvojčka", smo plezali z dvema navadnima, tako da svaka čast - se je Janov oče kar namatral, ko je vlekel za sabo dva debela špageta.
Prvi štant je naredil relativno nizko, tako da je Jan hitro pri njem, za njim pa priletim gor tudi jaz. Led je prava uživancija, od daleč Rastlinca namreč zgleda že presneto tanka, vendar je čisto okej - večino stopinj je že narejenih, prav tako pa lahko veliko zatikaš cepine v že narejene luknje. Prava poezija skratka. Na prvem štantu srečamo punco, ki se ravno odpravlja naprej. Seveda jo spustimo :). Nato pa kmalu za njo nadaljuje Janov oče. Nekje sredi čakanja na štantu je v mojo ramo nekaj priletelo in me nemarno zabolelo. Sam sem mislil, da je bil le kos ledu (kar ne bi bilo nič čudnega), pa Jan reče, da je bila vponka. Glej ga zlomka, res sem v snegu pod štantom našel vponko. Na žalost smo kasneje srečali lastnike, tako da sem jo moral vrniti :).
Drugi cug grem drugi v led jaz - to je šele poezija! Lep naklon, dober led, nobene psihancije, skratka... uživancija na kvadrat. Nekje sredi drugega cuga, ko je Jan že plezal za mano, pa je od zgoraj priletel kar velik kos ledu in zadel Jana direktiva v glavo. Jan se zadere, da našponamo štrik, in sporočilo hitro zarjujem navzgor. Na srečo Janov oče hitro zategne štrik. Kasneje je Jan rekel, da se mu je za trenutek stemnilo. Teli kosi ledu so presneto velika zoprnija...
Na srečo je Jan kmalu (beri: cca. 10 sekund) lahko nadaljeval, tako da odlezeva drugi cug, ki je dolg skoraj polnih 60 metrov. Naši predhodniki so pod drugim štantom pravzaprav obrnili desno in šli skozi izhodno grapo Centralnega slapu, mi pa še nimamo dosti :). Tako splezamo še tretji cug, ki je vseboval 1/3 ledu, 1/3 prečke čez borovce (oz. veje le teh) in 1/3 izhodne snežne grape.
Ko se vrnemo dol, ljudje še veselo plezajo. Mi pa pospravimo in pičimo proti Planici. Seveda Tamar ne bi bil Tamar, če se pot nazaj ne bi spet vlekla :).
Tokrat sem bil bolje pripravljen na led, pa tudi slap je stopnjo lažji od Centralnega, in moram reči, da sem užival 100%. Tudi neke silne utrujenosti ni bilo. Skratka uživancija na kvadrat. Nekako resno upam, da se najde še kdo, da gremo še letos odpikati še kakšen slap - želim iti še Skritega tukaj v Tamarju, pa Sinjega nad Jezerskim. Ta dva sta "še lažja" od Rastlince, ampak nima veze. Sam da se pleza :).
Kot vedno, vse slike se nahajajo na albumu Picasa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar