Maltatal - Tečaj ledne tehnike & Strannerbach

Včeraj smo imeli dolgo pričakovan tečaj ledne tehnike. Ker je Mato že nekajkrat obiskal zanimivo dolino v Avstriji, je seveda prepričal Bricota in v dveh kombijih in enemu avtu smo švignili proti Maltatalu. Kaj sploh je Maltatal? Gre za dolino, za katero sicer še zdaj geografsko ne vem točno, kje je. Je pa izredno lepa in povabljiva :).

Zbrali smo se zjutraj ob 7:00 v Kranju, ampak seveda smo Miloša čakali 10 minut, tako da smo odrinili nekaj čez sedmo. Zbasali smo se v 3 avtomobile in pičili proti Karavankam. Na bencinski postaji smo se opremili s hrano in pijačo; prisotna je bila velika gužva, saj je bil v Kranjski Gori ravno Pokal Vitranc.

Kakorkoli že, po udobni vožnji smo prispeli v Maltatal. Prva stvar, ki smo jo opazili je, da je snega v gozdu na sončnih legah le za vzorec, ter da kraj zgleda izjemno dober tudi za boulderiranje. Ko pa z železnimi konjički zagrizemo v strmino ter bolj osojne lege, pa hitro vidimo, da se je sneg kar ohranil. Po nekaj vožnje v klanec na ovinku parkiramo ob cesti in se zložimo iz kombijev na luft.

Prvi del tečaja je sestavljala ledna tehnika: Brico nam je najprej pokazal dva načina, kako v ledu delaš štante, ter seveda, kako si s cepinom pred tem zavaruješ vrv, da imaš vsaj eno obliko varovanja med šraufanjem. Drugi del je bil namenjen vozlanju Abalakovih vozlov, brez in z pripomočkom :). Nazadnje pa smo vsi probali še, kako se abzajlaš na en ledni vijak tako, da ga po spustu lahko dobiš dol (sicer ti seveda ostane v steni). Ni tko ajmfoh, čeprav je v teoriji precej simpl.

Ker nam je že ta del šole vzel precej časa (bilo nas je veliko!), smo se nato hitro razporedili v naveze in švignili gor pod slap. Na srečo je slap dovolj širok, da lahko pleza več navez hkrati paralelno. Prvi cug je bil nekoliko strmejši, nato pa je celoten drugi cug tak, da lahko po njem kar hodiš. Na ledu pa se pozna, da je zunaj mraz - je izjemno suh in talarji se delajo kot za stavo, tako da je bilo kar en kup umikanja in kričanja. Je pa še vedno debel, tako da bo slap še obstal kakšen teden, če se ne bo preveč otoplilo.

Tretji cug je bil prvi cug, kjer sem jaz lezel naprej. Na srečo (saj drugače si ne bi upal) strmina ni pretirana, pač III-ka, tako da previdno in sigurno odpikam tisti del. Vmes sem navrtal še en sveder, da sem videl še, kako izgleda ta stvar (sicer smo večinoma uporabljali kar Matotove svedre, ki je šel prvi). Nato je sledil še en položen cug, za njim pa se je slap razcepil na dva kraka - mi smo šli v levega, ki se je končal po še enem strmem cugu (slap naprej je bil podrt), po desnem kraku pa imaš baje še en cug, sprehod po gozdu ter še dva malo bolj strma cuga. Vsekakor plan za naslednjič; nas je bilo pa žal veliko, pa še ura je bila že relativno pozno, tako da smo se na vrh levega kraka odločili, da abzajlamo dol in se odpravimo domov.

Tako smo na hitro uredili abzajle in se čimprej spustili dol (zadnji so morali nositi vrvi, hehe :)). Na srečo mi na sredi Mato pokloni svoj rukzak za nositi dol, tako da sem bil rešen nošenja vrvi. No, saj ne bi imel nič proti.

Po položnejših cugih se ob štriku sprehodimo, po strmejših pa normalno abzajlamo. Na srečo so nekateri mislili vnaprej in v avtomobilih imamo nekaj piva, tako da si privoščimo in nekoliko privežemo dušo :). Nato pa se skobacamo v avte/kombije in se odpeljemo domov.

Sledila je večerja, ki smo jo planirali imeti v Matičku v Radovljici, a je bilo tam polno, tako da smo nazadnje šli raje v Hotemaže na kruhke.

V Maltatal bomo pa sigurno še šli, če ne letos, pa naslednje leto :). Sicer pa mora biti dolina lepa tudi poleti, tako da morda že v toplejših mesecih kdaj bruhnemo tja.

Kot ponavadi, nekoliko več slik se nahaja na Picasa albumu.