According to Brico, Miha in še en kup lanskoletnih tečajnikov gre za zarees zajebano smer, kjer se srečaš s svojo mejo. V vsaki priliki so nas namreč strašili s tem Medotom. Kako je bilo po mojem mnenju v resnici?
Ni tako strašno, kolikor se sliši, je pa definitivno res, da najdeš svojo lastno mejo, kar je zelo odločilnega pomena. Poleg tega je bilo res, kar je rekel Miha že na začetku: če imaš pošlihtano psiho, boš smer zlezel, sicer pa precej težje :).
Kot ponavadi je bila štartna točka Ravbarkomanda, kjer se okrepčamo ter pripravimo na najhujše, nato pa švignemo proti Ospu. Parkiramo spodaj pred kampom in se sprehodimo pod steno. Na poti občudujemo klasike, kot so Osapski pajek, Magična Goba ipd. Ja mal preveč za nas ane :), tako da gremo čisto na desno do vhoda v "najlažjo" večraztežajno smer v Ospu, Medota.
Hitro se razporedimo v naveze, potem pa Brico švigne naprej. Jaz sem bil tokrat v navezi z Milošom in zmenjena sva bila, da plezava kar cug-cug, pri čemer bi jaz šel prvi in tretji cug (Medo sestavljajo 4-je cugi). No, na koncu sem moral iti še četrtega. Več o tem kasneje.
Pred vstopom v plezarijo nam Prevc razdeli še voki-tokije (on jih ima na zalogi od padalstva), ki so res super zadeva. Sej vem da se bojo nekateri pizdili, da je to neka novotarija, da smo nove generacije res softiči, ker se niti dreti ne moremo več, ampak dejstvo je, da je stvar top shit. Veter? Dolg cug? Kakšen previs? Nima veze, to se vse sliši kot da bi imel sopezalca meter stran od sebe.
No, nazadnje se nama rata vštuliti (thanks to Miloš) kot četrta naveza, tako da jst hitro sledim in napeljem prvi cug, ki je res simpl; vmes se vpne en komplet, v mojem plezalnem vodiču pa je smer ocenjena kot 3.
Na prvem štantu je gužva neizmerna, ker gre za veliko rinko, vpeto z verigami, tako da se nas tam počasi nabere ves preostanek skupine (kake 4 naveze). Tukaj imamo tudi prvega odhodnika - Nejc se odloči, da bo višina preveč zanj in se poabzajla dol. Na srečo ima Miha dvojno vrv in se mu pridruži še Andrej, ki je bil prej v navezi z Nejcom.
Ker nas očitno še ni bilo dovolj, se do prvega štanta poabzajlata še dva plezalca, ki sta plezala Svinjam Diamante (levo od Medota, 7 or something), vendar se na srečo hitro poabzajlata mimo štanta dol do dna.
Že tukaj začnemo čakati; Miloš sicer gre relativno hitro v drugi cug, ki je pravzaprav ostra prečka v desno, kjer se po flankah dvigneš do drugega štanta, ampak mora na štantu čakati, ker je drugi štant nehospitalen s prostorom in sta lahko kvečjem dve navezi naenkrat gor.
Vmes pred mano gresta Andrej in Miha; seveda Miha nekaj jamra v voki-toki: "Ej Knifo, dej povleč kr oba, men tlele še par metrov štrik visi." Odgovor se glasi: "Sorry, ne morm, mam premejhna usta." Vsi se zarežimo kot pečeni, Brico pa zgoraj skoraj pade iz stene. No, Miha le zapusti prvi štant in "odpleže" naprej - ja, tako štajerci rečejo plezati :).
Evgen seveda že bemti in prižiga že drugo škatlico čikov. Oh, ko bi vedel, koliko se bo še načakal (ker je tazadn):). No, jaz grem v prečko in sem relativno hitro pri Milošu. Ko pridem do njega, pa grem jst naprej.
Zapiralka začne delati na polno, saj je tretji cug ocenjen na 5b. Ampak ni takega blema; sicer je višina kr tam tam, ampak drugače pa dejansko nimam nobenih večjih problemov; še najbolj me je pravzaprav jebal prvi detajl, kjer imaš zelo zlizano polico in podprijeme. Kasneje pa gre res brez problemov, pazim na tehniko ter se relativno hitro vzpenjam. Na srečo mi je Miha pustil v steni nekaj kompletov, da se nisem toliko matral pri vpenjanju.
In že sem skoraj pri tretjem štantu; še "sitna" prečka v levo, in že delam štant na drevesu. Vmes uspe Mihu, ki spodaj na štantu čaka, da Miha nr. 2 odpleza zadnji cug, spustiti enega izmed voki-tokijev, in ta pogumno zgrmi v globino. No, pa je GRS brez enega oddajnika :).
Hitro postavim varovanje, in Miloš gre v steno. No tukaj so se pa začeli problemi. Miloš ima kot kaže precej več problemov s tretjim cugom kot jst in ko pride v kakih zadnjih 20 metrov cuga, pleza dejansko od sistema do sistema, vmes pa se vpenja v popkovino, da počiva. Ker ga tako ves čas šponam na štriku, mi uspe pridelati edini večji žulj tega dne (ki trenutno boli kot prasica, ker je na izjemno štorastem mestu). Ne moreš verjeti, koliko zgleda pride tukaj do tehnike, ker ima Miloš precej več moči v rokah kot jst (pomojem), pa jo je precej hitreje iztrošil na platkah. Je pa res, da je moral tovoriti najin rukzak, ki je vse prej kot lahek (tudi mene je precej oviral na prečki!).
Za Milošom pa direktno pleza naprej junak naslednje naveze, Jure. Baje jima nekje vmes rata skoraj odpuliti ogromen kos skale, ker se Miloš ravno dviguje z nje, medtem ko jo Jure zagrabi z rokami. Sicer pa svaka čast Juretu, suvereno je z rukzakom na hrbtu odplezal tretji cug naprej :).
No, nazadnje, po nekaj pavzah, sikanju in bemtenju Evgena zadaj in nekaj potokov znoja od Miloša fant le pripleza do mene. Ker seveda ni ravno v stanju, da bi šel četrti cug naprej, ta čast spet pripade meni.
Ravno ko začnem fajtati floho kakih 10 metrov nad cugom pa se do mene spusti Brico, ki že prav glasno bemti, kaj smo počasni. No, jaz mu hitro razložim situacijo, in Brico se spusti do tretjega štanta, da bo vzel Milošov rukzak. Vmes jaz odplezam še zadnji cug, kjer si, priznam, pomagam z nekaj gurtnami, ki jih je Miha pustil v steni. Zadnji cug je namreč sestavljen iz relativno enostavnega vzpenjanja po platah ter po nekaj težjih razpokah, kjer ni ravno dobrih oprijemov. Če bi bil drugi v navezi, bi jih verjetno poskusil odplezati brez pomoči, tako pa se je ne branim. Tudi moči namreč nisem imel več toliko kot na začetku smeri.
Ravno ko se Brico začne vzpenjati sem na vrhnjem štantu, in od zgoraj že vidim tiste, ki so že splezali smer. Hitro pozihram Miloša, ki je relativno hitro pri meni (glede na tretji cug). Ja prov fejst ga je zdelalo :). Sam pa neke silne utrujenosti sploh ne čutim, čeprav sem prepihan kot strela, ker je pol smeri močno pihalo. Gor se zleknemo v travo, nekateri pa odprejo težko pritovorjeno blago - pivce. Ferlan je tovoril kar cel 6-pack :). Rispekt!
Počakamo še ostale plezalce, nato pa se počasi odpravimo dol, kjer se poštemo najemo in napijemo domače malvazije, domačih oliv ter narezane mortadele. Njamsi. Vmes pade ideja, da je Medo bedno ime ter da bi bilo precej bolj primerno ime npr. Krvava sled, ki se sliši precej bolj strašljivo :). Na žalost se mi sredi lokanja malvazije posveti, da moram še šofirati od Kranja do Loke, ker sva z Mihom tam pustila avto. Napaka! Pijača namreč kar teče po grlu.
Nato gremo še dol na palačinke, potem pa sledi povratek domov. Odlično zapravljen dan! Fotke pa so na Picasi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar