Time passing by

Ja fak, ne morem verjet kako hitro bo telih počitnic konec. Naj vam na kratko razložim, kako so zgledale moje počitnice leto in 2 leti nazaj. Pred dvemi leti sem srečno končal 3. letnik gimnazije, se nato podal v Nemčijo na izmenjavo za 2 tedna, nato sem cca 1 mesec delal v Iskratelu kot sistemec (in bil seveda sam doma ^^), nato pa še k fotru na jadrnico. All in all, happy stuff, predvsem tisto biti sam doma. Prvo leto se tudi nisem preveč udomačil v Iskratelu, si doma skoraj vsak dan kuhal ipd. No ja, vsaj kuhati sem se naučil. Lansko leto je bilo bolj in manj pestro. Prvo kot prvo sem imel narejen vozniški izpit, kar je pomenilo evolucijo v mojem transportu na šiht. Bil sem ekstremno svoboden, poleg tega pa to leto nisem šel na nobeno izmenjavo, torej sem bil sam doma skoraj 2 meseca. Matr je blo dobr. V tem času nisem doma organiziral niti enega žura, sem pa pridno šihtal, počel kup dejavnosti in (predvsem proti koncu) presneto gikal. Dolgo v noč. But hey, it wasn't that bad.

Tako nas pot pripelje do letos. Letos, ko čez 4 dni v lastni režiji odrinemo na Škotsko, letos, ko bom sam doma morda cel mesec, vsekakor pa ne več, in letos, ko imam dejansko precej bolj resen job (no, 2 joba). Kar ne morem verjeti, da v soboto letimo na Škotsko. Veselim se kot otrok nove igrače, to je jasno. Sej veste kakšen narava freak sem, in Škotska je v tem kronski dragulj, vsaj po pričevanjih mnogih. In sem presneto ponosen, da mi je ratalo zangažirat Niko in Suskota, da smo zadevo izpeljali, oziroma jo bomo. Namreč, v začetku je bila to le ideja, porojena ob nekem pijanskem večeru naše klape (matr smo se dobr mel!). No, meni se je zdela super tudi po iztreznitvi, tako da sem moril dokler nismo sprva naročili letalskih kart, nato pa uredili detajle.

Ko pridem s Škotske bom en teden doma, nato pa hop nazaj na letalo, a tokrat za Turčijo. Kjer bom s fotrom nekaj več kot 2 tedna, in se domov vračam mislim da 5. septembra. Nato pa naprej delat, vendar se v popoldanskih urah nameravam posvetiti še zadnjemu izpitu, ki ga imam letos (zakaj ga nisem naredil v prvem roku!??!). Skratka, počitnice se bodo nekako iztekle.

Zadnji mesec (julij) pa je minil kot iz šusa. Skoraj vsako popoldne se je kaj dogajalo, tako da so bili morda 3, 4 večeri, da sem v miru malce pogikal (za razliko od lani, ko je bilo to 4 na teden). No, ne da se pritožujem, samo nostalgija me daje, as usual.

Pa vendar, navkljub razočaranju nad počitnicami, I feel good. Dunno why, I feel anxious, curious, and a little frightened. We'll see what time brings.

Polovični princ

Po dolgem času sem spet šel v kino. Tokrat je bil na sporedu 6. del Harryja Potterja, ki se v kinu vrti ravno kak teden. Evforiji ob izidu sem se tako izognil, zamudil pa nisem ničesar. Šesti del Harryja namreč po mojem mnenju daleč zaostaja za 5. delom in 4. delom, ki so bili veliko boljši v skoraj vseh pogledih.

Ne vem ali je problem v tem, da knjiga s 6. delom dejansko preide v področje "literature za odrasle" in je tako mnogo težja za interpretacijo (blame režiser!), ali so igralci dejansko od tu naprej obupni. Srčno upam na prvo možnost, saj so do zdaj igrali spodobno, če že ne odlično. V obeh primerih je imel režiser težko nalogo; tega ne zanikam. V šestem delu se knjiga znebi še tistih nekaj otroških lastnosti in postane bolj moralna, temačna, in, vsem Potter-haterjem navkljub, bolj resna.

Začnimo s Harryjem. Daniel Radcliffe ga je, kot vedno, odigral odlično. Igralec kot tak mi ni preveč všeč, vendar mu moram priznati, da je dober igralec. In je odigral svojo vlogo perfektno. Za njegova spremljevalca pa je zgodba drugačna.

O Emmi Watson resnično ne vem, kaj naj si mislim. Do sedaj menim, da je odigrala Hermiono precej dobro. S tem mislim do in vključujoč z 5. delom. Piflarka, ki počasi odrašča in je (tukaj moram priznati, da stvar ne sledi knjigi) v zadnjih letih postala precej seksi. Vendar to rees ni vse. Hermiono v 6. delu igra plehko, na trenutke preveč otročje; upam, da je kriv režiser (vso tisto girly jokanje, oh in sploh in cmok, potem pa kakšna pocukrana enovrstičnica - njeno objemanje Ronove roke, ko se ta zastrupi, in ves kader, je naravnost za kozlat), ker me drugače resno skrbi njena prihodnost. Ne predstavljam si je namreč v resni drami. No ja, predstavljam si jo... objokan obraz, ipd. To obvlada in odlično zaigra. Ampak come on, najstniški dvogovori kjer ne veš a bi se smejal ali jokal... To me je ekstremno zmotilo pri filmu.

Celoten odnos Ron - Hermiona je prikazan napačno... kot da bi Hermiona bila do konca zatreskana, pa še to s pridihom girly teenage love romance. Sorry, ampak she's just not like that. Lavender je taka, in je v filmu tako tudi prikazana (in to konkretno pretirano), but not Hermione. Res ne. Mejbi je na trenutke taka, vendar ne skozi cel film. Kot da bi cel film iskala vlogo. Oziroma vprašanje, če je režiser vedel, kakšna čustva naj igra.

On the other hand je odnos Harry - Ginny prikazan okej. Ginny je igrala ok, Harry kot sem rekel odlično. Pa vendar je odnos preveč teeny... samo da je tukaj stvar na občutno nižjem nivoju. Všeč mi je tudi to, da za Ginny niso izbrali starlete z stewardeškim outlookom. Fits the book well.

O igranju Rona sem bil nekako semi-zadovoljen. Menim pa, da bi Rupert lahko stvar odigral precej bolje. Ampak v redu.

Zdaj pa k zadnji napaki filma, ki ni najhujša, je pa prav tako opazna. Kot pravim, najbolj me je zmotilo to, da se film išče - nekaj med resnim filmom in teeny inzulinom; v 5. delu so vsaj bitke pa eksplozije - aja, da ne omenjam da niti enkrat ne pokaže Mrlakensteina... I mean come on, sj se strinjam da ni nujno da igra glavno vlogo, sam glavni protagonist, pa ni omembe. To v bistvu pove vse o filmu, ki sam ne ve, kaj naj bi bil.

Torej, gre za inkonsistentnost z knjigo. Načeloma nisem freak in se ne derem krivoverstvo če si film prilagodi kak dogodek ali celo kakega ustvari. Če je tam razlog. V temu filmu je kup scen, kjer ni razloga, da bi notri metali lastne domisleke. Na primer takoj na začetku, Harry flirta z eno kelnarcu na podzemni... wtf... Stvar nima niti ene vrednosti za dogajanje... Niti ene! In še kar je tam. Potem napad na bajto Weaslyjev in podobno. Sploh ne pokaže odnosa Lupin - Tanga. In tako naprej.


Film, ki bi moral biti poln čustev (okej, nisem se jokal ob knjigi, priznam pa da je žalostna in te potegne) tako rata plehek. Edinkrat, ko sem občutil neko žalost je bilo na koncu, pa še to zaradi Harryja in Ginny. Edinadva dajeta vtis da sta res žalostna in kako se imata zares rada. Poglejmo Hermiono - o joj, solzica mi teče po licu. Jaz bi v tem kadru z veseljem dal, da jo Ron objame (kolikor se spomnem se je tle začel že kao njun relationship - correct me if I'm wrong). Na koncu se prov vidi ko ene minuto stojijo vsi žalostni, Ron stopi med Harryja in Hermiono, hej I was dying that he'd at least hug her... Ne, seveda ne. Drži roke v žepih.
Če ne bi bilo Ginny (nice acting to be honest!) in Harryja ne vem kako bi sploh našel kako pozitivno stvar. Je pa vsebina knjige dovolj za nekaj soap oper. Raje bi gledal soap opero (pač sm frik na take ekscese) kot pa film ki resnično ne ve, kaj je. Ki nima duše. Ki je verjetno res narjen samo za to, da polni dvorane.

Sorry Polkrvni Princ, ampak si najslabši Harry Potter do sedaj, pa čeprav bi moral biti najboljši (zame se knjige stopnjujejo po kakovosti). Vsekakor je težak izziv za režiserja, ampak dejansko ne veš kaj je v filmu... Mimo tebe gre, in pol filma ne veš, kaj so s tem mislili. Vsaj jaz sem se počutil tako.