Ob polni luni na Ratitovec

Z Gregorjem sva se že nekaj časa menila (vse od podobne avanture 2 zimi nazaj), da bi bilo treba ponovno ob polni luni na zasnežen Ratitovec. Čakati je bilo potrebno le, da nakipa zadostno količino snega (ob pomanjkanju snega je ponoči 3x bolj temno, ker se lunina svetloba nima od česa odbijati). No, sneg je padel, polno luno pa smo ravno tako dočakali.

Tako se z Gregorjem ob 10 dobiva v Železnikih in prav kmalu parkirava na poledenelem parkirišču pred vasjo Prtovč. Poleg naju je samo še 1 avto od Mateja, ki me mimogrede obvesti, da na vrhu brije kot pri norcih in da ne bom mogel nič slikati :). Pa se je malo zmotil.

Z udarniškim tempom se hitro vzpenjava, in moram reči, da nama ni žal, da sva za vzpon izbrala levo pot čez Povdn. Sicer sem zadevo rahlo forsiral sam, ker sem želel preveriti snežne/ledne razmere v Spominski smeri Čerin Miran (malo si oblizujemo prste za zimsko ponovitev), vendar sem kmalu razočaran, saj so skale na južni strani Ratitovca popolnoma kopne.

Je pa sneg dobro predelan in ko se vzpneva nad gozdno mejo ugasneva čelki, saj se vidi kot podnevi, razgledi pa so ravno tako fenomenalni. Preseneča še, sicer prisoten, a nikakor orkanski veter.

Ko doseževa kočo, seveda zamudiva Mateja in Anjo, tako da se vzpneva na Gladki vrh, nato pa v bivak na čaj in domač sadjevec. Mmm, kva paše. Ko pogrizeva še ledeno čokolado je čas za slikanje, ki pa mu ne posvetiva preveč časa, saj je ura že pozna.

Navzdol se oddričava po prav tako dobro shojeni poti čez Razor, in kot bi trenil sva nazaj v Železnikih. Kako pa paše takale nočna rekreacija! Edini problem je, da si doma ob 2, pa če je naslednji dan treba vstat za v službo... (fotke)

Zmrzovanje v Maltatalu

Že cca. 1 teden sva bila z Matejem zmenjena, da se za vikend špricne v Maltatal. En teden nazaj je namreč Mitja Šorn na spletni strani napisal, da so razmere dobre in da je kar lepo število slapov varnih za ledno poplezavanje. Seveda se zavedava, da bo za vikend večja gužva, ampak med tednom ne utegneva, zato se na koncu zmenimo za soboto.

Matej zraven povabi še Mareta, Domna in Anjo. A glej ga zlomka, v petek pozno zvečer folk skensla udeležbo, tako da se v soboto zjutraj znajdemo jaz, Matej, Mare in Jure za volanom. Pa ni nič narobe, da smo 2 navezi, saj bo plezarija tako kvečjem hitrejša. Po prijetni vožnji se prav hitro znajdemo v dolini Maltatal, kjer sem sam bil nazadnje 2 leti nazaj. Vmes na postaji v Jesenicah občudujemo gromozansko gužvo, saj se ob nakupu jutranje malice znajdemo v neskončni vrsti, ki se vleče od vhoda v Petrol pa do blagajne - sobota, in menjava smučarjev. Ma je folk nor :).

Tudi v Maltatalu smo presenečeni, saj je gneča neznanska, ob cesti pa vidimo poleg nekaj Čehov, Madžarov in Avstrijcev same domače registrske (predvsem LJ). Tako nam ne preostane drugega, kot da se po poledeneli cesti zapeljemo do najbolj oddaljenega parkirišča. Rukzake na rame, in že španciramo skozi cestni tunel, ki je za promet zaprt. Na drugi strani tunela pa takoj na desni zagledamo čudovit, širok in debel slap, ki pa je žal že zelo obljuden. Zato zavijemo levo čez idilično sotesko (kar malo spominja na Rjukan), ter sledimo shojeni poti po gozdu do zadnjega slapu v dolini, ki nosi ime Kleiner Klammfall ("Marimpel"). V krajši poledeneli grapici, ki je dejansko vstop v sam slap, srečamo 2 Avstrijca, ki se prav po polžje vzpenjata po ledu.

Baje ima slap tudi desni krak, zato še kakih 10 minut španciramo naprej po poti, nakar odkrijemo, da ne bomo prišli daleč, tako da se obrnemo in vrnemo nazaj do Avstrijcev. Tam se napravimo, in Matej ju prav na hitro prehiti po obvozu po levi strani. Ne vemo, kaj sta modela delala, saj sta zelo preprost raztežaj (ajde, mal tenko je, pač skala pa led) plezala kake pol ure, nakar sta se odločila splezati nazaj dol. Sam grem po njunih stopinjah in zadeva res ni pretirano težka.

No, po uvodnem raztežaju sledi snežišče, kjer vidimo tudi desni krak slapu, ki pa zgleda precej bolj tanko kot levi. Zato se odcepimo v levo, kjer nas čaka še en krajši ledni odstavek. Matej suvereno pleza prvi, za njim šiba Jure, mi2 z Maretom pa tudi ne zaostajava veliko :). Celoten dan pa nas malo "straši" sosednji slap na nasprotni strani doline, saj je v celoti izpostavljen soncu in od začetka slapu pa do večera, ko sonce gre dol, poslušamo, kako se velike ledne gmote trgajo od navpične skale in letijo v dolino. Proti večeru je slap že resnično osiromašen.

No, po še enem raztežaju položnejšega ledu se slap le postavi pokonci. Matej potegne celih 60m do vrha vertikale, in zaradi nizkih temperatur (-10 stopinj je bilo cel dan, slap je pa itak v senci) ter nekaj zmrznjenega snega po ledu nas dobro zasuva s projektili, tako da se z Juretom in Markotom bolj kot ne cel čas skrivamo za lednim trebuhom.

Jure sledi Mateju, nato pa naprej zaplezam sam. Mare je imel tokrat res smolo, saj so vsi bolj pokončni deli pripadli meni. Moram reči, da je tole morda najbolj pokončen led, ki sem ga kdaj plezal naprej, zato si kar vzamem čas, in v vertikali precej počivam ter zavrtam kar nekaj šraufov. Po kakih 45m štantam na relativno udobni polici, saj vidim, da ji sledi položnejši teren. Ko Marko pripleza do mene je navdušen, saj je slap končno postregel z izpostavljenim, strmim plezanjem.

No, sledi še izravnava, kjer zagledava Mateja in Jureta, ki že pripravljata abzajl. Z Maretom napadeva še zadnji bolj pokončen, cca. 5-metrski skokec, na vrhu katerega se slap precej izravna. Sicer sledita še kake 2 raztežaja pojemajoče težavnosti po gozdu in travah, vendar se strinjava, da se nama ne da več, pa tudi ura je že kar pozna. Tako abzajlava na deblo/korenino, in ko po še enem abzajlu doseževa Jureta in Mateja jih dobro slišiva, saj sta onadva vmes zmrzovala na enem sidrišču nižje.

Kot ponavadi nam abzajli kar dajo dela, in ob pojemajoči sončni svetlobi prijetno utrujeni, a zadovoljni dosežemo vstop. Ob sprehodu nazaj do avta srečamo še Zagrebčane, ki so imeli s tečajniki ledno tehniko, pri avtu pa se počasi začne temniti. Ker se Juretu mudi na obiske, vržemo v vodo plan z večerjo in pivom, za kar posledično poskrbi vsak doma :).

Kaj reči o slapu? Super zadeva, na tak obljuden dan smo bili sami v slapu, česar vsekakor nismo pričakovali! Se vedno splača imeti nekoliko daljši dostop (pa sej sploh ni dolg, kakih 30 minut smo pomojem potrebovali), kot bi rekel Janez :). Ocene slapu nismo nikjer stavhali, je pa pokončen del vsekakor WI4. Ostali deli pa so bolj položni. Klasičen dolg slap. Sicer pa krasna tura v odlični drušni! Glede na razmere bom pa letos sigurno še obiskal Maltatal, saj pri nas praktično ni razmer...

Dry-toolanje v Češnjici

Nekje sredi tedna sem Matotu omenil, da bi v nedeljo lahko dopoldne na hitro skočili v Češnjico drajtulat (napoved je bila rahlo sneženje, tudi na primorskem, tako da kakšne resne alternative ni bilo). No, sam sem nato bil v soboto povabljen na fešto, in če me Matej v soboto zvečer ne bi "zbrcal", da se naslednji dan le odpravimo pogledat, kje za vraga je Češnjica, bi zadevo gladko odslovil. Hvala bogu, da je nisem! (mimogrede, fant me je spet prehitel pri objavljanju!)

Tako se zvečer z vso voljo upiram nazdravljanju (rojstni dnevi, Pub, pa te fore...) in po 6 limoncah in 2 šnopcih malo čez polnoč pobegnem dam. Škoda, si mislim, ker se je žurka prav enkratno razvijala... Doma sledi nacejanje z vodo in večerja št. 2. Rezultat? Zjutraj ob 7 vstanem kot nov!

Z Matejem se nama pridružita še Igor in Karmen, in prav hitro smo v Češnjici, kjer navkljub temu, da vsi trobijo, kako težko je najti plezališče, hitro trofnemo vrh stene, ki ga krasi en kup dodatnih, z grifi opremljenih plošč, po katerih lahko orodjariš, če te previsi spodaj ne našutajo dovolj :). Ker smo vsi (bolj ali manj) začetniki v dry-toolanju, na top rope napeljemo najlažji smeri v plezališču, od katerih pa sta obe že rahlo previsni. Fino je imeti s seboj nekaj svoje robe, da dodatno okrepiš štante, čeprav so načeloma vsi kar dobro ohranjeni.

Z Matotom rabiva še 5 minut, da na derezah nastaviva monopoint, in vsi se prav radostno zapodimo v previsne konglomeratne brežine... po prvi smeri radost vsaj meni nekoliko upade, saj tudi "najlažje" M4 ne splezam brez pavze (visenje v pasu). Tudi ostali imajo podobne probleme. Ko pa vsak od nas še nekajkrat spleza dani smeri (druga, ki jo imamo napeljano, je nekoliko težja, kak M5?), se vsi navdušimo kot majhni otroci!

Ko dobiš malo občutka, kako postavljati noge (dejansko je zelo podobno, kot če na plastiki plezaš previs) in v roke poprimeš Nomice, stvar postane neverjetno zabavna, in navkljub peklenskim bolečinam v rokah (zadeva šuta na fertik!) lahko s tehniko kar vztrajaš in plezaš višje in višje. Tako hitro pospravimo štrik v tisti M4 in jo vržemo v novo smer, ki je še nekoliko bolj previsna, saj poteka mimo dejanske strehe (nimam pojma o oceni, M6?).

Igor jo suvereno podela, in tudi Matej mu vzorno sledi. Sam nekoliko predolgo visim v najbolj previsnem delu smeri, da me dodobra našuta, tako da se moram malo usesti, vendar bo naslednjič 100% šlo brez tega! Res, neverjetno, kako je lahko praskanje in hakljanje luknjic po skali tako zabavno, saj je občutek res precej drugačen kot pri klasičnem skalnem plezanju.

Sam moram nato druščino zapustiti, saj imam ob 1 kosilo z žlahto, in ko se odpravim, Matej, Karmen in Igor na top rope napeljejo še streho z oceno M7 (baje), ki pa je za vse prevelik zalogaj.

Ne vem, mislim, da smo bili vsi tako navdušeni (sploh glede na lokacijo dry-toolišča), da se bomo prav kmalu vrnili. Do takrat pa obešanje s cepini na podstrehi, kaj pa drugega :). (fotke so večinoma od Mateja)

Poskus Zeleniške grape v Begunjščici

Na lep, ne pretirano sončen, ter (žal) relativno topel dan smo se z druščino ponovno odpravili pogledat razmere nad Zelenico. Želeli smo namreč izkoristiti še zadnje razmere pred napovedanimi (in težko pričakovanimi) sneženji. Tokrat je bila na tapeti Zeleniška grapa, ki sva jo z Matejem določila po kratkem pogovoru. Sam tako zbobnam še Janeza, Mato pa še enega Mateja :). Zupan je sredi tedna napisal, da so razmere v njej kar dobre, pa smo rekli, pa pojdimo pogledat.

Ob sončnem vzhodu smo že na Zelenici, in že marširamo proti Begunjščici (čeprav bi Janez verjetno štartal še kako uro prej :)). Situacija na Zelenici je resnično slaba, saj je snega še manj kot 6 dni nazaj, ko sem plezal Lenuha. No, to nas ne ustavi, in relativno hitro se znajdemo na plazu nad kočo, ki je v spodnjem delu zoprno kopen. Uberemo prečko do vstopa v Zeleniško grapo, ki se izkaže za zelo zoprno, saj je hoja po kar strmem melišču v zimskih gojzarjih precej delikatna naloga.

No, na srečo kmalu dosežemo zaplate snega in v manjši kotanjici pod velikim previsom skočimo v pas in dereze ter zagrizemo v zadnjo plazovino pred vstopom v grapo.

Na vstopu smo kar optimistični, saj je navkljub očitnemu manjku snega vsaj malo "ofrajhanega" stiroporja in celo nekaj tankih pramenov ledu v prvem skalnem skoku. Mato sicer ne kaže neke silne radosti, saj je grapo plezal 2 leti nazaj v mnogo bolj zasneženih razmerah. A nič ne de, fant grapo napade kot prvi in z izjemo trenutka šibkosti v sredini cuga (kjer nato sicer zabije 2 klina in pomiri glavo) suvereno napelje raztežaj. Matej sledi, za njim pa pičim v grapo jaz.

Prvi raztežaj postreže s kar zanimivim "miksanjem", ki pa ni nikjer pretirano težko, saj se bodisi da hakljati cepin za skale, bodisi najdeš celo zamedke škripavčka oz. ledu. Navkljub temu je pol "grape" kopne, tako da zabijem klin, uporabim frenda in še Matejeva klina za varovanje. Ko poide raztežaj vrvi, pa naredim kar dober štant na 2 klina.

Medtem ko Janez pleza za mano, Mato poizkuša napeljati 2. raztežaj, vendar je od zgoraj slišati vse drugo kot krike veselja. Nazadnje se odloči, da bosta z Matejem abzajlala. Že na začetku drugega raztežaja je namreč skalni skok, ki vsebuje le pršič in skalo, predelanega snega pa ni nič. Sej, če bi bili vsi domači v drajtulanju bi nam skok verjetno prijetno popestril plezarijo, tako pa rajši ne reskiramo. Ko poskusi še Janez, pravi, da bi čez ta skok še šlo, vendar nas zgoraj čaka še bolj pokončen, kaminski skok, ki bo v danih suhih razmerah še težji.

Skupno se hitro odločimo, da ni vredno riniti z glavo skozi zid, in se odločimo za abzajl. Moj štant je že v skali, tako da se poabzajlamo nazaj na vstop. Pa drugič! Imamo z ekipo že zaobljubo, da se vrnemo v bolj zalitih razmerah (glede na trenutno sneženje morda kar kmalu!). Sicer pa je grapa (seveda) splezljiva, ampak za tiste, ki imajo glavo in tehniko za bolj pokončne miks odstavke.

Da ne bi bili ob 10 že doma, se odločimo, da naredimo vsaj zimski pristop na Begunjščico, in radostno se zapodimo v Centralno grapo. Na poti srečamo še dva letošnja tečajca, ki se že vračata nazaj proti Zelenici. Centralna grapa in plazovina pod njo dejansko nudita lepe razmere, trd in ponekod pomrznjen sneg, tako da se vzpenjamo hitro in brez težav. Na vrhu pa prelepi razgledi na reveže, ki morajo delati v dolini. Srečamo še 2 alpinista, ki sta prav tako obrnila v Rožičevi grapi. Ja, razmere so res daleč od idealnih. Ampak še vedno se da uživati v hribih :).

Ekspresen sestop nazaj na Zelenico ter do avta mine hitro in je brez posebnosti, in kot bi trenil smo spet doma v času za kosilo :). Hvala klapi za družbo, sicer pa tale objava čaka na nadaljevanje, ko splezamo celotno grapo! (fotke by Janez & Matej)

Gamsova grapa

Že sredi tedna sem se z Janezom zmenil (no, v bistvu sem, kot običajno, težil Maji, ki je potem težila Janezu), da bi se mu za vikend pridružil v kaki hribovski akcijadi. Določimo dan, nedeljo, in cilj - grapa v J steni Kokrske Kočne.

Tako v soboto po Lenuhu le na hitro dam sušiti robo, da bo naslednji dan nared, in ultra-zgodaj (zame...) grem spat. Žal se čez noč temperature vztrajno držijo nad lediščem, tako da zjutraj, ko me Janez okrog 6 pobere, pade skupna odločitev, da Kočno prestavimo na naslednjič. V takih temperaturah so vse grape v J steni Kočne dodobra izpostavljene letečemu kamenju, pa najverjetneje bi bil sneg ves južen. Če temu dodaš 800m dolžine in praktično nobene možnosti umika iz grape, stvar postane silno resna!

No, zato rečemo, da bomo rajši šli pogledat v prijetno, ne pretežko Gamsovo grapo v Ablanci. Grapo sem sam imel ogledano že eno leto nazaj, Janez pa seveda še kako leto prej :). Tako poberemo še Tuška, in prav hitro smo na Pokljuki, kjer smo zaradi rane ure prvi. Rukzake gor (z vso robo... hudič, ni da ni, če ne gremo v Kočno bo pa vsaj kondicijska tura), in ob prijetnem kramljanju hitro dosežemo pot nad planino Konjščico. Čudimo se res neverjetnemu pomanjkanju snega, saj je Pokljuka malodane gola (navkljub temu pa je cesta živo ledena).

Hitro zagledamo Gamsovo grapo, saj gre za najbolj izrazito grapo v pobočju Ablance nad Konjščico, ter edino v trenutnih razmerah, ki zgleda kolikor toliko zalita. No, nekje na poti Konjščica - Studorski preval zavijemo s poti levo navzdol v gozd, in do vstopa v grapo nas čaka medvedje delo - pujsanje po borovcih in predirajočem se snegu. Nekje na sredi se res vprašamo, da z našim lomastenjem ne bomo zbudili kakega zaspanega medveda.

Ko dosežemo grapo, oz. bolje rečeno plaznico med borovci, ugotovimo, da grapa ni pretirano pokončna, sneg pa je ves ojužen ter precej na novo splažen (dan, dva stara plaznica). Dereze gor, cepin v roko, in v zadovoljivih (južen sneg) razmerah hitro obdelamo prvi strmejši del grape, kjer se nato usmerimo levo proti vrhu Ablance. In nič prezgodnji nismo, saj ravno izplezamo iz izrazite plaznice, ko zaslišimo kamenje, ki se z vrha usuje navzdol po grabnu. Seveda so sonce in visoke temperature na delu! Še ena potrditev, da smo se pravilno odločili, ker nismo šli v Kočno.

No, sledi še del grape po zoprnem, nesprijetem snegu na skalni podlagi, nakar dosežemo majhen grebenček, ki se konča s skalno stopnjo. Obvozimo jo po desni (čez borovce), nakar sledi še lep, a kratek grebenec, in že se priključimo letni poti na Ablanco s Studorskega prevala. Do vrha nas loči še majhen predvrh in škrbinica. Na vrhu pa nori razgledu na sicer žalostno kopne orjake, kot sta Tosc, Veliki Draški Vrh, Mali Draški Vrh, v daljavi pa si v oči zremo tudi z očakom Triglavom.

Jaz sem se tokrat (glede na resno turo v Kočni) dobro pripravil na turo, tako da s seboj tovorim 7 (se mi zdi) sendvičov, in vsi se mi pridružijo pri malici in čajčkanju. Vendar veter neprijetno piha, tako da po obroku hitro poberemo šila in kopita. Sledi še sestop po letni poti na Studorski preval, ki je že shojen.

Na Studorskem prevalu damo dol dereze in robo, ter jo v sproščenem klepetu mahnemo nazaj proti Rudnem polju. Na poti srečamo še izgubljeno kozico ter telohe (seveda jih opazi kdo drug kot Petra), in še enkrat sem za južno spet doma :). Hvala Janezu za vodstvo, in ostalim za drušno! Mislim, da smo dobro izkoristili dane skrajno uboge razmere... (fotke so tokrat od Janeza)

Skok v Lenuha

V petek popoldne me Klemen na FB napade, ali bi šel jutri (v soboto) kam v hribe. Sam že predlaga Lenuhovo grapo v Begunjščici. No, pa pejmo, sem rekel, vreme bo, pa itak nisem vedu, kaj bom počel v soboto... zihr bi spal do 10 al pa 11 :).

Sam bi se sicer prej odločil za kako drugo smer, predvsem so se mi v mislih valjale grape v Mojstrovki, ampak sem rekel, zakaj pa ne, pa pejmo pogledat Lenuha. No, da ne bova šla sama, napišem še vabilo v našo FB skupino, in v parih minutah se nama pridružita še Jure in Jože.

Štart zastavimo ob 6:30 od Brica, kjer sem obveščen, da je Jože skenslal udeležbo. Nič zato, bomo pa trije. V prijetnem kramljanju in sekanju ovinkov smo hitro na Zelenici, kjer se ponovi zgodba iz 2 let nazaj (ko sem isto plezal Lenuha) - na Zelenici je zborček kakih 30 GRSjevcev, ki imajo baje vajo na Suhem ruševju. Ja neč, rečemo, fajn, bojo vsaj blizu če bi šlo kaj narobe.

Klemen zastavi jurišni tempo in z Juretom sopihava za njim vse do odcepa v Šentanski plaz, kjer se dec le malo umiri :P. Šentanski plaz je sicer živa žalost, saj je sneg le v "pramenih", ves spodnji del plazu pa je skala in trave... Hitro zagledamo tudi navezo, ki grebe po snegu proti vstopu Lenuhove, tako da hitro vemo, da ne bomo sami.

Nekje na sredi Šentanca si nataknemo dereze, saj je lažje hoditi po zmrznjenih travah, nato pa se kmalu tudi začne sneg. Navezo dohitimo ravno na vstopu v Lenuhovo grapo. Če temu lahko rečemo vstop! Kjer je ponavadi leden skokec, je letos sama rdeča skala. Naveza iz ČAO pred nami si tako kar previdno vzame čas, zabije štant, in počasi in varno napelje raztežaj. Tudi mi se zadeve lotimo podobno.

Sam kot prvi zaplezam v vstopni skok, in kaj naj rečem - kar je v ledu na iizii, je v skali kar delo. Napačno ocenim, da bo skok brez cepinov lažji, misleč, da skala skriva kake šalce. No, šalc ni, sami čudni robovi, tako da mi je v sredini skoka presneto žal, da nisem zaplezal s cepini. Nekako se le zbašem čez, kjer se na vrhu strmine nahaja prav fin škripavček. To mi deli :). Potegnem cel raztežaj (končno sneg!), nakar štantam na kline, ko mi poide 60m štrika. Soplezalca sta hitro pri meni, kjer se odločimo, da se razvežemo, saj naprej zgleda grapa prav super, snega pa tudi ne manjka.

Takole bom rekel o sledečem delu grape - povečini smo plezali po povsem zadovoljivem škripavcu, edino na momente bodisi zaplužiš v rahlo vdirajoč sneg, ali pa v skalen skok, vendar so vsi sledeči skalni skoki boljši od vstopnega - ali so delno zaliti z ledom, ali pa imaš na vrhu skokca stiropor.

Po prijetni pikariji (vmes prehitimo drugo navezo, ki po grapi pleza navezana - je le ena tečajnica) smo hitro na vrhu grape, kjer nas čaka še dolga prečka in vzpon na vrh Begunjske Vrtače. Ja kva je pa to vleklo kot pri norcih! Že v grapi nas je hladil močan severnik, na vrhu pa je seveda še huje. Tako se gori ne mudimo preveč dolgo.

Odločimo se za 1 abzajl v sestopno grapo (na vrhu je kup skal gledalo ven, pa kaj češ, zakva bi reskiru), nato pa tako ali tako pride najboljši del smeri nad Zelenico :). Udoben sestop po sestopni grapi do Šentanca (čeprav je snega le za okus, je dejansko večino grape škripovc, tako da je sigurna hoja edini način sestopanja), v Šentancu pa malo mehkejši sneg, da se da res ekspresno sestopati. In že smo nazaj na oskrbovalni cesti! Še bolje, doma ob 2 popoldne na južni :). Hvala Juretu in Klemnu za družbo, ride in fotke, še kdaj! (več fotk)

Novo leto na planini Laz, vol. 3

Tjaoo! Le kako naj začnem tole objavo? Sem pol leta govoril, da me na Laz ne bo več za novo leto. Pa ne, da bi me motila družba, ki je bila vsako leto res enkratna, zabavali smo se po dolgem in po čez - nekako sem se naveličal okolice (beri: grapo med Kredo in Slatno sem plezal že vsaj 7-krat), pa tudi stažu primerno (absolvent) sem hotel letos iti na kakšen bolj pijanski izlet v tujino.

No, plani so bili narejeni za Prago (to bi blo dobr!), a so se izjalovili, tako da sem nazadnje sestri poslal razočaran e-mail, če imajo placa za še enega hribolazca. Novo leto je tako ali tako overrated. Pa da ne bo objava polna slabe volje, na koncu je novo leto izpadlo fantastično, zabavali smo se, maksimalno izkoristili dane snežne razmere, pa še malo spili mimogrede :).

V nedeljo zjutraj me tako pobereta Jure in Darja, s katerima se odpeljemo do Bohinja. Nekje pri Radovljici ugotovimo, da sta obadva pozabila žolni. Ja neeč, nazaj v Škofjo Loko, ajdee! Tako se naš štart zakasni še dlje, in v Bohinjsko Bistrico pridemo sredi dopoldneva, nabavimo še nekaj robe za gor, ter zavijemo proti cesti za planino Blato. Cesta je, kot je bilo za pričakovati, močno poledenela, zato nekje na sredi poti Jure na avto namontira verige, s katerimi nato v vztrajni prvi/drugi prestavi dosežemo planino Blato. Robo na rukzake, in že se švicamo na vsem znani poti. Nekje na sredi poti, ko dosežemo izravnavo, snega kar naenkrat postane dovolj, tako da na noge obujemo smučke ter z njimi pregrizemo zadnjo strmino do planine. Tam zložimo robo v kočo, ter se odpravimo še malo više, na sonček proti Lazoviškemu prelazu. Jure in Darja se usedeta pod drevo in se martinčkata, sam pa želim preizkusiti turne dilce, tako da še kake pol ure hodim proti Lazoviškemu prelazu.

No, izkaže se, da je bilo moje delo bolj piškavo, saj je smuka navzdol pluženje po mokrem celcu, kot je bilo dejansko za pričakovati. Ampak nič ne de, malo kalorij pa še spravim iz sebe :). Žal jih takoj ob povratku k koči začnem s pivom pridobivati nazaj, saj srečamo še ostalo ekipo - Matejo, Janeza, Tino in Miha. Baje so plezali Sončno smer v Ogradih, ki pa se je izkazala za preveč sončno, saj so se 4 raztežaje borili z južnim snegom in nezmrzjenimi (!) travami, nato pa (edino pametno) obrnili. V klepetu počakamo še Jerneja, Tejo, Marijano in mularijo, da se vrnejo iz izleta na Ograde, nakar sledi večerja in rajanje.

Na silvestrski dan imamo planirano drugačno turo - večji del ekipe se odpravi proti Razorju, medtem ko Mateja z mularijo bruhne po planinah proti planini Dedno polje. Naša ekipa se vztrajno vzpenja po Razorju, in hitro zagrizemo navkreber v znano okoliško grapico, imenovano Hladilnik. Sprva Jure ves navdušen hvali, da bo po Hladilniku še smučal navzdol, pa se hitro premisli, saj je na vrhu sneg kar globok - hvala bogu, da imamo Jerneja, da zgazi pot za ostale udeležence :).

Na vrhu nas pričaka nekaj ledu, ter čudovit sonček in razgledu na spodnje Bohinjske hribe. Kože dol, smučke na noge, in v Juretovem prepevanju loške smučarske popevke ga zaplužimo na sončno stran dol s Krede/Slatne. Razmere niso idealne, saj se pobijamo po južnem snegu in kloži, vendar vmes tu pa tam najdemo idealno flanko. Brežine so tako nepresmučane, da vsak izmed nas lahko vozi po deviškem snegu, kar je zadosti za veselje!

Kmalu prispemo v gozd, kjer sledi še slalom med drevesi, ob katerem v uživanju (kar dobr powdeeer), dosežemo Dedno polje. Tu nas že čaka Mateja z mularijo, zato naredimo krajšo pavzo, sam pa na površje izvlečem Haribo medvedke, in dan je popoln :).

Od Dednega polja do planine Jezero še odsmučamo, tam pa nazaj namontiramo pse, in do planine Laz nas čaka še malo več kot ura lagodne hoje po gozdu. Že res, da je veliko gozda in ozkih stezic, vendar imajo Fužinske planine svoj čar tudi za turne smukače! Če ne drugega te navdajo s svojo samoto, saj malo ljudi ve za te, posvoje tudi "posvečene" konce, kot bi rekel Janez :).

V koči pa - malica, nakar se zelo hitro začnemo pripravljati na novoletno rajanje. Ven se potegnejo limonce, Jegermajstr, Jernejeva ruska vodka s čilijem, domača taužentroža s Starega vrha ter domač šnopc iz istih koncev, poimenovan "Žgajnarček". Ne manjka tudi pivo in kuhano vino. Ama vse! Janez pa se prav hitro spravi v kuhinjo peči pice.

O silvestrovem večeru ne bi zgubljal besed... imeli smo se super fajn, vsaj 5x zaplesali na Gangnam Style, najedli odličnih pic (vse pohvale Janezu!!!), pa kot bi rekla Marjana, kakšen metalc sem, da sem na komercialo plesu cel večer... Ob polnoči se vsi zgužvamo v iglu, kjer nazdravimo novemu letu, nato pa nazaj notri na fešto. Nazadnje ostanemo "živi" le Marjana, Jernej in jaz, čeprav dobro vztraja tudi Cene. Tudi Gangnam Style ni več to, kar je bil, tako da se malo čez 3. uro le odpravimo spat.

Zjutraj pa pospravljanje, ter žalosten sestop v dolino, kjer paše klasičen obisk Eme. Hvala vsem udeleženim še 1x za fenomenalno novo leto! (več fotk)