Gamsova grapa

Že sredi tedna sem se z Janezom zmenil (no, v bistvu sem, kot običajno, težil Maji, ki je potem težila Janezu), da bi se mu za vikend pridružil v kaki hribovski akcijadi. Določimo dan, nedeljo, in cilj - grapa v J steni Kokrske Kočne.

Tako v soboto po Lenuhu le na hitro dam sušiti robo, da bo naslednji dan nared, in ultra-zgodaj (zame...) grem spat. Žal se čez noč temperature vztrajno držijo nad lediščem, tako da zjutraj, ko me Janez okrog 6 pobere, pade skupna odločitev, da Kočno prestavimo na naslednjič. V takih temperaturah so vse grape v J steni Kočne dodobra izpostavljene letečemu kamenju, pa najverjetneje bi bil sneg ves južen. Če temu dodaš 800m dolžine in praktično nobene možnosti umika iz grape, stvar postane silno resna!

No, zato rečemo, da bomo rajši šli pogledat v prijetno, ne pretežko Gamsovo grapo v Ablanci. Grapo sem sam imel ogledano že eno leto nazaj, Janez pa seveda še kako leto prej :). Tako poberemo še Tuška, in prav hitro smo na Pokljuki, kjer smo zaradi rane ure prvi. Rukzake gor (z vso robo... hudič, ni da ni, če ne gremo v Kočno bo pa vsaj kondicijska tura), in ob prijetnem kramljanju hitro dosežemo pot nad planino Konjščico. Čudimo se res neverjetnemu pomanjkanju snega, saj je Pokljuka malodane gola (navkljub temu pa je cesta živo ledena).

Hitro zagledamo Gamsovo grapo, saj gre za najbolj izrazito grapo v pobočju Ablance nad Konjščico, ter edino v trenutnih razmerah, ki zgleda kolikor toliko zalita. No, nekje na poti Konjščica - Studorski preval zavijemo s poti levo navzdol v gozd, in do vstopa v grapo nas čaka medvedje delo - pujsanje po borovcih in predirajočem se snegu. Nekje na sredi se res vprašamo, da z našim lomastenjem ne bomo zbudili kakega zaspanega medveda.

Ko dosežemo grapo, oz. bolje rečeno plaznico med borovci, ugotovimo, da grapa ni pretirano pokončna, sneg pa je ves ojužen ter precej na novo splažen (dan, dva stara plaznica). Dereze gor, cepin v roko, in v zadovoljivih (južen sneg) razmerah hitro obdelamo prvi strmejši del grape, kjer se nato usmerimo levo proti vrhu Ablance. In nič prezgodnji nismo, saj ravno izplezamo iz izrazite plaznice, ko zaslišimo kamenje, ki se z vrha usuje navzdol po grabnu. Seveda so sonce in visoke temperature na delu! Še ena potrditev, da smo se pravilno odločili, ker nismo šli v Kočno.

No, sledi še del grape po zoprnem, nesprijetem snegu na skalni podlagi, nakar dosežemo majhen grebenček, ki se konča s skalno stopnjo. Obvozimo jo po desni (čez borovce), nakar sledi še lep, a kratek grebenec, in že se priključimo letni poti na Ablanco s Studorskega prevala. Do vrha nas loči še majhen predvrh in škrbinica. Na vrhu pa nori razgledu na sicer žalostno kopne orjake, kot sta Tosc, Veliki Draški Vrh, Mali Draški Vrh, v daljavi pa si v oči zremo tudi z očakom Triglavom.

Jaz sem se tokrat (glede na resno turo v Kočni) dobro pripravil na turo, tako da s seboj tovorim 7 (se mi zdi) sendvičov, in vsi se mi pridružijo pri malici in čajčkanju. Vendar veter neprijetno piha, tako da po obroku hitro poberemo šila in kopita. Sledi še sestop po letni poti na Studorski preval, ki je že shojen.

Na Studorskem prevalu damo dol dereze in robo, ter jo v sproščenem klepetu mahnemo nazaj proti Rudnem polju. Na poti srečamo še izgubljeno kozico ter telohe (seveda jih opazi kdo drug kot Petra), in še enkrat sem za južno spet doma :). Hvala Janezu za vodstvo, in ostalim za drušno! Mislim, da smo dobro izkoristili dane skrajno uboge razmere... (fotke so tokrat od Janeza)