Dry-toolanje v Češnjici

Nekje sredi tedna sem Matotu omenil, da bi v nedeljo lahko dopoldne na hitro skočili v Češnjico drajtulat (napoved je bila rahlo sneženje, tudi na primorskem, tako da kakšne resne alternative ni bilo). No, sam sem nato bil v soboto povabljen na fešto, in če me Matej v soboto zvečer ne bi "zbrcal", da se naslednji dan le odpravimo pogledat, kje za vraga je Češnjica, bi zadevo gladko odslovil. Hvala bogu, da je nisem! (mimogrede, fant me je spet prehitel pri objavljanju!)

Tako se zvečer z vso voljo upiram nazdravljanju (rojstni dnevi, Pub, pa te fore...) in po 6 limoncah in 2 šnopcih malo čez polnoč pobegnem dam. Škoda, si mislim, ker se je žurka prav enkratno razvijala... Doma sledi nacejanje z vodo in večerja št. 2. Rezultat? Zjutraj ob 7 vstanem kot nov!

Z Matejem se nama pridružita še Igor in Karmen, in prav hitro smo v Češnjici, kjer navkljub temu, da vsi trobijo, kako težko je najti plezališče, hitro trofnemo vrh stene, ki ga krasi en kup dodatnih, z grifi opremljenih plošč, po katerih lahko orodjariš, če te previsi spodaj ne našutajo dovolj :). Ker smo vsi (bolj ali manj) začetniki v dry-toolanju, na top rope napeljemo najlažji smeri v plezališču, od katerih pa sta obe že rahlo previsni. Fino je imeti s seboj nekaj svoje robe, da dodatno okrepiš štante, čeprav so načeloma vsi kar dobro ohranjeni.

Z Matotom rabiva še 5 minut, da na derezah nastaviva monopoint, in vsi se prav radostno zapodimo v previsne konglomeratne brežine... po prvi smeri radost vsaj meni nekoliko upade, saj tudi "najlažje" M4 ne splezam brez pavze (visenje v pasu). Tudi ostali imajo podobne probleme. Ko pa vsak od nas še nekajkrat spleza dani smeri (druga, ki jo imamo napeljano, je nekoliko težja, kak M5?), se vsi navdušimo kot majhni otroci!

Ko dobiš malo občutka, kako postavljati noge (dejansko je zelo podobno, kot če na plastiki plezaš previs) in v roke poprimeš Nomice, stvar postane neverjetno zabavna, in navkljub peklenskim bolečinam v rokah (zadeva šuta na fertik!) lahko s tehniko kar vztrajaš in plezaš višje in višje. Tako hitro pospravimo štrik v tisti M4 in jo vržemo v novo smer, ki je še nekoliko bolj previsna, saj poteka mimo dejanske strehe (nimam pojma o oceni, M6?).

Igor jo suvereno podela, in tudi Matej mu vzorno sledi. Sam nekoliko predolgo visim v najbolj previsnem delu smeri, da me dodobra našuta, tako da se moram malo usesti, vendar bo naslednjič 100% šlo brez tega! Res, neverjetno, kako je lahko praskanje in hakljanje luknjic po skali tako zabavno, saj je občutek res precej drugačen kot pri klasičnem skalnem plezanju.

Sam moram nato druščino zapustiti, saj imam ob 1 kosilo z žlahto, in ko se odpravim, Matej, Karmen in Igor na top rope napeljejo še streho z oceno M7 (baje), ki pa je za vse prevelik zalogaj.

Ne vem, mislim, da smo bili vsi tako navdušeni (sploh glede na lokacijo dry-toolišča), da se bomo prav kmalu vrnili. Do takrat pa obešanje s cepini na podstrehi, kaj pa drugega :). (fotke so večinoma od Mateja)