Že cca. 1 teden sva bila z Matejem zmenjena, da se za vikend špricne v Maltatal. En teden nazaj je namreč Mitja Šorn na spletni strani napisal, da so razmere dobre in da je kar lepo število slapov varnih za ledno poplezavanje. Seveda se zavedava, da bo za vikend večja gužva, ampak med tednom ne utegneva, zato se na koncu zmenimo za soboto.
Matej zraven povabi še Mareta, Domna in Anjo. A glej ga zlomka, v petek pozno zvečer folk skensla udeležbo, tako da se v soboto zjutraj znajdemo jaz, Matej, Mare in Jure za volanom. Pa ni nič narobe, da smo 2 navezi, saj bo plezarija tako kvečjem hitrejša. Po prijetni vožnji se prav hitro znajdemo v dolini Maltatal, kjer sem sam bil nazadnje 2 leti nazaj. Vmes na postaji v Jesenicah občudujemo gromozansko gužvo, saj se ob nakupu jutranje malice znajdemo v neskončni vrsti, ki se vleče od vhoda v Petrol pa do blagajne - sobota, in menjava smučarjev. Ma je folk nor :).
Tudi v Maltatalu smo presenečeni, saj je gneča neznanska, ob cesti pa vidimo poleg nekaj Čehov, Madžarov in Avstrijcev same domače registrske (predvsem LJ). Tako nam ne preostane drugega, kot da se po poledeneli cesti zapeljemo do najbolj oddaljenega parkirišča. Rukzake na rame, in že španciramo skozi cestni tunel, ki je za promet zaprt. Na drugi strani tunela pa takoj na desni zagledamo čudovit, širok in debel slap, ki pa je žal že zelo obljuden. Zato zavijemo levo čez idilično sotesko (kar malo spominja na Rjukan), ter sledimo shojeni poti po gozdu do zadnjega slapu v dolini, ki nosi ime Kleiner Klammfall ("Marimpel"). V krajši poledeneli grapici, ki je dejansko vstop v sam slap, srečamo 2 Avstrijca, ki se prav po polžje vzpenjata po ledu.
Baje ima slap tudi desni krak, zato še kakih 10 minut španciramo naprej po poti, nakar odkrijemo, da ne bomo prišli daleč, tako da se obrnemo in vrnemo nazaj do Avstrijcev. Tam se napravimo, in Matej ju prav na hitro prehiti po obvozu po levi strani. Ne vemo, kaj sta modela delala, saj sta zelo preprost raztežaj (ajde, mal tenko je, pač skala pa led) plezala kake pol ure, nakar sta se odločila splezati nazaj dol. Sam grem po njunih stopinjah in zadeva res ni pretirano težka.
No, po uvodnem raztežaju sledi snežišče, kjer vidimo tudi desni krak slapu, ki pa zgleda precej bolj tanko kot levi. Zato se odcepimo v levo, kjer nas čaka še en krajši ledni odstavek. Matej suvereno pleza prvi, za njim šiba Jure, mi2 z Maretom pa tudi ne zaostajava veliko :). Celoten dan pa nas malo "straši" sosednji slap na nasprotni strani doline, saj je v celoti izpostavljen soncu in od začetka slapu pa do večera, ko sonce gre dol, poslušamo, kako se velike ledne gmote trgajo od navpične skale in letijo v dolino. Proti večeru je slap že resnično osiromašen.
No, po še enem raztežaju položnejšega ledu se slap le postavi pokonci. Matej potegne celih 60m do vrha vertikale, in zaradi nizkih temperatur (-10 stopinj je bilo cel dan, slap je pa itak v senci) ter nekaj zmrznjenega snega po ledu nas dobro zasuva s projektili, tako da se z Juretom in Markotom bolj kot ne cel čas skrivamo za lednim trebuhom.
Jure sledi Mateju, nato pa naprej zaplezam sam. Mare je imel tokrat res smolo, saj so vsi bolj pokončni deli pripadli meni. Moram reči, da je tole morda najbolj pokončen led, ki sem ga kdaj plezal naprej, zato si kar vzamem čas, in v vertikali precej počivam ter zavrtam kar nekaj šraufov. Po kakih 45m štantam na relativno udobni polici, saj vidim, da ji sledi položnejši teren. Ko Marko pripleza do mene je navdušen, saj je slap končno postregel z izpostavljenim, strmim plezanjem.
No, sledi še izravnava, kjer zagledava Mateja in Jureta, ki že pripravljata abzajl. Z Maretom napadeva še zadnji bolj pokončen, cca. 5-metrski skokec, na vrhu katerega se slap precej izravna. Sicer sledita še kake 2 raztežaja pojemajoče težavnosti po gozdu in travah, vendar se strinjava, da se nama ne da več, pa tudi ura je že kar pozna. Tako abzajlava na deblo/korenino, in ko po še enem abzajlu doseževa Jureta in Mateja jih dobro slišiva, saj sta onadva vmes zmrzovala na enem sidrišču nižje.
Kot ponavadi nam abzajli kar dajo dela, in ob pojemajoči sončni svetlobi prijetno utrujeni, a zadovoljni dosežemo vstop. Ob sprehodu nazaj do avta srečamo še Zagrebčane, ki so imeli s tečajniki ledno tehniko, pri avtu pa se počasi začne temniti. Ker se Juretu mudi na obiske, vržemo v vodo plan z večerjo in pivom, za kar posledično poskrbi vsak doma :).
Kaj reči o slapu? Super zadeva, na tak obljuden dan smo bili sami v slapu, česar vsekakor nismo pričakovali! Se vedno splača imeti nekoliko daljši dostop (pa sej sploh ni dolg, kakih 30 minut smo pomojem potrebovali), kot bi rekel Janez :). Ocene slapu nismo nikjer stavhali, je pa pokončen del vsekakor WI4. Ostali deli pa so bolj položni. Klasičen dolg slap. Sicer pa krasna tura v odlični drušni! Glede na razmere bom pa letos sigurno še obiskal Maltatal, saj pri nas praktično ni razmer...
Ni komentarjev:
Objavite komentar