Ob sončnem vzhodu smo že na Zelenici, in že marširamo proti Begunjščici (čeprav bi Janez verjetno štartal še kako uro prej :)). Situacija na Zelenici je resnično slaba, saj je snega še manj kot 6 dni nazaj, ko sem plezal Lenuha. No, to nas ne ustavi, in relativno hitro se znajdemo na plazu nad kočo, ki je v spodnjem delu zoprno kopen. Uberemo prečko do vstopa v Zeleniško grapo, ki se izkaže za zelo zoprno, saj je hoja po kar strmem melišču v zimskih gojzarjih precej delikatna naloga.
No, na srečo kmalu dosežemo zaplate snega in v manjši kotanjici pod velikim previsom skočimo v pas in dereze ter zagrizemo v zadnjo plazovino pred vstopom v grapo.
Na vstopu smo kar optimistični, saj je navkljub očitnemu manjku snega vsaj malo "ofrajhanega" stiroporja in celo nekaj tankih pramenov ledu v prvem skalnem skoku. Mato sicer ne kaže neke silne radosti, saj je grapo plezal 2 leti nazaj v mnogo bolj zasneženih razmerah. A nič ne de, fant grapo napade kot prvi in z izjemo trenutka šibkosti v sredini cuga (kjer nato sicer zabije 2 klina in pomiri glavo) suvereno napelje raztežaj. Matej sledi, za njim pa pičim v grapo jaz.
Prvi raztežaj postreže s kar zanimivim "miksanjem", ki pa ni nikjer pretirano težko, saj se bodisi da hakljati cepin za skale, bodisi najdeš celo zamedke škripavčka oz. ledu. Navkljub temu je pol "grape" kopne, tako da zabijem klin, uporabim frenda in še Matejeva klina za varovanje. Ko poide raztežaj vrvi, pa naredim kar dober štant na 2 klina.
Medtem ko Janez pleza za mano, Mato poizkuša napeljati 2. raztežaj, vendar je od zgoraj slišati vse drugo kot krike veselja. Nazadnje se odloči, da bosta z Matejem abzajlala. Že na začetku drugega raztežaja je namreč skalni skok, ki vsebuje le pršič in skalo, predelanega snega pa ni nič. Sej, če bi bili vsi domači v drajtulanju bi nam skok verjetno prijetno popestril plezarijo, tako pa rajši ne reskiramo. Ko poskusi še Janez, pravi, da bi čez ta skok še šlo, vendar nas zgoraj čaka še bolj pokončen, kaminski skok, ki bo v danih suhih razmerah še težji.
Skupno se hitro odločimo, da ni vredno riniti z glavo skozi zid, in se odločimo za abzajl. Moj štant je že v skali, tako da se poabzajlamo nazaj na vstop. Pa drugič! Imamo z ekipo že zaobljubo, da se vrnemo v bolj zalitih razmerah (glede na trenutno sneženje morda kar kmalu!). Sicer pa je grapa (seveda) splezljiva, ampak za tiste, ki imajo glavo in tehniko za bolj pokončne miks odstavke.
Da ne bi bili ob 10 že doma, se odločimo, da naredimo vsaj zimski pristop na Begunjščico, in radostno se zapodimo v Centralno grapo. Na poti srečamo še dva letošnja tečajca, ki se že vračata nazaj proti Zelenici. Centralna grapa in plazovina pod njo dejansko nudita lepe razmere, trd in ponekod pomrznjen sneg, tako da se vzpenjamo hitro in brez težav. Na vrhu pa prelepi razgledi na reveže, ki morajo delati v dolini. Srečamo še 2 alpinista, ki sta prav tako obrnila v Rožičevi grapi. Ja, razmere so res daleč od idealnih. Ampak še vedno se da uživati v hribih :).
Ekspresen sestop nazaj na Zelenico ter do avta mine hitro in je brez posebnosti, in kot bi trenil smo spet doma v času za kosilo :). Hvala klapi za družbo, sicer pa tale objava čaka na nadaljevanje, ko splezamo celotno grapo! (fotke by Janez & Matej)
Ni komentarjev:
Objavite komentar