Miloš je tudi v petek seveda imel plan iti plezat. Sprva sva mu nasprotovala tako Maja kot jaz (jaz sem hotel kot vsak človek it delat, Maja pa je rekla, da bo preveč zjebana za ponovno vstajanje ob 3 uri zjutraj). No, v četrtek sem opravil večino delovnih dolžnosti (čeprav je prišlo potem nekaj vmes :L), tako da sem Milošu sporočil, da sem tudi zraven v igri. Napram mojem prepričevanju, ali bi šli rajši v Kranjsko poč, ki je smer iste težavnosti, se odločimo za Severni raz. Čeprav sem smer že plezal, mi je čisto prav, saj je smer lepa.
Ponovno poberem Majo ob pol 4 v Loki, nato pa do Kranja ter proti Vršiču. Mislim, da smo na Vršiču že okrog 5 ure zjutraj. Pa vendar nismo prvi, saj nas varnostnik obvesti, da bodo nekaj snemali. Seveda nočemo skakati v kader, tako da se hitro poberemo proti sedlu Vratcem. Ko z Milošem Maji pokaževa, samo do kam mora še priti, je vsa vesela, saj jo pri plezanju najbolj motijo ravno dostopi :). Janez, kot pravi, šodrovec, pa je na Vršič še nikoli ni peljal, saj so dostopi tu res kratki.
Ko dostopamo pod smer (seveda jaz točno poznam, kje je vstop) opazujemo še druge variante - odločimo se, da nekoč splezamo vse - Kranjsko poč, Deržajevo smer, kaminsko smer (to enkrat, ko ne bo nobenega v S razu...) ter prečenje stene Nad Šitom glava.
Prav hitro smo na vstopu v smer in naši zgodnji uri se imamo za zahvaliti, da smo v smeri prvi. Sam se javim, da napeljem prvi raztežaj, saj mi je v spominu ostal kot lep. Ker se dobro spomnim smeri, in ker imam pri sebi dovolj klinov, se odločim, da bom vlekel cele cuge, tako da po 60m štantam na rogelj in klin.
Tudi drugi raztežaj sledi smeri po razu in je preprost, vendar se tokrat za brezveze matram z zabijanjem klinov, nakar pustim vse skupaj in s prusikom naredim štant na ogromen balvan. Nergajoča Miloš in Maja sta hitro pri meni, vendar njuna nejevolja ne traja dolgo, saj je raz res lep. Za nami pa že vidimo drugo navezo, da ne omenjam kar nekaj ljudi, ki jih zelo dobro vzporedno vidimo v Hanzovi ferati.
Tretji cug prevzame vodstvo Miloš in jaz mu dam natančna navodila, kjer mora iti. Ker sem sledeč del smeri sam že plezal naprej, mi ni problema dati vodstvo Milošu, da še on uživa v poplezavanju čudovitih stolpičev.
Miloš tako pridno napeljuje raztežaje - tretji pride na vrh razu / grebena, četrti gre zadaj po kaminu ter po vrhu raza do vznožja navpičnega stolpa (ta in sledeči cug sem jaz združil, vendar ni priporočljivo, saj imaš čisto preveč trenja), nakar zadnji raztežaj potegne čez čudovit stolp (IV, sveder) direktno v pravo smer (če pomislim, kako je Jernej tukaj zalutal) in naredi sidrišče nad majhnim previskom (IV).
Nato spet prevzamem vodstvo jaz. Kot Jernej tudi jaz splezam preveč navzgor, nakar se spomnim, da je tu v bistvu že konec smeri oz. izstop v ferato po rampi (ki jo gledam 5m pod seboj). Tako splezam nazaj navzdol ter študiram skico. Strinjali smo se namreč, da smer potegnemo do vrha stene (v Miheliču namreč piše, da se to da, vendar je bolj podrto, in je celo vrisano v skico). Tako sam prečim na rampo, nekje na sredini nje pa zagledam v plato nabitih nekaj klinov. Ker se zadeva nekako ujema z Miheličevim opisom začnem plezati direktno navzgor do metrskega previsa, kjer nabijem super klin. Nato pa prečim v desno, saj sem v belih platah od spodaj prej videl klin.
No, ko ga dosežem, nas spodnja naveza ujame, in vodeči v njej, nek starejši GRS-jovec, se že pizdi, kako tukaj vsi zalutajo, da je tukaj konec smeri ipd. Sam sem še do danes prepričan, da bi tam gor ravno tako lahko izplezal iz stene, saj težave nikjer ne bi presegle IV-ke, edinole verjetno bi moral sam malo več zabijati. A ker sta Miloš in Maja napsihirana zaradi omenjene osebe (sej priznam, tudi jest...), v lepo poko zabijem še en klin ter povarujem Majo in Miloša, da prideta na široko rampo. Na njej me varujeta, ko jaz splezam nazaj dol.
Sledi še izhod iz smeri, ki ga tudi že dobro poznam - podrta "grapa", kjer plezanje ne preseže II-ke. Ko vanjo prideta Maja in Miloš se kar razvežeta, saj je bolj varno, kot pa da jima med varovanjem s štrikom prožim kamenje.
Navkljub Majinemu stokanju se odpravimo še na vrh Male Mojstrovke, ki je relativno blizu. Na vrhu je obvezna malica, opazimo pa predvsem, da je večino obiskovalcev avstrijcev!
Sestop je zoprn do Grebenca, tam pa se začne uživancija - tek po melišču direktno to Vršiške ceste. No, tokrat se Maji ne mudi na šiht, tako da je postanek v Kranjski gori na 3 kepicah vanilije obvezen :). Pa smo navkljub štrikanju v smeri in sladoledu ob 3 že nazaj v Škofji Loki! Se splača zgodej v hribe hodit... (fotke)
Ni komentarjev:
Objavite komentar