Že prejšnji teden sva se z Milošem zmenila, da bi šla ta teden spet enkrat plezat v hribe. Padla je ideja za Zadnjo Mojstrovko in slovito Zaplotnikovo mojstrovino, smer Steber revežev (V-/IV+, 500m). Mihelič smer opisuje tako navdahnjeno, da vsakega plezalca zasrbijo prsti.
Navkljub Miloševi neverjetni zagretosti za smer imam sam pomisleke in kar velik strah, saj sem s Tamarja in Mojstrovk že nekajkrat opazoval zgoraj omenjeni steber, ter bil vse bled vsakič, ko sem pomislil, da bi to plezal. Steber je ocenjen kar visoko, zgornji del (200-300m) pa zgleda neverjetno pokonci in vsaj od daleč ne kaže nobenega lahkega prehoda, kar pomeni lahko le to, da v veliki izpostavljenosti plezaš 80-90 stopinjsko štirico.
Po zobeh vlačiva tudi Smer Debelakove (IV+/IV), ki je za pol ocene (po Miheliču) lažja od stebra, a se Milošu nič ne sliši. No, kakorkoli že, oprema se pripravi, gre se spat, naslednje jutro pa sva ob 5:30 že na Vršiču.
Dostop do smeri v Veliki Mojstrovki poteka po poti za Slemenovo špico, nato pa slediš markacijam poti PP (Planica - Pokljuka). No, midva uspeva locirati le 2 markaciji, vendar je pot načeloma vidna, saj poteka po edinem možnem prečenju pod ostenjem Mojstrovk. Pot je kar zahtevna in bi jo zlahka uvrstili v brezpotje, poteka pa sprva po ostro zarezani rampi v steno, nato pa po gruščnatih, naloženih policah ter preko dveh zoprnih melišč do skalne kotanje, kjer se začne najina smer.
Sam Milošu že takoj rečem, da če že tako hoče Steber revežev, da on dobi problematični raztežaj po zajedi (ocenjen s V-). Tako meni pripade prvi raztežaj, kamin z oceno IV+. Prvi raztežaj ni pretirano težak, edini popestritvi pa sta "pujsanje" skozi gladek kamin ter majhen previsek, ki pa nista problematični. Že tukaj vidiva, da smer le ni tako zelo plezana, saj je edini klin v smeri v previsnem detajlu.
Tako tudi sidrišče nabijem z lastnimi klini in povarujem Miloša. Sledi okrog 100m plezanja po lahki, široki rampi, ki se postopno dviguje proti samemu stebru. Raztežaji so ocenjeni z II-III, sem ter tja vidiš tudi kak klin, vendar je rampa zelo široka, edino orientacijsko vodilo pa je, da plezaš proti desni. Midva potegneva kar 3 skoraj celotne raztežaje, preden se po skici znajdeva na široki polici pod stebrom.
Že do sem ugotoviva, da bo navigacija kar zahtevna, saj je polic čez steno kar nekaj, in težko je uganiti, na katero je mislil Mihelič :). Tudi glavni sladkiš te smeri, strmih belih plošč, ne registrirava, saj je pol stebra "belih plošč" :).
Kljub temu se nič ne izgubiva (saj štantava na sidriščih v smeri) in slediva skici, ki naju pelje po kaminu/zajedi v levo, nato pa po rampi v desno, kjer le doseževa slovite "bele plošče". Mihelič plošč ne more prehvaliti, nama pa se ne zdi ravno tako. Raztežaj (IV+) namreč pripade meni, vendar ga, namesto da bi šel direktno navzgor in nato v desno po ozki polici, preplezam diagonalno navzgor proti desni, kar ima za posledico to, da notri ni kaj dosti varovanja. Za psiho ne pomaga ravno, da je na začetku teh plošč cca. 1-metrski odlom (oranžna skala), kar sumiva, da je mesto, kjer se je kak teden nazaj močno poškodovala plezalka, ki je prav tako plezala to smer (odlomil se ji je oprimek).
Skala v teh ploščah je bodisi zaradi moje "variante", bodisi zaradi najine razvajenosti, precej slabša, kot sva pričakovala, saj se nekaj lusk grozljivo maje. To pomeni, da v ploščah (45m) ne uredim prav veliko sprotnega varovanja, saj ni veliko možnosti, klinov pa tudi (spet, verjetno zaradi moje variante) ne srečam veliko (mislim, da 2). Skratka tak ta pravi raztežaj, ki te fino napsihira. Sicer pa razumem, da je Miheliču ta raztežaj bil všeč - plošče so izredno strme (80-90 stopinj), prijemov dovolj (pa čeprav majavih...), luft pod nogami pa tudi zagotovljen!
Na polički na vrhu plošč lociram štant, tako da povarujem še Miloša, ki pride do mene ves bled. So ga plošče dodobra napsihirale :). Tu enkrat zaslišiva tudi glasen "frrrr", in ko se ozrem, zagledam base jumperja v wingsuit obleki, kako pikira z vrha Velike Mojstrovke proti domu v Tamarju. Ko preči Slemenovo špico, se zdi, kot da leti le nekaj metrov nad vrhovi dreves! Sledi mu še eden. Z Milošem se nato hitro strinjava, da če se pa folk meče iz tam gor, potem pa midva tud ne bova tukejle vsa posrana :).
Sledeči del smeri se nama je zdel orientacijsko najbolj zahteven, saj sta v Miheličevi skici (in opisu) narisana 2 raztežaja stolpov v desno. Na kratko povedano: tu sva midva iskala najlažje prehode. Problem je bil, ker steno prepreda kar nekaj polic, kar ima za posledico to, da ti štrik povzroča veliko trenja. Tako sva namesto na 60m morala nekajkrat štantati tudi na 30m. Tu zelo prav pridejo lastni klini, saj del ni pretirano nabit (ali pa midva nisva šla čisto prav...).
No, po nekaj kratkih cugih prideva pod "strm, črn žleb", pod katerim najdeva klin in narediva sidrišče. Tu si zelo oddahneva, saj nama je jasno, da sva plezala povsem pravilno v območju smeri. Jaz nato potegnem prečko v levo, ki ni nič težka (II), vendar se Milošu zdi zelo sitna, saj imaš pod nogami veliiiko lufta :).
In že sva pri detajlu smeri, s težavnostjo V- ocenjeno zajedo. Kaj reči? Po "napsihiranih" ploščah se nama ta raztežaj sploh ni zdel težak. Že res, da je zajeda pokonci, vendar je nabita z odliko, tako da si varovan odlično. Tudi v primeru, da prosto ne bi šlo, bi se na vseh težjih delih lahko potehničaril čez. Miloš tako precej suvereno napelje ta raztežaj. Jaz mu hitro sledim, in zajeda je res fenomenalna - dobra za plezat, pa še kamen se ti odvali od srca, ko veš, da te čaka le še izstopna rampa.
No, tudi o tej izstopni rampi bi se dalo malo povedati. Zmotoma sva pričakovala kake 2 cuga (stari vodnički imajo običajno raztežaje narejene na 30, 40m) ležerne plezarije. V vodničku namreč piše le, da "sledijo 4 raztežaji plezanja pojemajoče težavnosti do vrha". Dejansko gre za 4 50-60m raztežaje (po najini oceni kakih 150m višincev, torej še tretjina smeri!), kjer je naklonina kar konstantna (večino rampe je pomojem III-IV-). Sicer pa so te izstopni raztežaji meni ostali v spominu kot najlepši deli smeri, saj si iz glavnih težav, počasi te obsije sonce, rampa pa je nekako "zaprta", in vso steno pod seboj vidiš le, če sem in tja zaideš desno na čudovit, zračen raz.
Tudi kakovost skale je tu kar dobra, z izjemo zadnjega raztežaja, kjer postane vse dodobra naloženo. Proti vrhu (po zelo lepem, a kratkem kaminčku), kjer se rampa nazadnje le položi, je zato potrebno biti kar previden, saj se premikajo tudi nekajmeterski bloki. Na enem tako velikih blokov uredim s prusikom še zadnje sidrišče, nakar se z Milošem razveževa in sprehodiva 50m naprej do vrha, kjer je velik možic.
Ko se ozreva na uro, skoraj ne moreva verjeti - plezala sva 9 ur in pol! Ni nama jasno, kako lahko smer splezaš v 5 urah. Pomojem vsaka naveza, ki prvič pleza tole smer, rabi vsaj 7 ali 8 ur. Tudi če točno veš, kod iti, moraš zelo hiteti in šparati pri varovanju, da se v kratkem času pregoljufaš čez.
Kakorkoli, na obraza se prikrade nasmešek, vtisi o smeri pa bodo ostali še dolgo. Obadva sva obogatela za marsikatero izkušnjo in spoznanje o sebi in svojih sposobnostih. In ni škoda, da sva šla v tale steber. Že res, da bi lahko bolj uživala v zračnih delih, vendar sva videla, kje stojiva, kaj nama plezanje pomeni in kaj naprej. Skratka, obdelala sva zelo pomemben mejnik.
Na vrhu sestradano izvlečeva iz rukzakov malico, nato pa se počasi odpraviva po grebenu proti Veliki Mojstrovki. Že cel dan je bolj oblačno vreme, vendar so oblaki nedeževni in se le lenobno podijo čez Mangart in Jalovec proti morju. Tu pa nad Avstrijo opaziva nevihtni oblak, ki ekspresno zaliva konce za Predelom. Tu se ni za slepiti - ker veva, kako hitro veter piha, stopiva hitro in na srečo naju dež ujame šele na zadnjem melišču nad Vršičem. Vmes prehitiva par, ki lagodno sestopa...
Kakorkoli zadevo obrneš, je Steber revežev smer z veliko začetnico. Pa čeprav ima oceno "samo" V-. In to velja predvsem za začetnike, pa tudi za stare mačke! Tura, ki je ni jemati z levo roko, nagradi pa v večih pogledih, kot si pričakoval... Aja, smer je pa bogatejša za 3 kline, saj sva notri pustila enega profilca (štant pod črnim žlebom), enega specialčka ter enega jeseničana (obadva sta v izstopni rampi tako dobro držala, da se jih ni dalo zbiti ven). (fotke)
Ni komentarjev:
Objavite komentar